Menu Item
Čez dobra tedna, 9. junija, gremo na volišča. Poleg izvolitve devetih evropskih poslancev iz Slovenije nas na ta dan čakajo še trije posvetovalni referendumi. O rabi konoplje v medicinske namene in za omejeno osebno rabo, o uvedbi preferenčnega glasu tudi na državnozborskih volitvah ter posvetovalni referendum o končanju življenja. Pri slednjem se je slovenska politika jasno razdelila na levo stran, ki je za, in desno, ki je proti. A dr. Alojz Ihan v tokratni kolumni za N1 pojasnjuje, zakaj še zdaleč ne gre za enoznačno ali enostavno vprašanje. Pač pa za odločitev, ki zahteva globok premislek. Kolikor ga posvetovalni referendum sploh dopušča.
Vprašanje na posvetovalnem referendumu, na katerega bomo 9. junija odgovarjali glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, je samo anketno vprašanje brez vsebine, ki bi jo bilo vredno imenovati “odločanje”, kar naj bi bilo bistvo referendumov.
“Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?” je zgolj vprašanje o tem, ali naj vladni pravniki začnejo sestavljati nek zakon, ki bo uredil, da pomoč pri samomoru ali/in evtanazija postaneta na nek način dostopni kot javna storitev.
Bolje bi bilo, da bi vlada po parlamentarni zavrnitvi zakonskega predloga Srebrne niti, ki je bil realno neuresničljiv, pripravila svoj zakonski predlog in ga dala v referendumsko presojo, če je presodila, da je zakon potreben. Zdaj pa bomo dobili samo neoperativno anketno mnenje, ki ga bo vsak interpretiral po svoje.
Iz “anketne” odločitve na referendumu ne bo mogoče v ničemer sklepati, ali naj bi bodoča javna storitev, če bo izglasovana, obsegala možnost dviga tablete za samomor v lekarni (kot v Avstriji). Ali ustanovitev ambulante, kjer bo lahko prosilec dobil pomoč pri namestitvi infuzijske igle v žilo – da bi potem sam pritisnil sprožilec (asistenca pri samomoru kot v Švici).
Ali pa bo, kot je bil predlog zavrnjenega zakona, na dom prosilca ob dogovorjenem terminu prišla komisija “izvrševalcev” in izvedla usmrtitev – po izkušnjah iz drugih držav, kjer je to mogoče (Nizozemska, Kanada), bi bila to največkrat evtanazija (torej član komisije bi namestil in sprožil smrtonosno infuzijo).
Za prva dva načina (pomoč pri samomoru) je značilno, da ju tudi v primeru legalizacije uporabi malo število ljudi. V Sloveniji bi bilo predvidoma nekaj deset prosilcev letno.
Velika večina ima namreč tako močan samopreživetveni nagon, da ne glede na razpoložljivost samomorilnega sredstva (denimo tablete) dejanja ne izvrši. Je pa nekaterim lažje, da imajo tableto “v predalu”.
Psihološka dinamika doživljanja bolezni in bližnje smrti je povsem drugačna “v koži” bolnika in umirajočega v primerjavi s presojo pretežno zdravega volilca. Slednji zaradi svojega trenutnega zdravja lahko razmišlja o problematiki umiranja kot o zadevi nekoga drugega. Zato lastne strahove pred boleznijo in smrtjo uspešno nevtralizira in odriva od sebe s tem, da jih projicira v “življenja nevredne” terminalne bolnike.
Glasovanje “za” evtanazijo drugih je predvsem pomirjujoče za zdrave, za odrivanje njihovih strahov. Ko bodo ti “zdravi ljudje” nekoč prišli v kožo terminalnih in paliativnih bolnikov (in večini od njih se bo to zgodilo), bodo precej manj “dramatično” doživljali svoje stanje, ker pač ne bodo potrebovali (samo)obramb pred lastnimi strahovi.
Življenje bodo jemali od dneva do dneva. In zato večinoma ne bodo vzeli smrtonosne tablete, tudi, če jo bodo imeli na voljo in so jo nekoč tudi sami izglasovali.
Ocena za Slovenijo (glede na izkušnje iz Avstrije in Švice) je, da bi se tovrstnega načina pomoči pri samomoru poslužilo nekaj deset bolnikov letno – kar je samo majhen delež letnega števila samomorov v lastni režiji (ki jih je okoli 400 letno). To pomeni, da bi ta možnost izpolnila pravico do končanja življenja tistemu, ki bi se za to odločil, ne bi pa bistveno vplivala na družbeni odnos do težkih bolnikov in pomoči potrebnih starostnikov.
Gotovo pa veliko kulturno in količinsko spremembo glede končevanja življenja povzroči uvedba evtanazije, kot jo je predvideval tudi zavrnjeni zakon Srebrne niti. Evtanazija praviloma postane precej bolj množičen pojav, kot je asistenca pri samomoru. Po vnaprejšnjem dogovoru pa jo opravi drug človek. Lastna gesta, ki bi potrdila lastno voljo (denimo lastna sprožitev smrtonosne infuzije), ni več potrebna.
Zato evtanazija, ko je enkrat sprejeta kot regulirano pravno dejanje, z zakonskimi dopolnitvami, ki jih javnost zunaj parlamenta komajda opazi, običajno doživi “razvoj” v vse mogoče smeri, kar se tudi dogaja v državah, ki so sprejele evtanazijo kot pravno možnost.
Iz evtanazije, za katero je v času izvedbe potrebna eksplicitno izražena volja in zmožnost presoje, se lahko z “majhno” dopolnitvijo zakona odpre možnost za vnaprejšnjo izbiro evtanazije ali za predajo odločanja o evtanaziji bolnikovim zastopnikom.
Prvo pomeni, da človek vnaprej zase izbere evtanazijo, ko bo prišel v določeno klinično stanje, v katerem ne bo več zmožen nedvoumno izražati svoje volje – na primer pri demenci.
Prav demenca je pogosto prisotna v ideaciji ljudi, ko premišljujejo o možnosti evtanazije; češ, kako si ne želijo nikoli postati taki – nemočni, mentalno spremenjeni, odvisni od pomoči drugih. Ampak dementni ljudje se mnogokrat sploh ne počutijo slabo in ne želijo umreti, slabo se počutijo ljudje okoli njih.
Dementne ljudi ob ustrezni negi v resnici malokaj moti – ko odvajajo blato v posteljo ali v plenice, jih nič ne moti, če zažgejo hrano ob kuhanju, jih to ne moti (vznemiri pa jih panična reakcija njihovih skrbnikov), ko četrt ure žvečijo en zalogaj hrane, jih to ne moti. “Trpi” pa človek, ki jih hrani in se mu mudi početi kaj drugega.
Ko je torej zdrave ljudi strah trpljenja dementnih, v resnici podoživljajo trpljenje in strah svojcev, ki skrbijo za dementne, ker zanje nimamo sistemsko urejene skrbi (pomanjkanje oddelkov za demenco v DSO).
Pomembno je torej opozoriti, da je potencialni družbeni domet uzakonitve evtanazije mnogo večji od dometa dekriminalizacije pomoči pri samomoru, za katerega se tudi ob prostem dostopu do samomorilnih sredstev odloči razmeroma majhno število ljudi, saj sta naravni nagon in želja po življenju večinoma močnejša od človekovih miselnih predstav. Zato ne glede na svoja “prepričanja” razmeroma malo ljudi v praksi naredi gesto za svoj “izklop”, pa čeprav je to le dotik stikala.
Po drugi strani pa ima evtanazija neprimerno večji družbeni potencial, saj jo ljudje največkrat “programirajo” za naprej, ko so še relativno zdravi in temu ustrezno polni predsodkov do težkih bolnikov. Ob tem je “program usmrtitve” predan v roke drugega človeka, pa tudi odločanje o izvedbi lahko z nekaj zakonskimi dopolnitvami postane rutinski pravniški postopek (vnaprejšnja volja, zastopniki, “objektivni” medicinski kriteriji), ki ob določeni družbeni klimi lahko dobi zelo velike, celo industrijske dimenzije (evtanazija dementnih kot množičnega, vedno večjega in izjemno dragega družbenega “problema”).
Zato v državah, kjer je prostovoljno končanje življenja omejeno na asistirani samomor (Avstrija, Švica), ni zaznati tako velike “dinamike” odločanja za končanje življenja kot v državah, kjer je omogočena evtanazija (Kanada, Nizozemska).
Množičnost nekega pojava pa začne kmalu močno vplivati tudi na miselnost ljudi. Z uvedbo evtanazije se družbeni odnos do težkih bolnikov bistveno spremeni, izkušenj in analiz, kaj dolgoročno pomenijo take družbene spremembe, pa je še zelo malo.
Zato moramo kot družba premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru in/ali evtanazije lahko prinese tudi družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri samomoru.
Na primer kulturni pritisk na starejše, naj s svojim nemočnim in “brezciljnim životarjenjem ne “kvarijo” veselja do življenja mlajšim, jim ne višajo stroškov s plačevanjem oskrbe ter zdravljenja in jim ne “odžirajo” stanovanj in hiš, ki bi jih njihovi potomci še kako potrebovali.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje