Zjutraj so otroke po državi razveselila darila, ki jih je prinesel prvi od treh dobrih mož; Miklavž. V šoli in vrtcu bodo navdušeno in z žarom v očeh prijateljem pripovedovali, s čim jih je nagradil, ker so bili letos pridni. Medtem bo na tisoče otrok gledalo v tla in bodo raje tiho. Že lani so humanitarne organizacije opozarjale, da je število ljudi v socialni stiski alarmantno in napovedovale, da bodo razmere letos še hujše. Zdaj za N1 potrjujejo, da so se njihove napovedi žal uresničile. Raste število tistih, ki pomoč potrebujejo prvič v življenju, še vedno pa je največ družin, v katerih so starši redno zaposleni, a so stroški visoki, plača pa tako nizka, da so se znašli na robu. Še več: pričakujejo, da bo skupno število prosilcev za pomoč letos narastlo za nekaj tisoč.
Ko smo pred letom dni poročali, v kako hudih stiskah so se zaradi draginje in energetske krize znašli ljudje, so nam dobrodelne organizacije pripovedovale, da so razmere alarmantne. Število prošenj za pomoč je bilo že lani med pet in deset odstotki višje kot leto prej, izjemno je naraslo število revnih zaposlenih, humanitarne organizacije so s strahom gledale v leto 2023 in napovedovale, da se bodo razmere le še zaostrovale.
Leto kasneje za N1 pripovedujejo, da so se njihove napovedi žal uresničile.
Po besedah Zveze prijateljev mladine Moste-Polje narašča število prosilcev, ki pomoč potrebujejo prvič, še vedno pa prevladujejo družine, v katerih so starši redno zaposleni, a so stroški visoki, plača pa tako nizka, da so se znašli na robu.
Postrežejo s primerom tričlanske družine, ki ji pomagajo v okviru humanitarnega program Veriga dobrih ljudi. Mama je zaposlena in skrbi za dva mladoletna sinova, ki obiskujeta osnovno šolo.
“Družina je bila še prejšnje leto štiričlanska, a je oče zaradi nenadne bolezni umrl. Delal je od svojega 18. leta dalje, a ker mu en delodajalec ni plačeval prispevkov, nekaj let pa je zaradi želje, da bi več zaslužil in s tem omogočil boljše življenje svoji družini, delal tudi na črno. Otroka po njem zato ne bosta upravičena do pokojnine. Da lahko preživijo, mama zdaj dela tudi po 200 ur na mesec, saj se izpad ene plače močno pozna. Poleg tega so se morali poleti zaradi prodaje preseliti v drugo stanovanje, kjer je najemnina za 200 evrov višja: samo najemnina znaša 750 evrov, stroškov je za okoli 250 evrov. Da je lahko plačala varščino, si je denar morala izposoditi. Za piko na i pa je mama zadnje mesece povsem izčrpana in slabega zdravja. Na bolniško si ne upa, saj bi zaradi manjšega prihodka zapadla v še večje v dolgove, iz katerih zelo dolgo ne bi zmogla izplavati.”
In takih zgodb je na tisoče.
Konec lanskega oktobra so samo v ZPM Moste-Polje obravnavali 552 družin v stiski, v enakem obdobju letos 579. “Večinoma se srečujejo z nepredvidenimi življenjskimi stroški, ki se jim je nemogoče izogniti, to pa jih pahne v kolobarjenje brez konca, ki večinoma poglablja finančne težave. Vztraja pa tudi trend naraščanja števila enostarševskih družin, večinoma so to mame, ki se umikajo od nasilja in začnejo ustvarjati dom na novo, kar jim predstavlja velik finančni zalogaj. Prav to je velikokrat razlog, da predolgo vztrajajo v nasilnem odnosu.”
V Rdečem križu je število ljudi, ki potrebujejo pomoč, naraslo za 4,5 odstotka, v Slovenski karitas pričakujejo, da bo skupno število prosilcev letos narastlo za nekaj tisoč.
“Inflacija za te osebe ni 5-odstotna, ampak 50- oziroma 100-odstotna, saj večino svojih dohodkov namenijo za najnujnejše, kar pa se je skokovito podražilo,” razlaga Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas. Pripoveduje, da letos pomagajo tudi več družinam, v katere je zarezala bolezen, pa tudi več starejšim. Že lani se je število slednjih povečalo za 10 odstotkov, “letos so razmere še slabše”.
Prazne police in manjši prehranski paketi
Že v sredini novembra so se stiske ljudi odrazile tudi v skladišču ZPM Moste-Polje, situacija je bila po besedah predsednice ZPM Moste-Polje Anite Ogulin “res kritična.” Donacij je bilo zmeraj manj, paketi prehranske pomoči pa so medtem kopneli.
“V naše programe vsak dan vključimo nove družine, zato so potrebe po materialni pomoči vse večje, obdobje ogrevanja in višjih stroškov, pa stiske dodatno povečuje. Ves čas nam primanjkujejo iste dobrine,” pripovedujejo v zvezi.
Donatorji so se k sreči na njihove klice na pomoč odzvali in jim pomagali napolniti skladišče za dodaten mesec. Trenutno še vedno najbolj potrebujejo sol, moko, konzervirano hrano, mleko, med, riž, testenine, tuno, “instant” jedi, praške, zobne paste, šampone, tampone in vložke. Še posebej pa so hvaležni, če ljudje donirajo tako imenovane priboljške, denimo kavo in piškote.
Skladišča območnih združenj Rdečega križa so založena, 53 dodatnih ton hrane so prejeli tudi v okviru programa React-EU/Covid-19. Tudi na Karitasu imajo hrane za enkrat dovolj, a Tomažič pojasnjuje, da bodo Karitasovi prehranski paketi žal znova manjši. “Letos smo na račun pomoči ob poplavah zbrali 125 ton več hrane, na drugi strani pa bo zaradi povišanja cen hrane, kljub nekoliko večjemu obsegu sredstev kar za eno tretjino oziroma za 700 ton manj evropske hrane.”
Zaradi poplav smo pozabili na ljudi, ki v stiski živijo že dlje časa
Anita Ogulin za N1 ocenjuje, da so avgustovske poplave zgodba o učinkoviti solidarnosti in uspehu. Dobrodelni ljudje so se odzvali takoj, “nato je kot nihče na svetu do zdaj pomagala še država”.
Vzporednice vleče predvsem z našo zahodno sosedo, kjer živi njena hčerka. “Italijo so poplave prizadele nekaj mesecev prej, pa do danes ljudje niso dobili niti centa.”
A obenem opozarja, da smo prav zaradi prizorov katastrofalnega vodnega udara pri nas, ki so zapolnili ves medijski prostor, pozabili na ljudi, ki so v stiski živeli že pred poplavami. “Ne pravim, da jim Slovenci nismo pomagali – smo. Ampak v večji meri smo donirali poplavljencem.”
Če so družine v stiski že prej s težavo prosile za pomoč, jih letos svojo ranljivost razkrije še manj. “Še posebej zaposleni rečejo: ‘Ampak drugim je še težje.’ Neenakost je tako krivična. Tudi tisti, ki res težko živijo, si ne upajo poklicati, se izpostaviti. Ne upajo si prositi za čisto osnovne stvari; za hrano in plačilo položnic. Zdaj bi morali spet stopiti skupaj in jim pomagati, kajti nočemo imeti skrite revščine. Ljudje niso sami krivi, da so se znašli v takšnem položaju.”
A zgolj decembrske dobrodelne akcije niso dovolj, opozarja Ogulin. Isti ljudje bodo pomoč potrebovali tudi, ko bo na silvestrski večer odbila polnoč in bo decembra, ki je znan po solidarnosti, konec.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje