"Verjetno se jim ob načelnem debatiranju o protokolih ni dalo ukvarjati z bistvenim – z logistiko izvedbe. A ravno logistika je tisto, kar ljudi, ki bi sprejeli odločitev o samousmrtitvi, edino zanima – kaj uporabiti namesto amaterskih zvarkov in drugih, še bolj drastičnih načinov samomora. Če so si predlagatelji zamislili scenarij pomoči pri samousmrtitvi, zakaj niso razdelali in se predhodno dogovorili še za izvedbo na način, ki ne bi zrevoltiral celotnega zdravništva," v tokratni kolumni za N1 poudarja dr. Alojz Ihan.
Zdravniške organizacije so povsem eksplicitno zavrnile sodelovanje zdravnikov pri izvrševanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot to predvideva zakonski predlog.
V okviru njihove javne pojasnitve stališč je zelo odmevno zavrnitev zakonskega predloga izrazil tudi dr. Erik Brecelj, ki kot predsednik strateškega sveta za zdravstvu trenutno vzdržuje še zadnje upanje javnosti, da bo uresničena glavna obljuba te vlade – odprava nevzdržnih čakalnih vrst.
V koaliciji se zavedajo, da bi odstop Breclja po fijasku z Danijelom Bešičem Loredanom zrušil še zadnje upanje v boljše zdravstvo in sprožil težko obvladljiv ljudski gnev, tudi zato zakonski predlog v sedanji obliki verjetno nima več veliko možnosti.
Glavno krivdo za neuspešen predlog zakona si lahko pripišejo kar njegovi pripravljalci, ki so si ob dobrih in tudi pri nas izvršljivih vzgledih asistence pri samomoru v naši okolici (Avstrija, Švica) izmislili svojo posebno in neizvršljivo fantazijo.
Verjetno zato, ker se jim ob načelnem debatiranju o protokolih ni dalo ukvarjati z bistvenim – z logistiko izvedbe. A ravno logistika je tisto, kar ljudi, ki bi sprejeli odločitev o samousmrtitvi, edino zanima – kaj uporabiti namesto amaterskih zvarkov in drugih, še bolj drastičnih načinov samomora.
Predlagatelji zakona žal niso razmišljali predvsem o tem, kako s čim manj družbenih pretresov zadovoljiti potrebam prosilcev, ki so sicer razmeroma redki, pa vendar so.
Namesto zakonodajalske diskretnosti, ki skuša ob umeščanju novosti čimbolj ohraniti obstoječe družbene rutine, so umestili evtanazijo kar med rutinske zdravstvene storitve lečečih (običajno družinskih) zdravnikov – brez dogovora z njimi!
To je vzbudilo razumljiv strokovni upor, saj je res skrajno nenavadno, da nekdo zunaj stroke zapove zdravnikom izvajanje neke povsem nove zdravstvene storitve, sploh če je to evtanazija, ki se jo zdravniki nikoli nismo učili na fakultetah ali specializacijah in glede na vse strokovne in etične smernice sploh ne spada v medicinske postopke zdravljenja.
Normalno že uvajanje neke rutinske diagnostične metode ali terapije v klinične smernice zahteva obsežna usklajevanja in priprave znotraj strokovnih združenj, med različnimi združenji, z zavarovalnicami, z zdravstvenimi izvajalci. V tem zakonskem predlogu pa bi nekdo kar čez noč umestil evtanazijo med rutinske zdravstvene storitve!
Pri čemer nikjer na svetu za nobeno bolezen ne najdemo kliničnih smernic, ki bi sugerirale evtanazijo kot možno ukrepanje pri obvladovanju bolnikovih težav.
V Avstriji je pravica do asistiranega samomora financirana s strani države kot javna služba, ampak ni del medicine, ni zdravstvena storitev. Pravzaprav v Avstriji, kjer je pravico uzakonilo ustavno sodišče, sploh niso izbrali medicinske, ampak farmacevtsko tehniko izvedbe.
Prosilec na koncu postopka v lekarni dobi sredstvo za samousmrtitev in približno desetina od njih ga potem tudi uporabi, ostalim zadošča misel, da imajo v predalu rešitev, če ne bi šlo drugače.
Tudi v Švici zdravniške etične smernice ne opisujejo asistenco pri samomoru kot enega od načinov pri obravnavi terminalnih in umirajočih bolnikov, je pa tam na voljo posebna služba, ki prosilcem omogoči asistenco pri samomoru – zunaj zdravstvenega sistema.
Pravica do asistence pri samomoru v resnici ne zadeva medicine, medicina je le ena od možnih tehnik izvedbe predlagane pravice, če bi predlagatelj vse skupaj znal logistično organizirati.
Pravica do asistence pri samomoru je predvsem pravna kategorija, saj uvaja neko novo pravico na področju, ki je trenutno kriminalizirano, evtanazija je pri nas umor. Spremeniti umor v javno službo najbrž ni nekaj trivialnega, sploh za pravo.
Za medicino pa je nedvomno problematična umestitev izvedbe evtanazije med rutinske zdravstvene storitve in v javne zdravstvene zavode. Evtanazija pač nikoli ni spadala med postopke, s katerimi medicina skrbi za zdravje bolnika, in naši zdravniki, ki jih zakonski predlog najbolj zadeva, so zelo jasno povedali, da postopka (samo)usmrtitve ne vidijo kot dodatne zdravstvene storitve, ki bi jo izvajali pri svojih bolnikih.
Tudi zato, ker bi tak postopek lahko neugodno zapletal njihovo dosedanje delo in smernice, po katerih se ravnajo.
Če bolnik izrazi željo po smrti ali samomoru, današnja medicina to obravnava kot simptom. Imamo celo vejo psihiatrije, ki se ukvarja s samomorilnostjo in seveda ne na način, da bi pacientu svetovali, kako naj na najmanj boleč način uresniči svojo pravico do samomora.
Zato so psihiatri izrazili nasprotovanje, ker jih je zakonski predlog brez njihove vednosti umestil v ekipo, ki bi potrjevala prošnje za samousmrtitev.
Resnici na ljubo jih zakonski predlog vidi zgolj kot izvedence, ki ugotavljajo psihološko zmožnost za tovrstno odločanje, ampak najbrž vse skupaj z njihove strani ni tako enostavno, sicer se ne bi takoj oglasili.
Po drugi strani so proti tudi paliativni zdravniki, saj zakonski predlog močno posega tudi v njihove dosedanje klinične odločitve. Če jim je do sedaj bolnik potožil, da bi najraje kar umrl, je po izkušnjah paliativnih zdravnikov navadno s tem izrazil željo po ukrepih, ki bi mu izboljšali trenutno stanje (bolečino, dušenje, krče…).
Ko je bila težava urejena, človek ni več pomislil na smrt. Zato tudi paliativne medicince, razumljivo, skrbi, da bi se z novim zakonom v bodoče namesto paliativnega odziva na bolnikovo “željo po smrti” uveljavila prijazna “ponudba” formularja za postopek prostovoljnega končanja življenja.
Ali pa jih bodo lahko bolniki ali njihovi sorodniki celo tožili, če bodo željo po smrti, ki so zelo pogosto slišijo, razumeli kot simptom, in ne kot obveze, da začnejo postopek za samousmrtitev. In podobna dilema grozi družinskim zdravnikom. Kdaj napisati napotnico za psihiatra ali paliativca, kdaj pa za postopek asistiranega samomora?
Zato na primer v Avstriji ali Švici asistenca pri samomoru ne spada med zdravstvene storitve, ampak jo država kot pravno pravico omogoča izven sistema zdravstvene dejavnosti.
Na ta način zdravniki ne potrebujejo preoblikovanja svojih terapevtskih doktrin in smernic, vključno z etičnimi. Po drugi strani pa je prosilcem vseeno omogočena uresničitev njihove pravne pravice – asistence pri samomoru.
Če so si predlagatelji zamislili scenarij pomoči pri samousmrtitvi, zakaj niso razdelali in se predhodno dogovorili še za izvedbo na način, ki ne bi zrevoltiral celotnega zdravništva?
Zakaj naložiti evtanazijo kot novo zdravstveno storitev tisoč slovenskim družinskim zdravnikom, ki bi se morali nenadoma izšolati o njeni izvedbi, komplikacijah pri postopku, komplikacijah pri odnosih s svojci na bolnikovem domu?
Da o etičnih in organizacijskih težavah ne govorim. In vse to za nekaj deset primerov letno, v Avstriji so imeli v letu dni 108 odobrenih prošenj, in le devet prosilcev se je usmrtilo.
Pri takih številkah bi pri nas zadoščala ena sama ekipa, ki bi jo organizirali zunaj zdravstvene službe, morda kar v okviru “Srebrne niti.” Zakaj tega ne organizirajo sami in bi bil volk sit in koza cela?
Predlagatelji zakona so naredili enako, kar počne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ko se spomni, da bi naredil še eno analizo, pa namesto, da bi to analizo logistično organiziral, osebnim zdravnikom naložijo izpolniti še en dodaten formular. To je značilna slovenska averzija do logistike, izmislili bi si vsemogoče, ampak izvedbeni napor bi najraje potisnili nekomu drugemu, po možnosti brez dogovora z njim.
Ob tem pa je potrebno resno upoštevati zdravniške etične pomisleke, ki sodelovanje pri evtanaziji vidijo kot resen problem pri njihovem siceršnjem delu. Pri tem javnost pogosto narobe razume sklicevanje zdravnikov na etiko kot poskus samovšečnega moraliziranja.
V resnici so zdravniška etična pravila namenjena samo temu, da zdravniki ohranimo duševni mir pri specifičnih odločitvah, kjer kmečka pamet ne pomaga, saj podobnih odločitev v normalnem življenju ni.
Recimo intenzivisti imajo številna pravila, kdaj dati nezavestnega človeka na intenzivno posteljo, kdaj je to smiselno in prav, kdaj pa v resnici ni v interesu bolnika, pa seveda, kako opredeliti ali izračunati interes nezavestnega bolnika? Pa kdaj dati prednost bolnikovemu udobju in kdaj obvladovanju njegove bolezni in kaj narediti, če imaš intenzivistične postelje polne, pa moraš izbirati med dvema nezavestnima bolnikoma?
Jo bolj “zasluži” štirideset ali osemdeset letnik, in kaj, če ima eden rakaste metastaze, drugi pa poškodovano srce? Tovrstnih zelo natančnih in celo matematično izračunljivih etičnih pravil je v medicini ogromno, pri transplantacijah, pri novih celičnih in genskih terapijah – ne zato, da se počutimo moralne, ampak ker s svojimi subjektivnimi presojami, ki bi se spreminjale od dneva do dneva, od primera do primera, ne bi pri takem poslu ohranili zdrav razum.
Sploh, ker rezultat ni vedno tak, kot smo ga predvidevali. Če torej neka stroka reče, da postopek evtanazije zanjo ni etično sprejemljiv, se kot zunanji opazovalec ne bi upal vtikati v njihovo odločitev, še manj pa jih obtoževati za poceni moraliziranje.
Če zdravniki tako menijo, bi kot predlagatelj zakona pač skušal poiskati nek drugačen način izvršitve predlagane pravice, javna razparava ni za to, da drug drugega povozimo, ampak da se razumemo in potem najdemo prostor, ki bo ustrezal interesu vseh.
Vsekakor so predlagatelji zakona s svojo pretirano širokopoteznostjo (umestitev evtanazije med rutinske zdravstvene storitve, angažiranje širokega kroga zdravnikov namesto nekaj ekip, izvedba v domačem okolju namesto v eni, specializirani ambulanti) naredili slabo uslugo zainteresiranim prosilcem, saj je zakonski predlog v sedanji obliki težko izvršljiv.
Zdravniške organizacije so jasno povedale svoje stališče, o čem drugem, kar bi bilo podobno praksi v Avstriji ali Švici, pa predlagatelji očitno niso niti razmišljali.
Pa bi lahko glede na avstrijske izkušnje (od desetih odobrenih prošenj le manjši del izvrši samomor) pomislili, da bi avstrijski “farmacevstski” način morda nekaterim celo bolj ustrezal kot predlagana izvršitev na domu, kjer človek na dogovorjeni datum, ko pride “komisija,” sicer lahko reče “ne!”, ampak vseeno mnogo težje, kot bi samo zaprl predal s tableto in se odločil, da bo vseeno še počakal na dan potem.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje