Na Luni so pred več kot pol stoletja astronavti ob vsakem pristanku postavili nacionalno zastavo. Ali te zastave še vedno stojijo na Luni? Ali to pomenijo, da si je Amerika simbolično prilastila Luno?
Na našem edinem naravnem satelitu je pristalo šest človeških posadk.
Vsaka zase je predstavljala enega največjih dosežkov človeštva v zgodovini, pa tudi Združenih držav Amerike, ki so izpeljale ta ambiciozni podvig. Vsaka odprava v okviru programa Apollo je na Luno odnesla ameriško zastavo, jo tam razvila in pustila. Od zadnjega pristanka človeka na Luni pa je minilo že več kot pol stoletja. Ker so razmere na Luni drugačne kot na Zemlji, je vprašanje, ali so zastave še vedno tam, kamor so jih postavili astronavti, in ali jih bodo potencialni obiskovalci ali prebivalci naše vesoljske spremljevalke lahko občudovali tako, kot recimo na Zemlji občudujemo ostanke človeške civilizacije, stare tudi več tisoč let.
Zakaj ameriške zastave?
Pri Nasi, ki je načrtovala polete, so razmišljali, kako bi prvi pristanek na Luni tudi simbolično obeležili.
Takratni direktor Nase Thomas O. Paine je ustanovil odbor za simbolične dejavnosti za prvi pristanek na Luni in mu naročil, naj zbere predloge za simbol ali dejanje, ki bi “obeleževalo prvi pristanek na Luni kot zgodovinski korak naprej vsega človeštva, ki so ga dosegle Združene države Amerike”. Med predlogi, ki so jih prispevali različne ustanove in posamezniki, sta se največkrat pojavila postavljanje zastave ali spominske plošče. Pri izbiri primerne zastave je odbor tehtal več možnosti: ameriško zastavo, zastavo Organizacije združenih narodov ali niz miniaturnih zastav vseh takratnih držav. Na koncu so se odločili za ameriško zastavo in ploščo z napisom: “Tukaj so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno julija 1969 našega štetja. Prišli smo v miru za vse človeštvo.”
Do danes je na Luni pristalo šest človeških posadk. Vsi pristanki so bili del ameriških vesoljskih misij Apollo in so se zgodili med letoma 1969 in 1972.
Apollo 11 – 20. julij 1969 (Neil Armstrong in Edwin “Buzz” Aldrin)
Apollo 12 – 19. november 1969 (Charles “Pete” Conrad in Alan L. Bean)
Apollo 14 – 5. februar 1971 (Alan B. Shepard Jr. in Edgar D. Mitchell)
Apollo 15 – 30. julij 1971 (David R. Scott in James B. Irwin)
Apollo 16 – 21. april 1972 (John W. Young in Charles M. Duke Jr.)
Apollo 17 – 11. december 1972 (Eugene A. Cernan in Harrison H. Schmitt)
Nekateri so ob tem imeli pomisleke, da bi si postavljanje ameriške zastave na Lunino površino lahko druge države razlagale kot prisvajanje območja na Luni, kar bi bilo v nasprotju z mednarodnim sporazumom o vesolju, ki to prepoveduje.
Zato je ameriški kongres sprejel poseben zakon o postavljanju ameriške zastave na Luni ali drugih planetih, v katerem so izrecno zapisali, da je to dejanje “mišljeno kot simbolična gesta nacionalnega ponosa na dosežke in se ne sme razlagati kot izjavo nacionalnega prisvajanja z zahtevo po suverenosti”.
Zastava iz najlona in poliestra
Pri Nasi pa so morali razmišljati še o nečem: na Luni vladajo popolnoma drugačne razmere kot na Zemlji, poleg tega so bili astronavti zaradi debelih zaščitnih oblek tudi gibalno omejeni. Zato je morala biti zastava temu primerno oblikovana. Na koncu je bila izbrana zastava iz najlonskega blaga in poliestra, velika približno 90 krat 150 centimetrov. Cena? Nekaj več kot pet takratnih ameriških dolarjev. Precej več, 75 dolarjev, je bila vredna cev z aluminijasto teleskopsko palico, ki je služila kot drog in ki so jo pritrdili na lunarni modul Eagle, ki je pristal na Luni.
Težavno postavljanje prve zastave in teorija zarote
Zamišljeno je bilo, da bo postavljanje zastave eno prvih dejanj astronavtov po pristanku.
Tako je tudi bilo. Potem ko se je Neil Armstrong previdno spustil po devetih stopnicah, stopil na Lunino površino in izrekel zgodovinske besede To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo, je naredil nekaj korakov po Lunini površini in zbral nekaj vzorcev s površja. Potem pa je iz cevi, pritrjene ob lestvi modula, vzel zastavo in jo skupaj z Edwinom “Buzzom” Aldrinom, ki se mu je pridružil, postavil nekaj korakov stran. Spominska plošča je bila medtem že pritrjena na lestvini modula, ki je kasneje ostala na Luni.
Postavljanje zastave na Luni pa se je izkazalo za precejšen izziv. Armstrong in Aldrin sta pri vstavljanju droga v Lunino površino imela precejšnje težave, kar je videti tudi na televizijskem posnetku.
Drog jima je uspelo zariniti le približno pet centimetrov globoko, a se je izkazalo, da je to dovolj, da je zastava lahko stala. “Od vseh del, ki sem jih moral opraviti na Luni, je bilo tisto, za katero sem želel, da poteka najbolj gladko, postavljanje zastave,” se je kasneje spominjal Aldrin, ki se je bal, da bi se lahko zastava pred očmi vsega sveta prevrnila, kar bi bila svojevrstna blamaža. Vendar se ni in Aldrin je pred zastavo salutiral po vojaško.
Kasneje so znanstveniki ugotovili, zakaj je bilo postavljanje zastave tako težko. Prah iz kamnin, ki pokriva površino našega satelita, je drugačen od zemeljskega. Prah iz kamnin na Zemlji ima zaobljene robove, prah na Luni pa ostre. Zaradi tega se delci Luninega prahu sprijemajo, kar oteži vstavljanje predmetov vanj. To so pri kasnejših postavljanjih zastav tudi upoštevali.
Je pa težavno postavljanje prve ameriške zastave na Luni služilo tudi kot eden od “kronskih dokazov” teoretikov zarote, da Američani leta 1969 na Luni niso pristali. Na posnetku se namreč zazdi, kot da je zastava zaplapolala, kar pa je na Luni nemogoče, saj tam ni atmosfere in torej tudi nobenega vetra. To naj bi bil za teoretike zarote dokaz, da je bil posnetek v resnici posnet na Zemlji.
Vtis plapolanja pa je samo navidezen. V zgornji rob zastave je bila namreč všita tanka prečka, ki je omogočila, da je rob v brezzračnem okolju ostal zravnan. Ko je eden od astronavtov zastavo spustil, se je zgornja prečka zravnala, spodnji del pa se je še vedno premikal, ko je drugi astronavt drog zastave še vedno poskušal zasaditi v površino in pri tem ustvaril videz plapolanja.
Ameriške zastave in spominske plošče niso edini človeški predmeti, ki so ostali na Luni. Danes ocenjujejo, da je na Luni okoli 180 ton “smeti”, ki so jih za seboj nalašč ali po nesreči pustile različne odprave, človeške in tiste brez človeške posadke. Med njimi je tudi fotografija, ki jo je tam namenoma pustil astronavt Charles M. Duke leta 1972, o čemer smo pisali tudi v članku Kaj je na fotografiji, ki že več kot pol stoletja leži na Luninem površju.
V kakšnem stanju so zastave danes?
Vsega skupaj je bilo, kot rečeno, na Luni postavljenih šest ameriških zastav, ki so tam tudi ostale.
Kaj pa se je z njimi v teh več kot 50 letih zgodilo? Ali še stojijo in v kakšnem stanju so?
Zastave, ki so jih astronavti postavili na Luni, niso bile zasnovane za težke razmere v vesolju, piše Wikipedija. Bližnjih posnetkov, ki bi kazali, kako so zastave videti danes, ni. Nekateri strokovnjaki zato domnevajo, da so barve nekaterih zastav morda zbledele zaradi sončne svetlobe in vesoljskega sevanja ali da je tkanina popolnoma razpadla.
Pregled fotografij iz Lunine orbite, ki jih je leta 2012 posnela sonda Lunar Reconnaissance Orbiter (LRO), kaže, da so zastave, postavljene med misijami Apollo 12, 16 in 17, vsaj takrat še vedno stale. Zaradi ločljivosti sondinih kamer je mogoče videti le sence tkanine zastave, ne pa tudi droga, kar kaže, da zastave niso popolnoma razpadle. Strokovnjaki pa niso mogli ugotoviti, ali sta leta 2012 stali tudi zastavi Apolla 14 in 15.
So pa potrdili, da je prva zastava, ki sta jo julija 1969 v Lunina tla zasadila Neil Armstrong in Edwin Aldrin, padla. Že ob vrnitvi Armstronga in Aldrina z Luninega površja nazaj na matični modul, ki je čakal v njeni orbiti, je Aldrin poročal, da je zastavo Apolla 11, postavljeno približno 8 metrov od pristajalnega plovila Eagle, med vzletom odpihnil potisni izpuh raketnega motorja. Zato so poznejše posadke poskrbele, da so zastave postavile na večji razdalji od pristajalnih modulov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje