Kinološka zveza Slovenije je na Igu predstavila, kako urijo reševalne pse za iskanje v ruševinah. "Treningi potekajo celo leto, ne glede na vremenske razmere, saj se tudi akcije dogajajo ne glede na to, ali sije sonce ali pada dež," je pojasnila Katja Skulj.
Komisija za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije je danes na Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Ig predstavila potek preverjanja reševalnega para za iskanje v ruševinah. Psi, kakršni so sodelovali pri reševanju po potresu v Turčiji, se sicer šolajo celo življenje, je za pojasnila predsednica komisije Katja Skulj.
Preberite še: Terapevtske živali: ko pomagajo dotiki, smrčki, griva, tačke in zaupanje
Skulj je ob robu dogodka popisala več korakov preverjanja reševalnega psa. Njegov vodnik se mora uvodoma seznaniti z deloviščem in pridobiti vse potrebne informacije – o potresu ali kakšni drugi situaciji, o področju dogodka in obstoječih nevarnostih. Oceniti je treba, ali je treba kakšen del delovišča preiskati prednostno, ali so bili slišani kakšni glasovi, ali za psa obstajajo kakršnekoli nevarnosti ter kje se pes lahko giblje in koliko časa ima na voljo.
“Nato vodnik psa pošlje na delo in budno spremlja, kje je že preiskal, ga usmerja v dele, ruševine, kjer še ni preiskal, pes pa zalaja in s tem označi mesto, kjer je našel zasuto osebo,” je opisala.
Preberite še: Psi z misijo reševati življenja: kako urijo naše reševalce na štirih tačkah?
Vadba psov po njenih besedah poteka v večini kinoloških društev oz. v enotah reševalnih psov, in sicer dvakrat na teden.
Enkrat na teden se srečujejo na kakšnih ruševinah, v gozdu, enkrat na teden pa imajo tudi vaje v premagovanju ovir in podobno, saj je tudi to del izpita.
“Treningi potekajo celo leto, ne glede na vremenske razmere, saj se tudi akcije dogajajo ne glede na to, ali sije sonce ali pada dež. Vodnik in pes se morata skozi trening navaditi vsega,” je poudarila Skulj. Včasih se dobijo tudi ob koncih tedna na skupnih vajah več društev. “Lahko bi rekla, da traja šola reševalnega psa celo njegovo življenje, tudi ko že opravi neke izpite, se mora neprestano izobraževati, vzdrževati kondicijo,” je dodala.
Na vprašanje, katere pasme so najbolj primerne za reševalne pse, je odgovorila, da je o pasmah težko govoriti, da pa so primerni vsi srednje veliki psi, ki niso pretežki oz. imajo nekje do 30 kilogramov. Mogoče so boljši psi z bolje razvitim vohom, torej športne, delovne, lovske pasme psov, je pojasnila. “Sicer pa nekih večjih omejitev ni, razen to, da psi z zelo kratkimi tačkami in zelo veliki težki psi niso najbolj primerni,” je še povedala.
O reševanju, kakršnega so se po potresu v Turčiji udeležili tudi slovenski vodniki psov, pri čemer se jih je nekaj tudi lažje poškodovalo, pa je Skulj dejala, da je smiselna uporaba posebnih pasjih copatk za delo, na katere pa je treba žival prej nujno navaditi. Prav tako je po njenem mnenju smiselno pse v procesu šolanja navaditi na določene ruševine, ki predstavljajo večjo nevarnost za ureznine in druge poškodbe.
Na Igu so sicer izpiti za reševalne pse potekali tako v soboto kot danes.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Komentarji ()
Prikaži vse komentarje