Davno pred glampingom in kampiranjem v hiškah na drevesu s pogledom na morje in s kosilom brez glutena in laktoze, ki se magično pojavi pred vrati, je bilo bivanje v naravi videti nekoliko drugače, piše punkufer.hr.
Pred več kot tridesetimi leti se je na kampiranje šlo z avtom, v katerega se je z nevidno silo nagrmadilo toliko stvari, da vanj ni šla niti konzerva paštete več. Nato je sledila pot proti morju s pogostimi postanki, da se potniki v avtu brez klime ne bi pregreli.
Leta 1934 je Jugoslavija dobila prvi naravni kamp na otoku Rab. Do leta 1953 je število kampov naraslo na 18, polovica od teh je bila na Hrvaškem, v njih so večinoma počitnikovali domači turisti. V osemdesetih je nastopila zlata doba kampiranja, po poročanju punkufer.hr so prebivalci Jugoslavije največkrat hodili v Istro.
Počitnice v naravi so bile priljubljene že veliko prej: v 19. stoletju je kampiranje pomenilo cenovno dostopno potovanje. Za očeta modernega kampiranja velja Britanec Thomas Hiram Holding, ki je leta 1908 napisal The Camper’s Handbook, prvi priročnik za kampiranje.
Holdinga je kampiranje navdušilo, ko je bil še deček in je prek ameriških prerij v družbi tristo drugih kolonistov z volovskimi vpregami prepotoval malce manj kot dva tisoč kilometrov. Z nekaj navdušenci je osnoval skupino, ki je služila kot temelj za neprofitne organizacije za kampiranje v Veliki Britaniji. Trend oddiha v naravi se je prijel in spodbudil osnovanje prve mednarodne kamping organizacije Fédération Internationale de Camping, Caravanning et de Autocaravaning, še piše punkufer.hr.
Kako je bilo videti kampiranje včasih, si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji:
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
