Vsa življenjska obdobja s sabo prinesejo določene izzive. Ko smo mladi, se nam morda zdi, da nikoli ne bomo preboleli prve ljubezni, a z odraščanjem naletimo na številne težave, zaradi katerih se nam pretekle težave zazdijo minorne. Srednja leta so polna zunanjih stresorjev, ženske pa se ob tem spopadajo tudi s porušenim hormonskim ravnovesjem, ki nastopi s perimenopavzo. Zakaj je lahko to življenjsko obdobje tako naporno za ženske in kako poskrbeti zase?
Kriza srednjih let je izraz, ki ga laiki pogosto uporabljamo, ko želimo pojasniti, kaj se dogaja z ljudmi, ki v nekem življenjskem obdobju začnejo sprejemati nenavadne odločitve ali pa drastično spremenijo svoje življenje.
Stereotipne predstave o krizi srednjih let imamo predvsem o moških, ki naj bi takrat kupili športni avtomobil, ki so si ga vedno želeli, ali pa našli bistveno mlajšo partnerko. Seveda so težave, s katerimi se spopadamo v srednjih letih, različne od človeka do človeka, kriza srednjih let pa ni termin, ki bi ga zares uporabljali v akademski psihologiji.
Težave žensk v srednjih letih so vseeno bistveno drugačne od težav moških, saj v tem obdobju vstopijo v perimenopavzo in nato v menopavzo, zato je njihovo počutje tudi hormonsko pogojeno.
S socialnega vidika delimo srednja leta v tri podobdobja: na zgodnja srednja leta od 26. do 35. leta, osrednja leta od 36. do 50. leta in pozna srednja leta, ki naj bi trajala od 51. do 65. leta.
Kot pojasnjuje klinična psihologinja Aleksandra P. Meško, krize nastopijo v različnih razvojnih obdobjih. Vsako krizo zaznamuje čustvena turbulentnost, ki nastane zaradi prilagajanja novim zunanjim okoliščinam ali pa morda notranjim dejavnikom, kot so telesne spremembe. Kot posledica vseh teh pretresov in sprememb se lahko pojavljajo neprijetna čustva, na primer tesnoba, žalost, jeza in razdražljivost.
Skozi krize, ki jih doživljamo v življenju – ne glede na starost – se spreminja naš vrednostni sistem. To pomeni, da se preoblikujejo naše vrednote, tisto, kar v določenem trenutku postavljamo na prvo mesto oziroma med svoje prioritete – na primer prijateljstvo, zdravje, svobodo, starševstvo, kariero … Pri petdesetih so nam seveda pomembne druge stvari kot pri dvajsetih.
Ženske v zgodnjih srednjih letih so si v večini že našle službo, nekatere pa v tem obdobju postanejo tudi mame. Materinstvo se je danes prestavilo v poznejša leta – ženske v Sloveniji po zadnjih podatkih v povprečju rodijo pri starosti 31,1 leta. Tiste, ki so lani rodile prvič, so imele 29,6 leta. To sta najvišji starosti po drugi svetovni vojni. Povprečna starost očetov ob rojstvu prvega otroka pa je 33,8 leta.
“Tiste ženske, ki so mame, imajo med 40. in 50. letom doma v večini najstnike. V tem obdobju so delovno zelo aktivne, obenem pa so njihovi otroci v turbulentnih letih. Zunanji stresorji so v teh letih za ženske zato zelo veliki – po eni strani še gradijo kariero, po drugi strani pa se ukvarjajo s krizami svojih najstnikov,” ob tem dodaja psihologinja.
Po 45. letu se začnejo pri ženskah pojavljati tudi biološke spremembe, saj se začne nihanje spolnih hormonov – raven progesterona začne upadati, ženska pa s tem vstopi v perimenopavzo. Eden glavnih znakov so spremembe v menstrualnem ciklusu. Krvavitve lahko postanejo šibkejše ali močnejše, krajše ali daljše, občasno lahko tudi izostanejo.
S tem se začne stabilnost, ki je pogojena s hormonskim ravnovesjem, krhati, to pa na ženske seveda pomembno vpliva tudi psihološko. “Mnoge ženske to čutijo kot močno razdražljivost, postanejo lahko tesnobne. Nihanja razpoloženja prvič po puberteti spet postanejo bolj izrazita,” ob tem dodaja Meško.
Če hormonskemu neravnovesju dodamo še zunanje obremenitve, kot so otroci, ki še odraščajo, ali pa velik pritisk v službi, to za žensko pomeni izjemno zahtevno obdobje. Seveda je možno tudi, da so otroci že odrasli oziroma jih nimamo, ampak poleg službe skrbimo še za bolne ali ostarele starše. “Veliko je odvisno od tega, kakšen je naš podporni sistem, kako kooperativni so naši otroci, koliko podpore dobimo od partnerja …” razlike v posameznih izkušnjah pojasnjuje klinična psihologinja.
Velik mit po besedah Meško je, da je to prehodno obdobje, ki enkrat mine, in da je “treba samo potrpeti”. A po perimenopavzi sledi menopavza in s tem izrazit padec estrogena. To lahko doživljamo kot močno utrujenost, tesnobne občutke, pojavijo pa se lahko tudi upad koncentracije, možganska megla in pozabljivost. Tu so še vročinski oblivi, suhost nožnice in težave s spanjem.
“Pri 30 odstotkih žensk v menopavzi so ti simptomi tako močno izraženi, da resno ovirajo njihovo vsakdanje delovanje. Ženska je lahko ob pomanjkanju spanja, utrujenosti ali močnih glavobolih težko kos vsakodnevnim aktivnostim, ki jih v tem obdobju ni malo,” opozarja klinična psihologinja. Kombinacija bioloških dejavnikov in zunanjih stresorjev lahko privede do tega, da ženske razvijejo anksiozno-depresivno simptomatiko.
“Ljudje mislijo, da te ponoči malo obliva in da se zbujaš. Ampak če motnje spanja in vazomotorni simptomi trajajo mesece in mesece, se to močno pozna na psihofizičnem počutju. Ob tem pa je treba še vedno v službo,” dodaja.
Kot nazorno opiše sogovornica, je ob estrogenskem deficitu tako, kot da bi nam začelo zmanjkovati goriva oziroma kot da bi se v gorivu nabirale smeti, “potem pa avto kiha in kašlja ter ne more delovati normalno”. Nekatere se temu upadu estrogena lažje prilagodijo in simptomi po nekaj letih izzvenijo, za druge pa je težje in lahko trpijo tudi 10 let ali več.
“Ženska je iz leta v leto bombardirana z novimi simptomi, kar močno vpliva na kakovost njenega življenja. Ob tem pa obstajajo pričakovanja, da je še vedno aktivna, dobro razpoložena, polna energije in vesela,” dodaja Meško. Za mnoge je tako še težje, ker so mnogi simptomi perimenopavze in menopavze podcenjeni.
“Narave ne zanima kvaliteta življenja, naravo zanima reprodukcija. In ko ženska zaključi reproduktivno obdobje, ni več zaščitena s hormoni, ki jih je prej imela – to pa je podlaga za razvoj različnih bolezni,” pravi Meško. V menopavzi se med drugim poveča število srčno-žilnih bolezni, osteoporoze, na udaru pa je tudi urogenitalni trakt.
Seveda ne moremo za vse težave v srednjih letih kriviti hormonov, je pa pri mnogih biološka baza pomemben dejavnik pri spremembah razpoloženja. Delež žensk, ki teh hormonskih sprememb ne občuti zares, je majhen.
Kako si pomagati?
Zelo pomembne so veščine, ki jih imamo za uravnavanje neprijetnih čustev, ter veščine v medosebnih odnosih.
Kot poudarja klinična psihologinja, je ključno, da najdemo ravnovesje med “delom in igro”, po domače ravnovesje med zahtevami okolja in tem, kar potrebujemo in želimo mi. “Mogoče smo bili vse življenje perfekcionist in zelo strogi do sebe, a smo tako dobro funkcionirali. Ko pa nimamo dovolj dobre biološke baze, nam to lahko začne dodatno prazniti baterijo,” razlaga.
Razmisliti je treba, kako skrbimo zase in koliko časa posvetimo temu, kar potrebujemo. Bi nam ustrezal umik, morda zabava, več spanja? Ali znamo delegirati obveznosti in prilagajati količino ter tempo dela? “Nekaterim skrb zase predstavlja to, da gre na masažo, drugim vikend s prijateljicami, spet tretjim morda umik in branje. Treba je določiti aktivnosti, s katerimi negujemo telo in psiho,” svetuje psihologinja.
Nato moramo nekaj pozornosti nameniti tudi odnosom, ki jih imamo v življenju, in se vprašati, ali vztrajamo v toksičnih oziroma disfunkcionalnih odnosih, ki nam jemljejo energijo, pa naj gre pri tem za prijatelje, sodelavce ali celo partnerja oziroma otroke, nadaljuje sogovornica. “Če ugotovimo, da se v nekem odnosu slabo počutimo oziroma da vseskozi dajemo prednost drugim, je pomembno vedeti, da to na dolgi rok prazni naše baterije.”
Ko ugotovimo, kaj je tisto, kar nas najbolj obremenjuje v že tako težkem obdobju, nastopi korak za spremembe. Če vse življenje samo hitimo od točke A do točke B ali pa skrbimo le za druge, zagotovo nastopi vprašanje, kje je tu prostor za nas in naše individualne potrebe.
Uvajanje sprememb v življenje pa ni enostavno, opozarja sogovornica. Če se na primer odločimo, da bomo za lastno dobro drugim začeli postavljati določene omejitve, lahko pri tem naletimo na upor, posledično pa lahko doživimo občutke krivde ali strahu, da nekomu ne bomo več pri srcu.
Poleg zunanjega upora, na katerega lahko naletimo pri uvajanju sprememb, lahko oviramo tudi sami sebe. “Če se odločimo, da bomo vsako popoldne malo poležali na kavču, se lahko oglasi notranji glas, ki nam govori, da smo leni, da zapravljamo čas in da smo nekoristni,” opozarja psihologinja.
“Ni slabo, da se na tej poti obrnemo na kakšnega svetovalca, psihologa ali psihoterapevta, ki nam lahko pomaga pri uresničevanju teh sprememb,” dodaja. Pomaga, da imamo jasno določen cilj, kaj želimo doseči, ključno pa je, da na tej poti uvajanja sprememb, ki je lahko neprijetna in polna ovir, vztrajamo.
Srednja leta so torej priložnost za osebnostno rast in učenje, kako uravnavati neprijetna čustva, prav tako pa lahko ukrepamo v povezavi z odnosi, ki nas praznijo. “Utruja nas prepričanje, da lahko druge spremenimo ali da bi se drugi morali spremeniti. Iskati pa moramo načine, kako se bomo mi odzivali na vedenja drugih ljudi,” še svetuje psihologinja.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje