Svet, kot ga poznamo, se pomembno spreminja. Vojna v Ukrajini je nam najbližji konflikt, kriza, a še zdaleč ni edina. Kaj nas še mora skrbeti? In zakaj? In kako razumeti politično pestro dogajanje v naši bližini, na Zahodnem Balkanu, v Bosni in Hercegovini in na severu Kosova, kjer so se napetosti nedavno zelo nevarno zaostrile?
Marko Makovec je dober poznavalec mednarodnega dogajanja in Slovenec na visokem diplomatskem položaju v Bruslju. Je namreč namestnik izvršilnega direktorja v Evropski službi za zunanje delovanje, ki jo vodi visoki zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Josep Borrell. Makovec pokriva države onkraj Unije, v njegov delokrog pa med drugim sodijo države nemirnega Zahodnega Balkana in Turčija.
V preteklosti je bil tudi svetovalec za zunanjo politiko pri predsedniku republike, ko je to funkcijo opravljal Borut Pahor, in se med drugim aktivno ukvarjal s pripravo arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško.
Z Markom Makovcem smo se pogovarjali na Bledu, takoj po koncu 18. Blejskega strateškega foruma.
Poleg vojne v Ukrajini, ki traja že leto in pol ter ima posledice ne le za napadeno državo, temveč za ves svet, kaj nas mora v tem trenutku še skrbeti? In zakaj?
Živimo v svetu, ki je manj predvidljiv in varen, kot je bil. Dejansko so se začeli uresničevati številni globalni izzivi in krize, o katerih smo razpravljali v devetdesetih letih in na začetku dvatisočih.
Ena od stvari, ki nas mora resnično zelo skrbeti, so podnebne spremembe. Vidimo jih povsod, doživela jih je tudi Slovenija. Spreminja se naš način bivanja in tudi razmišljanja. Ljudje so bolj prestrašeni, negotovi, v takih situacijah pa se bolj zatekajo k avtoritarnim sistemom, za katere mislijo, da bodo lažje obravnavali zahtevna vprašanja, kot so podnebne spremembe. To je čutiti.
Čutiti pa je tudi, da je multilateralni svet, ki temelji na pravilih in vrednotah, prišel do resnega izziva. Ta svet je bil oblikovan po drugi svetovni vojni s posebnim namenom, vendar pa trenutna ureditev, kjer je v centru Organizacija združenih narodov, ne odraža več realnih razmerij sil. Poleg tega se včasih zdi, da tudi ni več kos velikim izzivom, kot so podnebne spremembe, migracije in konflikti, kakršen je agresija Rusije na Ukrajino.
V svetu se oblikujejo nove ideje, tudi nova zavezništva, in ta izzivajo ustroj multilateralnega sveta, kot ga poznamo.
Evropska unija je dejansko rezultat multilateralnega sveta in upal bi si trditi, da je do največje dovršenosti izpeljan sistem multilateralnosti. Sloviti temelji EU, o katerih tako veliko govorimo, pomenijo, da nam je uspelo vzpostaviti vrednote, ki veljajo za 450-milijonsko integracijo, vrednote, ki v svetovnem merilu zagotovo zagotavljajo največjo ekonomsko in socialno varnost, zaščito individualnih svoboščin posameznikov in posameznic, enakost med spoli in različnimi skupinami ljudi, zaščito manjšin. To je nekaj, kar je na določenih celinah nezamisljivo. Zaradi tega je EU še vedno najbolj zaželen cilj migracij.
In potem je tu svoboda. EU temelji na štirih svoboščinah – prostem pretoku ljudi, kapitala, storitev in blaga –, prav tako je svoboda tisto, kar želimo v EU najbolj zaščititi. In ruska agresija na Ukrajino je to postavila pod vprašaj.
Globalno je bila poleg podnebnih sprememb za multilateralni svet izziv tudi pandemija, ko se je izkazalo, da se je globalni sistem odzval, ampak počasi.
Dejstvo je, da je toliko ljudi na svetu, da je naš življenjski prostor skrčen, načet zaradi onesnaževanja, zaradi česar lahko pričakujemo več pandemij, naravnih nesreč, konfliktov.
Spori zaradi naravnih dobrin, o katerih smo včasih govorili, pa se de facto že dogajajo.
Kriza multilateralizma se resda zdi abstrakten pojem, vendar ima, kot se omenili, zelo konkretne posledice. Te lahko bolj ali manj spremljamo tudi v soseščini, v državah Zahodnega Balkana. Je območje Zahodnega Balkana nekaj, kar nas mora skrbeti? V mislih imam dogajanje v Bosni in Hercegovini, pa napetosti na relaciji Priština–Beograd, Severno Makedonijo …
Da, vsekakor nas mora skrbeti. Videti je, kot da je EU obkrožena z nestabilnostjo oziroma je celotna soseščina tik pred tem, da se konflikti začnejo ali pa se že dogajajo: od Libije, Sahela, Bližnjega vzhoda, Zahodnega Balkana do Ukrajine.
Dejstvo je, da mora Evropa razviti močnejše in predvsem učinkovitejše mehanizme zaščite, s katerimi bo lahko zagotavljala stabilnost v neposredni soseščini. Med njimi se je kot daleč najbolj učinkovita in uspešna izkazala politika širitve.
Vprašanje širitve je temeljno prav na Zahodnem Balkanu. Na Blejskem strateškem forumu je imel predsednik Evropskega sveta Charles Michel zelo indikativen govor. Povedal je več pomembnih stvari, med njimi to, da med voditelji držav EU obstajata volja in jasna odločitev, da se bo širitev zgodila in da bodo države Zahodnega Balkana v kratkem postale polnopravne članice EU.
Ovrgel je nekatere teze oziroma špekulacije, da bi se morali podati v Evropo več hitrosti oziroma status skoraj članstva. Dodal je letnico, časovnico [leto 2030, op. a.].
To je zelo pogumno, ker širitveni proces temelji na dosežkih in je odvisen od reform, sprejemanja zakonodaj in reševanja sporov držav kandidatk. Je pa indikativna časovnica vseeno v redu – do zdaj se je namreč zdelo, da se lahko vleče v nedogled.
Obenem pa je Michel nakazal nekatere stvari, ki jih v EU v tem trenutku zelo intenzivno delamo. Ena od njih je izboljšanje absorpcijskih kapacitet institucij, tu je načrt za rast, ki ga je pred kratkim na forumu v Bratislavi predstavila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Pobuda predvideva čim hitrejšo vključitev držav Zahodnega Balkana v notranji trg EU, krepitev regionalnega sodelovanja, pospešitev reform na področju vladavine prava, ki so izjemno pomembne za samo članstvo, ter izboljšanje investicijskega okolja na Zahodnem Balkanu. Območje bomo skušali narediti bolj atraktivno za neposredne investicije iz EU, ki so navadno veliko bolj vzdržne in dolgotrajne kot špekulativne investicije iz nekaterih tretjih držav.
Za razliko od širitve EU leta 2004, del katere je bila tudi Slovenija, imamo zdaj države, ki imajo med seboj resne bilateralne ali regionalne spore oziroma odprta vprašanja. Večina od njih izhaja iz razpada nekdanje Jugoslavije, brazde in rane konflikta pa še vedno obstajajo.
Ker ni bilo jasne evropske perspektive, kaže, da so postali bilateralni in notranji spori ter napetosti tako pomembni, da so začeli narekovati agendo. V BiH so to predvsem separatistična politika predsednika Republike Srbske Milorada Dodika, pa tudi napetosti v Federaciji BiH.
Na severu Kosova so v zadnjem času velike napetosti, ki onemogočajo dogovor o normalizaciji in implementacijo prejšnjih dogovorov, kot je dogovor iz Bruslja.
Tretja zadeva, ki je v regiji problematična, pa je celotna zgodba s Severno Makedonijo – vprašanje njihovih notranjepolitičnih razmer in predvsem blokade, zaradi katere država ne more napredovati na evropski poti. To pa povzroča notranja trenja in frustracije, začenjajo se čutiti medetnična trenja.
To stanje je optimalno za manipulacije in je humus za razvoj nacionalističnih idej. V postkonfliktnih ali nestabilnih družbah in sistemih, ki niso demokratični ter se ne odzivajo dovolj hitro na tovrstne pojave, se nacionalizem in napetosti širijo najlažje.
Na Zahodnem Balkanu smo imeli lani in letos nekaj res kritičnih situacij, kjer smo bili zelo blizu možnosti konflikta.
Da se konflikt večjih razsežnosti vsaj v bližnji prihodnosti ne bi zgodil, sicer zagotavlja vojaška prisotnost EU in mednarodne skupnosti. V BiH je to Eufor – Althea, na Kosovu pa Kfor.
Poleg tega je po napadu Rusije na Ukrajino Zahodni Balkan postal tudi igrišče različnih naracij oziroma zgodb.
Omenili ste rane preteklosti, ki na Zahodnem Balkanu še vedno dominirajo, v regiji je veliko evroskepticizma, ki so ga nekateri voditelji držav Zahodnega Balkana omenjali na Blejskem strateškem forumu. Tam pa se, kot ste nakazali, prav tako gnetejo sile, EU in ZDA, Rusija, Kitajska. Delate v pisarni visokega zunanjepolitičnega predstavnika Unije: kaj se mora zgoditi in do kdaj, da bi tudi na tem delu Evrope prevladal bruseljski vpliv?
To je vprašanje za milijon dolarjev, z njim se zelo veliko ukvarjamo. Sprašujemo se, kako spodbuditi evropske reforme v regiji, kako prepričati politike, da je vredno sprejeti pogumne reforme, ki morda niso priljubljene, a se izplačajo na dolgi rok. Večina prebivalcev Zahodnega Balkana, ki še niso v EU, si v EU želi. In to nas pripelje do zelo pomembnega pojava, ki vodi do napetosti – Zahodni Balkan se namreč prazni.
Razpolagam z informacijo, da je v zadnjem obdobju BiH zapustilo 170.000 družin. V Srbiji je trend še večji, pa na Kosovu … Vse države se praznijo. Mladi in tisti, ki imajo dobre izkušnje in specifična znanja, odhajajo v EU – in ne na Kitajsko, v Rusijo ali Iran.
Vprašanje, kaj je treba storiti, je zelo kompleksno, dejavnikov je ogromno. Resnica je, da so države Zahodnega Balkana zaradi tako dolgega postopka – od solunske agende je minilo dvajset let – utrujene.
Vsi voditelji so vezani na volilne cikle in volilcem bi radi kaj pokazali. Vse težje jim je pojasniti, da so nekaj naredili, vendar ne dovolj za Bruselj. To se čuti.
Poleg tega so v vmesnem obdobju številni politiki zato, da bi opravičili svojo pasivnost ali nezadostno aktivnost, ustvarjali protievropsko naracijo, katere žrtve so zdaj številni od njih. Na koncu pa je tu seveda še vrzel v življenjskem standardu in kupni moči med državami EU in Zahodnega Balkana, ki se veča.
Ljudem postaja EU naenkrat nedosegljiva; vidijo jo kot nekaj zelo abstraktnega, kar je zelo daleč, česar v času svojega življenja ne bodo doživeli. Podobno menijo tudi številni politiki na Zahodnem Balkanu, ki niso željni izvesti zelo pogumnih reform, ampak raje ohranjajo status quo, v katerem so relativno dobro situirani, a se oddaljujejo od EU.
Kako jih torej prepričati, da je vredno uvesti reforme, se pogajati, se pridružiti EU na področju skupne zunanje in varnostne politike? Z jasnejšo vizijo, da če bodo izpolnili zahteve, bodo države postale polnopravne članice EU, kar so voditelji v zadnjem obdobju nekajkrat ponovili. Kar pa mi čutimo na Balkanu, pa je, da ljudje preprosto ne verjamejo več. To je mogoče paradoks, a je resnica.
Na panelih Blejskega strateškega foruma je bilo kar nekaj vprašanj, ali je predsednik Evropskega sveta mislil resno [z napovedjo, da bi bili do leta 2030 pripravljeni na širitev, op. a.], ali je to njegova zaveza.
Vsem, ki prihajamo iz institucij in ki vemo, kako delujejo, je bilo jasno – da. Dal nam je navodilo in usmeritev, kaj bomo delali naslednje mesece in leta, da uresničimo izjavo predsednika Evropskega sveta na javnem dogodku. Datum je, ponavljam, indikativen, za nas je to usmeritev, tisto, s čimer bomo skušali prepričati voditelje v regiji, da naredijo, kar je treba in je nujno, da zaključijo pogajanja z EU.
Obenem pa bomo v EU izboljšali absorpcijske sposobnosti. Recimo: omenjano je bilo glasovanje s kvalificirano večino o določenih korakih širitve, s čimer bi se izognili temu, da bi bilateralni spori omejevali ali preprečevali določenim kandidatkam, da bi postale članice.
Tukaj je tudi postopno odpiranje evropskih politik državam Zahodnega Balkana, kar de facto že delamo. EU je takoj po ruskem napadu na Ukrajino sprejela močen paket zaščite evropskih držav na področju energetike in prehrambne varnosti, vključen pa je bil tudi Zahodni Balkan.
Kar pričakujemo, upamo in si želimo, je, da bi se potrudil tudi Zahodni Balkan. V tem primeru lahko zanesljivo trdimo, da se bo leto 2030 uresničilo. Dejstvo je, da bodo države regije postale polnopravne članice EU, če bodo pokazale zadostno mero prilagodljivosti.
V tem kontekstu zagotovo ni nepomembno, da namerava predsednik Republike Srbske Milorad Dodik oblastem na ravni BiH predlagati, da se država pridruži skupini Brics, torej Braziliji, Rusiji, Kitajski, Indiji in Južni Afriki, ki so ravno v teh dneh sprejele odločitev, da bodo povabile nove članice in si tako skušale povečati vpliv in moč v svetu. Kako komentirate Dodikovo napoved?
Menim, da je to izjava za lokalno uporabo. V skupini Brics so največje države sveta in ne vidim, da bi te države v tej fazi imele interes medse vključiti nejasno definirano območje Republike Srbske.
Brics se bo širil, a so povabilo prejele države, ki imajo zelo veliko težo in ki jih Brics želi in potrebuje, da bi prilagodili ali s skupnimi močmi prikrojili multilateralni ustroj sveta na način, da bi te države dobile po njihovem razumevanju legitimno, zasluženo težo in veljavo.
Države tako imenovanega globalnega juga se v zadnjih desetletjih zelo legitimno sprašujejo, kakšno je njihovo zastopništvo v svetu, ki je bil oblikovan po drugi svetovni vojni, preden so se rešile kolonializma in postale suverene, samostojne, v mednarodni skupnosti polno priznane države.
Ker želijo države Brics vključiti nekaj diplomatsko močnih, premožnih in vplivnih držav, si težko predstavljam, da bi v kratkem sprejele katero od držav Zahodnega Balkana, čeprav se to seveda lahko zgodi. A dejstvo je, da Brics ni mednarodna integracija kot EU, ne investirajo v tretje države, nimajo širitvenega procesa, ne gradijo infrastrukture, ne skrbijo za šolstvo, zdravstvo …
Zato ponavljam: po mojem mnenju je bila Dodikova izjava namenjena volilcem v Republiki Srbski. Dodik se namreč jasno zaveda prednosti, ki bi jih prineslo polnopravno članstvo v EU.
Tudi Srbija je na Blejskem strateškem forumu jasno povedala, da ideje o priključitvi skupini Brics niso realne, medtem ko EU je.
Ne dolgo nazaj so v BiH močno odmevale sicer neuradne informacije, da bi lahko visoki predstavnik mednarodne skupnosti Christian Schmidt zaradi vedno večjih separatističnih teženj Dodika celo odstavil. Pooblastila za to visoki predstavnik namreč ima. In še več: govorilo se je o tem, da bi utegnili Dodika zaradi kršitev ustavnega reda celo aretirati. Poznavalci so takrat ocenjevali, da aretacija Dodika ne bi mogla miniti mirno, ozračje je bilo res zelo napeto. Kakšna je bila vloga EU?
To se še vedno dogaja. Schmidt je za dve zadevi uporabil svoja bonska pooblastila. Uvedel je kazensko odgovornost za nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča, pa tudi kazensko odgovornost za nespoštovanje odločitev visokega predstavnika [to je bil odgovor na sporna zakona, ki ju je sprejela Republika Srbska, op. a.].
Tožilstvo v Sarajevu je začelo postopek, sodišče pa bo v naslednjih dneh odločilo, ali je predlog tožilstva utemeljen, in če bo, bo izdan nalog za aretacijo Dodika.
Vendar pa trenutno realno ne vidim organa ali avtoritete v BiH, ki bi bila zmožna izvesti aretacijo. Policija v Republiki Srbski tega ne bo naredila, medtem ko bo policija iz Federacije BiH ali iz Sarajeva relativno težko odšla v Banjaluko in Dodika aretirala tam.
Strinjam se s tezo, da aretacija na miren način ni mogoča, in prav zaradi tega je treba obravnavati dileme, ki jih je Dodik izpostavil. In videti, če se lahko najde kompromis, ki bi tudi njemu omogočil, da bi umaknil določene odločitve, kar bi pripeljalo do pomiritve.
V Bruslju tako vsak dan iščemo način, da bi vseeno vzpostavili kanal komunikacije, predvsem z Dodikom. To ni vprašanje o Republiki Srbski, pač pa o njenem predsedniku, o njegovih osebnih stališčih in potezah.
Nekatere države članice EU medtem ocenjujejo, da je Dodik šel predaleč, da si zasluži resne sankcije – Nemčija je nedavno prekinila bilateralno pomoč Republiki Srbski. Na drugi strani pa so države, kot je Madžarska, ki pravi, da je treba BiH ohraniti celovito in da je najbolj enostavno obtožiti in demonizirati Dodika.
V EU tako kot vedno iščemo skupni imenovalec. Poskušamo najti način, da bi zaobšli krizo, ne pa da bi jo povečali.
Veste, da ima ZDA, ki so na Zahodnem Balkanu naš najbližji partner, ostrejšo politiko do Dodika, še posebej zaradi njegove navezanosti na Moskvo in režim v Kremlju. Vendar pa Republika Srbska in BiH nikoli ne bosta ena od držav ZDA, zato ima vloga EU večjo težo. Paziti moramo, da ne zanetimo še večje krize, ki bi onemogočila širitev.
Bi lahko razlike v stališčih držav EU do Dodika, razprtije med državami članicami, imele konkretne posledice na trenutno dogajanje v Republiki Srbski?
Politiki v BiH so se zelo dobro naučili, kako igrati na razlike med državami članicami. V Banjaluki igrajo modro, vendar pa tudi mi na svoji strani skušamo zagotoviti, da ohranjamo osnovno politiko do BiH. Naša prva in največja usmeritev je, da podpiramo progresivne sile znotraj BiH in da podpiramo funkcionalnost Federacije BiH.
Samo funkcionalnost Federacije bo omogočila, da bo napredovala celotna BiH in da bo zvodenel argument odcepitve Republike Srbske. Številni tamkajšnji politiki namreč trdijo, da njihov razvoj zavira nefunkcionalnost Federacije.
In dejstvo je, da bi večina populacije v BiH ostala v teh okvirih, če ne bi bilo napetosti.
V tem delu Zahodnega Balkana je ena ključnih figur zagotovo srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki je z Dodikom tesno povezan. Nasprotno pa tega ne moremo trditi za kosovskega premierja Albina Kurtija, s katerim je Vučić že dalj časa v stalnem konfliktu. Razmere med Kosovom in Srbijo so bile v zadnjih mesecih izjemno napete, resnejšega preboja pri deeskalaciji ni. Kaj se mora zgoditi, da se razmere umirijo?
V okviru dialoga med Beogradom in Prištino je visoki zunanjepolitični predstavnik Unije Josep Borrell skušal prek pogajanj doseči normalizacijo odnosov, ki bi pomenila osnovo nekega širšega pravno zavezujočega sporazuma, ki bi dejansko predstavljal medsebojno priznanje.
Vendar pa nenehne krize onemogočajo, da bi se ukvarjali s sržjo problema, torej normalizacijo odnosov.
Dogovoru s konca februarja [o poti k normalizaciji odnosov med Kosovom in Srbijo, op. a.] je sledil ohridski dogovor o implementaciji. Vendar pa strani že v Ohridu nista privolili v jasno časovnico, zavez je manj, kot bi si želeli, a je to največ, kar se je dalo izpogajati.
Sledili so dogodki konec maja, ko so se oblasti v Prištini odločile, da bodo skupaj s posebnimi enotami policije pospremile župane v njihove prostore kljub pozivom mednarodne skupnosti, naj tega ne storijo, saj bodo zanetile konflikt.
Njihove bojazni so se uresničile, zgodilo se je resno nasilje, poškodovanih je bilo več kot 30 vojakov Kforja, napetost je bila verjetno ena največjih v zadnjem času.
Bili smo na robu oboroženega konflikta, Srbija je dvignila stopnjo pripravljenosti na najvišjo, imela je kar resno število oboroženih vojakov na jugu Srbije, ki so bili pripravljeni oditi na sever Kosova. Takrat so države EU sprejele izjavo 3. junija, ki pravi, da je najprej potrebna deeskalacija. Ta se še ni dokončno zgodila, in dokler se ne bo, se bo težko vrniti k dogovoru z Ohrida.
Da, je začarani krog. Da, vse skupaj se vleče. Da, bojim se, da se bo vleklo predolgo, da se bo zamudil trenutek in bosta morda obe državi znova vstopili v volilne cikluse, ko težkih odločitev ni več mogoče sprejemati.
Josep Borrell in posebni predstavnik EU za dialog med Beogradom in Prištino Miroslav Lajčak bosta še naprej poskušala najti vsaj nekakšen skupni jezik, da pridemo do normalizacije odnosov.
Ocenjujemo, da je to edina pot naprej, druge alternative ni, saj je v takem stanju težko pričakovati, da bi se katere države odločile priznati Kosovo [države EU, ki ne priznavajo neodvisnosti Kosova, so Španija, Grčija, Ciper, Slovaška in Romunija, op. a.]. Brez priznanja pa Kosovo ne more nadaljevati svoje poti v EU in ima manjšo ambicijo za sklepanje kompromisov.
Podobno velja tudi za Srbijo. Dokler je stanje, kakršno je, je tudi Vućiću in oblastem v Beogradu težko sprejeti kompromis, ker vidijo, da so Srbi na severu Kosova maltretirani oziroma je na ulici posebna policija.
Medtem ko so (še posebej) ZDA v času znova velikih napetosti precej strogo prijele kosovskega premierja Kurtija in so tudi ukrepale, kritiki Zahodu očitajo, da srbskemu predsedniku Vučiću nasprotno pušča preveč proste roke, čeprav vlada avtoritarno in vseskozi sedi na več stolih, razpet je med EU, Rusijo, Kitajsko. Zahod, v mislih imejmo ZDA in EU, naj bi bil pripravljen zamižati na eno oko, vse za to, da se Vučić ne bi še bolj približal ruskemu kolegu Vladimirju Putinu.
Oblasti na Kosovu nepravično obravnavo občutijo v obliki ukrepov, vendar je dejstvo, da so ti del odločitve o deeskalaciji. Že omenjena izjava visokega predstavnika EU predvideva tri korake, dva za oblasti na Kosovu, enega pa za Srbijo. V izjavi tudi piše, da bodo uvedeni ukrepi, če se stvari ne bodo premaknile. To se je tudi zgodilo.
Obravnava ni bila nepravična, dejstvo je bilo samo to, da Kosovo ni naredilo dveh korakov. Ukrepi bodo čakali tudi Srbijo, ko bo čas za to, če ne bo storila, kar je predvideno. Ob tem je pri vprašanju deeskalacije dejstvo, da je režim avtoritaren ali kakorkoli ga imenujete, nepomembno.
Najprej se je treba vrniti za pogajalsko mizo, šele potem pridejo vrednote, vladavina prava. Napetost je bila resna in morali smo resno nastopiti.
To je prvi del odgovora, zdaj sledi drugi. Pri ureditvi odnosov med Prištino in Beogradom v tem trenutku ni tako relevantno, kdo se veže na katero stran – vzhod ali zahod –, ampak kdo se je pripravljen usesti za pogajalsko mizo, sprejemati kompromise, spoštovati zaveze.
Američani so striktno gledali le na to. Poleg tega so imeli dovolj informacij, da so skušali oblasti v Prištini prepričati, naj z župani in posebnimi policijskimi enotami ne vstopajo v občinske zgradbe na severu Kosova. Lahko so predvideli, kaj se bo zgodilo.
Kosovske oblasti jih niso upoštevale in zato je bil odziv ZDA dosti ostrejši. Prav tako so sledili koraki Prištine, ki so bili v nasprotju s pozivi Američanov, da se razmere umirijo. Govorim o aretacijah brez ustreznega naloga, nepravilni obravnavi pridržanih oseb …
Vse to je izgledalo, kot da so Američani dosti bolj ostri do Kosova kot do Srbije. Vendar če analiziramo vse korake, najdemo logiko, zakaj so ZDA zavzele tako trdo pozicijo. Hkrati je tudi v vsakem nagovoru posebnega predstavnika ZDA za Zahodni Balkan Gabriela Escobarja ali drugega predstavnika ZDA slišati, da se bo Washington v trenutku, ko bodo spoštovani ukrepi za deeskalacijo, potegnil nazaj, saj da je Kosovo zaveznik. In Američani mislijo resno.
Če se za konec vrneva še na začetek, na vojno v Ukrajini, ki je tako zelo pretresla svet. In ga bo pretresala tudi v prihodnje. Vojna bo, kot vse kaže, še trajala, niti Kijev niti Moskva v tem trenutku nista pripravljena popustiti. Kaj lahko ob tem pričakuje svet? In na kaj se moramo pripraviti v Sloveniji?
Vojna je spremenila pravila igre v svetu, pa tudi v EU. V 48 urah po začetku agresije smo sprejeli največji sveženj sankcij v zgodovini EU, na kar režim v Kremlju preprosto ni računal. Obenem smo sprejeli tudi Strateški kompas, desetletno usmeritev EU o krepitvi obrambnih in varnostnih kapacitet ter pomoč Ukrajini prek evropskega mirovnega instrumenta.
Poleg tega je EU sprejela zelo ambiciozen načrt o energetski neodvisnosti, zlasti zato, ker je Rusija v tem konfliktu energetiko uporabila kot orožje. A to še ni vse. Gremo še naprej, poskušali bomo zagotoviti še večjo neodvisnost, obenem pa smo začeli razmišljati o še eni zelo pomembni zadevi – strateški neodvisnosti.
Čim več visokotehnoloških proizvodov bomo skušali ponovno proizvajati v EU oziroma zagotoviti, da bodo dobavne verige bolj zanesljive in bodo omogočale zaščito evropskega gospodarstva ter njegov razvoj.
V vsem skupaj je Evropa ponovno počasna, vendar učinkovita, dejstvo pa je, da se je svet zaradi vojne v Ukrajini začel zelo hitro vrteti. To je nekaj, kar nas zelo skrbi. Poleg tega se zelo zelo hitro dogaja tudi digitalna transformacija v Aziji. EU se bo morala s tem resno soočiti in več investirati.
Za Slovenijo je biti del EU v tem trenutku še vedno največja garancija varnosti in svobode družbe, sistema in posameznikov.
Je pa res, da bo, če bo vojna trajala dolgo, začela šibiti tudi Evropo. Stroški vojne so zelo veliki. Zastal je razvoj novih tehnologij, namesto da bi uporabili Evropski obrambni sklad za razvoj naprednih obrambnih tehnologij, ga bomo zdaj uporabili za proizvodnjo streliva, preživetih kalibrov, samo zato, da bi lahko pomagali Ukrajini.
Če bo vojna trajala res dolgo, se bo to čutilo tudi na gospodarstvu, inflacija bo še naprej visoka, visoke bodo cene hrane, življenjskih potrebščin in energentov, zaradi česar bomo manj konkurenčni in bomo kot državljani imeli manjšo kupno moč.
Obe strani sta tako globoko v vojni, da je težko doseči premirje. Imeli sta toliko žrtev, da ruski predsednik Putin ne more opravičiti umika, predsednik Ukrajine Volodimir Zelenski pa ne more dopustiti, da se štiri pokrajine na vzhodu Ukrajine kar priključijo Rusiji.
Karkoli bo, bo težko sprejemljivo za obe strani, pa tudi za mednarodno skupnost – še posebej če se vrnem na začetek, ker smo dejansko po drugi svetovni vojni nastavili multilateralni svet, v katerem smo se med drugim dogovorili, da nasilnih sprememb meja ne bo več. Če se to zgodi, bo treba v mednarodni skupnosti sklepati kompromise. To bo velik zalogaj in nanj se moramo pripraviti.
Evropa in demokratični sistemi so pripravljeni tudi na zelo boleče kompromise, ne vem pa, kako je s tem v Moskvi, ker je tamkajšnji sistem zelo zaprt in lahko samo ugibamo. Tudi vse špekulacije, da naj bi bil Putinov režim šibek – vse so samo špekulacije. Tudi če bo premirje, bomo potrebovali še desetletja, da se odnosi z Rusijo vrnejo na raven pred majdansko revolucijo in aneksijo Krima leta 2014.
Pred nami je še dolgo obdobje nejasnosti, nestabilnosti, ki bo verjetno zaznamovalo celo generacijo. Navaditi se moramo na to, spremenjen svet bo z nami dlje časa.
Menim, da ima Slovenija zelo dobro zunanjo politiko, ki je osredotočena na pomiritev in dobro sodelovanje s sosedami, ki je ključno, poleg tega pa tudi na naše članstvo v multilateralnih organizacijah, v prvi vrsti EU, potem Nato, Ovse in OZN, kjer bomo prihodnje leto postali nestalna članica Varnostnega sveta.
Dozorelo pa je tudi razmišljanje, da moramo okrepiti in modernizirati svoj obrambni sistem, čeprav se mnogi s tem ne strinjajo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje