Gorski reševalci za N1: Nesreč v gorah je res veliko, naš tempo pa peklenski

Slovenija 02. Jul 202220:20 > 22:071 komentar
Delite:
Gorska reševalna
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO

Tolmin 82, Bohinj 72, Bovec 56. Ali drugače: gorski reševalci so lani opravili 626 intervencij. Največ doslej. A letos bo številka, opažajo, še višja, pa se glavna gorniška sezona še niti začela ni. Število nesreč v slovenskih gorah je večje tudi zato, ker mnogi iščejo zavidljivo gorsko kuliso za fotografiranje in nato objavo na Instagramu.

Še leta 2006 je bilo intervencij gorske reševalne službe v slovenskih gorah manj kot 300. Lani že 626 in tudi letos jih so jih gorski reševalci do konca junija opravili že veliko, slabih 43 odstotkov v primerjavi s celotnim lanskim letom, pri čemer smo v tem trenutku šele na začetku gorniške sezone.

Po podatkih GRZS je letos v slovenskih gorah umrlo že 22 ljudi, iz različnih vzrokov, lani 29. GRZS število intervencij

“To je kar hud tempo”

Samo minuli konec tedna so bohinjski reševalci opravili štiri intervencije. Če prištejemo še ponedeljek, so v treh dneh posredovali šestkrat, petkrat s pomočjo helikopterja. “To je kar hud tempo za tak čas,” pravi Miha Arh iz Gorske reševalne službe Bohinj.

“Ne da se več primerjati števila nesreč. Ko sem začenjal, je bilo pri nas do 20 posredovanj letno, zdaj jih je med 80 in 100. Letos smo jih že imeli 34,” pripoveduje Metod Fon, ki je gorski reševalec od leta 1986. Poklicni zdravstveni tehnik je prostovoljec in načelnik postaje Gorske reševalne službe Tolmin, ki poleg bohinjske velja za eno najbolj obremenjenih v državi.

Gorska reševalna zveza
Foto : Luka Dakskobler/BOBO

“Že deset let opažamo trend naraščanja števila intervencij. Obiskovalcev je več, priljubljeni so razni adrenalinski športi in posledično je več tudi nesreč,” pravi Fon. Gorski reševalci na Tolminskem skrbijo tudi za nesreče na vodi in nesreče jadralnih padalcev, ki jih je prav tako precej – samo letos so imeli že 14 intervencij, obravnavali so tudi eno smrtno žrtev zaradi aktivnosti v zraku.

Pri padalcih so ob nasilnih vzletih in pristankih pogoste tudi poškodbe hrbtenice, razlaga sogovornik. A trend teh nesreč, zaradi aktivnosti v zraku, se k sreči obrača, še dodaja: “Ljudje so bolj ozaveščeni, bolj pripravljeni, pa tudi oprema – padala – je boljša.” Poudarja, da so padalske šole na njihovem območju zelo kakovostne.

Gorska reševalna služba letos praznuje že 110 let delovanja. Njeni začetki segajo v leto 1912, med prvimi reševalci pa so bili vsi takratni vrhunski alpinisti. Danes njihovo tradicijo nadaljuje skupno 830 prostovoljnih gorskih reševalcev, ki v 17 društvih in postajah delujejo znotraj Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Ta je tudi članica mednarodne komisije za reševanje v gorah ICAR. Od 830 prostovoljcev v Sloveniji je aktivnih več kot 600, 430 jih je tudi pripadnikov civilne zaščite. Med njimi so zdravniki, vrhunski alpinisti, gorski tekači, letalci, vodniki psov, od lani tudi kolesarji … Čeprav je gorska reševalna služba v 110 letih napredovala v vseh pogledih, se v sodobnih časih spopada z izzivom ozaveščanja in izobraževanja obiskovalcev gora, saj število nesreč narašča (skupaj s številom obiskovalcev).

“Potrebo po pomoči ima človek v sebi”

Miha Primc je podpredsednik GRZS, podjetnik, oče dveh otrok in prostovoljec že od osnovne šole, takrat se je namreč pridružil gasilcem. Je gorski reševalec v Škofji Loki, reševalec na smučišču Stari vrh, prav tako je reševalni potapljač. Kot inštruktor gorskih reševalcev skrbi tudi za nove generacije.

Miha Primc
Foto : Miha Primc je prostovoljni gorski reševalec, podpredsednik GRZS, podjetnik in oče. (Aljaž Uršej/N1)

Vse to počne ob službi grafičnega oblikovalca. “Nisem jamar ali vodnik psov, ker vse ne gre,” doda v šali, medtem ko našteva vse svoje “funkcije”. Na vprašanje, zakaj to počne, odgovarja: “Potrebo po pomoči ima človek v sebi.” A ob tem poudari, da so zahvale in pisma po intervencijah “hrana za dušo in delo”. 

Čeprav ob gorskem reševanju marsikdo najprej pomisli na helikopter in reševanje v skali, Primc poudarja, da so njihove intervencije lahko različne. Osnovna oprema za reševanje sta še vedno nahrbtnik in avtomobil. Največ nesreč se namreč še vedno zgodi na planinskih poteh, v sorazmerno dostopnih krajih, razlaga Primc.

Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

“Takrat vzamemo osebno opremo reševalca, to je nahrbtnik z nekaj sanitetnega materiala, nekaj tehnične opreme za plezanje, in osebno zaščitno opremo – čelado, pas, rokavice.

Poleg osebne opreme so v avtu še vrvi, statične in dinamične, nekaj medicinske opreme, defibrilator, kisik, oprema za imobilizacijo, opornice in na strehi še nosila in helikopterska vreča, če poškodovanca odpelje helikopter,” pripoveduje.

Reakcijski časi gorskih reševalcev je kratek. Ker imajo vsi osebno opremo v svojih avtomobilih, razvejana mreža postaj po državi pa pomeni, da njihove intervencije potekajo pretežno v lokalnem okolju, so – tako Primc – v akciji le nekaj minut po prejetem klicu.

Najpogostejši vzroki nesreč so zdrsi, obolenja, “v zadnjem času je veliko planincev, ki ne poznajo hribov, so nepripravljeni, potem se izgubijo, izčrpajo, precenijo”, pripoveduje sogovornik.

Po podatkih GRZS se 40 odstotkov vseh intervencij izvede ob pomoči helikopterja. Na vrhuncu sezone je treba včasih tudi počakati nanj, saj imajo na voljo le dva. “Trenutno sta za gorsko reševanje pripravljena dva helikopterja. Eden prav z namenom helikopterskega reševanja, drugi pa deluje znotraj združene ekipe helikopterske nujne medicinske pomoči, ki v primeru več sočasnih intervencij priskoči na pomoč,” še dodaja podpredsednik GRZS.

Helikopterske ekipe lahko pomagajo pri prevozu moštva ali pa popolnoma prevzamejo intervencijo, pri čemer se talne ekipe umaknejo. O tem odločajo na podlagi zahtevnosti intervencij in drugih okoliščin.

Kot pravi Fon iz Tolmina, je helikopter odlična pomoč, še posebej za akcije na težko dostopnih terenih, a ne morejo se zanašati zgolj na njih. Priznava pa, da je helikopter najboljše prevozno sredstvo za njihove intervencije in da bi se ob več helikopterjih služba lažje razvijala, “tudi kot družba bi se modernizirali”. 

Nova vlada je že v koalicijski pogodbi zapisala, da bo poskrbela za povečanje flote helikopterjev za zaščito in reševanje. Primc ob tem s previdnostjo omeni, da je treba z obljubami vlade mogoče še malce počakati. “Vem, da se vsi trudijo v to smer,” dodaja ob tem. A gorski reševalec Matjaž Šerkezi, ki smo ga gostili tudi v oddaji N1 STUDIO, je bil nekoliko bolj kritičen, saj pravi, da so že skoraj vse vlade obljubljale enako in da bo “čestital tistemu, ki bo to izpeljal”. 

Prvo helikoptersko reševanje v Sloveniji je potekalo 6. avgusta 1963 s pomočjo avstrijskega helikopterja, prvi helikopter, namenjen reševanju v gorah, pa je republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije kupil leta 1967. Novembra 1974 je potekal prvi enotedenski helikopterski tečaj za gorske reševalce in miličnike na Viševniku in Velem polju, v drugi polovici junija 1975 pa prvi tridnevni helikopterski tečaj za zdravnike gorske reševalce na Jezerskem, so zapisali v planinskem muzeju Slovenije.

Foto : Luka Dakskobler/BOBO

Gorski reševalci zato ponavljajo mantro o izobraževanju in ozaveščanju. Miha Arh iz bohinjske gorske reševalne službe pripoveduje, da so pred kratkim pomagali tujim obiskovalcem, ki so bili primerno obuti in opremljeni, a jih je na sedmerih jezerih presenetil sneg. Vreme je gotovo dejavnik, ki je izjemnega pomena v hribih.

“Nekoč so se nesreče dogajale zaradi raziskovanja neznanega sveta, danes se zaradi fotografije, ki jo je nekdo videl na spletu in se je napotil na lokacijo brez primernega znanja ali priprave, da bi jo poustvaril še sam,” pravi.

Alpinistične šole so zato odlična iztočnica, dajo nam znanje za vse življenje, saj nas naučijo osnov, kako se pripraviti, odzvati in kaj vse moramo upoštevati ob obisku gora. Sogovornik dodaja, da marsikdo ob tem zamahne z roko, češ da že ne namerava plezati, ampak alpinistična šola da veliko drugega znanja o pripravah, primerni opremi, kako se spakirati, kdaj se odpraviti v hribe itn. 

Ob pogovorih o posebnem zavarovanju za primere reševanja v gorah oziroma plačljivem reševanju, kar je pred dobrim mesecem v intervjuju za N1 omenil direktor Uprave za zaščito in reševanje, v GRZS poudarjajo, da niso pristojni za takšne pogovore, niti se s to problematiko ne ukvarjajo. “Mi bomo vedno pomagali in se odzvali klicu na pomoč,” so jasni. Matjaž Šerkezi sicer meni, da bi lahko vzpostavili sistem zavarovanj v gorah po vzoru avstrijskega, a hkrati dodaja, da zavarovanje verjetno ne bi bistveno pripomoglo k zmanjšanju števila nesreč.

Miha Arh še opozarja, da moramo pri povečanem številu nesreč upoštevati tudi, da je ljudi v gorah vedno več, posledično je več nesreč in intervencij. Sočasno pa vseeno spodbuja ljudi, naj vedno pokličejo pomoč, če začutijo stisko iz kakršnegakoli razloga.

“Tudi če jim samo nesemo lučko, ker so se ustrašili in so v kakršnikoli stiski,” pravi. “Raje vidim, da človek pokliče nepoškodovan in se vrne popolnoma zdrav, gre jutri v službo. To je gotovo bolj odgovorno, kot pa če nas ne pokličejo ali zavestno gredo čez svoje meje, zaradi česar se nato pripetijo nesreče,” pove sogovornik.

Ponosni prostovoljec Miha Primc, ki upa, da bosta tudi otroka šla po njegovih stopinjah, pravi, da je GRZS v strategiji za naslednjih deset let podprla način delovanja prek prostovoljstva, ki pri njih odlično deluje. Prav tako si želijo še dodatno nadgraditi delovanje in opremo. Trenutno potekajo analize, koliko dodatnega denarja bi potrebovali za uresničitev teh ciljev. Pri tem pa se še, kot pravi, lovijo, ker jim “ponagaja porast nesreč, tako da je težko slediti tem trendom”.

200. obletnica prvega reševanja na Triglavu

5. julija bo minilo 200 let od prvega organiziranega reševanja na vrhu Triglava. Potekalo je leta 1822, ko je strela ubila gorskega vodnika Antona Korošca, ki je na Triglav spremljal stotnika Antonia von Bosia. Kot v svoji knjigi Spomini in opomini iz gora navaja zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič, se je stotnik Antonio von Bosio s svojim korporalom, vodniki in težkim zemljemerskim merilnim orodjem povzpel na vrh Triglava, kjer naj bi sestavil trigonometrično omrežje Kranjske, kamor so ga spremljali vodniki in nosači. Na Triglavu je postavil tudi triangulacijsko piramido. Zaradi nenadne spremembe vremena in viharja so vodniki svetovali vrnitev v dolino, a Bosio se je vseeno odločil prespati na vrhu Triglava. 35-letni vodnik Korošec je ostal z njim, v hudem neurju s strelami se je zatekel pod piramido, kjer naj bi ga okoli 23. ure ubila strela. Naslednje jutro je sedem vodnikov in nosačev prišlo na vrh, od koder so truplo Antona Korošca z velikimi težavami prinesli v dolino. Risbo so nam prijazno odstopili v Planinskem muzeju Slovenije, prikazuje pa Antona Korošca, Antonia von Bosia in njegovega pomočnika ob hudem neurju, ki jih je zajelo na vrhu Triglava 5. julija 1822. (Avtor Vlasto Kopač, Fototeka NOE Slovenski planinski muzej – Gornjesavski muzej Jesenice).

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

 

Komentari

Vaš komentar