Menu Item
Potovanje na Luno ni enostavno. Čeprav so rakete zelo hitre, je Luna precej daleč. Poleg tega jo lahko celo zgrešimo. Ja, tudi to se je že zgodilo.
Po več kot pol stoletja se človek ponovno odpravlja na Luno. A se datum tega potovanja odmika.
Doslej so dve ključni misiji ameriške vesoljske agencije Nase, Artemis II in Artemis III, že nekajkrat prestavili (o tem več v nadaljevanju). Ob tem pa se velikokrat, predvsem pri tistih, ki dvomijo, da smo ljudje že stali na našem edinem satelitu, pojavlja očitek: “Če so to lahko naredili pred pol stoletja s ‘predpotopno’ tehnologijo, zakaj naj bi bil to tolikšen problem danes?”
V resnici potovanje na Luno ni lahka naloga. Seveda ni bila lahka že ob prvih pristankih človeških posadk, z leti pa ni postala nič lažja. Potovanje do nje namreč ni kot potovanje z letalom: usedemo se v raketo, vzletimo, nastavimo navigacijo proti Luni in čez nekaj ur pristanemo.
Naš naravni satelit kroži okoli Zemlje na povprečni razdalji 384.400 kilometrov. To je zelo zelo daleč – skoraj desetkrat toliko, kolikor znaša obseg Zemlje na ekvatorju. Čeprav rakete letijo z velikimi hitrostmi, je do tja še vedno dolga pot.
Ključni dejavniki, ki vplivajo na trajanje potovanja, so pogon (močnejši motorji omogočajo hitrejša potovanja), trajektorija ali tirnica (poti, ki izkoriščajo gravitacijo, so daljše, a porabljajo manj goriva) in cilji misije.
Poti, dolge od 8 ur do 13 mesecev. Prva misija je Luno zgrešila
Lunarna sonda Evropske vesoljske agencije ESA, SMART-1, ki so jo izstrelili 27. septembra 2003, se je v orbito okoli Lune utirila šele po skoraj 13 mesecih.
Na poti do Lune je namreč izkoriščala ionski pogon, ki ustvarja zelo majhno, a stalno pogonsko silo, izrabljala pa je tudi Lunino in Zemljino gravitacijo, da bi tako varčevala z gorivom, njena tirnica pa je bila spiralna.
SMART-1 je bila najpočasnejša od vseh sond in odprav na Luno. Najhitreje pa je naše najbližje nebesno telo dosegla Nasina sonda New Horizons, ki jo je Nasa leta 2006 izstrelila za raziskovanje Plutona. To vesoljsko plovilo je Luno doseglo v samo 8 urah in 35 minutah po izstrelitvi, a se tam ni ustavilo, ampak je samo švignilo mimo nje.
Ostale misije so vmes. Prva misija, sovjetska sonda Luna 1, je leta 1959 potrebovala 34 ur, da je dosegla Luno. Načrtovano je bilo, da bo sonda brez posadke trčila v Luno, a je plovilo zgrešilo cilj in se oddaljilo 5.995 kilometrov od Lune. Sonda je prenehala oddajati, ko so se ji izpraznile baterije, in še danes pluje skozi vesolje, piše portal Live Science.
Ponesrečena misija se je dogodila tudi izraelski sondi 60 let kasneje. Leta 2019 je Izrael na Luno poslal vesoljsko plovilo brez posadke z imenom Beresheet. Po izstrelitvi je sonda približno šest tednov krožila okoli Zemlje v vedno širših orbitah, preden je pridobila dovolj zagona za pot proti Luni.
Plovilo je prispelo na Luno, a ne tako, kot si je želela izraelska organizacija SpaceIL. Ekipa je izgubila stik s plovilom, Beresheet pa je trčil na Lunino površje 48 dni po izstrelitvi, pri čemer je na Luno raztresel tisoče mikroskopskih tardigradov.
Sicer pa to nista bili edini neuspešni misiji na naš naravni satelit. Od leta 1959 je bilo izvedenih več kot 100 misij na Luno, pri čemer so neuspeh doživele številne.
Natančno število neuspešnih misij je težko določiti, saj so nekatere ostale tajne ali slabo dokumentirane, doživele pa so jih praktično vse države, ki so na Luno pošiljale sonde oziroma odprave.
Artemis ne bo nič hitrejša od Apolla
Odprave s človeško posadko so za pot do Lune potrebovale v povprečju tri do štiri dni. Posadka Apolla 11 je od vzleta na Zemlji do Lunine orbite potrebovala 76 ur – nekaj več kot tri dni, do prvega koraka (majhnega za človeka, a velikanskega skoka za človeštvo) Neila Armstronga pa 109 ur in 42 minut.
Projekt Artemis, ki ga Nasa načrtuje za vrnitev človeka na Luno, predvideva, da bi astronavti za potovanje na Luno porabili približno 4 dni, torej približno toliko kot njihovi predhodniki. V misiji Artemis II naj bi astronavti samo dosegli Lunino orbito, potem pa okoli nje samo krožili. Celotna misija naj bi trajala 10 dni. Tudi posadka misije Artemis naj bi Lunino orbito dosegla v približno štirih dneh, nato pa uporabila vesoljsko plovilo Starship Lunar Lander za pristanek na južnem polu Lune. Celotna misija naj bi trajala približno 30 dni, kar pomeni, da bi posadka na površju našega satelita preživela kar nekaj časa.
Posadka Artemis II s štirimi astronavti naj bi sprva poletela septembra 2025, zdaj je prestavljena na april 2026. Prestavljen je tudi ponovni pristanek na Luni v misiji Artemis III, in sicer na sredino leta 2027. Eden od razlogov za prestavljanje je tudi razvoj plovila Starship, ki ga SpaceX še razvija.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje