Posebna gospa, učiteljica, ki se je rodila v Sv. Križu pri Rogaški Slatini, zadnja desetletja življenja pa preživela v hiši za Bežigradom v Ljubljani, je ustvarila nekatere največkrat prebrane ponarodele otroške pravljice, od Muce Copatarice do pravljice Moj dežnik je lahko balon, ki sta še vedno med najbolj prodajanimi knjigami v Sloveniji. O mami je nekaj misli povedala tudi njena hčerka Jelka Pogačnik, glavna junakinja pravljice Moj dežnik je lahko balon.
Pred dnevi so pri Pošti Slovenije z izidom priložnostne znamke tudi s podobo Muce Copatarice Ančke Gošnik Godec počastili letošnjo 100. obletnico rojstva znamenite slovenske otroške pisateljice Ele Peroci.
“Mama bi bila verjetno vesela znamke, pa tudi nerodno bi ji bilo. Rekla bi verjetno: ”Kaj norite, jaz na znamki, dajte no.” S sestro in najini otroci pa smo seveda ponosni,” je povedala Jelka Pogačnik, ki zdaj tudi sama najbolj uživa v družbi svojih štirih vnukov in pravljic, pa tudi sama je napisala kar nekaj učbenikov, zgodb in pravljic.
Sv. Križ pri Rogaški Slatini
Ela Peroci se je rodila 11. februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini. Osnovno šolo je sprva obiskovala v Šmarju pri Jelšah, pozneje pa še v Rogatcu in Šentvidu pri Grobelnem. Že kot deklica je imela željo, da bi postala učiteljica. Gimnazijo in meščansko šolo je obiskovala v Celju in Kočevju. Po opravljeni maturi se je vpisala na študij na državnem učiteljišču v Ljubljani in ga končala leta 1942, sredi druge svetovne vojne.
Učiteljica
S poučevanjem na osnovnih šolah je začela po koncu vojne leta 1945, kot novinarka je delovala od leta 1948 in sodelovala pri mladinskih revijah Pionir (Gea), Ciciban in Mladi svet (pozneje Otrok in družina). Leta 1954 je diplomirala na Filozofski fakulteti na oddelku Pedagogika. Zaposlila se je na RTV Slovenija kot sodelavka pri mladinskem izobraževalnem programu na Radiu Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978.
Moj dežnik je lahko balon
Njena prva kratka objavljena pravljica, in sicer leta 1950, je bila Moj dežnik je lahko balon. Kmalu je začela redno objavljati svoja dela in postala ena od najbolj znanih otroških slovenskih avtorjev. Druge njene najbolj znane pravljice so: Hišica iz kock, Majhno kot mezinec, Muca Copatarica, Na oni strani srebrne črte, Ptičke so odletele, Siva miš ti loviš!, Za lahko noč …
Ura v stolpu je nastala na otoku Silba
“Moja najljubša pravljica je Moj dežnik je lahko balon. Ker sva si z Jelko zelo podobni in ker imam vedno s seboj rumeni dežnik – svoj svet, svoje zavetje, svojo domišljijo. Rada imam tudi pravljico Ura v stolpu, ki je nastala na otoku Silba. Vsem nam ta otok veliko pomeni. Tudi ona ga je vzljubila. Zdaj z vnuki hodimo v zaliv in beremo njene pravljice ob sončnem zahodu,” pravi gospa Jelka, ki se družinskih rojstnih dni spominja na prav poseben način: “Verjetno bi mami za njen 100. rojstni dan pripravili presenečenje in bi se zbrali vsi, tudi štirje pravnuki. Izbrali bi kakšen lep in zanimiv kraj, morda Rogaško Slatino v bližini njenega rojstnega Svetega Križa. Lahko si predstavljam, kako srečna bi bila, ko bi zagledala vse svoje. Babica, mamina mama, nam je za rojstne dneve vedno spekla torto in jo okrasila s Šumijevimi žele bonboni. Z Anko sva kaj zapeli, igrali smo kakšno družabno igro in pili malinovec. Prijatelje sva povabili na praznovanje, ko sva bili stari 14, 15 let.”
Pravljica za rojstni dan?
“Za rojstni dan nisem nikoli dobila nove zgodbe. Dobila pa sem rdečo žogo, ki sem jo potem izgubila, in nastala je pravljica Moj dežnik je lahko balon.”
Zelo priljubljena Hišica iz kock pa je nastala po predavanju pisateljičinega profesorja dr. Stanka Gogale v otroškem vrtcu. ”Tistega dne sem videla odprto pot za pisanje pravljic pred seboj, spoznala sem, kako je treba izpolniti dogodek z domišljijo, vključiti v pravljico otroško igro,” je zapisala Ela Peroci.
Ela Peroci je sicer snov za svoj literarni opus veliko črpala iz lastnih spominov, ki si jih je zapisala v obdobju študentskih let, a največji vpliv na njeno pisanje je imelo materinstvo. Glavni junakinji njenih zgodb sta hčerki Jelka, ki nastopa tudi v pravljici Hišica iz kock, in Anka ter sosedovi otroci. V novejših zgodbah pa so junaki tudi njeni vnuki.
Ne pišem za otroke, pišem otrokom, in tako se z njimi pogovarjam
“Ne pišem za otroke, pišem otrokom, in tako se z njimi pogovarjam,” je ob neki priložnosti lepo povedala gospa Ela, ki je slovensko mladinsko književnost soustvarjala dobrih 40 let ter izoblikovala privlačen tip sodobne mestne pravljice. Sredi 50. let je uveljavila vzorec kratke zgodbe, v kateri se prepletata resničnost in fantastika (s to fantastiko ustvarja pravljično vzdušje). Problematizirala je položaj otroka v družini in opisovala njegove stiske. Z zgodbami je želela pomagati otrokom, da bi v njih našli sebe. Ela Peroci je umrla v 79. letu starosti v Ljubljani, kjer je tudi pokopana.
Zbirka šestih novih slikanic Ele Peroci
V novi zbirki šestih slikanic Med pravljice, ki bo v počastitev jubileja izšla 15. februarja pri Mladinski knjigi, je Staro hišo št. 3 na novo ilustrirala Tanja Komadina, Smetano Maja Kastelic in Očala tete Bajavaje Peter Škerl. ”Prav navdušena sem. Vedno se mi je zdelo, da bi morala biti Smetana videti tako, kot je zdaj, tako sem si jo tudi sama zamišljala,” je povedala Jelka Pogačnik, ki je v knjigi napisala uvodno besedo, polno spominov na mamo, v Med pravljicah pa je tudi zgodba Amalija in Amalija, ki jo je naslikala hčerka Anka Luger Peroci. Spremno besedilo je napisal pesnik in pisatelj Peter Svetina.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!