Nina Grilc je glasbenica, vplivnica, mama treh otrok in žena Marka Grilca, slovenskega deskarja, ki se je novembra 2021 smrtno ponesrečil na smučišču pri Söldnu. Nina, ki je najmlajšo hčerko Alasko rodila le tri tedne po moževi smrti, o sebi nerada razmišlja kot o vdovi. Spomin na "Grila" ohranja živ vsak dan, skrbi, da tudi najmlajša, ki očeta ni spoznala, ve, kdo je bil. Z otroki verjamejo, da se je najhujše že zgodilo in da druge ni – oni bodo v redu. To je pogovor o žalovanju in pogovor o življenju, pogovor o človeški vzdržljivosti in ljubezni med dvema osebama, ki ni nič manj močna, ko enega več ni.
Ste mama, glasbenica, športnica … Ampak kdo je Nina, če izvzamemo vse te vloge?
Velik del Nine je še vedno, kakorkoli obračamo, materinstvo. Se pravi mama, avanturistka, individualistka, hkrati pa, čeprav ljudje radi uporabljajo besedo vdova, še vedno žena. Ker se še vedno počutim, da pripadam nekomu.
Kako sta vas zadnji dve leti spremenili? Sami ste rekli, da se še vedno počutite kot žena in si ne želite pripisovati oznake vdova. Kaj ste pri sebi v teh dveh letih od Markove smrti izgubili? In kaj ste morda pridobili, za kar ste hvaležni?
Zagotovo sem izgubila človeka številka ena. V fizični obliki – dotike, objeme, to partnersko izkazovanje ljubezni. Sem pa veliko pridobila, neko notranjo rast, samozavest, kako peljati otroke čez življenje z nečim, kar mislim, da bi jim lahko dal tudi Marko. Na neki način sem pridobila iznajdljivost.
Ljudje, ki govorijo o žalovanju, pa naj bodo to strokovnjaki ali laiki, pogosto omenjajo stopnje, po katerih naj bi potekalo – od šoka, zanikanja do jeze, pogajanja in žalosti … Obenem pa je za vsakega žalovanje zelo individualno. Kako gredo te faze pri vas, kje ste recimo zdaj? Se strinjate s tem zastavljenim okvirom ali menite, da so faze preveč posplošene?
Seveda so vedno odstopanja. Rekla bi, da ni rečeno, da gre zaporedje čisto tako. Zase menim, da sem kakšne faze kar izpustila ali pa da bodo mogoče prišle kasneje.
Faza šoka je lahko zelo dolga. Sama sem določene stvari zavestno podaljšala, ker se mi je zdelo, da še nisem bila pripravljena za naprej. V bistvu sem neko fazo selektivno podaljšala ali pa se ji celo izognila, jo dala na stranski tir, da se bom k njej vrnila, ko se bom počutila dovolj močno za to. Ene stvari pridejo same, ene pridejo v valovih, nekaj lahko nadzorujemo … To je zelo odvisno od karakterja.
V pogovoru v podkastu Lovim ravnotežje ste dejali, da je bila vaša prva misel, ko ste prejeli novico o Markovi smrti, da morate zaščititi otroke. Kako ste se torej odzvali, poleg šoka, ki ste ga že omenili?
Otroci bodo vedno primarna stvar, moj instinkt bo vedno, da zaščitim njih. V tistem trenutku si nisem vzela časa, da stvar absorbiram, nisem sprejela utehe oziroma pomoči policistov, ki so prišli. V glavi sem imela, da moram zaščititi otroke, poskrbeti, da gredo spat in tega ne slišijo na tak način, kot bi, če bi takrat prišli v stik s policisti. Odločila sem se, da njih odslovim, poskrbim za otroke, nato pa sama začnem procesirati, kaj se je zgodilo.
Ste športnica, avanturistka in zelo povezani s svojim telesom. Kje v telesu čutite bolečino, žalost? Ali kdaj pustite, da vas preplavi, ali jo poskušate zajeziti, zadržati, potlačiti?
Zagotovo so trenutki, ko pride na plano. Nekaj časa lahko stvar prestavljaš, ampak prej ali slej bo prišla ven, po možnosti, ko to najmanj pričakuješ. Meni se najpogosteje zgodi v avtu, ko sem na kakšni daljši vožnji sama, pa zvečer, ko dam otroke spat … Lahko tudi ob čisto nepričakovanih situacijah.
Praktično že dve leti imam težave ob zvokih helikopterja, ker podoživim njegovo reševanje. Sestavila sem si koščke, kako je stvar potekala, kaj se je dogajalo do potankosti. Zato me kakšni zvoki ali prizori peljejo nazaj v to. Te trenutke je težko predvideti, pridejo sami od sebe.
Največkrat pa se mi to kaže kot anksioznost, kar ljudje po navadi povežejo s stisko v pljučih, nekim notranjim nemirom.
Rekli ste že, da nikoli niste bili oseba, ki bi čustva zlahka javno kazala. Pa gre pri tem samo za čustva, ki jih imamo za negativna, recimo žalost?
Občutke, jok ali recimo enormno srečo si raje rezerviram za tiste, ki so mi zelo blizu. Mogoče predvsem negativna čustva, ko se počutim ranljivo in odprto. To si dovolim pred ljudmi, ki jih poznam, jim zaupam, ki so mi res blizu. Veselja pa recimo niti ne skrivam. Rada objamem tudi ljudi, ki jih ne poznam. Zdi se mi, da tega nikoli ni preveč. Zelo kmalu po Maretovi smrti me je na parkirišču videla neka punca, ki je vedela za našo zgodbo. Prišla je do mene ter vprašala, ali me lahko samo objame. V tistem trenutku sem to res potrebovala. Pri tem se poskušam ne držati preveč nazaj.
Kako sta si bila z Markom podobna in kako različna?
Uh. Vedno pravim, da je to ta trik, ko nekoga spoznaš. Odraščaš v drugačnem okolju, drugačni družini, imaš drugačen karakter … Zagotovo si si v veliko stvareh različen. Tudi midva sva si bila. Imela pa sva skupno ljubezen do družine, do otrok, željo po tem, da raziskujeva in da to počneva skupaj. Da se podpirava in gradiva prihodnost. Tudi najina prihodnost v starejših letih je bila skupna, imela sva neko idejo. Tukaj sva bila zelo složna. Karakterno sva bila pa čisto drugačna (smeh), morala sva kdaj sprejeti kakšen kompromis. Ampak glavne stvari so funkcionirale.
Foto: Instagram (@NinaKay)
Že sami ste omenili, da prihajamo iz različnih družinskih okolij. Pri vas očeta ni bilo veliko doma, saj je bil kapitan na ladji. Tudi v zvezo z Markom ste vstopili pripravljeni na to, da ga veliko ne bo. Je bila osebna svoboda za vas morda zato pomembna vrednota in kako se je to spreminjalo skozi zvezo?
Že od majhnega sem si želela družino. Čeprav v fazi, ko sem imela otroke, o tem še nisem razmišljala, Maxx se nama je zgodil. (nasmeh) Je pa ta želja vedno bila prisotna. Vedno sem si želela stabilnost, celo družinsko celico. Malo pa je odvisno od tega, kakšen karakter si. Moja vizija so bile vedno družina in stvari, ki se okoli tega gradijo. Iščeš človeka, pri katerem te stvari čutiš. Ko sem spoznala Marka, je bil na vrhu kariere, športnik, snowboarder. Kogarkoli bi vprašala, bi rekel: “Če to iščeš, si na glavo padla.” (smeh) Ampak pri njem sem to čutila, ta nagon zaščitnika, željo po družini. Vesela sem bila, ker se nisem zmotila.
V nekem intervjuju ste dejali, da je Marko vedno imel pristop “ne skrbi, baby” in da je bil vaš steber, zdaj pa morate “sami harati dalje”. Kaj – poleg tega – je najtežje?
Vedno je prisoten neki strah. Ko se odločiš za družino, za tri otroke, se to odločiš skupaj z nekom. Zagotovo je ta del, ki manjka meni, ljubezen, podpora, zaščitnik, ki ga ženske velikokrat iščemo v moškem, tudi v razmerju do otrok. Jaz sem tista, ki moram poskrbeti za te otroke še naslednjih 18, 20 let …
Hkrati pa strah, ki nam je skupen z otroki, da bi bili vsi okej. Da se je z Markom to zaključilo, da je bilo dovolj. Da bomo v redu, da bom v redu dovolj dolgo, da bom lahko zanje poskrbela in jim dala vse, kar si zaslužijo in kar sva si jim želela dati z Markom. Naprej gremo z mišljenjem, da smo že dosegli najnižjo točko in da gremo od tu naprej.
Vašim otrokom je ime Maxx, Emma in Alaska. Kako je ime dobila najmlajša?
Za Maxxa sva se odločila skupaj, je pa potem Marko dodal še en X – imel je vizijo: “Moj sin, mogoče bo športnik.” (smeh) Takrat sva se še smejala, kaj pa če bo na koncu zdravnik ali znanstvenik. Zanimivo, ker je res tak, analitičen, inženir, rad gradi … Stvari ima postavljene na določen način.
Za Emmo si je Marko zelo želel, da bi ji bilo ime Lupita. Vedno ji je tudi rekel Lupita in Pita. V enem delu našega sveta jo bolj kot Emmo poznajo kot Pito. To idejo sem takrat malo zaustavila, ker smo se že preselili nazaj v Slovenijo in kaj pa vem …
Pri Alaski je nato hotel uveljaviti tisto, kar je izgubil pri Emmi, in kar nisva se mogla odločiti. Nekaj mesecev pred porodom sva gledala “snowboard” film na domačem platnu, prva špica filma pa je bila Aljaska kot lokacija. Sedela sva, gledala in rekla – to je to, Alaska. Sovpadalo je tudi s tem, da smo bili vsi na snegu in veliko časa preživeli v gorah, sanjska destinacija za proste deskarje na snegu pa je še vedno Aljaska.
Kakšne karakterje imajo otroci, komu so podobni?
Zanimivo je, da so to trije otroci istih staršev, ki so si popolnoma različni. Za Maxxa in Emmo lahko rečem, da sta kot dan in noč, tudi Alaska pa ima, čeprav je majhna, zelo izrazit karakter. Od vseh treh mislim, da je ona še najbolj navezana name, tudi vsakršno ločitev občuti zelo intenzivno, včasih kar zboli. Je pa ekstremno močen karakter, ima močno voljo, ne popušča. Ni tretji otrok, ki bi se izgubil ali se skril za drugimi, temveč uveljavlja svoje mesto. Za njo bo to super, mi pa se moramo malo prilagoditi. (nasmeh)
Maxx potrebuje veliko pozornosti, z njim se je treba pogovarjati in razlagati, zakaj je kakšna stvar tako, kot je. Včasih zato dajem Emmi namensko več pozornosti, ker je nekako ujeta med dvema močnima karakterjema. Je ekstremno senzibilna in zelo nežna. Prej se potegne vase, odmakne, opazuje, kako bi ugajala. Pri njej sem kar pazljiva in ji poskušam dati možnost, da dobi besedo, da je tudi ona lahko glasna, da tudi ona lahko uveljavi svojo voljo. Ni ji treba ugajati zato, ker ima občutek, da noben drug ne. (smeh)
Kako pa otroci žalujejo in za koga vas najbolj skrbi v tem pogledu?
Težko rečem. To prihaja v valovih, so nihanja. Žalovanje je nekaj, s čimer živiš, ne vem, ali gre kdaj stran. To je nekaj, kar se nam je zgodilo in s čimer bomo živeli vse življenje.
Kakšen trenutek se mi zdi, da je eden od njih boljše, bolj stabilen, pa morda samo v tistem trenutku ne pokaže. Vztrajam pri tem, da izražajo svoja čustva, in veliko se pogovarjamo. Včasih se potem izkaže, da tisti, za katerega sem mislila, da je najbolj stabilen, sploh ni bil, ampak se je samo držal nazaj, ker se mu je zdelo v tistem trenutku pretežko, vsa ta čustva. Šele potem vidiš intenziteto teh čustev, ko jih preplavijo.
Mislim, da vsi trije doživljajo to, tudi Alaska. Kdo bi mislil: “Ni ga poznala, ne čuti te izgube.” Ampak otroci so ekstremno čuteča bitja in mislim, da je veliko moje bolečine občutila tiste tri tedne, ko še ni bila na tem svetu. Zanimivo je tudi, kako se povezuje z moškimi, bolj kot z ženskami, ker išče to, kar ji manjka. Treba je biti pozoren in pazljiv – če je kakšen trenutek videti, da je nekdo super, še ne pomeni, da v podplasteh ni kaj drugega.
O glasbeni karieri
“Želim si, da bi imela majčkeno več časa za to. Kreativa zahteva čas, v katerem, če lahko to rečem, ne počneš nič. Za kreativnost morajo ideje dozoreti, čustva dozoreti, na žalost pa imam zdaj tako polno življenje, da si težko vzamem čas. Posledično glasba ne pride na površje. Za take stvari nikoli ni prepozno, če bo prišel moment, sem vedno odprta za take stvari.”
Foto: Jan Gregorc/N1
Kako pa Alasko spoznavate s tem, kdo je bil Marko?
O njem govorim kar naprej. Takrat mi je bilo nepredstavljivo, da ne bi, in to ohranjam. V naše življenje ga vključujem skozi spomine, zgodbe, pokažem video, slike. “O, mami, lej, na tej sedežnici smo bili takrat z dadijem!” Če mine več časa, da ga nobeden od otrok ne omeni, bom zagotovo tista, ki ga bo. Na neki način ga ohranjamo, kot da bi bil še vedno bil tukaj. In v bistvu bo, s stvarmi, ki nam jih je pustil, s stvarmi, ki smo jih doživeli, s spomini, ki jih imamo …
Kaj ste potrebovali pred dvema letoma in kaj najbolj potrebujete zdaj? Kakšne vrste pomoč oziroma celo “nepomoč”?
Težko rečem, kaj v tistem trenutku potrebuješ. Takrat se mi je zdelo, da bi težko kdorkoli kaj naredil ali rekel, da bi pomagalo. Mislim, da je pomemben samo občutek, da nisi sam, da imaš nekoga, če ga boš potreboval. Da veš, da so ljudje, ki so ti pripravljeni priskočiti na pomoč.
Kar sem od momenta, ko se je to zgodilo, iskala, je odgovor na vprašanje: “Kaj pa pol? Kaj pol?” To mi ni dalo miru. Kako si v taki veličini s toliko ljubezni in pride en trenutek ter te ni več? Kaj se zgodi? Res sem iskala, sestavljala koščke celega njegovega življenja, kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo, zakaj se je to zgodilo. Iskala sem vse možne odgovore na ta vprašanja.
Zdaj pa najbolj iščem stike s pristnimi ljudmi, naravo, trenutke z otroki, ki jih bom lahko podoživljala čez leta. Pristnost znotraj življenja.
Nina, česa se veselite? V tem trenutku, dolgoročno …
Veselim se še nekaj projektov, ki so namenjeni Marku. Res jih želim izpeljati, da dodam nekaj njegovi zapuščini oziroma življenju. Veselim se vseh trenutkov z otroki, na snegu ali ne. Veselim se novih ljudi, ki jih bom še spoznala v življenju, novih izkušenj, novih potovanj. In tudi obdobja, ki sva se ga veselila oba z Maretom – hiška v gorah, ful vnukov, rogljički, tortice, krompirčki, da bomo pekli in šli na sneg.
Veliko stvari se veselim. Mislim, da je treba življenje uživati. Ker je dar.
Foto: Jan Gregorc/N1
Marko Grilc je bil eden najuspešnejših slovenskih deskarjev vseh časov, zagotovo pa najbolj prepoznaven slovenski deskar prostega sloga.
Štirikratni mladinski svetovni prvak, zmagovalec tekme svetovnega pokala v disciplini big air (London 2010), zmagovalec tekmovanja Billabong Air & Style v Innsbrucku leta 2009 in O’Neil Evolution Slopestyle leto pozneje, skupno drugi v seštevku svetovnega pokala v big airu leta 2008, dobitnik kolajne na X games.
