Veliko ljudi je prepričanih, da imamo v Sloveniji zelo dobro vodo v primerjavi z drugimi državami. Pa to drži? Zakaj je ponekod voda klorirana, drugod pa ne? Kaj daje vodi okus in kje lahko preverite, kako kakovostna voda priteče iz vaše pipe? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za to področje, Darjo Repnik iz Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH), kjer letno analizirajo 30 tisoč vzorcev pitne vode.
V šoli smo se učili, da je voda tekočina brez barve, vonja in okusa. Ko potujemo v drug kraj, včasih zaznamo, da ima voda nekakšen okus. Kaj je razlog za to?
Na okus vplivajo različni dejavniki, eden od njih je uporabljeno dezinfekcijsko sredstvo. Voda ima lastnost, da raztaplja različne snovi, minerale, s katerimi prihaja v stik, posledično se okus vode spremeni. Delno na okus vpliva morebitna prisotnost mikroorganizmov, največ pa prispevajo deleži različnih raztopljenih mineralnih snovi. Je pa res, da nam je okus vode, ki jo uživamo od otroštva, najbolj poznan in se tega okusa navadimo. Ko pridemo v drug kraj, kjer je sestava mineralov v vodi drugačna, se nam zdi okus nenavaden, ker je drugačen. V okusu vode najbolj zaznamo minerale kalcij, kalij in magnezij.
Podrobno poznate kakovost vode v vseh slovenskih krajih. Katera je vaša najljubša?
Meni je najljubša moja domača voda, prav zato, ker mi je njen okus najbolj poznan. To je na Koroškem, prihaja iz enega redkih površinskih virov. Ne morem reči, da je vrhunska z vidika mikrobioloških in kemijskih kazalnikov, je pa meni najljubša. Težko rečem, da bi prav posebej priporočala vodo v kakšnem slovenskem kraju. Voda je povsod po Sloveniji zelo kakovostna in skoraj povsod si lahko brez skrbi natočimo kozarec sveže vodovodne vode. Bolj pomembno kot to, kje jo pijemo, je pomembno, da je popijemo dovolj.
Od kod priteče voda iz pip v slovenskih gospodinjstvih?
Več kot 90 odstotkov pitne vode je iz podzemnih virov, iz njih se po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) oskrbuje 97 odstotkov prebivalcev Slovenije. Na slabo polovico podzemnih virov pitne vode ima vpliv površinska voda in jih uvrščamo v skupino “pod vplivom površinske vode”, preostali delež pa kot vir pitne vode predstavljajo površinske vode.
Je voda iz površinskih virov ranljivejša za morebitno onesnaženje?
Ja, zagotovo so podzemni viri veliko bolj zaščiteni pred zunanjimi vplivi kot površinski. Imajo pa tudi površinske vode oziroma tako imenovane kraške vode omejeno stopnjo sposobnosti samoočiščenja. Manjša verjetnost je, da morebitno površinsko onesnaženje pride do podzemnega vira.
Kako institucije v Sloveniji nadzorujete kakovost pitne vode?
Kakovost pitne vode preverjamo prek dveh oblik monitoringa. Eno je državni monitoring pitne vode, ki ga zagotavlja ministrstvo za zdravje, izvajamo ga v NLZOH. Prek tega se preverja kakovost pitne vode na pipi uporabnika. Program državnega monitoringa vključuje območja, ki oskrbujejo 50 ali več uporabnikov, če se na njih dobavlja najmanj 10 m3 vode na dan oziroma je na oskrbovalnem območju javni objekt. Druga oblika pa je notranji nadzor, ki ga zagotavljajo upravljalci vodovodov. Pri tem se spremlja kakovost vode tako na pipah uporabnikov kot znotraj distribucijskega omrežja.
Veliko ljudi je prepričanih, da imamo v Sloveniji zelo dobro vodo v primerjavi z drugimi državami. Ali to drži?
Kakovost pitne vode v Sloveniji je res zelo dobra in se še izboljšuje, kar kaže vedno manjši delež neskladnih vzorcev. Več kot 90 odstotkov analiziranih vzorcev ustreza zahtevam, določenim v Pravilniku o pitni vodi, ob tem pa bi poudarila tudi ugodno mineraloško sestavo vode.
Kaj vse merite?
V pitni vodi spremljamo mikrobiološke parametre, ki jim je zaradi najpogostejših akutnih posledic posvečena največja pozornost, spremljamo širok nabor kemijskih parametrov, ki pokažejo obseg in stopnjo kemijskega onesnaženja (fitofarmacevtske spojine – pesticide, težke kovine, farmacevtske ostanke oziroma ostanke zdravil …) ter indikatorske parametre. Zanje mejne vrednosti niso določene na osnovi neposredne nevarnosti za zdravje, ampak nam dajo informacijo o urejenosti celotnega sistema. Letno v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano analiziramo približno 30 tisoč vzorcev pitnih vod.
Kako kakovostna je voda iz vaše pipe? Izsledke analiz NLZOH lahko preverite na spletni strani Monitoring pitne vode in spletnih straneh upravljalcev vodovodov.
Kaj pa pomenijo ti kazalniki? V katerih primerih je voda “dobra” ali “slaba”?
Eden glavnih kazalnikov so zagotovo mikrobiološki parametri. Ta spekter preiskav nam najprej pokaže, ali lahko uživanje takšne vode pomeni tveganje za zdravje uporabnikov. V osnovi velja, da je dobra voda tista, ki ustreza zahtevam, določenim v Pravilniku o pitni vodi, in da voda vsebuje določeno količino mineralov. Vemo, da so za normalno delovanje človeškega organizma minerali potrebni. Velik del teh mineralov dobimo s hrano, preostali del pa z vodo. Zato je za dobro, kakovostno vodo pomembno, da vsebuje določeno količino mineralov in da ne vsebuje pesticidov, hormonskih motilcev in farmacevtskih spojin.
Kako pogosto pri analizah najdete te?
V določenih vodah jih najdemo. Na oskrbovalnih območjih, kjer je bila v preteklosti ugotovljena njihova prisotnost ali pa obstaja tveganje, da bi se zaradi izvajanja kakršnihkoli dejavnosti na določenem oskrbovalnem območju lahko onesnažila pitna voda, se ti parametri spremljajo pogosteje oziroma s takšno dinamiko, da je zagotovljen stalni nadzor in se uporabnikom dobavlja skladna zdravstveno ustrezna voda. Ob spremljanju večletnih trendov prisotnosti teh parametrov lahko povzamemo, da se stanje izboljšuje. V preteklosti smo več pozornosti namenili pesticidom in nitratom, ki smo jih v vzorcih pitnih vod našli predvsem zaradi intenzivnega kmetovanja, po letu 2016 pa preseženih vrednosti nitrata v pitni vodi praktično ne zaznavamo več, imamo pa posamezne vodovode s prekoračenimi vsebnostmi pesticidov – bentazona in desetilatrazina. Z razvojem analitike se je ne samo povečal nabor spremljanih parametrov, znižale so se tudi meje detekcije. Danes tako v pitni vodi spremljamo modernejša onesnaževala, hormonske motilce, ostanke veterinarskih in humanih zdravil ter fluorirane in perfluorirane spojine. V našem laboratoriju lahko določimo prisotnosti več kot 60 farmacevtskih spojin in več kot 500 različnih fitofarmacevtskih snovi oziroma njihovih metabolitov.
Ali kakšen vodovod izstopa?
Med regijami, kjer se občasno pojavljajo mikrobiološke neskladnosti zaradi prisotnosti indikatorjev fekalnega onesnaženja, sta gorenjska in obalno-kraška regija. Sicer pa se pojavljajo zgolj posamezna točkovna onesnaženja.
Zaznamo pa tudi, da je voda ponekod (bolj) klorirana kot drugod. Zakaj je tako?
Vodo je treba klorirati, da se zagotovita mikrobiološka skladnost in zdravstvena ustreznost vode. Za dezinfekcijo je dovoljeno uporabljati različne biocidne pripravke, ki morajo biti odobreni. Ob tem je treba zagotoviti, da je vsako onesnaženje s stranskimi produkti dezinfekcije čim manjše, ne da bi bil pri tem ogrožen učinek dezinfekcije.
V Sloveniji ima nekaj več kot 67 odstotkov oskrbovalnih območij stalno dezinfekcijo. Takšno vodo, ki se stalno pripravlja, pije okoli 1.400.000 uporabnikov, okoli 28,5 odstotka oskrbovalnih območij pa dezinfekcije nima oziroma jo uporablja občasno. Za ostale vodovode podatka o pripravi vode nimamo. Kloriranje ni nujno na sistemih, kjer je voda takšne kakovosti, da v njej ne moremo pričakovati mikrobiološkega onesnaženja, pretok je stalen, pot od vira do porabnika pa je kratka. V svetu smo eni redkih s tako kakovostjo vode, da kloriranje na nekaterih sistemih ni potrebno in se izvaja le občasno, če je kakšno tveganje.
Pitna voda se v večjih mestih dezinficira oziroma se dezinficira občasno, predvsem v poletnih mesecih, ko so temperature vode nekoliko višje, s tem pa se vzpostavijo ugodni pogoji za razvoj mikroorganizmov. S kloriranjem se zagotovi, da pride kakovostna pitna voda tudi do uporabnika, ki je čisto na koncu nekega distribucijskega omrežja. Mislim pa, da se porablja toliko dezinfekcijskih sredstev, kot je potrebno, da je voda skladna in da torej ni oskrbovalnega območja, kjer bi vodo klorirali prekomerno. Tudi to je namreč lahko tvegano za zdravje. Na spletni strani mvp.si v stolpcu “priprava” lahko preverite, ali je voda iz vašega vodovoda klorirana in kakšno sredstvo za dezinfekcijo se uporablja.
Podatki statističnega urada (2020) kažejo, da prebivalec Slovenije povprečno porabi 110 litrov vode na dan. To je polovica vse vode, načrpane za javni vodovodni sistem. Več kot četrtina (27 %) načrpane vode se v sistemu izgubi.
Največ vode za potrebe gospodinjstev na prebivalca letno (44 m3) je iz javnega vodovodnega sistema dobavljene v gorenjski statistični regiji, najmanj (31,4 m3) pa v koroški statistični regiji. Tam je namreč zaradi razpršenosti naselij še vedno veliko gospodinjstev, ki nimajo možnosti priključitve na javni vodovod.
Medtem ko je, kot pravite, večina vode v Sloveniji zelo kakovostna, so nekateri redki vodni viri očitno zelo problematični. V Anhovem so morali nedavno vodo spet prekuhavati, saj je bila onesnažena s fekalijami, tako da ni bila primerna niti za umivanje in kuhanje. To naj bi se zgodilo zaradi napake pri ponovnem priklopu, potem ko so jih prejšnji mesec odklopili z glavnega vira zaradi izpusta kemikalij v reko Sočo. Nekateri so imeli zdravstvene težave, ker niso pravočasno dobili obvestila. Imate kakšen nasvet zanje? Naj raje ne tvegajo in se odločijo za ustekleničeno vodo?
Kadar je onesnažen pitni vir, je pomembno upoštevati navodila, ki jih dajo upravljalci, ti pa morajo poskrbeti, da informacije pridejo čim prej do uporabnikov. Če je voda drugačnega videza ali vonja, bi predlagala, da najprej preverimo, kakšna so navodila, in se potem odločimo, ali bomo vodo prekuhavali ali je dejansko treba piti ustekleničeno vodo.
Tudi temperatura vode se zelo razlikuje, od manj kot 8 stopinj Celzija pa celo to 19 stopinj na enem odvzemnem mestu v Piranu (leto 2021). Kako je temperatura povezana s kakovostjo vode in katera temperatura naj bi bila najprimernejša za porabnika?
Na splošno je hladna voda prijetnejšega okusa kot topla. Višja temperatura vode vpliva na hitrost kemijskih reakcij – korozivnost materialov, zaradi česar lahko v vodo migrira več snovi, vpliva tudi na vsebnost organskih in anorganskih snovi ter na razrast mikroorganizmov. Višje temperature okoli 20 stopinj Celzija lahko povečajo porabo dezinfekcijskega sredstva, kar lahko vodi do mikrobiološke neskladnosti.
Glede na vse prej naštete procese, ki se odvijajo pri višjih temperaturah, menim, da je za porabnika primernejša voda z nižjo temperaturo.
S prekuhavanjem se znebimo mikroorganizmov. Kaj pa ostalih potencialno nevarnih snovi?
Prekuhavanje inaktivira oziroma uniči samo mikroorganizme, na ostale parametre pa nima večjega vpliva. Pesticidi in kovine v vodi ostanejo tudi po prekuhavanju.
Kaj lahko kot uporabniki storimo, da bo naša voda ostala tako kakovostna?
Zagotovo ne smemo v stranišče zlivati odpadnih olj, ostankov zdravil, vanj metati “muck” iz sušilnega stroja, saj so v njih mikroplastična vlakna. Pri uporabi čistil je pomembno, da se skušamo izogibati sredstev z aktivnim klorom, pri izdelkih za osebno nego in kozmetiki se izogibamo izdelkov, ki vsebujejo mikroplastiko, uporabljamo sredstva za strojno pomivanje posode, ki ne vsebujejo benzotriazola. Ne pretiravajmo s količino praškov in detergentov ter uporabljamo čim bolj naravne.
Doslej v okviru monitoringov pitne vode nismo spremljali vsebnosti mikroplastike, predvideva pa to nova evropska direktiva o pitni vodi, sprejeta konec leta 2020, ki jo moramo še prenesti v slovensko zakonodajo in po kateri bo v naboru spremljanih parametrov tudi mikroplastika.
Več kot četrtina vode se zaradi dotrajanosti vodovodov izgubi, preden pride do uporabnikov. Ali kakovost cevi in materiali, iz katerih so cevi, tudi vplivajo na kakovost vode?
Ja, seveda, saj je voda kar precej časa v stiku s temi materiali, ko potuje do naših pip, in prehajanje je mogoče. V preteklosti so se množično vgrajevale pocinkane cevi, iz katerih po nekem času lahko zaradi dotrajanosti, poškodb in postopkov dezinfekcije vode začnejo izhajati snovi, kot so železo, cink in svinec. Med njimi je svinec lahko škodljiv, saj se veže na hemoglobin in povzroča cel kup zdravstvenih težav, dodatno težavo povzroča nalaganje svinca v telesu, kar lahko povzroči motnje v duševnem razvoju, predvsem ogrožena populacija pa so otroci.
Na starejših vodovodih opažamo prisotnost teh kovin tudi v vodi. Poleg dotrajanosti in poškodovanosti cevovodov k temu pripomore tudi kloriranje. Korozivnost vode je večja pri vodah nizke trdote, nizkega pH, visoki temperaturi in ob višji vsebnosti klora. Uporabniki lahko v teh primerih opazijo, da iz pipe priteče rjava voda, ki največkrat pomeni večjo vsebnost železa. Parameter železo je v Pravilniku o pitni vodi uvrščeno med indikatorske parametre, mejna vrednost 200 µg/l temelji na organoleptičnih učinkih in ne na neposredni nevarnosti za zdravje ljudi. Glede na stališča Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je mejna vrednost, ki bi predstavljala tveganje za zdravje uporabnikov, 2 mg/l. Je pa res, da je v tej isti vodi lahko tudi svinec, ki vode ne obarva, niti nima okusa, je pa lahko škodljiv za zdravje. Vzorcev, kjer bi bile vsebnosti svinca presežene, je zelo malo oziroma se na javnih vodovodnih sistemih ne pojavljajo.
Zdaj se vgrajujejo večinoma plastične cevi. Verjetno bomo čez nekaj let zato soočeni s problematiko migracij snovi iz teh materialov v vodo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!