Robert Kukovec je splošni javnosti malo znan, a je bil pomemben člen v uspešnosti boja proti okupatorju med drugo svetovno vojno. A v nasprotju z drugimi borci, ki so v rokah držali puško, ali tistimi, ki so prijeli za pero oziroma se usedli za pisalni stroj, je bilo njegovo ostro orožje nekoliko drugače zašiljeno. Držal je namreč skalpel.
Med vojno je tako skrbel za številne ranjence, ki jih je vojna producirala po tekočem traku, marsikoga je operiral, marsikaterega je tudi rešil. Spopadal se je s prebodenimi trebuhi, prestreljenimi prsnimi koši, odtrganimi udi, štrlečimi in krvavečimi arterijami, ozeblinami, gnojnimi vnetji pa tudi psihološkimi travmami, depresijami in blodnjavostjo. Ni mu bilo lahko. Marsikdaj je moral triažirati in se odločati, komu se še izplača pomagati in komu ne. Seveda je za svoje delovanje potreboval tudi ustrezno okolje. To so predstavljale partizanske bolnišnice, ki so bile nameščene ali na osvobojenih ozemljih ali okupiranem območju, a v skrbno varovanih in skritih soteskah. Vse z namenom, da jih sovražnik ne bi odkril in zajel.
Biti zdravnik v tistih časih ni bilo nenevarno početje. Za okupatorje je bilo njegovo delo enako, če ne celo bolj nevarno kot morebitna hoja po gozdu s puško na ramenu. To se je tudi potrdilo tik pred koncem vojne: dr. Robert Kukovec je padel pod streli nemškega sovraga.
A spomin nanj ostaja.
Zavrtimo čas petinšestdeset let naprej in si oglejmo Kukovčevega sodobnika, ki je zaposlen na urgenci ene od slovenskih bolnišnic v najhujšem razmahu epidemije. Tudi on dela v skorajda nemogočih in neobvladljivih razmerah. Srečuje se z dihalnimi stiskami, zabrazgotinjenimi pljuči, dušenjem, oživljanji, trombozami in strdki v različnih telesnih organih, ki vsi po vrsti odpovedujejo. Ves čas mora triažirati in se odločati, komu v množici je treba najprej pomagati, medtem ko reševalna vozila stojijo v vrsti, da odložijo novega bolnika in se vrnejo na ulice (fronto) po naslednjega. Prav tako se srečuje s psihološkimi motnjami, agresivnostjo, zanikovalci bolezni, depresijami in blodnjami. Za svoje delo potrebuje ustrezno okolje. Ali čiste (osvobojene) oddelke in odseke, kjer brez skrbi zdravi tiste, ki so se virusu izognili, ali prostore, ki so v okuženi (okupirani) coni. Svoj kvartir obsedeno skriva (tako kot partizanski zdravniki) pred vdorom virusa (sovražnika) in ga poskuša z ustreznimi izolacijskimi ukrepi (skrivanje v soteskah, obveščevalne točke) skriti in obvarovati pred invazijo in posledičnim napadom agresorja.
In tudi njegovo delo ni nenevarno. Veliko verjetnost okužbe ima, lahko tudi zboli in umre. Tako kot dr. Kukovec.
Z naše (zdravniške) perspektive že dolgo ni več dileme; smo v vojni. To je moderna vojna, v nekih drugih distopičnih postmodernističnih časih. Takšna, v kateri za vojskovanje ne potrebujemo tankov in vojaških letal, temveč bolnišnice, opremo in kadre. Kot nekoč partizani. In osnovno opremo na fronti. Maske, razkužila in cepiva. Z upanjem na novo orožje (zdravila ali obvezno cepljenje). In odgovorne posameznike, ki se znajo sovražniku izogniti oziroma se z njim na pravi način spopasti.
To je novi svet in v tak svet sedaj spravljamo naše otroke. Ti so na srečo bolj preudarni, odgovorni in sočutni od pobesnelih, egoističnih in, kar zadeva občutek pripadnosti skupnosti, povsem erodiranih staršev. Ki bodo kmalu le še tavajoči osamelci v novi družbi kolektivne odgovornosti. Otroci so prav tako bolj preudarni od številnih intelektualcev, ki vpijejo o krateni svobodi in odvzetih pravicah ter vladanju z odloki. Vsak njihov krik, ki pade na plodna tla, se meri v zasedenih bolniških posteljah in ventilatorjih. Otroci razumejo, da smo za boj proti virusu odgovorni zgolj in izključno sami. Tisti, ki se ne drži ničesar in obenem toži, da je za njegove omejitve in nesrečo odgovorna politika, je z eno nosnico že na kisiku. In to ni hipoteza, s tem se v bolnišnicah srečujemo vsak dan.
Seveda se bo našel prenekateri, ki bo rekel, da naša desna vlada izkorišča trenutno dogajanje za prikrito širjenje avtoritarne države. Mogoče je to res, a mogoče je tudi res, da bi povsem enako ravnala morebitna leva vlada, če ne bi tako klavrno popokala šila in kopita ob začetku vojne, pardon, epidemije. In če bi le ostala na oblasti, sem prepričan, da bi bili desni politiki glavni proticepilci, na trgu pred parlamentom pa bi namesto urbanih kolesarjev in protektivnih mamic gledali traktorje ter avtobuse iz dežele, ki bi desni nomenklaturi dovažali zveste podpornike. Morda bi bilo zato celo dobro, da se ob prihajajočih volitvah le zamenja oblast. Na ta način bi še najverjetneje cepili drugo polovico državljanov ali pa vsaj tiste, ki trenutno zaradi pokončne uporniške drže nosijo glavo in pljuča na prodaj. Seveda pa bi bilo še bolje, da bi glede na vojne razmere dobili vlado narodne enotnosti, ki bi vsekakor vsaj manj ljudi odvrnila od cepljenja, če že ne bi nikogar nagovorila.
Če bi že kaj lahko očitali politiki glede na ukrepe v zadnjih dveh letih, to niso odloki in pingpong z ustavnim sodiščem ter opozicijo, temveč predvsem prepočasno oziroma povsem neustrezno spopadanje z zastarelimi kapacitetami in neustrezno vrednotenimi kadri. Kitajci so zgradili bolnišnice v nekaj mesecih, če in ko je to bilo potrebno. V Sloveniji pa na konkretne širitve kapacitet (stavbe, oddelki) kljub dvoletnemu trajanju epidemije še kar čakamo. Postavili smo preštevilne šotore in kesonske zabojnike, opremili prazno halo v kliničnem centru, a to je, kot da bi požar gasili s slamico. Nabava polkakovostnih ventilatorjev se je sicer zgodila, a jih je treba usposobiti, postaviti v neki prostor in ob neko posteljo. In ob njih tudi ustrezno osebje. Partizanom je v dveh letih vojne v precej slabših razmerah uspelo postaviti kar nekaj vojaških bolnišnic. Pa mi?
Mogoče je končno napočil čas, da politika sprejme dejstvo, da se nove bitke ob preštevilni populaciji, migracijah in starajočem se prebivalstvu ne bodo več bile v gozdovih in na poljih, temveč na nagnetenih ulicah in v propadajočih zdravstvenih ustanovah. In začne postavljati in vlagati v tisto vojaško strukturo, ki v tem času edina šteje, torej v zdravstveno.
A politika je le del problema. Večji problem smo mi sami.
Ob kolektivni neodgovornosti, ki kar noče izpuhteti, lahko opažamo še naraščajočo brezbrižnost do smrti. Očitno ta fenomen nastopi, ko se pojavi vojno stanje, kolektiv pa ponotranji, da se v takem času izdatneje umira. Danes sosed, jutri stara mama, pojutrišnjem trgovka v trgovini, še naslednji dan pismonoša. Treba je le skloniti glavo in upati, da nas kosa ne bo oplazila. A je takšna arhetipska previdnost, čeprav brezbrižna, vsaj manj slaba kot morebitno aktivno sledenje kontrapolitiki, spletnim nakladačem iz Skandinavije, poblaznelim zdravnikom iz heretičnih društev in drugim agitatorjem, ki pozivajo na juriš v pljučnico in smrt. Ljudje, če že jurišate, dajte za njimi in ne za njih. Sicer pa bo bolje, da sklonite glavo in počakate, da mine.
Vsekakor pa svetujem ravnanje po lastni (kmečki) pameti in predvsem po lastni vesti (beri: cepljenje, maske, umivanje rok in seveda neponarejeni PCT).
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje