Prav na današnji dan pred 100 leti, 19. februarja 1923, je v 72. letu starosti umrl eden največjih slovenskih pisateljev Ivan Tavčar. Pisatelj, politik, advokat in tudi ljubljanski župan nam takoj v spomin prikliče Visoško kroniko in ljubezenski roman Cvetje v jeseni, po katerem je Matjaž Klopčič leta 1973 posnel tudi film z nepozabnima Mileno Zupančič in Poldetom Bibičem v glavnih vlogah. Vlada je na pobudo kulturnega ministrstva leto 2023 razglasila za njegovo leto (Tavčarjevo leto).
Ivan Janez Tavčar se je rodil 28. avgusta 1851 v revni kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil kajžar – lastnik manjšega posestva – Janez Tavčar st., mati pa je bila gospodinja Neža Perko. Ivan je šolanje začel leta 1858 v trivialki v Poljanah s pomočjo očetovih bratov, duhovnikov Antona in Ignaca, nato je obiskoval še normalko v Ljubljani, ki jo je končal leta 1863. Zaradi nemirnega in neukrotljivega duha, čeprav odličnjak, je bil izključen iz ljubljanske gimnazije, zato se je prepisal na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj v Ljubljano. Književnost ga je navdušila že v zgodnjih najstniških letih in tudi sam se je kmalu preizkusil v pisanju.
Izključen iz ljubljanske gimnazije
Po zaključeni gimnaziji leta 1871 se je vpisal na študij prava na vseučilišče na Dunaju. Bil je priden in vesten študent, začel pa je obljavljati tudi svoja dela v revijah, kot so bile mariborska Zora, Stritarjev Zvon, Ljubljanski zvon in Slovan. Prav tako je v študentskih letih odslužil obvezni enoletni vojaški rok. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani, leta 1877 se je zaposlil v Kranju v odvetniški pisarni Janeza Mencingerja, ki je bil prav tako pisatelj in pesnik. Po treh letih se je vrnil v Ljubljano in leta 1884 odprl lastno odvetniško pisarno.
10 let župan Ljubljane
Poleg advokature se je ukvarjal tudi s politiko in v kranjskem deželnem zboru je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Kot politik se je zelo izkazal, saj je bil med letoma 1901–1907 kranjski državnozborski poslanec, celo desetletje (med letoma 1911 in 1921) pa je bil tudi ljubljanski župan. Poročen je bil z Ljubljančanko Franjo Koženina, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja ter glavni krivec Tavčarjevega udejstvovanja v številnih narodnih društvih, med drugim je načeloval tudi prvi slovenski kolesarski organizaciji, predhodnici današnje Kolesarske zveze Slovenije.
Pokopan nad visoško graščino
Tavčar se je zelo rad vračal v domačo Poljansko dolino, kjer si je leta 1893 kupil posestvo s kmečkim dvorcem Visoko. Poleg dvorca je leta 1897 zgradil prvo teniško igrišče v Sloveniji. V zadnjih letih svojega življenja je zaradi bolezni (rak) opustil javno delovanje in se tudi ni več pojavljal v javnosti. Leta 1921 je postal častni član mesta Ljubljane. Umrl je v Ljubljani v 72. letu starosti, pokopan pa je v kapeli nad visoško graščino.
Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma
Kot literat je najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se pozneje povsem posvetil pisateljevanju. Kot pisatelja ga je odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Njegov književni opus obsega štiri romane in okoli 40 drugih pripovednih del. Nekatera svoja dela je podpisoval s psevdonimom Emil Leon. Njegova najbolj znana dela so zbirka kratkih pripovedi Med gorami (1876-1888), antiutopični satirični roman 4000, povest V zali (1894), povest Cvetje v jeseni (1917) in zgodovinski roman Visoška kronika (1919). Tavčar velja za enega prvih pripovednikov slovenskega realizma ter za mnoge je tudi najboljši slovenski pisatelj v “predcankarjanskem” obdobju.
Visoška kronika (1919)
Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala 30-letna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen. Zasnoval jo je kot trilogijo, da bi v treh notranje povezanih romanih predstavil usode gospodarjev visoškega dvora. Na žalost pa je nastal le njen zaokroženi prvi del, saj je pisatelju zaradi oslabelosti ni uspelo dokončati. Delo je mojstrsko pisano v starinskem slogu kronik in dokazuje neusahljivo umetniško silo in domišljijo pisatelja.
Portret 34. letnega Ivana Tavčarja je leta 1885 naredil slikar Jurij Šubic, ki je prvi med slovenskimi umetniki ustvarjal pod francoskim vplivom. Šubic se je prav tako rodil v Poljanah nad Škofjo Loko, bil pa je štiri leta mlajši od prijatelja Tavčarja. Sliko si lahko ogledate v ljubljanski Narodni galeriji.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
