Varuhinja Simona Drenik Bavdek: "Mogoče si lahko dovolj sprejemljiv za vse ali pa ravno prav za nikogar"

Ob predstavitvi letnega poročila za 2025 ste izpostavili, da številna pretekla priporočila varuha – ta so, kot vemo, pravno nezavezujoča – ostajajo neuresničena, lani več kot 60 odstotkov. Tem se vsako leto dodajo še nova. Ali politika in institucije delo varuha jemljejo dovolj resno?

Ja in ne. Ampak gre za več kot le za vprašanje zavezujočih in nezavezujočih priporočil. To se mi zdi kar taka namišljena delitev. Namreč, tudi če gledamo nekatere odločbe Ustavnega sodišča, ki so zavezujoče, pa so ugotovitvene, ostajajo že leta neuresničene. Dolgo je Slovenija imela številne neuresničene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice.

Tako da ne gre samo za to, ali je nekaj zavezujoče ali ne. V bistvu je zavezujoče, ampak ne pravno zavezujoče. Ker pa niso predvidene sankcije, je to potem stvar politične odločitve in razumevanja, kaj nam je pomembno. In če nam je pomembno, da v Sloveniji pravna ureditev čim bolj sledi spoštovanju dostojanstva posameznika in človekovih pravic, potem bi moralo biti vsakomur v interesu, da sledi tem varuhovim priporočilom. Seveda pa se ta vidik lahko spregleda.

Potem imamo odločbe oziroma priporočila številnih mednarodnih mehanizmov za človekove pravice. Ti mehanizmi so mednarodni pogodbeni odbori Združenih narodov, ustanovljeni z raznimi mednarodnimi pogodbami, kot so Odbor za človekove pravice, za prepoved diskriminacije žensk, za otrokove pravice, za pravice invalidov, prepoved mučenja in tako naprej, ali pa evropski odbori, kot je ECRI, torej za enakost, ali pa po Istanbulski konvenciji GREVIO oziroma proti trgovini z ljudmi GRETA …

Vsi imajo številna priporočila državam, ki prepogosto ostajajo neuresničena. Imamo pa neke mehanizme spremljanja izvrševanja teh priporočil, ki dejansko vsi merijo, kakšen je odnos države oziroma oblasti do človekovih pravic.

Želim si, da glede spremljanja uresničevanja priporočil pri Varuhu naredimo več in v nekem daljšem obdobju tudi vseh priporočil mednarodnih mehanizmov, ki jih tudi mi jemljemo kot del mehanizma zavor in ravnovesij, ki države opominja, kako slediti svojim mednarodnim obveznostim. Mi opozarjamo tako na ustavne pravice kot tiste, ki jih je država sama sprejela po mednarodnem pravu. Moramo vedeti, da več kot eno tretjino slovenske ustave predstavljajo človekove pravice. Torej ne vidim nobenega utemeljenega razloga, da jih tudi vsi državni organi ne bi jemali skrajno resno.

Poudarili ste, da bi morali biti pri uresničevanju priporočil jasno določeni odgovorni nosilci in roki, organi pa bi morali svoje odzive obrazložiti in preverjati dejanski učinek sprejetih ukrepov. Bi moral biti za dolgotrajno neuresničevanje priporočil Varuha, še posebej pa za neizvrševanje odločb Ustavnega sodišča in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, tudi kdo konkretno odgovoren? Vtis je namreč lahko, da je spoštovanje človekovih pravic za državo včasih bolj stvar politične volje kot dejanska obveznost.

Človekove pravice ne smejo biti le stvar dobre volje, ampak so del družbene pogodbe ali pa mednarodnopravnega reda, obvez, ki jih je država prostovoljno sprejela kot lastne. Torej z ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah se je država prostovoljno zavezala, da bo sledila določbam te konvencije, še več, da bo tudi izvrševala sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. S članstvom v raznih mednarodnih organizacijah, ki je prostovoljno, se država sama obveže.

Varuh človekovih pravic je ustavna kategorija. Ustanovljen je na podlagi konkretnega člena v ustavi, 159. člena ustave, ki kaže, kaj kot skupno vrednoto ustava daje za celotno družbo in za celotno državo.

Težko je reči, da je ena oseba, pogosto pa tudi samo en organ odgovoren. Vemo, da so procesi odločanja zelo kompleksni in večstopenjski. Bilo pa bi pomembno imeti večjo preglednost, kdo je za kaj odgovoren, ne pa da se pogosto prelaga odgovornost z enega organa na drugega ali pa celo med ravnmi oblasti, torej med lokalno in državno.

Sovražni govor v Sloveniji pogosto nekaznovan

Izpostavili ste, da je med najstarejšimi odprtimi priporočili priporočilo iz leta 2021, ki se nanaša na širšo možnost subsidiarnega pregona pri kaznivem dejanju javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu Kazenskega zakonika. To bi v praksi pomenilo, da če se državni tožilec odloči, da ne začne ali ne nadaljuje pregona zaradi kaznivega dejanja sovražnega govora, bi pregon lahko prevzel tudi član napadene skupine ali pooblaščena organizacija, ne le neposredno oškodovana oseba. Ministrstvo za pravosodje takšno priporočilo zavrača. Zakaj je to problematično? Kako bi upoštevanje tega priporočila prispevalo k bolj učinkovitemu pregonu?

Pri Varuhu smo pred časom pripravili celovito analizo pregona sovražnega govora v Sloveniji, in sicer za obdobje od 2008 do 2018. Na podlagi te analize smo izdali več priporočil. Nekatera so uresničena, nekatera ne. To je eno od njih.

To priporočilo se mi zdi zelo pomembno, ker gre tudi za razumevanje razsežnosti kaznivega dejanja sovražnega govora. To ni samo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Če tožilec po uradni dolžnosti ne sproži postopka, obstaja možnost subsidiarnega pregona. To pa pomeni, da postopek sproži oškodovanec oziroma žrtev tega domnevnega kaznivega dejanja.

A ko govorimo o tem kaznivem dejanju, vemo, da imajo – tudi po direktivi Evropske unije in po splošnem razumevanju sovražnega govora v mednarodnem in evropskem prostoru – vpliv oziroma posledice za širšo skupnost in družbo, ne samo za enega posameznika.

Ta oškodovanec je lahko v zelo ranljivem položaju in ima lahko malo možnosti, znanja, pa tudi mogoče moči, da se še dodatno izpostavlja v tej situaciji. Zato se nam zdi pomembno, da se ta posebnost tega kaznivega dejanja prepozna na način, da se omogoči, da tudi neka skupina, društvo oziroma nekdo, ki je lahko s tem dejanjem posredno prizadet, sproži subsidiarni pregon.

Seveda je to, kar Ministrstvo za pravosodje argumentira, da bi se s tem lahko pregon odprl preširokemu krogu subjektov, do neke mere problematično, se strinjam. Vendar pa me ne prepriča argumentacija, da ne bi bilo mogoče najti neke rešitve, ki ne bi preširoko odpirala vrat, ampak bi vendarle smiselno razširila možnost pregona. Še posebej zato, ker je tudi naša analiza pokazala, pa tudi v zadnjih letih po mojem vedenju ni bistveno drugače, da se sovražni govor zelo malo in slabo preganja.

Statistike so slabe. Mednarodne organizacije oziroma mehanizmi, kot so na primer ECRI, pa tudi mehanizmi Združenih narodov, redno opozarjajo, da je v Sloveniji pregon sovražnega govora šibak. V primerih, ko pride do obsodbe, pa so sankcije zelo nizke. Ti primeri se večinoma končajo s pogojno zaporno kaznijo, nekateri pa z delom v splošno korist ali z nizkimi denarnimi kaznimi.

In tukaj se mi zdi pomembno tudi sporočilo, ki ga lahko zakonodajalec da družbi glede nesprejemljivosti sovražnega govora. Po evropskem razumevanju svobode izražanja je ta svoboščina omejena. Sovražni govor ne spada v okvir varstva svobode izražanja, temveč presega njene meje ter je kazniv in nesprejemljiv. Nekoliko drugačen je ameriški sistem prvega amandmaja k ameriški ustavi, ki mu Evropska konvencija o človekovih pravicah ni sledila. Tudi naša ustava je sledila razumevanju svobode izražanja oziroma svobode govora, kot se je razvijala v evropskem pravnem redu.

Glede na razmah sovražnosti v družbi, kar je vse bolj aktualno tudi zaradi razvoja družbenih omrežij, se mi zdi, da bi bilo pravo sporočilo, če bi lahko tudi nekatere organizacije, ki imajo več kapacitet kot posameznik, proti kateremu je sovražni govor neposredno usmerjen, sprožile te postopke.

Diplomacija ugajanja ali ...?

Vi ste bili na funkcijo varuhinje imenovani, potem ko je bila ta institucija eno leto brez vodje. Predsednica je poskušala s kandidati, ki pri poslanskih skupinah niso imeli podpore. Vi ste v državnem zboru dobili relativno široko podporo, 62 glasov, podprla vas je tedanja koalicija in NSi, SDS pa je sejo obstruirala. Proti ni glasoval nihče. Kolega Peter Lovšin je v Dnevniku zapisal, da ste v diplomaciji preživeli dovolj časa, da veste, kako biti sprejemljivi za vse. Kako odgovarjate na to?

Mogoče si lahko dovolj sprejemljiv za vse ali pa ravno prav za nikogar.

Mislim, da je bil tukaj splet okoliščin. Institucija je bila že eno leto brez izvoljenega vodje. Pred tem se je zvrstilo 30 kandidatk in kandidatov, ki jim ni uspelo dobiti podpore.

Mene je h kandidaturi spodbudilo to, da me je relativno širok krog strokovnjakinj in strokovnjakov nagovarjal h kandidaturi. Na začetku, ko sama sploh še nisem razmišljala o prijavi, se je kar veliko kandidatov obrnilo name in me spraševalo: "Ali se lahko dobimo s tabo na kavi? Razmišljam o kandidaturi, pa me zanima tvoje mnenje. Če bom izvoljen oziroma izvoljena, ali lahko računamo na tvojo pomoč pri usmeritvah?" Tako da sem potem dobila širši vpogled v to, kako ljudje razmišljajo. Žal nikomur takrat ni uspelo dobiti podpore, iz različnih razlogov. Seveda so človekove pravice občutljiva tematika.

Mislim, da je na koncu pretehtalo to, da sem povsod, kjer sem prej delala, imela zaupanje z vidika strokovnosti in kredibilnosti. Mislim, da je na koncu to pretehtalo. Mogoče tudi zaupanje, da mi je tuje politiziranje vsebin mednarodnega prava in človekovih pravic in da želim delati v strokovnem okviru.

Moja želja je, da ne doprinesem samo k tej instituciji, ampak tudi širši skupnosti, glede na svoje znanje in izkušnje in tudi občutljivost za skupine z različnimi ranljivostmi.

Ja, zagotovo pa je moje preteklo delo vplivalo na končno odločitev o podpori. Bila sem v diplomaciji, bila sem tudi na Ministrstvu za pravosodje, delala sem tudi še kaj drugega, tako da je vse to zagotovo vplivalo. Težko pa rečem, da je samo ena stvar. Tudi v diplomaciji, veste, imate različne vrste diplomatov. Imate diplomate, ki se vedno strinjajo z nadrejenimi. Imate diplomate, ki smo kdaj tudi prepričevali nadrejene, kaj mislimo mi, da je tisto, kar je treba narediti. Sploh če si diplomat, ki se ukvarja s področjem človekovih pravic in mednarodnega prava, to ni neobičajno.

Enkrat mi je en minister rekel: "Ampak midva se morava razumeti. Jaz sem minister, ne vi." Sem rekla: "Ja, ampak mednarodno pravo pravi tako. Seveda odločate pa vi." Tako da ta ideja diplomata, ki samo ugaja, je zelo površno razumevanje diplomatskega dela. Dober diplomat, predvsem multilateralni – mi smo vedno rekli – v tujini sledi navodilom prestolnice, a pred tem prestolnico prepriča, kaj je treba narediti.

Omejitev oblasti

Odločitve, ki jih boste sprejemali, ne bodo vedno sprejemljive za vse – tudi ne za vse, ki so vas podprli v državnem zboru. Ste pripravljeni na to?

Mislim, da sem že na začetku mandata pokazala, da se ne bom ozirala na to, kaj razni politiki mislijo. Namreč, ko smo na moj predlog kot institucija vložili zahtevo za oceno ustavnosti 8. člena tako imenovanega Šutarjevega zakona, mislim, da to nikomur v političnih krogih ni bilo všeč. In velikokrat sem slišala, tudi s strani kakšnega župana, kako sem si drznila vložiti to zahtevo glede vprašanja, ki je eno redkih, kjer v slovenski politiki vlada konsenz.

Ampak seveda to ne pomeni, da je ta ureditev prava tudi z vidika ustave. In naša naloga je točno to: da opozarjamo, da ne živimo v demokraciji, ki jo razumemo samo kot vladavino večine, ampak da živimo v bistvu v ustavni demokraciji, kjer je oblast omejena. Oblast je omejena s človekovimi pravicami, z ustavo, z ustavnimi načeli, tudi z mednarodnopravnimi zavezami.

Pred dnevi sem našla knjigo Lovra Šturma Omejitev oblasti iz leta 1998 in jo po dolgem času spet prebrala. Vsem odločevalcem priporočam, da jo preberejo, saj govori tako o načelu sorazmernosti kot o drugih temeljnih pravnih načelih.

Zdi se, da se to, kar se je še pred leti zdelo nekaj samoumevnega, zdaj razkraja. V času hitrega odločanja, družbenih omrežij se zelo spreminjajo narativi. Tudi pri sprejemanju zakonodaje se ocene vplivov na človekove pravice in na družbo kar preskočijo. Sodelovanje javnosti in stroke postaja vedno bolj omejeno. Sprejema se omnibus zakonodaja, kar sem kritizirala tako pri prejšnji vladi kot pri sedanji.

Mislim, da se ne bom obremenjevala s tem, kaj si ena ali druga stran misli. Zdi se mi, da si pri človekovih pravicah vsak vzame neki svoj kos pogače, oziroma da si izbirajo češnje na torti po načelu: tole bomo zagovarjali, ker nam ustreza, tole, kar pa mogoče ni za naše volivce, kar nam ne paše, bomo pa konkretno poteptali ali pa bomo raje pogledali stran.

Tak pristop ima za posledico, da daje vsakemu naslednjemu legitimnost, da ravna enako. Kot družba s tem nazadujemo.

Obravnavana kot preiskovanka

Leta 2015 so mediji objavili prisluhe, v katere ste se ujeli kot tedanja agentka Slovenije v arbitražnem sporu s Hrvaško. Štiri leta pozneje vas je KNOVS v okviru preiskovanja prisluškovalne afere povabil na zaslišanje in nato v poročilu odgovornost za zaplet pripisal predvsem vam. Vi ste zatrjevali, da je KNOVS prekoračil pristojnosti in da ste bili vabljeni kot oseba, ki naj pojasni okoliščine, nato pa dejansko obravnavani kot preiskovanka brez ustreznih procesnih pravic, zaradi česar ste proti državnemu zboru vložili tožbo. Kaj se je zgodilo s to tožbo?

Jaz sem bila v ta postopek povabljena kot priča. Moramo vedeti, kaj sploh je mandat KNOVS. To ni preiskovalna komisija, ampak nadzira zakonitost delovanja varnostnih služb. Torej ne gre samo za vprašanje procesnih pravic, ampak za vprašanje pristojnosti oziroma mandata komisije. Ali sem jaz varnostna služba? Absolutno ne. Noben posameznik ni. Torej je že v osnovi problem.

Tudi procesnih pravic posledično nimaš, ker niti komisija ni koncipirana na način, da bi posameznik tam imel vlogo preiskovanca. Tako da je že to prva absurdna situacija. Tudi pri preiskovalnih komisijah imamo problematiko s procesnim varstvom. Na to tudi opozarjamo, ampak tukaj je šlo za povsem drugo zadevo. Tako da moj argument ni bil samo glede varstva procesnih pravic.

Seveda sem se takrat spraševala, kaj narediti. Zdi se mi smiselno, da če si pravnik in zagovornik človekovih pravic, in če vidiš, da prihaja do očitne zlorabe oblasti ali pa kršitve, na to opozoriš – tudi ko gre zate. Ker kako boš za druge opozarjal, če zase ne opozoriš? Zato sem se takrat odločila za upravni spor, ki pa je na sodišču kar nekako obstal.

Ob izvolitvi za varuhinjo sem se odločila, da zahtevek umaknem. Ker dejansko je del mojega argumenta že z mojo izvolitvijo, sicer v drugačni sestavi Državnega zbora, pa vendarle, bil potrjen. Če bi namreč to poročilo res imelo takšno težo, potem verjetno jaz danes ne bi mogla biti tukaj, kjer sem.

Zdelo se mi je, da bi takšen postopek in njegovo nadaljevanje, do katerega bi prej ali slej prišlo, tudi zelo obremenjevalo moje neodvisno delovanje v odnosu do državnihh organov. Zdelo se mi je, da je to z vidika neodvisnosti mojega delovanja – zame osebno – nesprejemljivo in preveč omejujoče. Zato sem umaknila ta zahtevek.

O tem vas sprašujem, ker lahko potegnemo določene vzporednice z novelo zakona o parlamentarni preiskavi. Vi ste se v tej zadevi znašli v situaciji, ko niste imeli učinkovitega pravnega varstva, da bi izpodbijali preiskavo zoper vas. Zdaj se enako vprašanje postavlja v zvezi z novelo zakona o parlamentarni preiskavi. Po tej noveli preiskovanec (pa tudi npr. varuh) ne bo imel več možnosti pred ustavnim sodiščem preveriti, ali parlament sploh preiskuje zadevo javnega pomena, kot zahteva ustava. Pravno varstvo bodo lahko koristili po že objavljenem poročilu. Kako problematično se vam zdi to, posebej po izkušnji, ki ste jo imeli sami?

Če sem čisto iskrena, je parlamentarna preiskava, tako kot je normirana v Sloveniji, problematična že vrsto let. V vsakoletnem poročilu Evropske komisije o stanju pravne države v Sloveniji sta bili od več priporočil konstantno dve, ki sta se nanašali na parlamentarno preiskavo.

Tukaj je bilo eno od vprašanj, na katero je opozorilo tudi Ustavno sodišče, poseganje parlamentarnih preiskav v neodvisnost sodstva in tožilstva. Potem je bila leta 2024 sprejeta novela A, ki je to neustavnost odpravila. Uvedla je možnost, da Sodni svet in Državnotožilski svet pred Ustavnim sodiščem izpodbijata akt o ustanovitvi parlamentarne preiskave v začetni fazi. To možnost smo dobili še nekateri drugi organi in preiskovanec.

Z novelo B, o kateri se zdaj pogovarjamo, se vračamo na stanje pred novelo A, ki je praktično ves čas veljalo, ob tem, da je ohranjena neodvisnost sodstva in tožilstva. Ohranja sicer odpravo neustavnosti, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, druge varovalke pa ukinja. Torej Sodni svet in Državnotožilski svet lahko še vedno predložita akt o ustanovitvi parlamentarne preiskave v presojo Ustavnemu sodišču

Niti ta nova novela niti prejšnja pa po moji oceni ne rešujeta ključnega vprašanja. In to je vprašanje pravnega varstva posameznika tudi med samo parlamentarno preiskavo. Namreč, nekdo je na začetku preiskovanec, nekdo pa je priča, in med postopkom lahko nekoga prekvalificirajo iz priče v preiskovanca, formalno ali pa tudi neformalno. Po noveli B, če bo uveljavljena na referendumu, posameznik tako ali tako ne bo imel nobenega pravnega sredstva do končnega poročila, kot tega ni imel do uveljavitve novele A januarja 2025. Statistika sprejemanja končnih poročil pa je zelo slaba – samo približno ena tretjina vseh parlamentarnih preiskav se je končala s končnim poročilom. Torej z aktom, na podlagi katerega lahko potem posameznik – po dveh, treh letih postopka – sproži upravni spor pred Upravnim sodiščem. Vsak lahko jasno vidi, da to ni najbolj učinkovito pravno sredstvo oziroma gotovo ni. Če do končnega poročila iz takega ali drugačnega razloga ne pride, torej v dveh tretjinah primerov do zdaj, posameznik sploh nima pravnega sredstva.

In tukaj je po moji oceni dejansko velika pravna praznina, ki posamezniku onemogoča učinkovito pravno varstvo. Tukaj gre za poseganje v človekove pravice. Učinkovito pravno sredstvo določa tako 25. člen Ustave kot 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri Varuhu prav zdaj preučujemo, ali bomo ta originalni zakon poslali v presojo Ustavnemu sodišču.

Hkrati imamo še zakon o bančništvu, ki je v enem delu tudi zelo povezan s parlamentarno preiskavo in ki dejansko brez sodne odredbe omogoča poseganje v zelo širok krog informacij o posamezniku, dovoli na primer brskanje po računih. Po moji oceni je zelo verjetno neskladen z Ustavo. In tukaj bomo tudi – to lahko že skoraj zagotovo rečem – pripravili zahtevo za oceno ustavnosti.

Torej za oba, za zakon o parlamentarni preiskavi in za zakon o bančništvu?

Ja. Za zakon o bančništvu lahko že z gotovostjo rečem, medtem ko pri parlamentarni preiskavi, glede na to, da so nekatere zadeve že pred sodiščem, zdaj še preučujemo in še delamo ocene.

Dejstvo, da je novela B zdaj na referendumu, pa na to ne vpliva?

Ne vpliva, ker ne gre ne za določbe iz novele B ne za določbe iz novele A, ampak gre za osnovni zakon, za druge člene zakona. Seveda pa zahteve za oceno ustavnosti ne želimo sprožiti pred referendumom, da ne bi ustvarjali še dodatne zmede.

Namreč, res gre za zelo specifičen postopek, v katerem se smiselno uporabljajo tudi določbe Zakona o kazenskem postopku. Že na splošno je za državljana ali državljanko zelo težko razumeti, kaj je namen parlamentarne preiskave, torej da se ugotavlja politična odgovornost. Kdo pa sploh lahko ima politično odgovornost? Lahko se vprašamo: nekdo, ki je na neki politični funkciji, verjetno. Kaj pa, če nekdo ni? Je lahko politično odgovoren uradnik, gospodarstvenik, zdravnik? In tako naprej. Tako da je tukaj veliko strokovnih vprašanj.

Ta zakon je relativno star, od leta 1993 je doživel le dve noveli v zadnjih letih. Pred tem je imel dve sodbi ustavnega sodišča iz leta 2021 in še eno spremembo preko Kazenskega zakonika. Pokazalo se je, da je verjetno podnormiran in da takrat, v začetni fazi, ko se je sprejemal, teh premislekov ni bilo. Dolga doba uporabe je pokazala na te problematičnosti z vidika človekovih pravic.

Po eni strani pa lahko razumemo tudi pomisleke glede učinkovitosti izvajanja parlamentarne preiskave. Namreč, če lahko vsi ti subjekti, tako kot trenutno velja, vložijo zahtevo za ustavno presojo akta, lahko to onemogoči ustanovitev in učinkovitost parlamentarne preiskave ... Parlamentarna preiskava je vezana samo na en mandat Državnega zbora. Seveda je bilo tukaj upravičeno vprašanje, ali bo potem sploh mogoče kakšno preiskavo izpeljati, če bo prihajalo do neupravičenega zavlačevanja.

In to je bil moj pomislek. Potem so nekateri kolegi odgovarjali, da je določen 60-dnevni rok, v katerem mora Ustavno sodišče odločati. Jaz pa sem rekla: "Seveda, ampak to je instrukcijski rok." Instrukcijski rok pa pomeni, da Ustavno sodišče zagotovo ne bo moglo, tudi glede na število primerov, ki jih ima, pristati na to, da bo vezano na ta rok in da mu neka druga veja oblasti, zakonodajalec, na tak način postavlja rok odločanja.

Zdaj pa je Ustavno sodišče – po mojem ne nepričakovano – odločilo, da to avtomatično zadržanje ustanovitve komisije ob vložitvi zahteve za presojo sklepa ne pride v poštev. S tem je ustavno sodišče dejansko pritrdilo omenjenemu pomisleku, da ne morejo pristati na to, da se bodo držali tega dvomesečnega roka in da bi dejansko to lahko pomenilo velike posege v učinkovitost parlamentarne preiskave.

Zdi se mi pomembno, da so še pred referendumom odločili o tej zadevi, ker to lahko tudi neposredno vpliva na razpravo o učinkovitosti in v bistvu nekako izbriše ta pomislek. Vložitev zahteve za oceno ustavnosti akta o ustanovitvi parlamentarne preiskave s strani katerega koli od sedaj določenih organov namreč ne bo avtomatično na podlagi zakona zadržala ustanovitve in poteka parlamentarne preiskave, razen če Ustavno sodišče samo odloči drugače.

Je pa to zelo zahtevno vprašanje. Zdi se mi, da je o njem tudi zelo težko resno politično razpravljati, ker če poslušamo te razprave, lahko na vseh straneh slišimo zelo veliko zavajanj. To je problematično.

Ob tem, da imamo, kot rečeno, istega dne še tri posvetovalne referendume z zelo populističnimi oziroma poenostavljenimi vprašanji. Se pa vsi vsaj malo dotikajo človekovih pravic.

Pa prvi medklic. Vsi ti referendumi tudi niso pravno zavezujoči.

Seveda, gre za posvetovalne referendume.

In tudi ko je referendum pravno obvezujoč, je to obdobje, ko Državni zbor ne sme o isti zadevi ponovno odločati o istem ali podobnem predlogu, samo eno leto.

Neposredna demokracija je pomembna. Imamo tretji člen Ustave, ki določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti. To, da imamo referendume, se mi zdi pozitivno – seveda je pomembno, o katerih vprašanjih. Ampak kakršnakoli odločitev je na referendumu sprejeta, se mi zdi pomembno izpostaviti, da to ni nekaj dokončnega v družbi, ne pri posvetovalnem ne pri zakonodajnem referendumu.

Problem je odvzemanje brez analize in argumenta

Začniva z novelo Zakona o lokalnih volitvah, s katero se tujcem iz tretjih držav odvzema volilna pravica na lokalnih volitvah, potem ko jim je bila zagotovljena več kot 20 let. Vi ste v pogovoru za Metino listo rekli, da se vam s takšnim referendumom načeloma ne zdi nič narobe. Rekli ste, če povzamem, da se vam zdi pomembno, da se v družbi odpre tudi to vprašanje, ker ob sprejemanju te novele ni bilo javne razprave. To je bil še en tak primer, ko ni bilo javne razprave, ko je bila zadeva po hitrem postopku sprejeta. Skratka, da je dobro, da se vsaj zdaj odpre ta debata.

Ampak ali ni tukaj prav temeljna težava? Ali je primerno, ne glede na to, da gre samo za posvetovalni referendum, da o obsegu pravic določene manjšine – kar tujci gotovo so – odločamo z glasovanjem večine? Oziroma kje je potem meja med ugotavljanjem atmosfere v družbi in na drugi strani tem, da odločamo o manjšini in o njenih pravicah?

Najprej: vprašanje referenduma glede človekovih pravic je zelo kompleksno, pa hkrati zelo enostavno. V ustavi imamo določbo o referendumu, ki jasno pravi, da referendum o človekovih pravicah oziroma o že postavljenih standardih človekovih pravic ni mogoč.

Ampak hkrati moramo, ko govorimo o pravicah tujcev, pogledati Ustavo bolj podrobno. In tukaj je tudi odgovor, zakaj je ta referendum sploh mogoč. Imamo nekaj določb, ki pravijo, da tujci vendarle niso povsem izenačeni z državljankami in državljani glede uživanja vseh človekovih pravic, ampak jih lahko uživajo tudi v manjši meri oziroma v meri, ki jo določi zakonodajalec.

Tudi v členu o volitvah Ustava določa, da imajo tujci lahko volilno pravico. To dejansko daje zakonodajalcu, po moji oceni, kar veliko polje proste presoje, da sam odloča o tem. Seveda gre za tujce, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji in izpolnjujejo pogoje.

Ta ureditev je v Sloveniji veljala več kot 20 let in preseneča hitrost njenega spreminjanja, ki se dogaja v volilnem letu. Ustavno sodišče je sicer že večkrat reklo, da način sprejemanja zakonov, tudi to, ali je bil neki zakon v parlamentu sprejet po hitrem postopku ali ne, ni stvar presoje Ustavnega sodišča. Tako da mislim, da je Ustavno sodišče odločilo v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso.

S tem, ko ni zadržalo izvajanja te novele, k čemur ga je v zahtevi za oceno ustavnosti pozvala skupina poslancev.

Tako je. S tem je po mojem mnenju že tudi nekoliko prejudiciralo svojo meritorno odločitev. Ker če Ustavno sodišče ne zadrži izvajanja zakona, to pomeni, da ne ocenjuje, da bo prišlo do neke velike nepopravljive škode. In tukaj je bila ta presoja očitno že narejena.

Tudi z ustavnega vidika gre sicer za težko vprašanje, ampak hkrati Ustava daje zakonodajalcu kar veliko polje proste presoje, da odloča, v kolikšni meri in ali sploh imajo lahko tujci volilno pravico. Omejitev je bila že ta, da so imeli tujci iz tretjih držav na lokalni ravni aktivno, ne pa tudi pasivne volilne pravice.

Moja kritika je, da je Slovenija že od leta 2006 podpisnica Evropske konvencije o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni, ki v enem členu izrecno določa volilno pravico tujcev na lokalnih volitvah (pod določenimi pogoji) kot obveznost države. Slovenija je torej že 20 let podpisnica te konvencije, ni pa je ratificirala, kar pomeni, da Slovenijo zavezuje samo namen in cilj konvencije, ne pa tudi konkretni členi.

Sprašujem se, zakaj v 20 letih nobena vlada v Sloveniji, ne leva ne desna – in tukaj govorimo o iskrenosti politik – ni imela interesa ratificirati konvencije. S tem bi dejansko to vprašanje postavili na neko nadzakonsko raven, tudi v smislu tega polja proste presoje, ki ga omogoča Ustava.

Ustava govori tudi o mednarodnih pogodbah in njihovi hierarhiji. To pomeni, da morajo biti zakoni in podzakonski akti v skladu z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Z ratifikacijo te konvencije bi torej stanje postalo bistveno bolj stabilno. Zdaj je odvisno samo od zakona.

Moje mnenje je, da ne glede na referendumsko odločanje se lahko v nekajletni perspektivi Slovenija kljub temu odloči, da bo ratificirala to konvencijo, saj ostaja podpisnica – pa tudi, če ne bi bila. Slovenija ni odstopila od podpisa. Odstop od podpisa tudi ni tako enostavna zadeva. Spomnimo se, ko so ZDA odstopale od podpisa Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, koliko pozornosti so bile deležne. Tega ni tako enostavno narediti, ne da bi bilo mednarodno opaženo.

In če gremo nazaj na ustavni člen o referendumu, vidimo, da tudi referendumi o ratifikaciji mednarodnih pogodb niso dopustni. Zakonodaja bi se nato morala prilagoditi določbam te konvencije.

Tukaj se kaže tudi to, da tisti, ki so zdaj zelo veliki zagovorniki te pravice, po domače povedano niso naredili domače naloge in ratificirali te konvencije, ko so bili na oblasti. In lahko se upravičeno vprašamo, zakaj tega niso naredili.

Preverila sem tudi, koliko odstotkov tujcev iz tretjih držav, ki izpolnjujejo pogoje, se sploh udeležuje volitev. Gre za skupino približno 100.000 prebivalcev Slovenije. To niso ljudje, ki imajo začasno bivanje, ki so prišli včeraj. To so ljudje, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji. Vendarle pa statistični podatki kažejo, da je zelo majhen odstotek teh oseb dejansko sodeloval na lokalnih volitvah. So pa mogoče določene občine, ki so bolj izpostavljene in kjer bi njihov glas mogoče prišel bolj do izraza, čeprav verjetno spet ne tako zelo ...

Drži, okoli sedem tisoč tujcev iz tretjih držav, ki stalno prebivajo v Sloveniji, je volilo na zadnjih lokalnih volitvah. A tukaj gre za načelno vprašanje oziroma problem odvzemanja te pravice, bolj kot za neposredne posledice.

Države imajo to različno urejeno. Zelo malo je evropskih držav pogodbenic te konvencije in tudi v veliko državah članicah EU tujci iz tretjih držav nimajo volilne pravice niti na lokalni ravni.

Dejansko gre za sporočilo tem osebam. Občutljivo je predvsem to, da so te osebe to pravico že imele. Če bi to danes urejali na novo, prej pa je ne bi imeli, bi bilo mogoče to vprašanje veliko lažje. Problem pa je to hitro odvzemanje, tudi brez nekega argumenta ali analize, zakaj in kaj to res pomeni.

Moje osebno mnenje, in to sem tudi povedala raznim sogovornikom, da je pravni argument poseganja v pridobljene pravice tukaj relativno šibak, glede na to, da Ustava daje eksplicitno to diskrecijo zakonodajalcu. Tukaj bi se jaz tudi bala delati tak zaključek na splošno, tudi z vidika socialnih pravic. Če bi zavzeli stališče, da neko pravico, ki jo lahko nekomu podeliš ali pa tudi ne, potem zabetoniraš ne glede na družbene okoliščine, ima to lahko zelo slabe posledice za vse socialne pravice, pa tudi politične.

Na primer, nekje bi lahko dal neke dodatne socialne pravice v času blaginje, ampak potem jih nikoli več ne bi smel vzeti. Če bi bilo tako, bi to pomenilo, da nihče več ne bi hotel dvigovati način izvajanja pravic, če bi bil že apriori argument, da se tega ne sme več prilagajati družbenim okoliščinam.

Oni živijo v lokalnem okolju, tam delajo, plačujejo davke. Logično se zdi, da bi morali imeti nek glas tudi pri tem, kako se davki razporejajo in kako se v tem okolju sprejemajo odločitve. Pa tudi, kot ste rekli, za odvzem te pravice ni bilo nikakršnih utemeljitev, na kar je opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora.

Tukaj gre predvsem za politično sporočilo, kdo ima pravico odločanja o tem, kaj se dogaja na lokalni ravni in komu se zdaj ta jemlje v smislu poudarjanja osebne okoliščine, da je nekdo tujec. To je izrazito slabo. Ker se s tem v bistvu tudi neki družbeni kontekst zaostruje. Vsako zaostrovanje teh paradigem je slabo, zato ker lahko vodi v neke napetosti, ki jih zdaj mogoče niti ni bilo v taki meri. In ne moremo vedeti, v kakšno smer to potem pelje. Velikokrat se reče: ko enkrat duha izpustiš iz steklenice, ni več poti nazaj.

Nevarnost dezinformacij

Med ključnimi izzivi na področju človekovih pravic, ki ste jih izpostavili ob izvolitvi, so bile tudi dezinformacije. Pred dnevi smo poslušali predsednika vlade, ki je zanikal genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi. Vemo pa tudi, da je imel, recimo temu, alternativna mnenja o vplivu človekove aktivnosti na segrevanje okolja, kar je sicer znanstvena ugotovitev. Kako nevarno je torej, kadar dezinformacije širi sam politični vrh?

To je zelo nevarno. Vse dezinformacije s strani politikov oziroma oblasti, torej institucij, ki naj bi jim ljudje zaupali in ki imajo vpliv na širok krog ljudi, so izjemno problematične.

Moramo vedeti, da napačne informacije in dezinformacije niso isto. Dezinformacija je namerno širjenje neresničnih informacij. S tem vprašanjem se zelo intenzivno ukvarjajo tudi Združeni narodi in Svet Evrope ter opozarjajo na problematiko ustvarjanja dvoma v znanstvena dognanja, dejstva in dosežke. Tako da je to zelo problematično.

Problematično je seveda sploh z vidika širših družbenih vprašanj, ki imajo potem za posledico tudi ravnanje posameznikov. Če gledamo podnebne spremembe – oziroma recimo raje podnebno krizo, ker spremembe so nekaj v prihodnosti, mi pa že čutimo posledice.

Pri Varuhu smo skupaj z evropsko varuhinjo – na našo iniciativo in pod njenim pokroviteljstvom – sprožili posebno preiskavo o izvajanju podnebnih politik po državah članicah Evropske unije. V okviru Evropske mreže varuhov človekovih pravic se nam je pridružilo že kar nekaj drugih ombudsmanskih institucij. V naslednjih dveh letih bomo pregledali, kako učinkovito države izvajajo svoje podnebne zaveze.

Moramo vedeti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru Verein Klima Seniorinnen Schweiz in drugi proti Švici ugotovilo, da neizvajanje okoljskih zavez pomeni kršitev Konvencije. Na tej podlagi smo dejansko razvili ta pristop. Vprašalnik za slovenske institucije je pripravljen in ista metodologija se bo uporabljala tudi po drugih državah.

Tako da gre za zelo resno zadevo. Tukaj jaz vidim našo vlogo kot nacionalne institucije za človekove pravice, da smo bolj aktivni, kot smo bili v preteklosti, in da naslavljamo ne samo okoljskih vprašanj, ampak tudi vprašanja, povezana s podnebno krizo.

Skrbi jo slabitev RTV

Za boj proti dezinformacijam so ključni močni in neodvisni mediji. Vemo, da bomo na ta referendumski dan obkrožili tudi, ali se strinjamo z ukinitvijo RTV-prispevka. Gre za populistično vprašanje, ki ne pove, da bo tudi financiranje iz proračuna padlo na ramena davkoplačevalcev. Ali vas kot varuhinjo skrbi slabitev RTV, ki se nakazuje v zadnjem obdobju?

Absolutno. Slovenska družba bi morala glede na našo številčno majhnost na vseh ravneh temeljiti na javnih storitvah. Javna televizija in radio sta tukaj ključnega pomena. Torej ne gre samo za neko komercializacijo področja, kot jo imajo zasebni mediji, ki imajo legitimno lahko tudi svojo agendo. Dokler se pri zasebnem mediju točno ve, kakšna je njegova usmeritev oziroma kateri cilji se zasledujejo, je to del pluralne družbe.

Se mi zdi pa vendarle pomembno, da imamo javno televizijo in javni radio, kjer je javni interes tisti, ki prevlada – tudi v političnem in kulturnem smislu, glede kulturne produkcije in drugih vsebin, za otroke in mlade in tako naprej, ki so drugje pogojene s komercialnim ali s kakšnim drugim interesom.

Opažam, da Slovenija tukaj ni osamljeni otoček. Podobne težnje vidimo tudi zdaj v Nemčiji. Podobno je bilo že pred leti glede BBC-ja in omejevanja njegovega delovanja. Tam, kjer so močni javni mediji, se pojavljajo take težnje.

Kar mene skrbi, je to, da imamo v Sloveniji bistveno manj mehanizmov zavor in ravnovesij glede tega. V Nemčiji so zdaj preračunali, da če se danes začne ukinjati financiranje javnega medija, je lahko odločitev v najboljšem primeru pravnomočna čez dve leti. To pomeni, da imajo toliko vmesnih mehanizmov pri poseganju v tako ključno področje. Pri nas nimamo nobenega tovrstnega mehanizma.

Ta zakonodaja je po mojem že v osnovi problematična, ker ne predvideva družbe odpornosti oziroma odpornostnih mehanizmov. Zdaj se veliko govori o odpornosti družbe in vseh podsistemov, kako se morajo krepiti, da preprečujejo neke anomalije, ki so lahko samo začasne, lahko pa tudi dolgoročne. Pri nas tega praktično ni. Tako da tukaj vidim kar velik problem.

Seveda je teoretično mogoče, da se javni mediji financirajo tudi drugače. O tem se kaj dosti ne govori. Vemo, da imamo v Evropi različne modele financiranja in z vidika svobode medijev so vsi sprejemljivi. Vsekakor pa je nemogoče to spremeniti tako ad hoc, brez razprave, brez nekega razdelanega sistema.

Gre tudi za širši kontekst. Priča smo šibitvi medijev ...

Seveda. Pomemben vidik je sporočilo: ali jih sploh potrebujemo? Ker tukaj javni diskurz ni: "Okej, RTV oziroma javni medij potrebujemo, vprašanje je način financiranja." Tukaj dejansko dobivamo občutek, kot da tega medija sploh ne potrebujemo: "Zakaj ga moramo plačevati?"

Mislim, da to spet ni povsem realno. Premalo se pove, da se bo ta medij tako ali tako moral financirati iz javnih sredstev. Kako pa drugače?

Problem pa je tudi širši. Ob Zakonu o medijih smo imeli razpravo, kaj sploh je medij, kaj so ti minimalni standardi. Ali je influencer medij ali ni medij? Koliko mora imeti sledilcev, da se bo štel kot medij? Tukaj imamo zdaj vse to zelo razpršeno. S tem je povezano tudi vprašanje standardov. V neki medijski hiši mora novinar slediti novinarski etiki, standardom, preverjanju informacij, medtem ko nekomu drugemu ni treba, pa se ga kljub temu razume kot medij. Smo v času, ko je boj za informacije zelo velik, in pomembno je, da ima posameznik medij, ki mu lahko relativno zaupa.

In tukaj jaz vidim vlogo javnih medijev, kjer so informacije seveda še vedno take, da boš lahko rekel: "Ta novinar bo malo bolj favoriziral neko politično opcijo, ta pa drugo." Ampak to je vse okej, dokler je znotraj preverljivih informacij. Veliko stvari pa gre danes čisto izven tega.

Težko bi bilo od povprečnega državljana ali državljanke zahtevati oziroma pričakovati, da bo spremljal pet medijev, da si bo ustvaril neko mnenje, pa še tri tuje medije prebral, da bo imel še malo širine. To ni mogoče razumno pričakovati od prebivalcev in prebivalk. Zato je toliko pomembnejši javni medij.

In zato je tako problematično, ko se ta slabi, ko se slabi zaupanje vanj – tudi s tem, da se politiki ne udeležujejo oddaj, kamor jih vabijo, potem pa rečejo: "Saj so povsem pristranski, ker nas ne vključujejo."

Zelo veliko spremembo prinašajo družbena omrežja, kjer, ne samo v Sloveniji, vidimo, da so politiki, pa tudi drugi, našli svoj način neposrednega nagovarjanja javnosti, ki je izrazito enostranski, ki ne zahteva odgovarjanja na vprašanja in ki daje samo tisti del informacije, ki ga želi dati.

Še bolj zaskrbljujoče je ustvarjanje lastnih medijev, ki so namenjeni promociji lastnih idej – če ni zelo jasno navedeno, da gre za kanal, namenjen promociji.

Med štirimi najhujšimi mednarodnimi zločini ni hierarhije, vsi so enako grozni

Janez Janša je, kot rečeno, pred dnevi zatrdil, da genocida v Gazi ni. Situacijo je, kot smo videli, poskušal relativizirati z usmerjanjem pozornosti na druge konflikte in pomore po svetu, ki se absolutno dogajajo in ki so tudi nesprejemljivi. Kakšno sporočilo imate kot varuhinja za premierja in za to vlado, ki očitno podpira izraelsko politiko do Gaze, do Palestine nasploh, ob tem, da vemo, da so številna neodvisna preiskovalna telesa – recimo neodvisna preiskovalna komisija Združenih narodov, posebna poročevalka Združenih narodov za palestinska ozemlja in drugi – opozorila, da se tam izvaja genocid? Tudi Meddržavno sodišče je v tožbi Južne Afrike proti Izraelu trikrat izdalo začasne ukrepe. Kakšno sporočilo imate torej za slovensko vlado in za premierja, ki se mu očitno vse te ugotovitve in vsa ta opozorila ne zdijo dovolj tehtna?

Komisije in drugi mehanizmi Združenih narodov so že ugotovili, da gre za genocid, s tem da gre tukaj spet za pravno nezavezujoča mnenja.

Pravno gledano se strinjam: edino pravno zavezujočo odločitev o tem, ali je bil genocid storjen ali ne, lahko na mednarodni ravni sprejmeta dve sodišči. To je Meddržavno sodišče v Haagu pri vprašanju, ali država Izrael izvaja genocid. Drugo je Mednarodno kazensko sodišče, ki lahko ugotavlja, ali je posameznik storil mednarodno kaznivo dejanje genocida.

Kar je problematično, je, da lahko zavzamemo to ožje stališče, ki ga je zdaj zavzel predsednik vlade, da dokler neko mednarodno sodišče ne zavzame tega jasnega pravnega stališča, toliko časa ne priznavamo, da je bil storjen genocid. To je zelo ozko gledanje. Vsi ti drugi odbori so že večkrat dali mnenja, ki pa niso pravno zavezujoča, a zato niso nepomembna.

Zelo pomembno je vedeti, kaj sploh je genocid, kakšna je definicija genocida. Bivši premier je izjavil: Očitno je bil genocid, saj je bilo več deset tisoč otrok in drugih ubitih. Pa vendarle moramo vedeti, da to, koliko ljudi je bilo ubitih, ni opredelitev genocida; to je lahko merilo tudi drugih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu, kot so zločini zoper človečnost ali vojni zločini ali pa celo agresija.

Pomembno je namreč vedeti, kaj je posebna značilnost genocida. To je posebni namen, dolus specialis, ki ga je treba v postopku dokazati. To pomeni, da je katerokoli dejanje – ubijanje, lahko je tudi posilstva, lahko izgon – ukazano ali storjeno z jasnim namenom uničiti del ali celotno narodno, etnično, rasno ali versko skupino. Pogosto je ta namen zelo težko dokazljiv. Tudi številne izjave izraelskih politikov lahko presojamo v tem kontekstu: kaj je namen njihovih dejanj.

Nekateri so zelo prostodušno izražali svoj namen.

Ja, ampak pogosto so izjavljali tudi, da je namen preprečevati oblast Hamasa, terorizem in tako naprej. Stopnja jasnosti namena mora biti res visoka, ta posebni namen mora biti dokazan. In to je zelo redko.

Moramo pa vedeti tudi, da je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo reklo, in tudi pravni teoretiki večinoma izpostavljajo, da med štirimi najhujšimi mednarodnimi zločini ni hierarhije. Vsi so enako grozni. Ali je to genocid, zločin proti človečnosti, vojni zločin ali agresija – med njimi ni hierarhije.

Ne moremo reči, da če je bilo nekje 10.000 ljudi ubitih, je to manj grozno, kot če bi bilo teh istih 10.000 ljudi ubitih z namenom, da se uniči narodno, etnično, versko ali rasno skupina. Če bi šlo pa za neko drugo skupino, ki ni stabilna skupina – ker so pač po drugi svetovni vojni definicijo oblikovali na podlagi stabilnih skupin, nestabilnih pa niso vključili –, je potem to manj grozno? Ne. Množično ubijanje je vedno enako grozen zločin.

Tudi če gledamo naš Kazenski zakonik, imajo vsa ta štiri kazniva dejanja enako visoke minimalne zagrožene kazni. Nima eno višje, drugo nižje.

Seveda je problem zanikanje genocida in govorjenje: "Sodišče tega še ni dokončno odločilo v pravnem smislu." Z vidika resnosti dejanja je zločin zločin. Čeprav se včasih za genocid reče, da je "zločin vseh zločinov", je vendarle v teoriji in tudi v sporočilu pomembno, da so vsa ta štiri kazniva dejanja oziroma grozodejstva enako grozna.

Po eni strani se mi zato zdi irelevantno temu namenjati toliko pozornosti. V vsakem primeru gre za zločin proti človečnosti. Ali bo ta posebni namen dokazan ali ne, bo seveda v končni fazi odločilo sodišče.

So pa ta namen večkrat zaporedoma ugotovile komisije Združenih narodov, na primer leta 2025 in zdaj ponovno leta 2026, tudi na podlagi izjav izraelskih politikov. Tako da vendarle vseh teh neodvisnih mehanizmov jaz ne bi jemala kot nepomembnih, ker je njihovo sporočilo jasno.

Kam lahko takšni odkloni peljejo, vemo

Slovenija je tudi pogodbenica Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki države zavezuje, da ta zločin preprečujejo, še preden se zgodi. Ali je v tem smislu treba čakati na to, da je zločin potrjen, ko vemo, da se te stvari običajno ugotavljajo za nazaj? In ali se lahko vlada odloči, da aktivno sodeluje z režimom, ki je s strani tako pomembnih mehanizmov in posameznikov, ki smo jih že omenjali, obtožen izvajanja genocida, ne da bi pri tem nosila neko odgovornost tudi po tej konvenciji?

Odgovornost po Konvenciji je neposredna v smislu izvajanja. Seveda bi v primeru sodelovanja oziroma sostorilstva vprašanje lahko zajelo zelo širok krog držav na svetu. Vendar pa lahko vidimo, da je mednarodno pravo v veliki meri tudi pragmatično.

Seveda ima Slovenija, tako kot vsaka država pogodbenica, obveznost aktivnega delovanja v smeri preprečevanja genocida. Hkrati lahko vidimo, kako malo držav se je pridružilo Južni Afriki v postopku pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in koliko držav ima še vedno neprekinjene diplomatske odnose z državo Izrael. Tako da glede na celotno mednarodno pravo tukaj ne bi delala tako enoznačnih zaključkov, kljub temu da gre res za zelo resne obtožbe.

Po svetu potekajo tudi številni drugi oboroženi spopadi. Teh naj bi bilo največ od konca druge svetovne vojne. V globalnem smislu smo v situaciji, ko bi se res morali vprašati, v katero smer gredo medosebni in meddržavni odnosi. Zato se mi zdi zelo pomembno, da Slovenija še vedno zagovarja multilateralizem, pomen multilateralne diplomacije, mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.

Prav prek teh organizacij je bilo sklenjeno, da človekove pravice niso samo notranja stvar posamezne države, ampak so tudi skrb drugih držav. Če gledamo Helsinško sklepno listino iz leta 1975, je na tem izrecno temeljila tudi ustanovitev Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Na teh temeljih temeljijo tudi Združeni narodi in na primer UPR, univerzalni periodični pregled spoštovanja človekovih pravic, kjer lahko druge države v političnem procesu pred Svetom za človekove pravice postavljajo vprašanja drugim državam glede spoštovanja človekovih pravic.

In to se mi zdi pomembno tudi v tem spreminjajočem se globalnem svetu, kjer se spreminjajo dosedanje paradigme. Zdi se, da se spreminja svet, kot smo ga poznali po drugi svetovni vojni. Pa vendarle se moramo zavedati, da se multilateralizem, ki krepi dialog o skupnih vrednotah, ki so jasno določene tudi v Ustanovni listini Združenih narodov, nadaljuje. Med temi načeli imamo tudi prepoved uporabe sile, spoštovanje človekovih pravic in tako dalje.

A hkrati je realnost tako žalostna.

Realnost je žalostna. Pa vendarle se mi zdi, da morajo države, ki v to verjamejo, še naprej zelo promovirati, morda bolj kot kadarkoli prej, multilateralizem in zavračanje različnih polov mednarodnih odnosov, kjer se zdi, da je spet pomembna samo moč in da ni nobenih večjih idealov. Pri tem pa bi morala biti prva vrednota mir. Ta je bil tudi povod za ustanovitev Evrpske unije kot projekta za zagotavljanje miru v Evropi.

Zdi se mi, da smo kot družba ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne že kar nekako pozabili nanjo oziroma da spomin na grozote druge svetovne vojne ni več tako živ, ni več tako močan. Ta idealizem pa tudi spoštovanje enakosti držav na mednarodni ravni bledi. Kam lahko taki odkloni pripeljejo, vemo.