Treba je začeti z dobro novico. Vlada je pred nedavnim imenovala ministra brez listnice Marka Borisa Andrijaniča, ki naj bi bil pristojen za digitalno preobrazbo Slovencev. Novica ni dobra zato, ker kaže na še možno minimalno večino vladajočih v parlamentu, še manj zato, ker ga podpirajo tisti, ki vsakodnevno cepijo narod na naše in vaše. Prav tako ni dobra zato, ker po opozicijskih besedah kaže na nezmožnost vlade, da bi odločala o pomembnejših stvareh in raje vleče iz rokava obliže za lastno samozavest. Novica je dobra zato, ker možak ne le gleda v svetlo, hitro in digitalno prihodnost in ker se javno zavzema za diverziteto oziroma raznolikost slovenskega življa.
Izobražen človek z uglednimi referencami je privolil v sodelovanje v političnem driblingu dveh ekip, ki tolčeta pod pasom. Prenesel je vse neumestne pripombe opozicije, ki je še enkrat pokazala, da bistvo sedenja v parlamentarni palači ni skrb za skupno dobro, temveč skrb za strankarsko dobro, ter pokimal glasovom, ki so se odkrito veselili sapice miru v vladajočem postreferendumskem nemiru. A pomembnejša je vsebina njegovega nastopa.
Pomislite, kako lažje bi živeli, če bi imeli e-osebne izkaznice, pridobivali e-gradbena dovoljenja, imeli napotnice kar na telefonih, se naročali pri zdravniku prek aplikacij, izvide pa prejemali v digitalni obliki; ali pa, če gledamo širše, celo volili prek pametnih telefonov. Kako velika bi bila volilna udeležba, si sploh ne upam predstavljati. In kako pozorno in bojazljivo bi politiki preučevali navade muhastih postmilenijskih generacij, tudi ne.
A bolj kot ministrovo pojasnjevanje potreb po digitalizaciji družbe je bil zanimiv njegov intervju v časniku Delo. Bodoči novi minister se je tam javno zavzel za to, da moramo, če želimo v tehnološkem pogledu napredovati, ne le ohranjati lastne strokovnjake in jih zadržati doma, temveč tudi privabljati tuje. Če bodo njegove misli prišle do živega politiki, ki medtem že zaostruje pogoje za bivanje tujih študentov pri nas, pa je seveda drugo vprašanje.
Ko pride do stroke, je namreč povsem vseeno, ali je strokovnjak rojen pri nas ali v tujini. Njegov učinek je odvisen izključno od njegovega znanja in sposobnosti.
Poznam precej strokovnjakov, ki po narodnostni pripadnosti niso Slovenci. A so po preselitvi k nam postali slovenski državljani, prejeli slovenski potni list in osebno izkaznico, se naučili slovenskega jezika in začeli plačevati slovenske davke, se včlanili v slovenske strokovne organizacije in se naročili na slovenske informacijske programe. Niso se rodili kot Slovenci, a so to postali.
Biti Slovenec ne pomeni samo, da si tukaj rojen, da imaš slovensko zveneč priimek in domače ime, govoriš kakšnega od preštevilnih dialektov in (opcijsko) bentiš, da ti po domači zemlji tacajo tujci. Biti Slovenec pomeni tudi, da sprejmeš in uporabljaš naš jezik, četudi ni tvoj materni, sprejmeš in spoštuješ našo zastavo, ustavo in zakone.
In da seveda navijaš za naše športnike. To je definicija državljanskega nacionalizma, torej tiste oblike nacionalizma, ki bi jo kot majhen, mlad in rastoč narod morali krepiti. Ker je v svoji osnovi za družbo koristen ter v nasprotju z etničnim nacionalizmom združujoč, medtem ko je slednji razdvajajoč.
Delitve pač nikoli niso dobre.
Razkol se nam trenutno dogaja na področju cepljenja. Na tej točki lahko samo pohvalim trenutnega ministra za zdravje, ki skuša z zelo umirjajočimi, blagimi prijemi nagovoriti večino in sugerirati necepljenim, da se za cepivo vseeno odločijo. Družbeni mediji pa ob tem gorijo. Olje na ogenj prilivajo po eni strani nemočni tisti, ki so se cepili, a vseeno s strahom pričakujejo ponovna zaprtja (svojih) podjetij, gostinskih obratov, šol, bolnišnic, na drugi pa tisti, ki jih je cepiva strah, a to zavijajo v tisoč in en razlog, zakaj se ne cepiti.
A pri cepljenju oziroma zdravljenju gre za odstotke. Za statistiko. Samo in izključno statistika nam pove, ali je neko zdravljenje učinkovito. Ni dovolj, da najdemo sto primerov, kako se je zdravljenje izjalovilo. Ni dovolj, da želijo na Švedskem živeti drugače. Ni dovolj, da preberemo vse, kar nam uspe prebrati o področju, na katero se v osnovi ne spoznamo. Preprosto ni dovolj, da si lahko ustvarimo neko relevantno mnenje.
Za zdravljenje je lahko in mora biti odgovorna izključno zdravstvena stroka. Seveda stroka ne sme vplivati na socialne aspekte življenja, kajti zdravniki bi v svoji vojaški maniri urejanja stvari, tako kot to počnemo v bolnišnicah, enako naredili tudi ljudstvu. V nameri doseganja kolektivne zaščite bi tudi vse kolektivno izolirali in zaprli. Virus bi sicer izginil, a vsi vemo, da so takšni ukrepi v normalni družbi nemogoči. Druga skrajnost bi bila, da bi pustili družbi, da živi, kakor hoče, mi pa bi delali svoje delo in zdravili.
A tudi ta opcija žal ne pride v poštev, ker so potrebe po naših kapacitetah v času covida-19 tako prerasle naše zmožnosti, da so kronično oboleli ljudje – ne le tisti s covidom-19 – začeli umirati hitreje, občasno tudi brez zdravljenja. Toliko doma prebolelih infarktov srca, kot smo jih kardiologi našteli med pandemijo, z vsemi zapleti, tudi smrtnimi, v zadnjih dvajsetih letih – od uvedbe katetrov in stentov v zdravljenje – nismo videli. Tistim, ki so umrli, skepsa dvomljivcev o pandemiji ni pretirano pomagala.
Zato je treba najti srednjo pot. Dovoliti družbi, da z nekaj omejitvami živi in diha naprej, a za to tudi nekaj naredi. Angleži imajo pregovor: ”There’s no such thing as a free lunch.” Vse ima svojo ceno. In cena za kolikor toliko normalno življenje v času covida-19 sta odgovornost ter solidarnost znotraj skupnosti.
Odgovornost ter solidarnost, da s tem, ko se cepimo, na neki način zaščitimo tudi tistega ranljivejšega zraven sebe. Starejšega soseda, ki ga srečamo na stopnicah. Prodajalko v trgovini, ki nam vsakodnevno streže. Odnašalca smeti, ki se bo zjutraj dotaknil našega smetnjaka. Poštarja, ki bo potiskal pismo v naš nabiralnik. Partnerja, ki bo morda imel ob okužbi hud potek in pristal na ventilatorju ali pa bo umrl. Dedka, babico, brata, sestro, očeta ali mamo.
Cepimo se in pokažimo, da smo dobri ljudje. Ki nam ni vseeno za skupnost, v kateri živimo. Ne glede na politiko, ki za cepljenje strankarsko navija ali pa v opoziciji prešteva potencialne glasove necepljenih in preračunljivo molči. In ne glede na goreče digitalne apostole, ki nam mahajo s svojimi križi neznanja.
Stopimo skupaj in se cepimo – zato ker nam je mar.
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje