Leto dni po smrti filmske dive Mire Furlan je izšla njena avtobiografija. Knjiga, ki jo je igralka napisala v angleščini, je od januarja naprej na voljo tudi v hrvaščini. Avtorica je vzela pod drobnogled devetdeseta leta in tudi medijski linč, ki ga je doživela. Zelo natančno je opisala nacionalistične in šovinistične napade, ki jih je bila deležna v Srbiji in predvsem na Hrvaškem; zaradi katerih se je preselila v ZDA. Nikoli ni pristala na politične, nacionalne in verske delitve.
Mira Furlan na 625 straneh knjige z naslovom ‘Voli me više od svega na svijetu’, ki jo je posvetila sinu Marku, odstira spomine na svoje življenje – od najzgodnejše mladosti pa vse do obdobja, v katerem je s pisanjem monografije zaključila. Skozi različne dogodke, izkušnje, razmišljanja, refleksije in mnenja, bralca povabi v svoj najintimnejši svet, v katerem brez dlake na jeziku spregovori o medijski gonji, ki jo je v devetdesetih letih – ob razpadu Jugoslavije – občutila na lastni koži.
Ne samo, da je bila izgnana iz kulturne srenje; ko se je prebijala skozi trnovo pot medijskega linča, je izgubila prijatelje in podporo stanovskih kolegov, pa tudi oporo gledališča, ki mu je posvetila najlepša leta svojega ustvarjanja. Vsemu temu je bila podvržena, ker ni pristajala na nacionalistične politike in verska opredeljevanja.
Čtivo je primerno za vse, saj na poljuden način ubeseduje grenkobo vojne in njenih posledic. V knjigi Furlan izpostavlja, da nikoli ni želela biti del nečesa, kar bi dišalo po ‘grozni politiki’ ali ‘političnem establišmentu,’ pač pa želi skozi svoje oči predstaviti posledice vojne, ki je pred tridesetimi leti divjala na območju nekdanje Jugoslavije. Čeprav se je vseskozi umikala pred ideološko politiko, pa je njena knjiga pravzaprav natančen opis bridkosti, ki jo je takšna politika prinesla.
Kam pripadam?
Oče na službeni poti, Lepota poroka, Horvatov izbor … To so filmi, ki vzbujajo nostalgijo. Ob njih so odraščale pretekle generacije. In v njih je zaživela kreativnost in umetniško izražanje Mire Furlan, ki je pustila velik pečat v zgodovini jugoslovanske kinematografije.
Rodila se je 7. septembra 1955, očetu Ivanu Furlanu, ki je izhajal iz družine slovensko-furlanskega rodu, in materi Branki (dekliško Weil), ki je bila plod ljubezenske afere bosanskega trgovca židovskega porekla in srbske učiteljice. Mira je odraščala v Zagrebu v krogu intelektualcev – mama je govorila več jezikov, oče je bil profesor in psiholog.
Avtorica se v knjigi večkrat sprašuje o svoji pripadnosti; s tem vprašanjem se je soočala vse od mladosti. “Moj dedek Janez je bil Slovenec in Furlan ter pripadnik etnične manjšine v severni Italiji. Moja babica je bila Hrvatica, mati pa židinja. Ali je bila res? Po židovski tradiciji se židovstvo nasledi po mami, ne očetu. Mamina biološka mati je bila Srbkinja. Ali se to šteje, če je otroka zapustila? Kako vsi ti delčki ustvarjajo mene?” se je vprašala v knjigi.
Furlan razkrije, da se je v igro zaljubila v zadnjem letniku srednje šole, zahvaljujoč profesorju, ki je izrazil idejo o šolski predstavi v angleškem jeziku. Prvič je tudi začutila, da je nekje doma – na odru. Svoje igralske občutke je opisala z naslednjimi besedami: “Takrat so se prižgale luči. Na lastni koži sem čutila vročino žarometov. Kar naenkrat je publika izginila. Bila sem jaz, pod reflektorji, okoli pa popolna tema. Za vedno bom presenečena nad občutki, ki so me prevevali, kot da stojim na najpopolnejšem mestu na svetu. Občutek miru. Občutek moči. Tedaj sem brez kančka dvoma spoznala, da pripadam gledališču.”
Čeprav se je zaljubila v igro, je Mira Furlan sprva nameravala študirati jezike – angleščino in francoščino, celo nemščino. A se je podala v igralsko avanturo in požela uspeh na avdiciji Akademije za dramsko, filmsko in televizijsko umetnost. Ob hkratnem obiskovanju predavanj na Filozofski fakulteti pa se je tudi tekoče naučila angleško, francosko in nemško.
Leta 1978 je diplomirala na Akademiji za dramsko umetnost in se kot najboljša študentka svojega letnika pridružila ansamblu Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), kjer je ustvarila vrsto odmevnih vlog. Njena kariera je bila v polnem zamahu, izkusila je delo v gledališču, filmski in televizijski produkciji. “Izčrpana sem bila od službe. Vaje v gledališču, turneje, predstave, filmi …” se je začetkov kariere spominjala Furlan. Njen trud ni bil zaman, saj je bila nagrajena z dvema zlatim arenama, in sicer za vlogo v filmu Kiklop (1983), ter za najboljšo igralko v filmu Lepota greha (1986).
Zaradi ljubezni razpeta med Zagrebom in Beogradom
Leta 1986 je igralka spoznala srbskega režiserja Gorana Gajića, s katerim se je poročila. Pred razpadom Jugoslavije je bila zato razpeta med Zagrebom in Beogradom. Kot je zapisala, sta s partnerjem začela graditi življenje v dveh mestih. Čeprav je več časa bivala v Beogradu, se je vračala v Zagreb na predstave. “Svet okoli nas se je spreminjal z alarmantno hitrostjo, midva tega nisva videla. Bila sva v svojem mehurčku, ne da bi kaj opazila,” je razkrila.
Da se Jugoslavija spreminja, je Furlan prvič spoznala, ko je niso povabili na snemanje otroške serije v Zagreb, saj da se je preselila v Beograd. “Kako so mi lahko to naredili? Službeno sem še vedno bila v Zagrebu, še vedno sem bila članica hrvaškega narodnega gledališča, kjer sem opravila vse obveznosti. Bila sem dostopna! Kako so mi lahko to naredili?” se je spraševala.
Takrat je na lastni koži začutila razmah nacionalizma, razklanost narodov in versko delitev. Kaj kmalu so se po besedah Furlan njeni hrvaški in srbski kolegi do nje začeli vesti drugače. Na Hrvaškem je poslušala očitke, da nima pravice do mnenja, ker ni ’čista Hrvatica’, v Srbiji so ji oporekali, ker ni bila Srbkinja. Kot je zapisala v knjigi, so bili vsi očitki isti, prihajali so le v različnih oblikah: ’nisi ena od nas,’ ’nimaš pravice,’ ’zakaj ne ostaneš tu, kjer pripadaš,’ ’zakaj ne odideš tja, sem ne sodiš’.
“V tem novem svetu je nacionalnost dobila prednost pred vsem ostalim, vključno s političnimi stališči. Ta stališča so bila določena glede na nacionalno pripadnost, bila so njen neposredni izraz. Sama pa nisem vedela, katera je moja (nacionalnost, op. a.), saj sta bila oba dedka in babici drugih narodnosti. Odsotnost pripadnosti je bil zločin. Nisem se počutila kot Hrvatica ali kakorkoli drugače. ONI so tako dojemali. Nacionalnost, tako kot vrsta drugih kategorij, je v očeh opazovalca,’’ je eno od globokih sporočil njene knjige.
Življenje v Jugoslaviji je bilo vse bolj prepleteno z nacionalističnimi težnjami, politika vse bolj sprta, rane med narodi vse globlje. Furlan je sicer nadaljevala z igranjem, vendar je zaradi negotovih razmer vse pogosteje razmišljala o odhodu v tujino. “Vse več sem razmišljala o New Yorku, o odprtosti svetovnega velemesta. Amerika je bila dežela svobodnih, hrabrih. Je to mesto, ki bi mu lahko pripadala?” se je tako kot v srednji šoli spraševala igralka.
”Mira Furlan, najboljša četniška kurba”
Po odigrani predstavi v Beogradu se je igralki leta 1991 na Hrvaškem zgodil medijski linč. V Globusu so zapisali: “Medtem ko hrvaški otroci bežijo pred srbskimi bombami, Mira Furlan gola paradira po srbskih odrih, kjer ji s krvavimi rokami čestitajo srbski morilci. Ne razmišlja o tem, kako se njeni hrvaški kolegi skrivajo po zakloniščih Zagreba.” Temu članku so sledili še drugi, ki so kar tekmovali z nacionalističnimi naslovi in napadi na igralko.
“Z joški nad Hrvaško”, “Sram me je, kar sta naredila Mira Furlan in Rade Šerbedžija,” so pisali mediji in celo razkrili njen domači naslov in telefonsko številko. Na igralko se je vsul plaz anonimnih pisem. “Mira Furlan, najboljša četniška kurba,” so se glasila sporočila samooklicanih patriotov, tudi njena telefonska tajnica je bila polna groženj s smrtjo.
Sredi medijskih napadov ji je država, v kateri je odraščala, zadala še zadnji udarec. Brez pojasnil so jo odpustili iz igralskega ansambla Hrvaškega narodnega gledališča. Pod hudim pritiskom in globoko prizadeta zaradi nacionalističnih obtožb je hrvaškim sodržavljanom Furlan napisala odprto pismo. V njem se je cinično zahvalila, ker so ji v medijskem linču obrnili hrbet.
Prav tako se je zahvalila svojim kolegom, prijateljem in sodelavcem, ki so ob vsem tem molčali. V pismu se je tudi jasno opredelila do vojne, ki po njenih navedbah ne more biti rešitev. “Ne morem sovražiti, ne morem verjeti, da bi orožje, ubijanje, maščevanje, sovraštvo in stopnjevanje slabega karkoli rešilo,” je poudarila. Pozvala je k sodelovanju in združevanju, ki naj ne bi temeljilo na nacionalnosti, temveč na profesionalizmu in solidarnosti.
V domovini zanjo ni bilo več prostora. S partnerjem sta se preselila v New York, kasneje pa v Los Angeles, kjer je dobila vlogo v znanstvenofantastični seriji Babylon 5. Čeprav serija po merilih Hollywooda ni bila uspešna, so jo na televizijskih postajah predvajali pet let. Po zaključku snemanja serije je igralka doživela nekakšno krizo identitete. Izgubila je navdih in voljo do igranja.
Prijateljevanje z Radom Šerbedžijo
Na povabilo starega prijatelja Rada Šerbedžije, ki ji je ponudil glavno vlogo v predstavi Medeja v gledališču Ulysses na Brionih, se je Furlan leta 2002 vrnila na Hrvaško. A je bila ponovno deležna medijskega pregona, ki je tudi privedel do ohladitve odnosov med njo in zakoncema Šerbedžija. Stari prijatelj jo je po navedbah Mire Furlan ignoriral, njegova žena Lenka Udovički pa naj bi jo med vajami šikanirala in jo celo izolirala od preostanka ekipe.
Medtem ko je poskušala liku Medeja vdahniti osebnost in jo narediti svojo, jo je Rade nadrl. “Ne moreš je tako igrati, iz svojega lastnega besa. Medeja ni besna ženska, ona je užaljena. Ta oder ali vloga ne moreta biti tvoja priložnost, da pokažeš jezo nad Hrvati. To ni kraj, kjer lahko bruhaš ogenj na Hrvate,” naj bi po pisanju igralke Šerbedžija kritiziral njeno interpretacijo lika. Zatem naj bi se nad njo znesla še njegova žena, sicer režiserka predstave Lenka. “Vlogo moraš odigrati kot nesrečna, užaljena, ranjena ženska. Ne kot jezna, besna ženska,” naj bi dodala.
Kot je zapisala v knjigi, ji je Šerbedžija po premieri dejal le: “Žal mi je, da ti je uspelo doseči le 70 odstotkov te vloge.” Odnosi med njima se tudi po sodelovanju v predstavi na Brionih leto dni pozneje niso izboljšali. V knjigi lahko preberemo, da naj bi ji Šerbedžija v telefonskem pogovoru na vprašanje, kaj se dogaja, osorno odvrnil, da se ne dogaja nič, da si izmišlja stvari ter celo, da je nora in da naj si poišče psihiatra. Po tem pogovoru se je njuno prijateljstvo zaključilo. Spomin na dogodek je avtorica končala z ugotovitvijo, da je bila iz Hrvaške izgnana že drugič in da jo je tokrat izgnal prijatelj. “Nikoli več me ni povabil na otok. Nikoli več nisva spregovorila niti besedice,” je dodala.
Šerbedžija: Ne želim sodelovati v tem cirkusu
Del knjige, v katerem Furlan opisuje ohladitev odnosov s Šerbedžijo, je v zadnjih dneh v hrvaških in srbskih medijih požel veliko pozornosti. Na Facebooku se je odzval tudi Šerbedžija. Medijsko poročanje o knjigi Mire Furlan in o njunem odnosu, kot ga je predstavila igralka, je označil za cirkus, v katerem ne želi sodelovati. “Z mrtvimi se ne razpravlja. Njihova replika je zadnja in jo je treba spoštovati,” je zapisal.
Poudaril pa je, da je pri tem dogodku treba povedati naslednje: Mira Furlan je Medejo po dogodkih, ki so opisani v knjigi, kot so opisani, igrala kar štiri sezone. Ker pa živi objavljajo njen rokopis (ki je imel po navedbah založbe več kot tisoč strani, tako prirejene različice ni podpisala sama), bi se morali tudi ti avtorji podpisati pod urednikovanje,” je navedel.
Priložil je pismo, ki mu ga je leta 2017 pisala igralka. “V sebi nisem nikoli privolila v to, da sva se dokončno prenehala pogovarjati. Bil si in ostajaš moj junak. Ne glede na vse ostajam tvoja oboževalka, stara kolegica, partnerica in prijateljica v težavah,” je mogoče prebrati v pismu. Objavo pisma pa je utemeljil z razlago, da to počne zato, ker je prepričan, da igralkino pismo priča o tem, kakšni so bili navsezadnje njuni odnosi.
Zadnja leta in smrt
Tudi zadnja leta življenja je igralka Mira Furlan preživela v ZDA. Nastopala je v različnih serijah in filmih. Zadnji film je posnela v Bosni in Hercegovini. Umrla je pred letom dni ob sinu in možu v 66. letu starosti za posledicami virusa Zahodnega Nila.
Ob njeni smrti so se ji trideset let pozneje poklonili tudi Hrvaškem narodnem gledališču. “V devetdesetih letih je bila Mira Furlan podvržena siloviti javni kampanji. Hrvaško narodno gledališče v Zagrebu je v takratni zmešnjavi odigralo nečastno vlogo,” so izpostavili. Ob tem so dodali, da se je Mira Furlan zavzemala za zavračanje delitev in da od takšnega stališča ni nikoli odstopila.
“Gledam v zvezde. Noč je jasna. Ni slabo. Ne bojim se. Pustite mi, da zaprem oči in občutim lepoto okoli sebe ter da globoko vdihnem izpod temnega neba, polnega zvezd. To je vse,” se je glasila njena zadnja misel v knjigi.
PREBERITE ŠE:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje