Novi minister za naravne vire in prostor Jože Novak v prvem intervjuju po prevzemu ministrske funkcije govori o poteku popoplavne obnove. Povedal je, da bodo investicije v vodotoke v naslednjih letih petih letih dosegle milijardo evrov, pripravljenih projektov zanje pa ni. Spregovoril je tudi o svojem odnosu do gradnje hidroelektrarn, zveri, nevladnih organizacij in kanala C0. Pa tudi o tem, kako uradništvo na njegovem ministrstvu blokira državo in da se je moral najprej lotiti tega dela.
Vaš predhodnik Uroš Brežan je moral s tega položaja oditi, ker ni dovolj hitro in odločno ukrepal po poplavah. Kakšno zapuščino ste dobili na tem področju in kako ste se lotili dela?
Ugibam, da je bila težava v tem, da je na ministrstvu pustil velik del strukture, kakršno je nasledil, in ta struktura ni znala učinkovito in hitro odreagirati na situacijo ali pa ni bila ustrezna vodena.
Ko sem prišel, sem dobil občutek, da je ministrstvo s svojim načinom dela in predvsem s svojo filozofijo zakompliciralo sistem do te mere, da so odločitve in investicije praktično blokirane ali pa so vsaj preveč dolgotrajne. To je res skrb vzbujajoče stanje, pa ne kot posledica njegovega ministrovanja, ampak kot posledica zanemarjanja in odtekanja dobrih kadrov z ministrstva.
Enostavno ni bilo dovolj kompetentnih ljudi, ki bi imeli dovolj podpore, da bi si upali odločati. Ne gre torej za premajhno število zaposlenih, ampak za to, da vsi ne razumejo svojih odgovornosti do države in ljudi. Naša odgovornost je učinkovito upravljanje dela, zlasti pa strokovno, racionalno in hitro odločanje.
Prvi ukrep nove ekipe je bil tako usmerjen ne samo v takojšnjo sanacijo poplavnega dogodka, ampak tudi v sanacijo in izboljšavo delovanja samega ministrstva. Zdaj ga, upam, postopoma spravljamo v boljšo kondicijo.
To pa je, da ljudem in državnim institucijam, ki prosijo za gradbena dovoljenja, prostorske načrte, znamo odgovoriti v zakonitem roku 30 ali 60 dni. Zdaj imamo zelo dolge, veliko predolge čakalne dobe, ki trajajo celo več let, in včasih lahko takšno dolgotrajno odločanje – če gre za pomembne projekte – ne blokira samo posameznikov, ampak vso državo. Zdaj smo to premaknili, v večini že samo z organizacijskimi in nekaterimi drugimi ukrepi. Predvsem pa sem sestavil tudi ekipo, ki je strokovna in kompetentna za odločanje in ki prevzema odgovornosti.
Imenovali ste dva državna sekretarja, eden naj bi bil zadolžen za vode, drugi za prostor. Oba prihajata iz urejanja prostora, dr. Lidija Kegljevič Zagorc z Darsa, Miran Gajšek pa je delal na ljubljanski in celjski občini. Zakaj ste se odločili zanju?
Oba sem poznal že dolgo prej. Dr. Lidija Kegljevič Zagorc je ena najbolj uspešnih in delovnih inženirjev, ki je delala dolgo časa na DRI, nazadnje pa na Darsu. Zna voditi velike, najbolj zahtevne projekte. Premakniti moramo voz investiranja v vode, potem ko se je več kot 40 let zanemarjalo to področje, praktično nič se ni investiralo.
Denar je odhajal celo za elektrarne. Doslej smo vlagali 10, največ 20 milijonov letno. Zdaj samo za vzdrževanje namenjamo dvakrat več, to je 40 milijonov. Sanacija pa bo že v prvi fazi stala več kot 250 milijonov letno, skupaj pa milijardo v naslednjih 5 letih.
Če razumete, kaj pomeni ena milijarda evrov pri pripravi projektov, veste, da sem potreboval osebo, ki obvlada to področje. Iti moramo povsem od začetka. Niti en projekt ni pripravljen na dolgi rok, ni dokumentacije, ni prostorskih načrtov.
Okrepili smo Direkcijo Republike Slovenije za vode (DRSV), šli v reorganizacijo. Tako da se lahko loti ne samo vzdrževanja, ampak tudi interventnih ukrepov, sanacije, predvsem pa pripraviti projekte za trajne rešitve, ki bodo sonaravne.
Med njimi so zadrževalniki voda v zgornjih hudourniških delih porečij. Ukrepi morajo biti taki, da bodo varovali naselja pred poplavami in omogočili odpornost proti podnebnim spremembam.
Taki nalivi, poplave, kot smo jih imeli lani avgusta, se ne bodo pojavljali več na vsakih 500 let, ampak bodo očitno desetletni ali celo letni pojavi. Ker se moramo pripraviti na to novo surovo stanje, se pri rekah ne moremo več iti “brskanja in čiščenja tistega, kar pade notri, in dati to ven”, ampak dejansko uvesti ukrepe, ki so preventivni, ki drugače obravnavajo vodotoke.
Kaj pa na področju prostora in narave?
Tudi tu je sistem tak, da se vsak zase ukvarja z nečim, so neke komisije, ki odločajo namesto odgovornih institucij, direktorjev direktoratov, uradov, celo namesto ministrov. Zbledelo je, kdo je odgovoren.
Državni prostorski načrti se pripravljajo desetletje, tudi 20 let. Včasih smo znali to opraviti v dveh letih. Zato sem imenoval mag. Mirana Gajška za drugega državnega sekretarja, ker ima izkušnje med drugim s tega ministrstva takratnega urada za prostorsko planiranje. Je prava oseba, da pospešimo postopkovna dela in to izpeljemo tako, da ni noben partner izključen.
Interakcija, sodelovanje, to je prostorsko načrtovanje. V preteklosti smo ga banalizirali v zbiranje “daj akt A na papir 2, s papirja 3 daj številko 4, ko bo zbrano soglasje, bomo šli pa naprej”. To je neproduktivno zbiranje in birokratsko prepošiljanje dokumentov.
Vzpostavili so se sistem, postopki, ki jih je težko izpeljati in vse prevečkrat pripeljejo do prave blokade. Če ljudje čakajo na odgovor, ali bo njihova parcela zazidljiva, po deset let in več, se seveda vmes zgodi veliko špekulacij, izsiljenih gradenj in še česa.
Priti moramo do tega, da bodo občine zmožne v enem letu sprejeti ali zavrniti prostorski načrt.
Marsikomu je treba zavrniti predlog, ker ni urbanistično ali drugače primeren, vendar molk ni rešitev. Pri spremembi zakona za odpravo posledic poplav smo vzpostavili sistem, da se, če mnenjedajalec ne izda mnenja v predpisanem roku, šteje, da je mnenje dal.
Vlada je objavila, da so intervencijska dela že zaključena na 600 kilometrih vodotokov. Kdaj se konča intervencija in se začne dolgoročna sanacija reke?
Interventni ukrepi so potrebni za to, da se vse, kar je bilo poškodovano v avgustovskih poplavah, posredno tudi v lanskih poplavah drugod, vzpostavi v pogojno rečeno prejšnje stanje.
Ti izredni ukrepi so se začeli lani in jih nameravamo zaključiti do junija letos. Gre tudi za utrjevanje vodotokov. Ta sredstva bomo najintenzivneje vlagali na štirih območjih – Savinjska dolina, Koroška in Kamniška Bistrica ter na delu Drave.
Trenutno je odprtih 218 delovišč na 215 kilometrih, poleg teh 600 kilometrov, kjer so interventni ukrepi v celoti zaključeni. Do konca leta imamo predvidena delovišča za preostalih 212 kilometrov.
Pripravljamo tudi dodatni sanacijski program odprave posledic poplav za leto 2024 in 2025, kot je predvideno v zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč. Vodotoke in naselja moramo pripraviti za stoletne vode.
Taki ukrepi, ki niso samo povišanje nasipov, ampak tudi urejanje obvodnega prostora, bodo trajni. Na te računamo predvsem v letih 2025, 2026.
Zato ker bo treba dokumentacijo letos šele pripraviti. Bo pa trajalo desetletje in več, da bomo v Sloveniji postopno spravili vode in prostor ob vodah v celoti na večjo poplavno varnost in odpornost proti podnebnim spremembam.
Interventni ukrepi, kot ste rekli, potekajo na teh štirih območjih. Kaj pa preostale reke in protipoplavna zaščita?
Na vseh rekah imamo redno vzdrževanje, ki smo ga povečali na 40 milijonov. Redno vzdrževanje rek je bilo zanemarjeno, zato so bile tudi posledice poplav hujše.
To vzdrževanje bo intenzivno potekalo tudi na drugih vodotokih, da reke spravimo vsaj v osnovno kondicijo, da bodo posledice manjše, če se poplave zgodijo. Nobenega zagotovila nimamo, da se poplave naslednjič ne bodo zgodile drugod.
Sredstva iz vodnega sklada ne bodo več šla za hidroelektrarne, to smo se dogovorili in končno postavili pogoj, da ta sredstva ostajajo v vodah, da bomo lahko delali.
Novost v zakonu je, da bodo letni programi vzdrževalnih del pripravljeni v sodelovanju z občinami. Imeli smo kar nekaj opozoril, da so bila dela pri teh prvih interventnih ukrepih slabše narejena. Zdaj imamo z župani reden kontakt, občine so naš zaveznik pri nadzoru, da se dela res dobro opravijo.
Postaviti si bomo morali vprašanja, ali je za postavitev tehničnih ukrepov, na primer nasipov, boljše odstraniti nekaj objektov, da bi bil nasip širši, s čimer se zavaruje večje število objektov zadaj, ali pa je morda treba celo naselje preseliti na drugo območje. Ponekod je bila kakšna gradnja tudi malo izsiljena, nespametno postavljena, predvsem po Savinjski dolini.
Marsikdo se bo moral zavedati tega, da bo, tudi ko bomo imeli končne rešitve, odpornejše proti podnebnim spremembam, na določenih območjih tvegano živeti. S tem tveganjem se bomo morali sprijazniti, ugotoviti, da so nekateri objekti na takih lokacijah morda manj vredni.
In da se ljudje tudi sami pripravijo in pripravimo na to, da so podnebne spremembe in ekstremni vremenski dogodki pojav, ki je tu. Da se ne čakajo samo ukrepi države.
Dobra stran v tej zelo nesrečni okoliščini je, da nas je ozavestila, da se ne sme več igrati z vodo. Ni dobro nepremišljeno segati v vodni prostor. Vodi smo vzeli preveč prostora, to nas je kaznovalo.
Sočasno pa se ni modro umakniti od vode, ker je arhetip življenja, je osnova za življenje. Vse civilizacije so se vedno vračale k vodam. Ampak ta odnos mora biti spoštljiv.
Napake so bile narejene deloma zaradi izsiljevanja deloma zaradi nepričakovanja podnebnih sprememb. To nas bo teplo še desetletje. Potrebujemo novo paradigmo, ki jo počasi oblikujemo, in sporočamo: nekaj lahko reši tehnika, inženirstvo, nekaj pa moramo storiti sami.
Vlada je prejšnji teden sprejela prvi program priprave prostorskega državnega prostorskega načrta za spodnjo Savinjsko dolino. Boste sprejemali državne prostorske načrte za vsako porečje posebej?
Najprej treba narediti makro plan celotnega povodja, hidravlično-hidrološke študije, da poznamo obnašanje in količino vode. Ta mali predhodni načrt je potreben, da določiš koncept reševanja kompletnega povodja.
Državni prostorski načrti pa se lahko delajo po delih, če se držimo tega osnovnega koncepta. Računam, da bo 5 ali 6 državnih prostorskih načrtov samo na območju Savinje.
Obseg je velik, zato bomo okrepili direkcijo za vode. Trenutno nimamo pripravljenih projektov. V naslednjih 3, 4 letih bomo uporabili vse strokovno znanje in kapacitete projektantov v Sloveniji, verjetno bomo morali poseči tudi v tujino.
Trenutno, tudi če nam ministrstvo za finance da dodatnih 500 milijonov, jih ne znamo, ne moremo porabiti, ker nimamo dokumentacije in pripravljenih projektov.
Svet za vode, v katerem so strokovnjaki za vodarstvo, je bil ustanovljen po poplavah. Ste se že srečali z njimi?
S prejšnjo ministrico Alenko Bratušek sva obnovila isti svet. Njegova prva naloga je bila, da stroka definira, kaj ta poplavni dogodek v vodarskem smislu pomeni. Nekaj, čemur v strokovnem jeziku rečejo 500- ali 1.000-letne poplavne vode, ki so izjema in so posledica podnebnih sprememb.
Posledica take ugotovitve je, da h klasičnim pogojem zavarovanja naselij za stoletne vode dodajamo dodatno varnost na pričakovane podnebne spremembe. To je osnovno vodilo, dokončno besedilo bomo dorekli na naslednji seji.
Drugo delo je na tako imenovani poplavni uredbi, ki jo moramo spremeniti. Uredba v osnovi prepoveduje gradnjo na poplavnih območjih, a vendar dopušča izjeme. Vprašanje gradenj v poplavnem območju moramo zaostriti bolj kot kdajkoli prej.
Pogoji bodo strožji. Tisti, ki bodo obnavljali objekte, jih bodo morali dvigniti, pustiti neuporabni spodnji del ali jih kako drugače urediti. Predvsem pa se nove stavbe tam ne bo več smele graditi.
Infrastrukturo, predvsem prometno, bomo zelo verjetno morali v določeni meri dopustiti na poplavnih območjih, ampak se ob tem zavedati, da bodo nekatere ceste urejene tako, da bodo na nekaj let poplavljene, ampak dobro utrjene, da se ne bodo podirale. Tako bomo lažje preživeli tiste dni, ko bodo poplavljene. Popravljeno uredbo nameravamo marca sprejeti na vladi.
Svet za vode, ta svet modrecev vključujemo v program intervencij in sanacij vodotokov. Zelo nam pomagajo v tej relativno skromni bazi strokovnjakov v Sloveniji na področju voda. Ker dejavnost tako dolgo ni tekla, ni bilo priliva mladih, in to je velik primanjkljaj.
Interventni ukrepi so bili ponekod zlorabljeni. Ribiči so opozorili na betoniranje dela brega Savinje. Kaj se dogaja?
To je prava diagnoza. Kot minister, pristojen za prostor in naravo, ne bom nikoli dovolil takega betoniranja strug. Je pa res, da so včasih, ko ni bilo reda na teh ministrstvih, tudi na našem, take ideje nastajale. Posledice so zdaj hude.
Po končanem čiščenju marca bo za vse ukrepe na vodotokih zagotovljeno, da bodo vsi vedeli, da so del koncepta končnega urejanja. Direkcija za vode ima denar za študije, ki jih morajo pripraviti v naslednjih letih. Vendar bomo v časovni stiski, zato se bo moral marsikateri strokovnjak odločiti ekspertno, na izkustveni ravni, tudi če študije ne bodo dokončane.
Kako vidite sistem koncesionarjev, ki so zadolženi za urejanje vodotokov, je to ustrezen sistem ali bi bilo bolje, če bi imeli državno podjetje kot včasih?
Trenutno je tako, da so koncesionarji, kjer se je dalo, čistili. Ponekod z malo boljšo postavo, ponekod malo slabšo, saj se je moral obseg del ob poplavah takoj podvojiti, potrojiti. Niso bili najbolje vodeni, niso bili vedno nadzirani. Intervencija to še lahko opravičuje, ker je bilo treba na hitro urediti vodotoke, od tu pa nič več.
Ugotovili smo, da koncesionarski sistem ni bil nikoli dokončno vzpostavljen. Bilo naj bi tako, da je direkcija za vode skrbnik sistema, investitor, zadolžena je za vzdrževanje, ima zaposlene strokovnjake in daje koncesije za vzdrževanje na posameznih vodotokih. Za začetek direkciji manjka vsaj 100 ljudi za vzdrževanje, da bi svoje delo opravila, kot se spodobi.
Drugo, koncesionarji so bili dimenzionirani na 5 do 10 milijonov letno, kot so jih dobili. Mi pa že v osnovi potrebujemo 40-milijonski obseg vzdrževalnih del. Premajhne dimenzije koncesionarjev so povzročile, da so morali najemati podizvajalce.
Dogovorili smo se, da bodo letos koncesionarji opravili ta posel do konca. Konec leta pa bomo opravili resno analizo, kakšne možnosti imamo. Pregledali bomo prednosti in pomanjkljivosti koncesionarskega sistema.
Preučili pa bomo tudi možnost, da spet vzpostavimo podjetje, kakršno je bilo PUH (državno podjetje za urejanje hudournikov), ki bo skrbelo za vzdrževanje. V letu 2025 se bomo odločili, kako naprej. Tudi zato, ker koncesije potečejo v začetku leta 2026.
Omenili ste, da je šel denar iz vodnega sklada tudi za hidroelektrarne in da se to ne bo več dogajalo. Kakšen je vaš odnos do gradnje novih hidroelektrarn?
Očitno so se v 90. letih, ko je nastal vodni sklad, dogovorili, da gredo ta sredstva na začetku skoraj 100-odstotno za hidroelektrarne. Podpisani ciklus programa se prihodnje leto zaključuje.
Imamo predloge in pritiske, da v novem ciklusu naredimo enako, da bo denar namenjen za hidroelektrarne. Tu je moj odločen “ne”, usklajen z ministrom za energetiko, tako da ta denar ostane za ukrepe in investicije v vode povsod po Sloveniji. Seveda je vodotok tudi tam, kjer so elektrarne, ampak v sorazmernem deležu. Pika, nič več kot to!
O novih hidroelektrarnah menim, da je to pomemben obnovljivi energetski vir v Sloveniji. Nekoč je bil sklenjen dogovor, da se srednja in spodnja Sava energetsko izrabi, ne pa tudi Mura, Krka in druge reke, razen Soče v delu, kjer so hidroelektrarne že zdaj.
Če se tega koncepta držimo, je vprašanje, kako te elektrarne narediti. Predvsem na srednji Savi je problem, ko delno spreminjamo vodni režim. Naši kolegi naravovarstveniki opozarjajo, da se lahko na tem območju spremeni ribji živelj.
Naključno sem v preteklosti delal pri projektu posodobitve železniškega omrežja na relaciji Zidani Most–Ljubljana. Železnica, ki bi jo pospešili in umaknili v predore, sovpada z gradnjami teh hidroelektrarn.
Mislim, da lahko nastane soliden načrt za srednjo Savo pod pogojem, ki sem ga prej omenil, predvsem o ribjem življu.
Mislim, da je vse, kar Slovenija lahko na vodnih energijah dobi – še tri elektrarne na srednji Savi in Mokrice.
Zelo zadržan pa sem do tega, da bi gradili hidroelektrarne na srednji Savi od Litije (navzgor po toku) mimo Ljubljane do Mavčič. Študije govorijo tudi o teh. Mislim, da bi bil potreben kompromis, da na tem zgornjem delu uredimo nadomestne habitate in da tukaj ostane vodotok naraven, za sožitje narave z mestom.
Gradnja hidroelektrarne Mokrice je ustavljena, če rečemo preprosto, zaradi rib. Sodišče je ugotovilo, da prevlada javne koristi ni bila ustrezno narejena. Kakšne načrte ima vlada?
Najprej si moramo razjasniti, da je gradnja Mokric potrebna. Zato ker je zaključna in vršna hidroelektrarna in regulira vodotok naprej proti Hrvaški, torej je tehnično potrebna. Osebno se bom pozanimal o možnih rešitvah.
Rekli ste, da je HE Mokrice tehnično potrebna, pa vendar je že skoraj desetletje, odkar je bila zadnja hidroelektrarna na spodnji Savi Brežice zgrajena.
Zato pa imajo na Hrvaškem občasno poplave. Za regulacijo vodotoka potrebujemo HE Mokrice, sicer pa drugačen ukrep. Ne vem, ali obstaja alternativa. Premakniti se moramo s te točke.
Želim slišati argumente enih in drugih. Ta del vodotoka poznam, tam se večkrat sprehodim. Večina lokalne skupnosti zahteva, da bi to čim prej rešili, da bi imeli hidroelektrarno. Druga skupina je proti.
Društvo za preučevanje rib je ves čas v sodnem postopku poudarjalo, da je treba protipoplavno zaščito graditi neodvisno od elektrarne. Projekt je bil namreč zastavljen tako, da je elektrarna del protipoplavne zaščite oziroma obratno. Doslej so vlade stale za tem konceptom.
Glavna pomanjkljivost prakse prostorskega načrtovanja zadnjih 10, 20, 30 let – potem ko smo prej v Sloveniji imeli to dobro urejeno – je participacija vseh udeležencev in interdisciplinarni pristop. Potreben je dialog.
Številni znanstveniki so se podpisali pod pobudo, da vlada odstopi od projekta Mokric, saj da je ta v nasprotju z interesom prihodnjih generacij. Problem, ki ga izpostavljajo, je, da se za zadnjo elektrarno Brežice v Savo izliva Krka, da je tam sotočje, kar pomeni, da bi HE vplivala tudi na biotsko raznovrstnost Krke. Rekli ste, da se tudi sami kdaj tam sprehajate. Kakšen je vaš odnos do narave? Ali je prav, da se ponekod reke pusti tekoče?
Soočamo se z novo realnostjo, to so podnebne spremembe. Vsi načrtovalci in strokovnjaki, pa tudi politiki, morajo sprevideti, da nam narava in ukrepi za izboljšanje biotske raznovrstnosti, ne samo vzdrževanje, zelo služijo, da bomo lažje živeli s to novo realnostjo.
Obstaja možnost, da razselimo nekaj ljudi in ostane poplavnost, kot je, ali pa končno pridemo do ukrepov in z gradnjo Mokric uredimo tudi to. Je pa res, da so načrti (protipoplavne ureditve in hidroelektrarne) narejeni tako, da so povezani.
Na en način bi bilo zelo pragmatično, da uresničimo načrte in tako obvladujemo to sotočje ali pa stopimo korak nazaj. Seveda sem za to, da če so načrti narejeni, če so sonaravni in podprti od lokalne skupnosti.
Če niso, pa je situacija drugačna. Prav sotočje Krke in Save je zame simbolna točka preveritve voda in narave. Če tam najdemo rešitev, je to tudi princip, kako to urejati drugod.
Dejali ste, da so načrti izpred 30 let elektrarne predvidevali na srednji in spodnji Savi. Toda v teh 30 letih se je marsikaj spremenilo v okolju, saj podnebne spremembe zdaj veliko bolj občutimo, in naš pogled na naravo. Tudi vi ste omenili, da mora biti narava naš zaveznik, da reke ponekod ostanejo tekoče. Moramo zdaj te elektrarne dokončati, ker je bil načrt narejen, ker je bilo v projekte že vloženih na desetine milijonov evrov, ali to ni nujno in lahko načrte spremenimo?
Ena največjih in najtežjih stvari na ministrstvu je, kako ponaraviti prostor in vodarske ureditve. Mislim, da ne moremo biti na okopih. Prepričan sem, da lahko najdemo rešitve, vodotoki se morajo urejati sonaravno. Treba se je povezati. Ignoriranje enega ali drugega pomeni hendikepirano rešitev, ki nas bo samo stala.
Pod okriljem vašega ministrstva ter ministrstva za okolje, podnebje in energijo deluje svet za sodelovanje z nevladnimi organizacijami (NVO). Ste se že srečali z njimi?
Na ministrstvu smo že imenovali kontaktno osebo za sodelovanje z njimi. Sem pa poznan po tem, da hočem, da se sliši tudi njihov glas – ne samo sliši, ampak tudi posluša.
Navadno so principi teh organizacij podobni, kot so principi varstva narave, okolja ali prostora. Tudi če so kdaj morda ekstremni, jih je treba poslušati. Tudi zato, da se ustavi druga velika skrajnost, to je, da se samo kapitalu pušča prosta pot. Razumem, da potrebujemo razvoj, vendar se moramo dobro slišati.
Pri upravljanju zavarovanih vrst zveri (medvedi in volkovi) je zdaj koncept tak, da strokovnjaki povedo, koliko medvedov imamo preveč. Za volkove pa, da se odstreli tiste, ki napadejo. Na koncu ministrstvo izda odločbe za odstrel. Ta koncept vsako leto znova razburi en del javnosti oziroma nevladnih organizacij. Lani je zaradi tega nastal celo spor med premierjem in ministrom. Kako boste vi urejali to področje?
Pri zvereh obstaja več stališč. En del javnosti pravi, zakaj jih moramo mi imeti veliko, za celo Evropo, drugi pa jih nočejo vzeti. Drug pogled je, zakaj ne pustimo večjih populacij in smo mi rezervat zanje.
Pred leti sem bil v položaju, ko smo načrtovali avtocesto od Razdrtega proti Divači. Blizu priključka za avtocesto je bilo vprašanje, ali bomo naredili nasip ali viadukt, da bo prehod za medvede. Prerekanj je bilo veliko, sam sem bil takrat direktor urada za prostorsko planiranje na tem ministrstvu.
Po strokovnih argumentih sem se odločil in predlagal vladi, da naredimo ta prehod, saj bodo tako bistveno olajšane migracije medvedov. In to smo naredili. Takrat sem dobil priznanje evropske zveze ljubiteljev medveda in slovensko zastavo z medvedom na sredini. V Evropi prepoznajo slovensko zgodbo o medvedih.
Strokovnjake so večkrat vprašali, kaj narediti. Sporočilo je, da je zmogljivost oziroma dobro razmerje približno 800 medvedov. To je strokovno mnenje. Tudi ko bo letos prišel predlog za odstrel, bomo sledili strokovnim predlogom, da je to tista priporočljiva meja. Sem pa zato, da imamo ravnotežje, da ne sprožimo sporov v eno ali drugo smer.
Pri volkovih se izdajajo odločbe za posameznega volka ali trop, ki napade. Rejci, kmetje opozarjajo, da so te odločbe, ki jih izdaja MNVP, prepočasne. Da se volk v tem času že umakne, lovci ga ne najdejo … Tudi strokovnjaki za volkove pravijo, da je treba konfliktnega volka odstreliti hitro, da ostali volkovi razumejo, zakaj je bil ustreljen, in ne napadajo več živine, sicer odstrel nima smisla.
Ena večjih ovir tega ministrstva je počasnost. Sem privrženec tega, da se pogovorimo s strokovnjaki, pa tudi javnostjo, potem pa zaključimo in se odločimo. Prav imate, odstrel čez eno leto nima smisla. Mogoče se strelja nekaj, kar ni več potrebno ali pa je bilo treba streljati drugod.
Zanima me, kakšen je trend naraščanja populacije volkov, tudi strategija. Razumeti morate tudi kmete, da tudi če se zaščitijo, pa ni rešitev, je to samo prilivanje olja na ogenj. Konflikt moramo znati pomiriti in tudi kmetovanju dati prostor. Tu bom preprosto sledil stroki in bom zvedav do nje, da mi pove, če streljamo, koliko in kdaj.
Kako kot strokovnjak za prostor gledate na kanal C0 in njegovo umeščanje v prostor ter na postopke, ki so tekli doslej?
Če bi bil v tisti situaciji takrat, bi razmišljal drugače. Ampak so imeli na Molu očitno razloge, da so se pridobivanja dovoljenj lotili, kot so se. Glede postopkovnih zadev bodo ustrezni organi ugotovili, ali je kdo naredil kakšno napako. Kot kaže doslej, vsi organi, tudi sodišče, potrjujejo, da je bila zadeva v redu.
To, da moramo previdno ravnati na zavarovanih območjih vodnih virov, je pa ne le ustavna kategorija, ampak eden nujnih predpogojev za delovanje naše družbe. Čista pitna voda je prvi pogoj dobrega življenja. V Sloveniji imamo geografsko dobre pogoje, ki si jih ne smemo pokvariti.
V primeru C0 je Arso najprej dvakrat odločil, da ni treba presoje vplivov na okolje …
Ne vem, zakaj.
Potem tretjič, da je potrebna presoja vplivov za kineto. Četrtič je sodišče odločilo, da je ni treba opraviti. Predsednica republike je župana pozvala, da naj bi Mol sam naredil presojo vplivov okolje, čeprav ni bila zahtevana …
To mi ni jasno, ne vem, zakaj.
Predsednik združenja hidrogeologov dr. Mihael Brenčič, ki je tudi v svetu za vode, je opozoril, da je kanal C0 zdaj dejstvo v prostoru. “Nekaj bomo morali s tem kanalom narediti, ne glede na to, kakšni bodo odločitve v prihodnosti in pravni postopki. Tega kanala ne moremo kar pustiti tam, ne moremo ga samo zapreti,” je poudaril. Kaj storiti?
Kanal je zgrajen, to je dejstvo. Od tu morajo organi storiti svoje. Ne postavljam se na nobeno stran.
V zvezi s stanjem čiščenja odpadnih voda v Sloveniji po več kot 30 letih samostojne države ne moremo biti povsem zadovoljni. Takrat, zlasti po vstopu v EU, smo si v Sloveniji postavili cilj, da bomo že v prvem desetletju poskrbeli za vso vodooskrbo prebivalcev, da bomo imeli zgrajene vse kanalizacije in vse čistilne naprave delujoče. Pa jih nimamo.
Zelo sem vesel, da je Ljubljana, ki bi morala biti prva, končno pristopila k temu, da zgradi manjkajočo kanalizacijo. Še vedno veliki predeli niso priključeni. Celo Barje še ni priključeno na čistilno napravo.
Upam, da bodo v Sloveniji mesta in ostale občine zelo intenzivno šli v dograditev manjkajočih kanalizacijskih sistemov, predvsem pa čistilne naprave dvignili na višjo raven kakovosti delovanja. To bo moja glavna točka, izboljšati stanje v Sloveniji in prispevati k temu, da bomo kohezijska in druga sredstva maksimalno uporabili.
Kanal C0 ni največji problem. Večje težave imamo tam, kjer nimamo kanalizacijskih sistemov. Ni jih malo. Mislim, da moramo pozornost posvetiti tudi temu. Ni prav, da zaradi ene zgodbe ne vidimo ostalih problemov na tem področju, ki so zelo veliki.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje