Se bo kmečki upor le stopnjeval, ljudje na poplavnih območjih pa bodo še naprej živeli v nevarnosti, da bodo ob naslednjih poplavah spet "plavali"? Govorimo o suhih zadrževalnikih vode, enem najučinkovitejših protipoplavnih ukrepov, ki med kmeti v Savinjski dolini povzroča pravi revolt. Župani pa medtem ne vedo več, kam naj se še obrnejo. Kot je dejal župan Šentjurja Marko Diaci: "Kako bomo lahko zaščitili svoje ljudi, če bomo še naprej tako telovadili?" Zgodba je vse prej kot enoznačna, a škarje in platno ima v rokah država. Pristojni minister je jasen: če ne bo šlo sporazumno, kmetom grozi razlastitev.
Gradnja suhih zadrževalnikov vode je v Sloveniji že v preteklosti poskrbela za veliko vroče krvi. Danes — več kot pol leta po katastrofalnih avgustovskih poplavah — ni prav nič drugače.
Hidrologi poudarjajo, da smo vodi vzeli prostor, ki ga nujno potrebuje, zato kot enega najbolj nujnih in učinkovitih ukrepov zagovarjajo prav suhe zadrževalnike.
A na drugi strani se krepi odpor civilnih iniciativ, ki predlagajo bolj “sonaravne ukrepe”, in odpor kmetov, ki bi se morali zaradi gradnje zadrževalnikov odreči delu svoje zemlje.
Nedavni protest kmetov proti suhim zadrževalnikom v Savinjski dolini (Foto: Blaž Skok/N1)
Kmetje so na okopih po vsej Spodnji Savinjski dolini. Vlada je namreč konec januarja prižgala zeleno luč za pripravo državnega prostorskega načrta (DPN) za to območje.
V praksi to pomeni, da bo investitor (direkcija za vode) na območju občin Celje, Žalec, Prebold, Polzela, Braslovče, Šmartno ob Paki, Tabor in Vransko uredil struge, nasipe in zgradil tudi suhe zadrževalnike vode.
Kaj so zadrževalniki?
Poznamo mokre in suhe zadrževalnike vode. Oboje je konstrukcija iz betona in nasipa, ki jo je treba postaviti oziroma zgraditi. V mokrih zadrževalnikih je voda ves čas, zato se jih uporablja tudi za namakanje. Ko udarijo poplave, pa se jih uporabi za zadrževanje poplavnega vala, da se ta ne širi naprej proti območjem, na katerih živijo ljudje.
Na drugi strani so suhi zadrževalniki ob normalnih razmerah suhi. Zato se na kmetijski zemlji, če je ta na območju suhega zadrževalnika, v normalnih razmerah tudi normalno kmetuje. Ko pa udarijo poplave, se večjo količino vode usmeri prav na območje suhega zadrževalnika, ki vodo zadrži pred njenim vdorom v naselja. A obenem voda na območju suhega zadrževalnika zemljišča poplavi, s seboj pa tudi prinese vse, kar je po poti pobrala. Ko pretok vode upade, vodo iz suhega zadrževalnika preusmerijo nazaj v strugo.
Suhi zadrževalnik Ljubečna (Foto: N1)
Suhi zadrževalniki so eden najučinkovitejših ukrepov za zmanjševanje poplavne ogroženosti, so pojasnili na direkciji za vode. Z njimi vode ni mogoče zaustavljati povsod, zato so na lokacijah, kjer ta možnost je, še toliko bolj smiselni, so dodali.
“Pričakujemo lahko, da bodo razmere iz leta v leto le še hujše. Zato je za poplavno varnost v naslednjih letih nekaj treba narediti danes,” je za N1 poudaril hidrotehnik, član sveta za vode in sveta za obnovo Rok Fazarinc. “Lanskega avgusta so imeli v Vrbju meter vode, v Malih Braslovčah okoli dva metra, vsa urbana naselja od Letuša do Celja je poplavilo. In te poplave so nam pokazale, da so zadrževalniki nujni. Tisti, ki jih je poplavilo, zahtevajo poplavno varnost.”
A še preden bodo zabrneli gradbeni stroji, bo morala država od kmetov pridobiti zemljišča, na katerih bodo zadrževalniki stali. Lahko jih odkupi, lahko ponudi nadomestno zemljo, v skrajnem primeru pa lahko lastnike zemljišč tudi razlasti.
“Kako bomo zaščitili svoje ljudi, če bomo še naprej tako telovadili?”
Da ti postopki najverjetneje ne bodo tekli gladko, pripovedujejo izkušnje občin, ki so se v preteklosti z občinskimi podrobnimi prostorskimi načrti (OPPN) že same lotile načrtovanja zadrževalnikov.
Ena takih je občina Vransko, ki je po besedah županje Nataše Juhart prva suha zadrževalnika začela načrtovati že leta 2004. Dvajset let kasneje se na načrtih za zadrževalnik na Zaplanščici nabira prah, zadrževalnik na Merinščici (ki je zdaj potrjen tudi v državnem prostorskem načrtu) pa je šele v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja.
Največja težava je, da lastniki zemljišč ne razumejo, kako pomembno je postaviti suhe zadrževalnike, in potrebnih soglasij ne želijo podpisati, pripovedujejo na občini Vransko. Niso edini. Enako je za N1 povedal tudi župan Šentjurja Marko Diaci in dodal, da je že desetletja znano, da je Šentjur poplavno območje in da bi v primeru poplav Šentjur z zadrževalniki zadržal tudi ogromne količine vode, ki bi sicer stekle proti največjemu urbanemu središču na tej regiji, torej proti Celju. Diaci nam je ob tem tudi izročil posnetke poplav v Šentjurju, ki jih lahko vidite v spodnjem videu in ki so to občino prizadele leta 2014 in leta 2023.
“Za protipoplavne ukrepe in protipoplavno varnost je v prvi vrsti sicer zadolžena država, a v naši občini smo proaktivni, saj smo imeli zaradi poplav res že veliko težav,” je nadaljeval Diaci. Da je Šentjur poplavno ogrožen, je za N1 potrdila tudi direkcija za vode.
Občina je že leta 2007 sprejela sklep o začetku postopka priprave protipoplavnih ukrepov, od oktobra 2011 so ti tudi v OPPN, kar pomeni, da so “v prostor umeščeni že več kot desetletje”, je jasen Diaci.
Najprej za gradnjo zadrževalnikov ni bilo denarja. “Nato pa se je marca 2022 pojavila možnost, da pridemo do evropskega denarja, da ga počrpamo iz Načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Z direkcijo za vode smo podpisali pogodbo in si razdelili naloge. Toda zdaj smo obstali na mrtvi točki,” je dejal župan.
Kljub vrsti sestankov s krajani in Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, na katerih so bili tudi projektanta in predstavniki direkcije, nekateri lastniki zemljišč soglasja za gradnjo zadrževalnikov ne želijo podpisati. “Vsakega od lastnikov so obiskali celo sodelavci občinske uprave in jim še enkrat vse razložili. Neuspešno,” je dejal Diaci, ki je zato državi predlagal še eno možno rešitev.
In sicer da bi kmetje svoja zemljišča zamenjali s tistimi, ki jih ima v njihovi občini v lasti republiški sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, kar bi odpravilo problem soglasij, zadrževalniki pa bi potem stali na državni in ne na zasebni kmetijski zemlji.
Še do zdaj župan Šentjurja od sklada kmetijskih zemljišč ni prejel odgovora, so pa za N1 na vprašanje o tem dejali, da vse tovrstne predloge obravnavajo na komisiji za pravni promet. “Pri odločitvah se upoštevajo usmeritve razvojne strategije sklada. Nadomeščanja zemljišč za javno infrastrukturo se izvajajo po določilih razvojne strategije sklada, ki veljajo za prodajo zemljišč.”
A medtem ko birokratski mlini meljejo, na terenu časa že resno zmanjkuje. Če hočejo evropski denar, morajo zadrževalniki v občini Šentjur v prvi polovici leta 2026 že stati.
“Ne vem, kako bo, če bomo še naprej tako telovadili. Verjetno tega denarja več ne bo. In kako bomo potem zaščitili svoje ljudi? In kdo bo odgovarjal, če se kaj zgodi,” je pripovedoval župan Šentjurja Marko Diaci, ki je ob tem še trdno prepričan, da usodnega 4. avgusta, ko so Slovenijo prizadele najhujše poplave, ni veliko manjkalo, da bi “plaval” tudi Šentjur. “In kaj bi bilo potem? Raje niti ne pomislim.”
Dopis, ki je sprožil revolt
Na direkciji so za N1 pojasnili, da morajo odkupiti oziroma pridobiti soglasja zgolj od tistih lastnikov zemljišč, na katerih bo stal nasip zadrževalnika.
Prav tam ima svojo zemljo tudi šentjurski kmet Žiga Jenšterle. “Mi imamo družine, delovna mesta, kreditne obveznosti. Kot da to nikogar ne zanima. Poleg tega to niso neka močvirja, ampak prvovrstna zemljišča. Dokazali smo že s številkami, da lahko pridelamo hrano za vse občane Šentjurja. A če bo zadrževalnik zgrajen, smo zaključili.”
Pravi revolt med tamkajšnjimi kmeti pa je sprožil nedavni dopis, ki ga je Jenšterle povzel z besedami “hočejo nas razlastiti”.
Prav to je bil eden glavnih razlogov, da so se minulo sredo kmetje s traktorji zbrali pred poslopjem direkcije za vode v Celju in zahtevali sestanek. A direktorica Neža Kodre jih je mirila, da še nihče ne govori o razlastitvi kmetov: “Ti dopisi so bili razumljeni narobe. Dobili so le poziv, naj prodajo zemljišča, na katerih bi se gradili suhi zadrževalniki.”
Podatka, koliko je bilo v preteklosti že razlastitev, na direkciji za vode nimajo, “lahko pa povemo, da takšnih primerov ni veliko”, so dejali.
Minister za N1: Da, v skrajnem primeru sledi razlastitev
“Ne gre za to, da bi koga razlaščali, bistveno je, da se pošteno pogovorimo o odkupih zemljišč. Kar nekaj je alternativ, ki jih bomo poiskali, bodisi zamenjava zemljišč bodisi kaj drugega,” je v četrtek po sestanku s kmeti in kmetijsko ministrico Matejo Čalušić dejal pristojni minister za naravne vire in prostor Jože Novak, ki ga je vlada na to mesto pred kratkim postavila prav z argumentom, da morajo protipoplavne aktivnosti potekati hitreje in učinkoviteje.
Jože Novak, minister za naravne vire in prostor, med nedavnim intervjujem za N1 (Foto: Denis Sadiković, N1)
V začetku februarja pa je ob robu intervjuja za N1 občinam in direkciji izrazil vso podporo pri iskanju rešitev, da do zemljišč za zadrževalnike sporazumno pridejo čim prej. “Če ukrepov na zgornjem delu Savinje ne bo, bo Celje plavalo. Zato bo investitor (direkcija za vode) zemljišča vsekakor poskusil pridobiti sporazumno, a če to ne bo možno, bo šel v skrajnem primeru tudi v razlastitev,” je dejal minister Novak.
“Proteste bomo stopnjevali, šli bomo tudi do premierja”
Kot že omenjeno, mora direkcija pridobiti soglasja zgolj tistih lastnikov zemljišč, na katerih bo stal nasip zadrževalnika. Soglasij kmetov, ki imajo zemljišča znotraj suhega zadrževalnika, ne potrebujejo, saj bodo kmetje — ko območje ne bo poplavljeno — tam še vedno lahko obdelovali zemljo.
Eden takih je Jurij Oset, ki se ukvarja z ekološko živinorejo in ima znotraj načrtovanega zadrževalnika v Šentjurju 25 hektarjev zemlje. Nesmiselno se mu zdi, da bi breme poplav v sosednji dolini, kjer se, kot pravi, “poplave na žalost zgodijo vsako leto”, nase prevzeli kmetje iz Šentjurja. “Voda se razlije na podobnem območju, kot je tukaj, kjer je predviden zadrževalnik.”
Ker na drugi lokaciji najema še nekaj zemlje, mu kmetije ne bo treba zapreti, ko in če bo zadrževalnik stal tudi na njegovi zemlji, pripoveduje. “Dejstvo pa je, da bi v primeru gradnje morali živinorejo zmanjšati za 70 odstotkov.”
Zato bodo, dodaja Jurij Oset, na vse načine gradnjo skušali preprečiti. “Proteste bomo zagotovo stopnjevali, ne nazadnje bomo šli tudi do predsednika vlade. Zakaj? Poglejte, kaj se z zemljo dogaja v zadrževalniku na Ljubečni.”
Ljubečna kliče: kje si, država?
Ljubečna je naselje v občini Celje, kjer suhi zadrževalnik stoji že od leta 2016. Tam smo se dobili s kmetom Darkom Pangljem, ki trdi, da je zaradi zadrževalnika kmetovanje tako rekoč nemogoče. Samo lani je bil namreč po njegovih besedah zadrževalnik poln vsaj štirikrat.
Posledice pa: “Trava je bila poležana, polna mulja, vejevja in smeti, ki jih je naplavila voda,” pripoveduje Pangelj in nam pokaže tudi fotografije škode. “Takšne krme, kakršna je po poplavah, enostavno ne moremo uporabiti. Ne preostane nam drugega, kot da nesnago, ki jo voda prinese s seboj, pospravljamo sami, travo pa na koncu zmulčimo.”
Da poplavljena krma ni primerna za uporabo, sta takoj po avgustovskih poplavah na svojih spletnih straneh kmetovalce opozorila tudi ministrstvo za kmetijstvo in uprava za varno hrano, NIJZ pa je ljudi na poplavljenih območjih pozval, naj vso poplavljeno zelenjavo zavržejo in je ne uživajo.
Ko voda dere in poplavlja, na poti namreč pobira prav vse, zato je lahko lahko kontaminirana s fekalijami, raznimi olji, gorivom, pesticidi, so po poplavah opozarjale pristojne institucije, zato pa obstaja tudi tveganje za okužbo ali celo za zastrupitev ob uživanju poplavljenih pridelkov.
Območje suhega zadrževalnika Ljubečna (Foto: Rok Samec)
“In prav zato nas skrbi, kaj za kakovost in neoporečnost našega pridelka pomeni poplavljanje suhih zadrževalnikov,” so poudarjali kmetje na Ljubečni in opozorili tudi na to, da v osmih letih, odkar zadrževalnik tam stoji, zaradi nastale škode niso dobili niti centa pomoči.
“Po velikih avgustovskih poplavah so prišli cenilci prvič na teren sem šele v začetku februarja, torej pol leta po vodni ujmi. Prej jih sploh ni bilo,” je povedal kmet Rok Samec. In to, da so prve cenitve res šele v teku, so za N1 potrdili tudi na direkciji za vode.
Žveglič: Nismo proti, ampak …
Kar manjka, so jasna pravila igre že v fazi načrtovanja zadrževalnikov, pravijo na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije.
Prepričani so, da bi morali biti kmetje upravičeni do odškodnine, če se suhi zadrževalnik napolni, in do odškodnine zaradi omejene možnosti pridelave. Še zlasti pa bi morala država po njihovi oceni kmetom zagotoviti brezplačne analize zemlje, pridelane hrane in krme za živali.
Odškodninam in ustreznemu monitoringu prikimava tudi ministrstvo za kmetijstvo. “Če pa so zaradi tovrstnih ukrepov onemogočene kmetijske dejavnosti, je treba zemljišča odkupiti,” so pojasnili.
Suhi zadrževalnik Ljubečna (Foto: Rok Samec)
Več pozornosti bi po mnenju predsednika zbornice Romana Žvegliča morali nameniti tudi analizi stanja, kaj takšen poseg v prostor pomeni za posamezno kmetijo. Skratka, pristopiti individualno in ugotavljati tudi, komu je kmetijstvo edini vir prihodka in kako potem te kmetije reševati.
Logično je, je priznal Žveglič, da zadrževalnike potrebujemo. “Nismo proti”, je dejal in dodal, “želimo pa poudariti, da je pri načrtovanju in gradnji treba upoštevati več vidikov.”
