Prevzeti priimek moža, dodati njegov priimek ali ohraniti svojega? To so vprašanja, s katerimi se soočajo ženske ob poroki. Norma, da ženske ob poroki prevzamejo možev priimek, pa še vedno ostaja najpogostejši pojav.
V današnji družbi je še vedno najpogostejša praksa, da ženska ob poroki prevzame možev priimek. Vse skupaj se je začelo v 9. stoletju v okviru angleškega prava. Takrat ženske niso imele samostojne pravne identitete in so bile v tem smislu vezane na moške. Ob rojstvu so dobile očetov priimek, ko pa so bile dovolj stare za poroko, so jih oddali naprej ženinu, katerega priimek so prevzele. Njihove pravice takrat skoraj niso obstajale – bile so kot lastnina, ki se je prenesla z enega moškega (očeta) na drugega (moža).
Norma, da ženske ob poroki prevzamejo možev priimek, sicer slabi, a še vedno ostaja najpogostejši pojav.
Raziskave iz 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so pokazale, da se za izbiro netradicionalnega priimka (torej svojega ali le pripis moževega) najpogosteje odločijo poklicno usmerjene ženske z netradicionalno spolno ideologijo.
Ta vzorec se je ohranil vse do sodobnega časa, saj tudi novejše študije poročajo, da se za to običajno odločajo visokoizobražene ženske. A čeprav je visokoizobraženih žensk danes veliko, jih večina še vedno izbere možev priimek. Zakaj?
Številni pari sledijo zakonski tradiciji zgolj zaradi tradicije. Prav tako številni pari spremembo ženskega priimka jemljejo za samoumevno, brez razprave ali premisleka.
Glede na raziskave se ženske, ki obdržijo svoj priimek, velikokrat soočajo z očitkom, da so sebične in nezavezane zakonu ter družini. Od njih se pričakuje, da so naklonjene skupnosti in delujejo za dobrobit kolektivne družbe, ohranjanje lastnega rojstnega priimka pa se velikokrat obravnava kot individualistično dejanje, ki temu nasprotuje. Po drugi strani pa se to, da moški obdržijo svoj priimek, zdi normalno in samoumevno.
Nekateri pa so mnenja, da poroka pomeni združitev dveh oseb, ki nato živita pod enim skupnim družinskim imenom, in je tako vseeno, kateri priimek izbereta.
Čeprav s prevzemanjem moškega priimka ni nič narobe in nekatere ženske to možnost z iskrenim veseljem izberejo, pa so lahko ta pričakovanja družbe škodljiva za tiste ženske, ki želijo svoj priimek ohraniti, vendar si tega ne upajo.
Morda je čas, da normaliziramo obstoj netradicionalnih priimkov brez predsodkov. S tem bomo ženske osvobodili družbenih pritiskov, zaradi katerih same nosijo praktične, poklicne, v končni fazi pa tudi psihološke posledice, vezane na izgubo lastne identitete.
Povzeto po: psychologytoday.com
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
