Menu Item
Novinarka in zunanjepolitična komentatorka N1 Zagreb Ivana Dragičević v tokratni kolumni ob prvi obletnici vojne v Ukrajini piše, da je leto dni po začetku ruske invazije dogajanje videti kot kolo, v katerem hrčki tečejo v vesoljskem miniaturnem terariju.
Eno leto je čas, ki ga Zemlja potrebuje, da obkroži Sonce, oziroma, gledano koledarsko, obdobje med dvema istima datumoma. V letu med 24. 2. 2022 in 24. 2. 2023 pravijo, da se je svet spremenil. Zdi se mi, da je v letu, ki je za nami, šele postalo kristalno jasno, za kaj gre. Ali pa morda komu še ni?
Gremo po vrsti. V noči na 24. februar lani je ruski predsednik Vladimir Putin sprožil vojaško ofenzivo proti Ukrajini s severa, vzhoda in juga. Sam je to imenoval “posebna vojaška operacija”, kmalu pa se je v svoji domovini, Ruski federaciji, odločil, da bo zaprl vse, ki bodo ropotanje njegovih tankov in bombardiranje Kijeva ter zasedbo Hersona kasneje, marca, označili za vojno.
Zasedba jedrske elektrarne v Zaporožju se je prav tako zgodila marca. Takrat se je začela golgota mesta, ki je od leta 2014 živelo na razmejitvenem območju prelepega tihega azovskega galeba Mariupola. Mesto z bogato zgodovino, grška kolonija s pomorsko tradicijo, mesto s toplo morsko dušo in nebom, počrnelim od plamenov Azovstala, ki je tako kot Mordor leta zastrupljal pljuča svojih prebivalcev. Granate so padale na ulice, bolnišnice, šole, vrtce.
Bitka za Mariupol je zaznamovala naslednje mesece, dokler 16. maja zadnji borci, ki so ostali v ogromnem kompleksu Azovstal, niso pomahali z belo zastavo. Rusi so se konec marca odločili umakniti svoje sile iz okolice Kijeva, po umiku pa so v začetku aprila svet pretresle slike ‘okamenelih’ človeških teles, raztresenih po ulicah nekoč podeželskega kijevskega predmestja Buča.
Preberite še: Zahodne sankcije za Rusijo kot potres, bo sledil še rušilni cunami
Vprašanje odgovornosti za vojne zločine je vprašanje, ki visi nad glavo Rusije, stalne članice Varnostnega sveta ZN s pravico do veta, po površini največje države na svetu. Kdo bo in ali sploh bo kdaj sodil Putinu? Do poletja so ZDA in Zahod dobavljali vse več orožja Ukrajini, ukrajinske sile pa so uničile raketonosilko Moskva.
Nemški kancler Olaf Scholz je napovedal “Zeitenwende”, epohalen, tektonski premik, v katerem živi današnji svet. Istočasno s prošnjo Finske in Švedske za vstop v Nato so ZN in Turčija julija posredovali pri deblokadi Odese in drugih črnomorskih pristanišč za osvoboditev žita, ki ga je zasegla Rusija, kar je ogrozilo svetovno prehransko varnost.
V Rusiji so ubijali ožje člane Putinovega režima, kar naenkrat so izginjali. Konec avgusta je v eksploziji avtomobila bombe umrla hči Putinovega ideologa Aleksandra Dugina. September je prinesel veliko ukrajinsko protiofenzivo proti Harkovu in Putinov ukaz o mobilizaciji 300.000 rezervistov. Sočasno je Kremelj konec meseca organiziral referendume v štirih okupiranih ali delno okupiranih vzhodnih ukrajinskih regijah in jih na veliki slovesnosti v Moskvi uradno priključil Rusiji.
Putinov govor 21. septembra lani je bil programski govor, v katerem je bilo zelo jasno našteto, kaj počne Rusija, in jasno nakazano, da ne bodo odnehali, da konca ne bo. Gledamo “final battle” druge svetovne vojne, padec berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze, gledamo “final battle” proti Zahodu, v katerega Rusija ni želela, ni mogla, ni smela. Gledamo emancipacijo zgodovinske frustracije ruske identitete.
Identitete carske imperialne Rusije, ki si je bolj želela Zahoda kot Vzhoda. Ki je bila groba, svoja, odprta in hkrati zaprta, ki je bila dežela pravljice in simfonije, Rasputina in Rahmaninova, bratov Karamazovih. Rusije, ki ob vsem Putinovem norenju še vedno ni postala eno v vseh svojih identitetah, razen če je to resnično mistična, temačna, vedno retrogradna, a tudi avantgardna, brez možnosti prilagajanja velikosti tega, kar zasleduje.
To ni vojna samo za ozemlje, ampak za vrednote, za nov svetovni red. Putin stoji ob vseh globalnih silah, ki so – septembra je kar grmelo iz Kremlja – proti “satanizmu” liberalne demokracije, ideologiji spola in zahodnemu kolonializmu. Putin, čigar država je polna surovin in redkih kovin, potrebnih za zelene napredne tehnologije, s protikolonialnim narativom in s pomočjo Wagnerjeve pretorijanske garde na svojo stran pridobiva afriške države, ki so že leta v kaosu, v katerih na protestih v Maliju ali Burkina Fasu danes vihrajo ruske zastave.
Preberite še: Ruska skupina Wagner: plačanci, ki se jih drži sloves brezkompromisne krutosti
Putinove besede prek armade trolov – leta ustvarjanja omrežja lažnih profilov, družbenih omrežij, ustvarjanja narativov, korupcije evropske desnice – subtilno prodirajo v možgane Evropejcev, torej najbližjih sosedov, v katerih se zavest počasi obrača in tako kdo pomisli, da ta trdna roka v svetu, v katerem živimo, ni nič slabega. V svetu, v katerem ne zaupamo nikomur oziroma ničemur – ne sistemu, ne politiki, ne zdravstvu, ne šolstvu, ne sosedu, ne očetu, ne materi.
Oktober je prinesel eksplozijo Krimskega mostu, ki povezuje Krim in celinsko Rusijo. Rusi so se novembra umaknili iz Hersona, decembra pred božičem pa je ukrajinski predsednik prvič po začetku vojne zapustil državo in odšel v ZDA, kjer je imel govor v razdeljenem kongresu, v katerem je zahteval nadaljevanje vojaške podpore ZDA.
V začetku leta 2023 se boji niso končali. Volodimir Zelenski se je odpravil na evropsko turnejo. Evropa je v predvolilni kampanji. Celoten krog – obhod Zemlje okoli Sonca – ali potovanje od datuma do istega datuma se zaključi s Putinovim novim govorom, v katerem poleg vsega nam že znanega dodaja, da začasno prekinja članstvo Rusije v sporazumu Novi Start o omejevanju strateške jedrske oborožitve. In to, kot pravi, zato ker želi Zahod ogroziti svetovno varnostno arhitekturo. Joe Biden je po letu dni spet prispel na Poljsko, skoraj na isto mesto, kjer je imel Donald Trump govor o zavezništvih in vrednotah.
Pred natančno enim letom sem objavila prvo kolumno. Pisala sem o začetku vojne v Ukrajini, natančneje, objavila sem še nikoli objavljen tekst iz Ukrajine, kjer sem bila tik pred začetkom lockdowna in pandemije. Vse je bilo jasno že leta 2020. Februarja.
Temni oblaki nad pristaniščem in ladjedelnico Mariupol, kontrolne točke na izhodu iz mesta, uničena infrastruktura, blato do kolen v Kramatorsku in Slavjansku, luknje od šrapnelov na fasadah … Vojna traja že devet let. Ukrajinci se ne morejo in se ne bodo ustavili. To bi bilo nemoralno. Ustaviti se in vrniti k čemu? Temu, česar ni bilo devet let. Kar je bilo po izraženi želji po članstvu v Evropski uniji zadušeno. Na čigavem seznamu za vstop so zdaj? Po enem letu je edini mirovni predlog na mizi tisti ukrajinskega predsednika Zelenskega, Kitajska pa je včeraj objavila lani napovedano globalno varnostno pobudo.
Svet, kakršnega smo poznali, se spreminja, boj velikih za prevlado prek malih postaja, tako kot vedno, boj vedno in samo za svobodo malih.
Zdi se, da sem res drugačna od pretežno moških analitikov, ki jih oportunistično vabijo v udarne televizijske termine, da komentirajo obletnico vojne v Ukrajini, ki jo zaznamujejo nova trupla in dva kapitalna govora Putina in Bidna. Pravijo, da je bil Putin zmeden, da je govoril v komornem tonu, Biden pa je v Varšavi, obkrožen z otroki in z zastavami, živo in jasno predal sporočilo o obrambi in preživetju demokracije.
Drugačna sem, ker že leta hodim po koncih sveta, po svetovnih odrih, se neposredno pogovarjam s protagonisti, voham, tipam, gledam, slišim. In ne počutim se dobro. V Bidnu ne slišim moči in v Putinu ne vidim komornega. Vidim in čutim samo moč in željo Ukrajine, da vztraja, in to si resnično želim za deželo svobode, širokih rek, vetra, ki piha po poljih, deželo Tavride, Ševčenka in kozakov. Toda v velikem obsegu stvari in posameznih poglavjih, ki se ne merijo v eonih, ampak prav v letih, čutim samo strah.
Demokracija je že enkrat globalno spodletela in padla v vojno svetovnih razsežnosti. Iz vojne kuharice zla je vedno mogoče izluščiti štiri osnovne sestavine, ki so pot v popolno katastrofo. Gospodarska kriza, politična nestabilnost, propaganda, vloga paravojaških enot in konservativnih elit, ki s svojo željo po ohranitvi statusa quo odpirajo vrata pekla. Nekateri pravijo, da se zgodovina ponavlja, da se je treba nekaj iz nje naučiti. Po tem krogu okoli Sonca pa je vse videti kot le “loop”, kolo, v katerem hrčki tečejo in tečejo in tečejo v vesoljskem miniaturnem terariju. Po letošnjem letu nimam pametnejših besed. Niti napovedi. V teh dneh jih bo tako ali tako veliko. Mogoče jih bom imela naslednje leto.
Preberite še: Grozodejstva, ki so šokirala svet: na ulicah Buče ležijo trupla civilistov
Ivana Dragičević je zunanjepolitična novinarka in komentatorka N1 Zagreb.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje