Pri napovedani reformi šolstva bo eno od ključnih vprašanj ocenjevanje. V trenutnem sistemu so pod velikim pritiskom tako učenci kot učitelji, šola pa ne izpolnjuje svoje družbene vloge pri zmanjševanju socialno-ekonomskih razlik. Kako to spremeniti?
Reformo šolstva je vlada Roberta Goloba zastavila kot enega ključnih projektov. Pod okriljem ministrstva za vzgojo in izobraževanje, ki ga vodi Darjo Felda, je bila ustanovljena delovna skupina, ki bo pripravila Nacionalni program vzgoje in izobraževanja za naslednje desetletje, to je obdobje 2023–2033.
Eno od ključnih vprašanj, s katerim se bodo pedagoški strokovnjaki ukvarjali, je ocenjevanje. Da je to v trenutnem sistemu problematično, je minister Felda že večkrat povedal v javnih nastopih. Dejal je, da je slovenski šolski sistem “unikum v svetu, v katerem so vsi odlični in potem nimamo razlik med odličnimi”. Poudaril je, da imajo na najbolj priljubljenih gimnazijah težave, kako postaviti omejitev, saj ima ogromno učencev v osnovnih šolah same odlične ocene in najvišje število točk. “Vsekakor ni dobro, da ocena pove vse o človeku,” je dejal Felda in s tem nakazal, da sta lov na ocene in vse večja tekmovalnost problem ne le šolskega sistema, ampak celotne družbe.
Podatki so nedvoumni
Na Državnem izpitnem centru (Ric) so zbrali podatke zadnjih let o povprečnih ocenah obveznih predmetov pri devetošolcih. Te štejejo za vpis v srednjo šolo. Povprečna ocena se je od leta 2009 vztrajno višala in v koronskih šolskih letih 2020 in 2021 skoraj dosegla štirico. “Tudi če izpustimo leti epidemije, je bila taka rast že prej problematična, predvsem ker ni nobenih dokazov, da se hkrati z ocenami povečuje tudi znanje,” je povedal direktor Rica Darko Zupanc.
“Ocena 3 naj bi bila ocena ‘dobro’, a jo otroci in starši pogosto pojmujejo kot slabo,” je še opozoril Zupanc, “ocena 4 pa je postala povprečna”. Inflacija visokih ocen se ne dogaja le v osnovni šoli. Tudi ocena oziroma točke pri internem delu mature, ki ga ocenjujejo učitelji z dijakove šole (in šteje 20 odstotkov celotne mature), se v zadnjih letih viša.
“O tem moramo odpreti resno razpravo, saj je dejstvo, da imamo problem,” je dejal profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in član zgoraj omenjene delovne skupine, ki pripravlja nacionalni program Damjan Štefanc. Dodal je, da se v javnosti porajajo povsem utemeljena vprašanja, ali ocene res odražajo raven znanja otrok. “Če jo, moramo ugotoviti, da smo izjemno inteligenten narod, saj ima večina populacije ocene ali 4 ali 5. Če je ne, pa je nekaj narobe z razpršitvijo ocen, ker nimamo več Gaussove krivulje, ampak izrazito asimetrično krivuljo porazdelitve ocen,” je prepričan.
Da je res tako, nakazuje primerjava med internimi šolskimi ocenami in dosežkom nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) za vse devetošolce v Sloveniji. V spodnjem prikazu so končne ocene iz matematike pri pouku in na NPZ v letu 2022.
Dosežki NPZ so izraženi v odstotnih točkah na vodoravni osi, stolpci v grafu prikazujejo število učencev, ocene pa so različnih barv. Za pet ocen je v petih barvah prikazana povezanost internih šolskih ocen z izkazanimi dosežki pri NPZ.
Povsem desno se vidi, da so imeli tisti – manj kot sto učencev v slovenskih osnovnih šolah – ki so pri NPZ dosegli od 98 do 100 %, tudi matematiko v 9. razredu zaključeno odlično (modra barva). “Toda zaključeno oceno odlično so imeli tudi številni z mnogo nižjimi dosežki NPZ, tudi pod 50 %. Najde se tudi kakšen, ki je NPZ pisal samo 30 %,” je razlagal Zupanc. “Morda bo kdo oporekal, da nekateri učenci NPZ ne vzamejo resno, saj ne šteje za točke pri vpisu. Toda po drugi strani učenci z zaključeno interno šolsko oceno zadostno (zelena barva) pri NPZ lahko izkažejo kar solidno znanje, boljše kot mnogi z oceno dobro, prav dobro ali celo odlično,” je opozoril Zupanc. “Vidite tudi porazdelitev tistih malo, ki imajo šolsko interno oceno nezadostno in osnovne šole ne zaključijo uspešno, pri NPZ pa posamezni med njimi dosežejo tudi več kot 50 %,” je še pojasnil direktor državnega izpitnega centra, ki zbira te podatke.
Bo NPZ ponovno štel pri vpisu?
Možnost, da bo NPZ ponovno štel za vpis na srednjo šolo, je na zaslišanju v državnem zboru omenil tudi minister Felda. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (MVI) trenutno pripravlja novelo zakona o osnovni šoli, v katerem je ena od načrtovanih sprememb tudi možnost upoštevanja dosežkov NPZ kot enega od meril pri vpisovanju v srednješolsko izobraževanje, so dejali na ministrstvu in dodali, da želijo hkrati poudariti pomen NPZ z vidika ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti ter razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema.
“Trenutno je seštevek ocen 7., 8. in 9. razreda edini pogoj za vpis v gimnazije in srednje šole. Osebno zagovarjam, da bi bil pogoj za vpis tudi NPZ, ki mora biti seveda potem ustrezno pripravljen,” je dejala ravnateljica ljubljanske osnovne šole Majde Vrhovnik Mateja Urbančič Jelovšek. “S tako spremembo bi se ‘lov na odlične ocene’ zmanjšal, posledično bi bil manjši tudi pritisk staršev do učiteljev. Trenutno so v ospredju zahteve po odlični oceni in ne po odličnem znanju. Od tod izvira komunikacija, ki je za učitelje izjemno stresna,” je opozorila še na učiteljski vidik tega problema.
Da so (pre)ambiciozni starši, med katerimi so tudi taki, ki učiteljem ob domnevno preslabih ocenah svojega otroka grozijo z odvetniki, del problema, se strinjajo mnogi pedagogi.
“Trud uvajanja posodobitev pouka in poučevanja se na ravni zakonodaje najbolj ustavi pri ocenjevanju,” je prepričana Urbančič Jelovšek, ki pojasnjuje, da je ocenjevanje, ne glede na trend sprememb, še vedno zastavljeno nepovezano s procesom učenja. “Učitelji so v času covida spoznali mnogo različnih načinov spremljanja dela otroka, kjer poudarjajo in ‘nagrajujejo’ otrokov trud. Mnogokrat bi ta trud lahko ocenili, kar bi bilo za učence stimulativno, hkrati pa se zavedajo, da je to v popolnem nasprotju z veljavnimi predpisi preverjanja in ocenjevanja znanja,” je opozorila. Po njenem mnenju bi morala prenovljena pravila učiteljem omogočiti več avtonomije tudi pri preverjanju in ocenjevanju znanja učencev.
“Če v šolah iščemo znanje, in glede na visoko povprečno oceno je očitno, da ga, moramo učitelju dopustiti procesno spremljanje in vrednotenje doseženih vmesnih ciljev oziroma napredka pri učenju,” je dejala ravnateljica. “Šele s tako pridobljeno oceno bi učenci razumeli svoj napredek pri sprotnem preverjanju znanja, poleg tega pa bi prenehali izostajati od pouka pred napovedanimi ustnimi in pisnimi preizkusi znanja, kar je v zadnjih letih postalo epidemično,” je še opozorila.
“Sistem ocenjevanja bi se moral spremeniti”
“Šola mora biti vzgojno-izobraževalna, ne samo izobraževalna, zato pretirano postavljanje ciljev znanja tu ni na mestu,” je nedavno opozoril šolski minister in poudaril, da moramo “na koncu imeti človeka, ki ne samo da se nekaj nauči, ampak zna to tudi uporabiti”.
“Sistem ocenjevanja bi se moral spremeniti tako, da bi učitelju omogočal delno ocenjevanje, znotraj tega pa ocenjevanje procesov, ocenjevanje napredka in ocenjevanje pristopa učenca, ne pa le ocenjevanje usvojenih učnih ciljev,” je prepričana ravnateljica Urbančič Jelovšek. Trenutna pravila po njenem mnenju spodbujajo kampanjsko učenje, ki ne prinaša znanja za vseživljenjske kompetence. “Osredotočanje zgolj na vrednotenje oziroma ocenjevanje znanja ruši vzgojni del šole. Vrednotiti je treba tudi pot do znanja,” je dejala.
V mikrokozmosu šole, ki je družba v malem, se odraža stanje celotne družbe, je dejal Štefanc. “Nezdrava tekmovalnost in pehanje za ocenami, ne glede na to, ali so te odraz znanja, je problematično,” se je strinjal Štefanc, a dejal, da tudi druga skrajnost, to je “šola, v kateri so vsi srečni, doživljajo samo uspehe, kjer naj nikoli nihče ne bi imel nobenega negativnega občutka”, ni realistična. “Ne smemo reči, da je vsako tekmovanje problematično, naš cilj bi moral biti, da si otroci prizadevajo, da so motivirani. Nekateri govorijo celo o šoli brez ocen. Pri tem gre za drzne zamisli, ki namigujejo na to, da je problematično samo dejstvo, da ocenjevanje v šoli imamo,” je dejal Štefanc in se strinjal, da je treba – čeprav je najbolj pereče vprašanje ocenjevanja v osnovnih šolah – razmišljati sistemsko in ugotoviti, kaj želimo od ocenjevanja v vsakem obdobju šolanja.
“Dedna” izobrazba
Zdajšnji sistem žal reproducira tudi socialno-ekonomske razlike, so še opozorili strokovnjaki, čeprav bi morala biti javna šola prostor, ki bi te razlike v družbi blažil. Podatki, ki so jih pregledali na državnem izpitnem centru v sodelovanju s statističnim uradom (Surs), v raziskavi Za večjo pravičnost šolskega sistema v Sloveniji, na to nedvoumno kažejo.
“Če je osnovna šola v tem pogledu precej pravična, saj nimamo elitnih četrti in elitnih osnovnih šol, kot jih poznajo v tujini, pa se s prehodom v nadaljnje izobraževanje to spremeni,” je dejal Zupanc. Pri analizi (nastala je leta 2017) so šolarje razvrstili v deset razredov (decilov) glede na izobrazbo, prihodke in premoženje svojih staršev oziroma socialno-ekonomski indeks (SEI).
V najnižjem, prvem decilu je bila tipična izobrazba staršev dokončana osnovna šola, tipični letni bruto dohodek družine, lahko tudi enostarševske, iz uradnih evidenc je znašal okoli 11.927 evrov, vrednost nepremičnin v njihovi lasti pa slabih 33.000 evrov. V najvišjem, desetem decilu pa je bila tipična izobrazba staršev visokošolska strokovna ali univerzitetna, tipični bruto dohodek družine iz uradnih evidenc je znašal okoli 78.223 evrov, vrednost nepremičnin v njihovi lasti pa okoli 200.000 evrov.
Učence, ki izhajajo iz teh družin (vsi podatki so bili anonimizirani), so razvrstili glede na to, ali so srednješolsko izobraževanje uspešno končali s splošno maturo na gimnaziji, poklicno maturo ali zaključnim izpitom na triletnih poklicnih šolah.
Verjetnost, da bo mladostnik iz desetega decila, torej najpremožnejših in najvišje izobraženih družin, opravil splošno maturo, je več kot 83-odstotna. Verjetnost, da bo enako uspešno končal mladostnik iz prvega decila, to je najrevnejših in najmanj izobraženih družin, pa je zgolj 8-odstotna.
“Nisem za to, da bi se ocene ‘šenkale’ zgolj zaradi socialnega statusa,” je dejal Zupanc, ki je tudi sam učitelj fizike na gimnaziji. A vendar so ti podatki dokaz, da se kot družba premalo aktivno ukvarjamo s tem, da se revščina oziroma bogastvo ne bi reproducirala v izobrazbi. “Verjamem, da se na gimnazijo, saj so nekatere brez omejitve, lahko vpiše kdorkoli, ne glede na svoj socialno-ekonomski status,” je dejal. “A pogosto v teh družinah, ki težko živijo, velja prepričanje, da naj otrok čim prej pride do kruha.” In obratno, tudi nekateri dobro plačani in ugledni poklici se “skoraj dedujejo”.
Eksterno ocenjevanje je bolj pravično od internega, saj so ocenjevalci – ki ne vedo, kdo je pisal NPZ ali maturo – povsem neodvisni. Da je bila ukinitev točk NPZ za vpis v srednjo šolo s tega vidika korak v napačno smer, so se strinjali mnogi pedagogi.
A za to ne gre kriviti učiteljev, ki naj bi popuščali pritiskom tistih staršev, ki so bolj “aktivni” pri šolanju svojih otrok – to pa so po navadi bolj izobraženi in bolj premožni. Kot je dejal direktor izpitnega centra, pri tem ne gre toliko za dobesedne pritiske kot za nekakšno tiho, podzavestno ‘samocenzuro’ učiteljev. “To ni slovenski problem, ampak vzorec, dokazan v svetovnem merilu,” je pojasnil.
“Šola ne more narediti čudeža in odpraviti razlik v družbi, bi jih pa morala blažiti. Žal teh podatkov, čeprav so stari nekaj let, še nobena vlada ni uporabila pri svoji šolski politiki,” je še opozoril Zupanc.
O reproduciranju družbene neenakosti v našem šolskem sistemu, o “diktaturi petk”, o pomanjkanju učiteljev in učiteljic pri nekaterih predmetih … smo govorili tudi v N1 podkastu, ki si ga lahko ogledate ali poslušate v tem članku: Če se učenci pri pouku dobro počutijo, so tudi učni rezultati boljši.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje