Zakaj nekateri delavci bolj cenijo prosti delovni čas, drugi pa še med dopustom iščejo dodatno delo? Kako se na iskalce zaposlitve, ki na prvo mesto postavljajo prosti čas, odzivajo delodajalci? In ali starejši zaposleni res bolj vrednotijo svoje delo po številu ur, ki jih preživijo na delovnem mestu? Pogovarjali smo se s kadrovnicami, psihologinjo in profesorjem kadrovskega menedžmenta.
Ob brskanju po zaposlitvenih oglasih se zdi, da iskalci zaposlitve vse bolj cenijo svoj prosti čas. “Sem redno zaposlena, a iščem drugo zaposlitev. Želela bi si imeti še malo svojega življenja in da ne bi delala vse petke in svetke.” “Iščem dopoldansko delo. Dvoizmensko lahko delam, če se delovnik konča do 18. ure. Ne moti me kakšna sobota.” “Sem mamica majhnega otroka. Ker smo vsi zaposleni, zelo težko dobim varstvo. Iščem zaposlitev z 20- ali 30-urnim dopoldanskim delovnikom.” To so le nekateri oglasi v eni od skupin na Facebooku, namenjeni iskanju zaposlitve.
Na drugi strani pa je precej tudi tistih, ki želijo svoj prosti čas nameniti dodatni zaposlitvi. “Imam dva tedna dopusta, iščem dodatno delo.” “Imam svoj s. p. Ker nimam konstantnega prometa, iščem dodatno delo.” “Ob redni službi iščem še kakšno dodatno delo. Lahko delam tudi ponoči.”
Delamo za to, da smo plačani
Pri zaposlenih je na prvem mestu ustrezno plačilo, ki omogoča samostojno in dostojno življenje, je poudarila vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na ljubljanski filozofski fakulteti Eva Boštjančič. “Vsak izmed nas si želi zaslužiti toliko, da lahko živi neodvisno, da plačuje položnice in hrano ter da si lahko privošči tudi kaj s seznama nenujnih stvari,” je povedala. Ko pa je plača dovolj visoka, da pokrije osnovne življenjske stroške, se pri zaposlenem začnejo pojavljati sekundarne potrebe. “To je potreba po zanimivem in izpolnjujočem se delu, potreba po primerni stopnji samostojnosti na delovnem mestu, po kariernih izzivih ter seveda tudi potreba po prostem času oz. kvalitetnem preživljanju tega.”
Psihologinja je poudarila potrebo po počitku in prostočasnih aktivnostih. “Ljudje za dobro funkcioniranje potrebujemo počitek, spanje, kvalitetno hrano in primerno fizično aktivnost. Potrebujemo tudi kakovostne medosebne odnose. Ker pogosto vsega tega na delovnem mestu ne moremo dobiti, je prosti čas namenjen zadovoljevanju teh naštetih potreb,” je pojasnila Eva Boštjančič.
A se v praksi vedno pogosteje dogaja, da ljudje z nizkim virom dohodka opravljajo še delo na črno, da lahko sploh preživijo. Tako na primer fizični in prekarni delavci, katerih plačila so res nizka, v prostem času iščejo druge priložnosti za zaslužek.
Osemurni delovnik, ki se je kot standard ohranil do danes, smo standardizirali pred več kot 100 leti. V 18. in 19. stoletju so ljudje delali tudi po 16 ali 18 ur dnevno, zaradi utrujenosti in pomanjkanja koncentracije pa so bile pogoste nesreče, poškodbe in smrti. Delavci so se organizirano uprli, sprožila se je debata o standardizaciji delovnega časa, je spomnil Miroljub Ignjatović s katedre za socialni in kadrovski menedžment na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
“Sodobna tehnologija in uvajanje umetne inteligence v proizvodne procese seveda omogočata še nadaljnje skrajševanje delovnega časa, kar posledično pušča možnost za več prostega časa delavcem,” je rekel. ” Problem pa je, da nova tehnologija lahko tudi poveča intenzivnost dela, stres in lahko pelje v izgorelost delavcev, kljub možnemu zmanjšanju delovnih ur oziroma povečanju prostega časa.”
Debata o delovnem in prostem času je vezana tudi na debato o socialni varnosti delavcev. Socialna varnost je namreč v Sloveniji in večini drugih evropskih držav vezana na delovno aktivnost posameznika. “Spremembe delavnika, kot sta krajši delovnik in krajši delovni teden, lahko potencialno vplivajo na zmanjšanje socialne varnosti posameznika, njegovo plačo in dostop do različnih oblik zavarovanja,” je še poudaril Ignjatović.
Izobrazba, položaj in plačilo: kdo je za višjo plačo pripravljen delati več?
Ljudje z manjšimi dogodki so ob povečanju dohodka pripravljeni podaljšati delovni čas, je ugotovitve ekonomistov povzel Ignjatović. Na določeni ravni pa trajanje dela in višina dohodka postaneta manj pomembna dejavnika, delavci začnejo bolj vrednotiti prosti čas, v katerem naj bi porabili denar, pridobljen z delom.
Temu pritrjuje tudi slovenska raziskava Delo-družina, ki so jo izvedli leta 2019. “Pripravljenost delati več za višjo plačo se praviloma zmanjšuje s stopnjo izobrazbe, starostjo, položajem na delovnem mestu in višino neto plače. Z drugimi besedami, starejši zaposleni z visoko izobrazbo na visokih položajih in z visoko neto plačo so manj pripravljeni delati dlje za še višjo plačo kot pa npr. mlade osebe, ki se šele uveljavljajo na trgu dela in imajo manjše dohodke.” Vendar pa delež oseb, ki pogosto opravljajo službeno delo v prostem času, narašča s starostjo, stopnjo izobrazbe, položajem na delovnem mestu in višino neto dohodka.
Psihologinja Eva Boštjančič ocenjuje, da je potreba po prostem času pogosto povezana z vrsto delovne motivacije, ki jo ima posameznik. “Zaposleni, ki vidijo v svojem delu smisel, ki se dobro počutijo v delovnem kolektivu, so po navadi pogosteje pripravljeni več časa posvetiti delovnim obveznostim. Če pa je služba le nuja, če sta glavni motivator le denar in obdržati zaposlitev, je želja čim hitreje zaključiti delovnik in iti domov zelo velika,” je razložila.
To potrjujejo tudi izkušnje kadrovnic. “Posameznikom z nižjo izobrazbo, ki opravljajo preprosta dela, plača pomeni zelo veliko, saj jim zagotavlja varnost in je največkrat ključni razlog za menjavo službe,” ugotavlja partnerica v kadrovski družbi Competo Laura Smrekar.
Slovencem je v primerjavi z zaposlenimi po svetu dobro ravnovesje še pomembnejše, je pojasnila vodja strateškega marketinga v podjetju Styria, pod katerega sodi zaposlitveni portal Moje delo, Nika Rakonjac. Ljudje ne želijo več živeti samo za delo, temveč delati zato, da lahko živijo. Ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem predstavlja prioriteto v karieri anketirancem na vseh delovnih mestih, v vseh regijah in starostnih skupinah.
“Mlajše generacije si takega življenja ne želijo in tako je prav”
Na začetku karierne poti plača ni najpomembnejši dejavnik. “Mladi si želijo predvsem soustvarjati zgodbo v podjetju. Hrepenijo po tem, da bi bili del nečesa večjega, da bi s svojim delom lahko prispevali k boljšemu jutri, bolj pravični družbi. Zato so jim privlačna podjetja z močno okoljevarstveno in družbeno odgovorno noto,” svoje izkušnje povzema Laura Smrekar. Bistveno bolj se zavedajo pomena dobrega počutja in iščejo meje na področju poklicnega življenja. “Želijo več kot le službo in delati za podjetje, ki bo vredno njihovega časa in truda.” Finančni vidik in varnost pa po njenih izkušnjah za zaposlene postaneta pomembnejša, ko si ustvarijo družino in dom.
Da si mlajše generacije želijo več prostega časa, pri svojem delu opaža tudi direktorica zaposlitvenega portala Optius Saša Boštjančič. “V bistvu jim po eni strani dajem prav. Delali naj bi zato, da bomo lažje in lepše živeli, in ne zato, kako bomo preživeli,” je povedala. Generacija X, med katere sodijo rojeni v poznih šestdesetih in do začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, mednje pa sodi tudi Boštjančič, je svoje delo vrednotila in osmišljala tudi po tem, koliko časa dnevno preživi oz. dela za službo. V zadnjih letih pa smo postali bolj pozorni na izgorelost in daljše bolniške odsotnosti zaradi telesne in psihične izčrpanosti. “Mlajše generacije si takega življenja ne želijo, in v bistvu je tako prav.”
Mlajše generacije zelo jasno komunicirajo o potrebi po prostem času, ugotavlja tudi psihologinja Eva Boštjančič. “Nekateri delodajalca celo prosijo za obdobje neplačanega dopusta za daljše potovanje ali druge zasebne zadeve, kot so čas za otroka, nadaljevanje študija, skrb za bolnega starša.”
Delo mladim predstavlja čas, ko lahko uresničujejo svoje potenciale, v katerem vidijo smisel in se hkrati tudi zabavajo oz. pri svojem delu uživajo, je pojasnila Saša Boštjančič. “Ko so prosti, pa želijo biti prosti ‘na polno’ in ne želijo biti dosegljivi za na primer službene klice.”
Dobro usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je po epidemiji covida postalo še pomembnejše. Zdravo ravnovesje je postalo pomembno tudi generaciji X, mnogi pa si želijo tudi bolj fleksibilnega in hibridnega dela, še kažejo izkušnje kadrovnic.
Delodajalci več vlagajo v zadovoljstvo zaposlenih, saj je dober kader težko dobiti
Kako se na spremembo prioritet prilagajajo delodajalci? “Dobri delodajalci vse več vlagajo v zadovoljstvo svojih zaposlenih, med drugim tudi v to, da sodelavci na delo pridejo radi, spočiti, zadovoljni. Delavec, ki ima več časa za preživljanje prostega časa, bo pri delu tudi bolj motiviran, srečen, predvsem pa spočit in zdrav,” je povedala Saša Boštjančič.
Nekateri delodajalci so tako prilagodili delovne procese, kjer je to mogoče. Zaposlenim omogočajo fleksibilni delovni čas, delo od doma in delo od ‘kjerkoli’. Spet drugi pa ohranjajo kulturo prisotnosti v pisarnah. “Pomembno je, da ima vsako podjetje svojo avtentično kulturo in v svoje vrste privabi tiste kadre, ki se v taki kulturi najbolj najdejo. Lahko pa pričakujemo, da se bo trend hibridnega in fleksibilnega dela tudi v prihodnje nadaljeval. Želimo si delati bolj učinkovito in manj ter se ‘znebiti balasta’, ki nam ne prinaša učinkovitosti,” je razložila Smrekar.
Delodajalci mišljenje spreminjajo tudi zato, ker se zavedajo, da je dober kader danes vse težje dobiti in zadržati. “Zavedajo se, da so njihovi zaposleni njihov največji kapital. Samo srečni in zdravi sodelavci so lahko tisti, ki prispevajo k razvoju in rasti podjetja, v katerem so. Zadovoljstvo in motivacijo za delo pa jim lahko da tudi prosti čas,” je dodala Saša Boštjančič.
Ravnovesje med delom in prostim časom pa lahko izboljšajo tudi manjši ukrepi. Delodajalec lahko pripravi priporočila o strukturiranju delovnega dneva, kdaj je pričakovan oz. zaželen prihod na delo in kdaj odhod. Zaposlene lahko spodbuja, da gredo domov ob določeni uri in izkoristijo ves letni dopust. “Dobra praksa se mi zdi, da morajo zaposleni že januarja napovedati večino dopusta. To je dobro za delodajalca, saj lahko bolje organizira delo, kot tudi za zaposlenega, da načrtuje in se lahko veseli dni, ko bo imel več prostega časa,” je povedala Eva Boštjančič.
“Delodajalci pa lahko pri kvalitetnem preživljanju časa svojih zaposlenih pomagajo tudi tako, da jih v prostem času ne motijo in da delo organizirajo tako, da ga je mogoče opraviti v delovnem času.” Boštjančič je kot eno izmed možnosti izpostavila tudi razdelitev delovnega dneva na več delov, ko zaposleni delu namenijo dopoldne, popoldne preživijo z družino, delo pa nadaljujejo zvečer.
Slovenci nismo inovatorji na področju usklajevanja dela in prostega časa, temveč sledilci. “Po mojem mnenju je to dobro, saj lahko na izkušnjah iz tujine izberemo korake, ki bodo zmanjšali negativne posledice sprememb na področju delovnega časa. Vprašanje je, ali se znamo dogovoriti na nacionalni ravni o tem, kaj take spremembe pomenijo za socialno varnost,” je poudaril Miroljub Ignjatović.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje