Komentar: Nov zagon za Janšo in lekcija vladajoči koaliciji

V sedanjem mandatu so volilci odločali na sedmih referendumih. Konec novembra 2022 so glasovali o treh zakonih: o vladi, o RTV Slovenija in o dolgotrajni oskrbi. Poldrugo leto kasneje, na dan evropskih volitev junija 2024, so se odvili trije posvetovalni referendumi: o uvedbi preferenčnega glasu, o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in o uporabi konoplje tako v medicinske namene kot za osebno rabo.

Zmagovalka vseh šestih preteklih referendumov je bila koalicija, še zlasti največja vladna stranka Gibanje Svoboda. Glasovanje volilcev o zakonih o vladi, RTVS in dolgotrajni oskrbi, ki ga je zahtevala SDS, je bilo za prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janšo velik fiasko. Dobrega pol leta po državnozborskih volitvah, na katerih so se volilci odločno izrekli proti njegovi politiki, je dobil še trojno referendumsko zaušnico. Vsak od treh zakonov je namreč zbral prepričljivo več glasov "za" kot "proti", prav tako SDS ni uspelo doseči kvoruma, ki bi prinesel padec zakonov, če bi bilo nasprotnikov več kot podpornikov.

Pri posvetovalnih referendumih pred slabim letom je šlo za manever, s katerim je skušala največja vladna stranka na evropske volitve privabiti čim več levosredinskih volilcev. To jim je delno uspelo – volilna udeležba je bila bistveno višja kot na preteklih volitvah v Evropski parlament, in čeprav je SDS dobila kar štiri evropske poslance, Gibanje Svoboda pa dva, je premier Robert Golob kot znak moči svoje stranke izpostavljal prav referendumsko potrditev njenih projektov.

Tokrat je zgodba drugačna: vladni zakon o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti so volilci zavrnili. Da bo proti zakonu glasovalo več udeležencev kot za, je bilo vseskozi jasno. SDS je namreč nagovor volilcev gradila na populizmu in številnih manipulacijah: lažno je prikazovala, da zakon prinaša množični porast "ekscesno visokih dodatkov privilegirani kulturni eliti"; igrala je na čustva upokojencev, češ da gre za "pljunek v obraz" vsem, ki po 40 letih dela živijo pod pragom revščine; spravljala se je na priznane umetnike in se postavljala v vlogo razsodnika, kaj je "prava" umetnost.

V resnici je bila sama vsebina zakona o pokojninah umetnikov za SDS nepomembna – zakon ji je služil zgolj kot orodje, da po vseh izgubljenih referendumih v tem mandatu pred bližajočimi se državnozborskimi volitvami doseže referendumsko zmago. Šlo je za referendum o vladi, SDS je skušala na ideološkem boju proti kulturi ugotoviti svoj volilni domet. Ob tem se je zavedala, da za leve volilce, ki že tako referendumske dneve raje preživijo v naravi kot na voliščih, zakon o pokojninah umetnikom ni pomembna in privlačna tema. Pa tudi, da se je na zadnjih državnozborskih volitvah izjemna podpora Gibanju Svoboda v treh letih bistveno zmanjšala, njen potencial nagovarjanja volilcev pa znatno usahnil.

Da bi omilili videz pričakovanega velikega razkoraka med glasovi za in proti, so se v Svobodi in Levici zatekli k neprimernemu pozivanju k bojkotu referenduma. S tem so nekoliko prikrili dejanski rezultat, hkrati pa je zgolj sedemodstotna podpora zakonu slaba popotnica sedanji vladi.

V koaliciji so sicer upali, da tudi tokrat Janši ne bo uspelo na volišča pripeljati dobrih 338 tisoč nasprotnikov zakona za dosego dokaj visokega zavrnitvenega kvoruma. A se to pričakovanje ni izšlo – proti zakonu je pred upoštevanjem glasov po pošti, ki bodo prispeli v prihodnjih dneh, glasovalo dobrih 403 tisoč volilcev. Kar je sicer precej več, kot jih je na za SDS dokaj neuspešnih zadnjih državnozborskih volitvah obkrožilo Janševo stranko (slabih 280 tisoč), in toliko, kot so jih dobile desne SDS, Nova Slovenija in Povežimo Slovenijo skupaj (dobrih 402 tisoč). Tokratni rezultat pa je daleč od uspeha civilne družbe pred skoraj štirimi leti, ko je proti zakonu o vodah in posredno tudi proti takratni Janševi vladi glasovalo več kot 680 tisoč volilcev.

Tokratno odločitev ljudstva je Janša pospremil z besedami, da gre za prvi velik korak k cilju, da Slovenci ukradeno državo vzamejo nazaj. In dodal, da bi vsaka vlada po dvojni klofuti, kakršno je dobila Golobova ministrska ekipa, odstopila. A se tudi Janševa vlada po zanjo katastrofalnem rezultatu referenduma o vodah za takšno potezo ni odločila.

Bo pa nedeljski referendumski rezultat prvaku SDS nedvomno dal nov zagon, da se bo poskusil dokopati še do četrtega premierskega mandata. Pri nagovarjanju volilcev sredstev gotovo ne bo izbiral – to je razvidno tako iz njegovih dosedanjih nastopov, iz organiziranja protestov pred sodiščem pa tudi iz komunikacije s potencialnimi partnerji na desnici.

Z Janševimi besedami, da je koalicija tokrat dobila močno klofuto, se je vsekakor mogoče strinjati. Navedbe Gibanja Svoboda, da je kar 75 odstotkov volilcev spregledalo igro SDS in so z bojkotom referenduma podprli vlado, je mogoče razumeti predvsem v slogu basni o lisici in kislem grozdju. Na kar kaže tudi to, da Goloba po zaključku referenduma ni bilo na spregled in se je odzval le s skopim sporočilom za javnost.

Da bi vlada zaradi padca novele zakona o dodatkih k pokojninam najzaslužnejšim umetnikom odstopila, sicer ne gre pričakovati. Se pa nad rezultatom vendarle lahko zamisli. Zaradi precejšnjega nezadovoljstva volilcev z njenim delom in ob morebitni apatiji levosredinskega volilnega telesa okrepitev desnih strank na prihodnjih državnozborskih volitvah in še četrta vlada Janeza Janše namreč ne izgledata misija nemogoče.

Volilci so torej na referendumu zavrnili novelo zakona o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. To pomeni, da bo še naprej v veljavi stari zakon iz leta 1974, v katerem ni jasnih kriterijev za dodeljevanje dodatkov oziroma upravičence do izjemnih pokojnin potrjuje vsakokratni kulturni minister. V celotni referendumski zgodbi pa je bilo žalostno predvsem to, da so se politični napadi in obračunavanja odvijali na plečih kulturnikov: čeprav politiki nenehno izpostavljajo, kako pomembna je kultura za obstoj slovenskega naroda, in čeprav so imeli prav kulturniki še kako pomembno vlogo pri osamosvajanju in demokratizaciji naše države.

"Umetnost naredi ljudi bolj strpne, bolj odprte, bolj omikane, razmišljujoče. Brez omikanega in etično vznemirljivega posameznika pa ni vesele, bogate, sproščene skupnosti," je ob prejemu naziva častna meščanka Ljubljane na petkovi slovesnosti dejala ikona slovenskega igralstva Milena Zupančič. Prav strpnost in omikanost pa sta z napadi na umetnike v tokratni referendumski kampanji padli na izpitu.