Menu Item
Lepši in bolj zeleni deli mest, ki so prijetnejši za bivanje, postanejo dostopni samo za premožnejše, revnejši prebivalci pa se morajo zaradi rasti cen izseliti. Nepremičnine v mestih, ki se promovirajo kot zelena, se pogosto občutno podražijo. To je zelena gentrifikacija, o kateri smo se pogovarjali z raziskovalko in profesorico Melisso Garcia Lamarca.
Zeleni ukrepi za prilagajanje na podnebne spremembe pogosto s sabo prinašajo tudi tako imenovano zeleno gentrifikacijo. Lepši in bolj zeleni deli mest, ki so prijetnejši za bivanje, postanejo dostopni samo za premožnejše, revnejši prebivalci pa se morajo zaradi rasti cen izseliti. Raziskave kažejo tudi, da se nepremičnine v mestih, ki se promovirajo kot zelena, pogosto občutno podražijo.
O tem smo se pogovarjali z Melisso Garcia Lamarca, raziskovalko in profesorico na Središču za trajnostne študije Univerze v Lundu na Švedskem, ki je gostovala na Poletni šoli politične ekologije v organizaciji društva Focus na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Rojena je bila v Kanadi, nato je živela in delala v Barceloni v Španiji, zadnje leto pa živi in predava na Švedskem.
Mesta zaradi podnebnih sprememb postajajo vse bolj zelena. Urejajo vodotoke, zasajajo nove površine. To naj bi bilo nekaj dobrega, toda vi se v svojih raziskavah posvečate nepravičnosti na področju stanovanj in neenakosti v povezavi z zelenimi površinami v mestih. Kaj kažejo?
V eni od študij smo preučili 28 mest v zahodni Evropi, Kanadi in Združenih državah Amerike med letoma 1990 in 2016 in to, kako so v tem času nastajali novi parki, zelene površine za rekreacijo, sprehode in podobno. Nato smo mesta razdelili na manjše enote in pregledali demografske podatke: izobrazbo, dohodek, državljanstvo, zaposlitev prebivalstva, socialnoekonomske kazalnike skozi čas.
Ugotavljali smo, kaj se je dogajalo vsakih pet let v razmerju med ustvarjanjem novih zelenih površin in prebivalstvom. Rezultati so bili različni, a v nekaterih mestih smo dobili nedvoumno povezavo. Kjer so nastale nove zelene površine, se je naselilo več prebivalcev z večjimi dohodki, več strokovnih delavcev, belcev, bolj izobraženih. Nadomestili so prebivalce drugih ras z manjšimi dohodki.
V nekaterih mestih je bilo to zelo izrazito, v drugih manj. Naši sogovorniki so bili predstavniki javnih institucij, krajevnih skupnosti in mest, pa urbanisti in ljudje, ki se ukvarjajo z zelenimi površinami v mestu. Govorili smo z njimi in poskušali razumeti, kaj se dejansko dogaja. V 17 mestih je bila povezava med ozelenitvijo in gentrifikacijo zelo močna.
To smo poimenovali zelena gentrifikacija. Ko ozelenitev, nov park, obnova rečnega brega ali kaj podobnega postane gonilo, ki začne ali pospeši gentrifikacijo.
Se to bolj dogaja v večjih mestih?
Preučevali smo srednje velika mesta s 500.000 do 1.500.000 prebivalci. Zelena gentrifikacija je bila bolj očitna v ZDA, toda dogaja se tudi v Evropi. Na primer v Amsterdamu, kjer so nekdanjo industrijsko cono preuredili v zelene površine in zgradili nova stanovanja. To je zelo spremenilo sestavo prebivalcev in dvignilo cene nepremičnin ter prejšnje prebivalce izrinilo.
Kakšen je ta proces – ali se v del mesta, ki ga ozelenijo, priselijo bogati ali je obratno, da del mesta, ki je že zelen, postane predrag in se morajo tamkajšnji prebivalci izseliti?
Pogosto se zgodi mešanica obeh procesov. Ko je zelena površina zgrajena, v bližini zgradijo tudi nova stanovanja, ki običajno niso cenovno dostopna. To sproži rast cen v okolici, kar vpliva na ljudi, ki živijo v teh soseskah. Dvignejo se ne le najemnine, ampak tudi cene storitev, cene v trgovinah s hrano in podobno. Prebivalci so tako odrinjeni. Ne počutijo se več, kot da pripadajo temu mestu.
Tako so na primer v Montrealu z javnim denarjem, več kot 100 milijonov dolarjev, v soseski Saint-Henri očistili onesnaženi rečni kanal. Nato so del povsem ozelenili, uredili kolesarske steze. Hkrati so zgradili nova stanovanja za premožnejše in območje tržili kot zeleno alejo – zeleno v marketingu veliko šteje. Prej večstanovanjske hiše so preuredili v enodružinske luksuzne hiše in podobno. Dostop do kanala v Saint Henriju je bil pravzaprav privatiziran z novimi stanovanjskimi gradnjami, saj dostopnih stanovanj ni bilo več. Ponekod je bil dostop tudi fizično onemogočen z vrati in ograjami.
Tisti prebivalci, ki so dolgo živeli na tem območju, verjamejo, da sta mesto in država desetletja namerno zapostavljala ta del, takoj po velikem javnem vložku pa je zasebni kapital pridobil izboljšano okoljsko vrednost.
V Ljubljani obstaja območje, na katerem so v okviru gradnje protipoplavne zaščite, ki je financirana z državnim in evropskim denarjem, prestavili kanal reke Gradaščice. Tako so investitorju omogočili, da na območju sredi dreves, ki ne bo več poplavno, zgradi luksuzno sosesko, ki bo imela fitnes, wellness in vinoteko. Imenuje se Urbana Oaza. Pogodbe za investitorje pripravlja podžupan občine, ki je tudi vplačal aro za eno stanovanje.
To zveni kot nekaj, kar na predavanjih imenujem urbano zeleno grabljenje (green grabbing). Investitorji si prisvajajo vrednost od javnih dobrin, za katere je plačala država. To zeleno površino lahko izkoristijo z zaračunavanjem višjih cen, višjih najemnin. To seveda nima nobenega smisla. Država porabi denar za nekaj, kar gre v zelo elitne zasebne roke.
Se proces zelene gentrifikacije dogaja hitreje v zadnjih letih, ko se mesta prilagajajo na podnebne spremembe?
Pospešeni ukrepi lahko krepijo neenakosti. Študija moje kolegice iz Filadelfije je preučila gradnjo podnebno odporne infrastrukture ob rasnih in razrednih spremenljivkah. Ugotovila je, da so novo zeleno infrastrukturo postavili v soseske, kjer so živeli predvsem temnopolti. So bile pa to soseske zelo blizu mestnega središča, torej na dobri lokaciji. Prejšnji prebivalci so se razselili, ker si niso mogli več privoščiti nepremičnin, saj so njihove cene po ozelenitvi tako zrasle.
Kolega je v članku o stanju v Južni Afriki uporabil izraz zeleni apartheid. Tudi ko so v Južni Afriki odpravili apartheid, so družbenoekonomski odnosi ostali. V raziskavi so ugotovili, da nove zelene storitve in dobrine običajno zgradijo na območjih, kjer je več belcev. Tako se zgodovinske neenakosti ohranjajo in krepijo. Belci imajo dostop do zelenih površin, temnopolti pa ne, kar je pomembno z vidika koristi za zdravje in dobrega počutja.
Podobno se dogaja marsikje. Tudi v deželah svetovnega severa te neenakosti obstajajo in se krepijo zaradi načina, kako se države in mesta odzivajo na podnebne spremembe.
Kaj lahko proti zeleni gentrifikaciji storijo mesta in države?
Eden od velikih izzivov pri tem je zakonodaja – kaj sploh lahko mesto stori v okviru nacionalne zakonodaje in kakšno moč ima za izvajanje ukrepov. Vsekakor bi morali nadzirati razvoj, na primer gradnjo hotelov. V Barceloni je turizem velik problem, ob vseh ostalih. Tako da ne govorimo le o gentrifikaciji, ampak tudi o turistifikaciji.
Ste se že sprehodili po Ljubljani?
Da. Bila sem kar malo šokirana nad številom turistov, ko smo hodili naokrog. Lahko si predstavljam, da se je v Ljubljani na tem področju zgodila velika sprememba …
Da, edini stolpnici, ki sta zrasli v središču mesta, sta hotela. Ogromno stanovanj v centru se oddaja prek Airbnbja. Najemnine so zrasle in veliko prebivalcev se je moralo izseliti iz središča mesta …
To je odličen primer, kaj lahko mesta storijo. Lahko prepovejo ali regulirajo Airbnb. Toda vedno bodo nekateri skušali to početi nelegalno. Z Airbnbjem lahko zaslužiš desetkrat toliko kot z dolgoročnim oddajanjem, zakaj bi se lastniki odrekli zaslužku? Prostovoljno zagotovo ne. Mesto mora predpisati globe in tudi imeti način, da uveljavi pravila.
Če želite v mestu kaj spremeniti, morate sprejeti vrsto ukrepov drugega za drugim. To zahteva zavzetost in ti ukrepi seveda niso pri vseh priljubljeni. Tisti, ki oddajajo, nočejo nobenega nadzora. V Barceloni je Airbnb organiziral ljudi, ki so pisali pisma in lobirali, češ da le oddajajo nepremičnine in da s tem ni nič narobe.
Vprašanje stanovanj je eno najbolj kritičnih. Ljudem je treba omogočiti, da ostanejo v mestu in živijo tam, od koder prihajajo in kjer imajo svoje socialne mreže, svoja življenja. Če ne bomo ukrepali pri vprašanju stanovanj, bodo ljudje izrinjeni iz mest ali delov mest – zaradi ozelenitve, turistifikacije, gentrifikacije, vseh teh procesov skupaj.
Po podatkih ljubljanske občine tri četrtine mesta prekriva zelenje, tako da bi težko rekli, da mesto kogarkoli izriva iz zelenega okolja. So se pa cene stanovanj v Ljubljani v zadnjem desetletju skoraj podvojile. Ne le revni, tudi srednji razred si zelo težko privošči stanovanja. Kvadratni meter stane več kot 4.000 evrov, povprečna neto plača je nekaj manj kot 1.500 evrov. Opažamo, da so vsa nova stanovanja, ki jih zgradijo, pravzaprav luksuzna. Kaj lahko storimo?
Globalni problem je, da se dostopna stanovanja sploh več ne gradijo. Na Švedskem, kjer sem zdaj zaposlena, pa tudi na primer na Dunaju, je obstajala zavezanost k temu, da se stanovanja zagotovijo vsem. Stremelo se je k bolj egalitarni, enakopravni družbi in k temu, da je stanovanje ugodnost, ki bi jo morali imeti vsi. Mislim, da se je politično zgodila velika sprememba. Mesta in vlade, pravzaprav cel sistem, je usmerjen k dobičku. Trg je tisti, ki vlada, in seveda želijo investitorji zgraditi stanovanja, s katerimi lahko veliko zaslužijo.
Zato bi bilo pomembno tudi drugačno razmišljanje o lastnini. Je pa to težko. V Španiji in veliko državah vzhodne Evrope, kot razumem tudi v Sloveniji, je lastnina pomembna, po obdobju komunizma je prišla privatizacija, velik delež prebivalstva je lastnikov nepremičnin, zato je to razmišljanje težko spremeniti.
Seveda si želimo socialna stanovanja, ampak žal je obseg tega, kar potrebujemo, tako velik, država pa ni zainteresirana ali ne more zagotoviti vseh teh stanovanj. Zato menim, da je zelo pomembno ponovno razmisliti o lastnini in razmišljati o kolektivih, zadružnih shemah, pri katerih na primer plačaš polog in nato plačuješ nizko najemnino, ko se izseliš, pa dobiš depozit/polog nazaj. To je nešpekulativni model.
Drugo, kar je ključno, sta nadzor in omejevanje najemnin. Na Švedskem je to zelo dobro urejeno, že od 30. let prejšnjega stoletja. Imajo sistem, da se morajo lastniki javnih stanovanj (ki so zasebniki oziroma podjetja, ne občine ali država, op. p.) o višini najemnin pogajati z odborom najemnikov. Še vedno imajo lastniki večjo moč kot najemniki, toda država vsaj predpisuje postopek nadzora nad najemninami.
Drugo, ko imaš pogodbo, lahko tam živiš večno, nihče te ne more vreči iz stanovanja. Poleg višine najemnine je pomembna tudi varnost, možnost dolgoročnega najema. V Španiji je velik problem, da imamo petletne pogodbe. Po petih letih vam najemodajalec lahko poskuša zvišati najemnino.
Če v Sloveniji nimate učinkovitega združenja najemnikov, vsekakor priporočam, da se najemniki združite, tako boste veliko močnejši in lahko kaj dosežete. Pri tem se lahko obrnete name, če potrebujete pomoč.
V še eni vaši raziskavi, v kateri ste preučili 99 mest v zahodni Evropi, ZDA in Kanadi, ste ugotavljali, da sta ozelenitev in promoviranje mesta kot zelenega ena od strategij za privabljanje kapitalskih naložb. Bolj in dlje časa, kot se je mesto promoviralo kot zeleno, višji so bili življenjski stroški v mestu.
Govorimo o zelenem pospeševanju (green boosterism). Preučili smo 99 srednje velikih mest in njihovo pot, načrte, politike ozelenitve, od 90. let prejšnjega stoletja. Ugotovili smo nedvoumno korelacijo: mesta, ki so se najdlje promovirala kot najbolj zelena, so imela tudi najvišje življenjske stroške.
Vprašanje je tudi, kaj poganja to ozelenitev. Vsi hočejo biti zeleni, to je družba, v kateri zdaj živimo, in vemo, da se moramo spremeniti, a problem je, če to postaja elitističen in ekskluziven proces.
Seveda je privlačno in seksi biti zeleno mesto. Vsa mesta želijo biti zelena in trajnostna in se pogosto lotijo velikih projektov, kot so obnove kanalov, rek in obrežij, preureditev starih železniških prog v zelenice in podobno. Tovrstni posegi pritegnejo naložbe, a so to naložbe za elito, višji razred. Tako sama stanovanja kot tudi storitve, ki jih tam ponujajo. Mislim, da se morajo mesta namesto na te izjemne projekte bolj osredotočiti na to, kaj zelenega ljudje potrebujejo v obstoječih soseskah.
Se je zeleno pospeševanje zgodilo tudi v Ljubljani? Leta 2016 je bila razglašena za zeleno prestolnico Evrope. Župan ponosno govori o zeleni Ljubljani in se pohvali, ko o tem pišejo tuji mediji, Ljubljana je bila tudi prva prestolnica v EU, ki je imela strategijo, da postane mesto brez odpadkov (zero waste). Cene nepremičnin pa so zrasle v nebo.
Zelo verjetno je to povezano. Cene nepremičnin se zvišajo tudi, ko mesto postane privlačno za tujce. V Barceloni smo ta veliki preskok opazili med pandemijo, ko se je veliko delalo na daljavo. V Barcelono so se priselili tako imenovani digitalni nomadi. Za nekoga iz Norveške ali Švedske, ki lahko dela prek spleta in zasluži 4.000 evrov na mesec ali več, 2.000 evrov za najemnino ni veliko. Tako se najemnine zvišujejo in si jih lokalno prebivalstvo ne more več privoščiti. To je velika težava. Se pa to dogaja po vsej Evropi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje