Menu Item
Čeprav se je naziv "mati vseh reform" prijel reforme zdravstva, mnogi menijo, da bi morala to krono v resnici nositi davčna reforma. Tudi ta bo morala namreč plačati za vse, kar je vlada Roberta Goloba ljudem obljubila. Vprašanje, ali je obljubila preveč, pa postaja vedno bolj pomembno in vedno bolj vroče. Minister Klemen Boštjančič v intervjuju za N1 že svari: "Ne moremo imeti vsega. Nismo Norveška." Dobro ve, da bi vsi radi več, a iz naših žepov ne bi kaj dosti plačali, če sploh kaj. On pa denar potrebuje in računa, da ga bo dobil tudi z davki. Kaj si lahko torej obetajo lastniki nepremičnin? Ali kaj čaka tudi lastnike drugega premoženja? In ali bodo res na koncu lahko za večino Slovencev višje tudi neto plače? Ta teden je minister za finance izhodišča davčne reforme predstavil koaliciji, zdaj jih v pogovoru za N1 dodatno pojasnjuje. Odgovarja tudi na očitek, da pri kadrovanju v državna podjetja šteje samo to, kaj rečejo premier, on in šef SDH. In navsezadnje: zakaj je na svojem ministrstvu obdržal soproga šefice kabineta nekdanjega premierja Janeza Janše, ki je bil prvi nadzornik SID banke, ko se je tam zgodil sum nepravilnosti in celo kaznivega dejanja?
Gospod minister, ste že izračunali, koliko denarja potrebujete, da bo vlada lahko tudi plačala, kar je obljubila? Od plač v javnem sektorju do dolgotrajne oskrbe, pokojnin in vseh ostalih reform?
Tega ne bi interpretiral kot obljube. Vlada je že na začetku mandata napovedala, da bo ena od njenih nalog izvedba reform. Ne da se tega ne bojimo, ampak verjamemo, da je to nujno potrebno.
Gre za sistemske reforme, ki se jih 20 let ni lotila nobena vlada, predvsem zato, ker to ni oportuno. Težave na različnih področjih smo reševali parcialno, tako da smo naslavljali klice posameznih skupin.
Danes imamo ne samo na davčnem področju, ampak tudi marsikje drugje neoptimalno, oziroma če sem manj prijazen, kaotično stanje. V to je treba zagristi, pa naj bo to zdravstvo, pokojninski sistem ali sistem plač javnih uslužbencev.
Pa vendar se po nekaterih grobih ocenah kaže, da bodo imele reforme negativne javnofinančne učinke. Nekateri ocenjujejo, da boste zanje potrebovali kar dobri dve milijardi dodatnega denarja letno. Imajo prav?
Ne sprejemam interpretacije, da reforma pomeni: “Dajte nam več denarja, pa bomo uredili.” Tudi v praksi se kaže, da to ne drži. Recimo sredstva za zdravstvo so se med letoma 2019 in 2022 – če izvzamemo izdatke, vezane na koronavirus – povečala za 1,5 milijarde evrov.
To je 40-odstotno povečanje. Pa verjamem, da se vsi strinjamo, da ni sistem danes nič bolj učinkovit, kot je bil leta 2019.
Govoriti o tem, da se bodo s povečanjem količine denarja stvari rešile, je pogosto celo kontraproduktivno. Na ministrstvu za finance bomo na to zelo pozorni, in to vsi resorji dobro vejo.
Pripravljeni smo na to, da bodo določene reforme v prvem, drugem, tretjem letu terjale večjo porabo, a v to bomo privolili le, če se bo z reformo povečala učinkovitost. Da bo torej na dolgi rok prinesla nižje stroške.
Številk o javnofinančnih učinkih reform torej še ni. Je pa znano, da proračunska politika ni vzdržna. Že dve desetletji imamo naraščajočo porabo, večino let primanjkljaj v proračunu. Javni dolg se je v tem času, če odmislimo stroške dveh šokov, bančne sanacije in koronakrize, povečal za 20 milijard evrov. Zato me zanima, koliko računate zbrati z davčno reformo, več, enako ali pa vse skupaj na koncu celo manj?
Med letoma 2010 in 2013 smo v Sloveniji pobrali približno tak odstotek davkov v bruto domačem proizvodu (BDP), kot je bilo povprečje EU. V letih po tem pa je ta delež pri nas ostal enak, medtem ko se je povprečje EU večalo. Danes pri nas z davki zberemo okoli 37,6 odstotka BDP, povprečje EU pa je približno 2,5 odstotne točke večje.
Seveda pa je stvar bistveno bolj zapletena.
Ne gre za to, da lahko davke preprosto zvišamo. Davke je zelo težko zvišati, predvsem, ker je to treba narediti na način, ki bo transparenten, enostaven in razumljiv. In če želite, tudi na družbeno sprejemljiv način. Drugače tega ne moremo izpeljati.
Zato smo se reforme lotili tako, da smo izhodišča ta teden najprej predstavili koaliciji, v prihodnjih tednih pa jih bomo še strokovni in širši javnosti.
V resnici nismo želeli postaviti ciljev, kako bomo spreminjali davčno breme za posameznika in koliko bomo na koncu zbrali, ampak bomo do tega prišli skozi razpravo, ki bo tekla v prihodnjih tednih in mesecih.
Gotovo veste, ali želite z reformo pobrati toliko kot doslej ali pa ciljate na več kot doslej.
Kot sem rekel, pri deležu davkov v BDP zdaj zaostajamo za 2,5 odstotne točke za povprečjem EU, ampak to seveda ne pomeni, da je cilj pobrati toliko več.
Mislim, da je nemogoče, da bi z davčnimi spremembami, ki jih uvajamo, dobili toliko novih davčnih prilivov. Absolutno verjamemo, da je treba davčni zajem povečati, smo pa tukaj omejeni.
Nerealno pa je, da želimo imeti zdravstvene storitve, pokojnine, nadomestila za brezposelnosti na nivoju skandinavskih držav, na drugi strani pa zajem davkov za te storitve na nivoju južnoevropskih držav. Na žalost pri ustvarjanju dodane vrednosti nismo na nivoju severnoevropskih držav, na srečo pa tudi ne na nivoju južnoevropskih.
Ne moremo imeti vsega. Nismo Norveška.
Največ si obetate od davka na premoženje …
Premoženje je v Sloveniji podpovprečno obdavčeno, predvsem nepremičnine. Že danes precej natančno pregledujemo tudi druge vrste premoženja, a naj takoj pomirim: veliko rezerv drugod ni. To ne pomeni, da ne bo kakšnih drugih dodatnih davkov, a obdavčitev depozitov, denimo, je precej nerealna.
Tudi pri nepremičninah gre naš načrt v smeri, da za večino prebivalcev ne bo višjih davkov. To je za Slovence občutljiva tema, saj je imeti lastno nepremičnino za ljudi eden ključnih ciljev, če ne celo glavni cilj.
Višje davke pa bodo plačevali tisti, ki imajo dejansko veliko premoženja naloženega v nepremičnine.
Sploh zadnja leta so se izrazito povečala vlaganja v nepremičnine, kar se odraža v visokih cenah in najemninah.
Za zdaj vemo le načelno, da bo princip vrednost nepremičnin in ne njihovo število. Katere druge oblike premoženja pa še gledate? Plovila? Umetnine? Še kaj?
Verjamem, da je v delu javnosti to zanimiva debata, sploh ob kakšnem pivu, v resnici pa je to nerealno. Za nekatere od naštetih oblik premoženja nimamo podatkov o lastništvu, nekatere so že obdavčene.
Pregledujemo druge oblike premoženja. Plovila so nedvomno v lasti tistih z večjo ekonomsko močjo, a tudi danes že obstaja davek na plovila.
S katerim pa proračun praktično nič ne zbere.
Pregledati nameravamo tudi druge možnosti, a kot minister za finance nimam velikih pričakovanj, da bi še drugod našli pomembnejši davčni vir.
Po koalicijskem vrhu sredi tedna sta oba s premierjem Robertom Golobom dejala, da boste razbremenili plače, da bodo torej ljudje ob enakem brutu dobili višji neto. Iz izhodišč za davčno reformo, ki govorijo o spremembi načina obračunavanja dohodnine, ni razvidno, katero postavko davkov boste zmanjšali. O čem govorimo? O davkih? O prispevkih?
Dejstvo je, da so plače nadpovprečno obremenjene. Predvsem so visoki prispevki. Ampak tu je spet vprašanje, kaj se iz tega financira. Kljub temu da imamo visok odstotek za socialne prispevke, moramo vsako leto dodati dve milijardi evrov iz proračuna, da lahko financiramo košarico dobrin v sociali in zdravstvu ter pokojnine.
A olajšati želimo pogoje za gospodarstvo, da bodo najbolj perspektivni lahko rasli. Del tega je plačna politika, ki je pri nas problem predvsem pri visokih plačah. Davčni primež do povprečne plače je pri nas bistveno nižji kot v Avstriji, pri višjih plačah pa se razmerje obrne.
Splošno znižanje davkov ali prispevkov je precej težka pot. Je pa več drugih možnosti, na primer olajšave za mlade, za tujce.
Pod črto napovedujemo, da večina Slovencev ne bo na slabšem, marsikdo pa bo na boljšem. A dlje danes ne želim iti, ker bomo o tej temi govorili v javni razpravi, predvsem z gospodarstvom.
“Parcialni posegi v dohodnino so povzročili kaos”
Vi ste sicer javno že rekli, da bo imela celo večina Slovencev višje neto plače. Zato vas sprašujem, kako.
Stvar je zelo prepletena, zato nima smisla, da govorim o konkretnih številkah.
Dobro. Očitno bomo šele videli, ali in v kolikšni meri se bodo vaša zagotovila tudi udejanjila, ko bo šlo vse, tudi zagotovilo o višjih neto plačah za večino, čez javno razpravo.
Verjamem, da je težko razumeti ali verjeti, da resno mislimo z javno razpravo. Meni je žal, da se je v preteklosti ustvaril občutek, da so razprave brez smisla, da imajo pripravljalci vedno že neki predlog in da je razprava le kupovanje časa ali zavajanje, da bi delali vtis.
Ravno obratno je. Mi smo izhodišča postavili, predvsem na dveh področjih odpiramo vrata za velike spremembe. Prvo je sprememba sistema obračunavanja dohodnine, drugo pa premoženje oziroma nepremičnine.
Hkrati pa bomo odprli ostale davčne skupine in znotraj teh iskali določene posebnosti, denimo, ali so vse znižane stopnje DDV upravičene.
Kaj vse pa se bo vštevalo v razpoložljiv dohodek in katere odbitke načrtujete? Je to, da bodo v razpoložljiv dohodek vključeni tudi socialni transferji, že usklajeno z ministrstvom za delo?
Ne. Prvi odziv koalicije je pozitiven, a v naslednjih dneh sledijo intenzivna pojasnjevanja in sestanki o možnih različicah rešitve.
Ena od anomalij v sedanjem sistemu je, da na primer pri dveh dvostarševskih družinah s po dvema otrokoma in 50 tisoč evrov letnega dohodka zaradi davčne optimizacije nastanejo razlike pri vsoti plačanih davkov.
Recimo, da delodajalca staršev v prvi družini davčno optimizirata strošek dela, tako da izplačujeta maksimalen regres, maksimalno prehrano, trinajsto plačo, delodajalca staršev v drugi družini pa vse obračunata kot plačo.
Prva družina ima tudi višje olajšave za vzdrževana družinska člana, ker so te odvisne od dohodninskega razreda. Kljub enakemu strošku dela ima lahko zaradi razlike pri plačanih davkih prva družina tudi do 3.800 evrov večji neto dohodek kot druga.
Skozi leta smo parcialno posegali v dohodninsko zakonodajo, tudi zato, da smo obravnavali problem visoke obdavčitve. Neobdavčen regres, prevoz, prehrana. Nastal je kaos.
Discipliniranje ministrov za zaprtimi vrati
Dejstvo pa je, gospod minister, da bo krotenje javne porabe kmalu postalo še težja naloga, kot je bila v zadnjih letih. Fiskalno pravilo se vrača. In vaša odgovornost bo, da boste poskrbeli tudi za dolgoročno javnofinančno vzdržnost.
Nobenega dvoma ni več, da se fiskalna pravila vračajo. Tri leta brezvladja na tem področju so končana. Ne samo v Sloveniji, povsod po Evropi so ta leta pustila izjemno negativen učinek na dojemanje javnih financ.
Po začetku epidemije covida-19 so imele države velike primanjkljaje, a nato je bilo v resnici okrevanje bistveno hitrejše, kot se je predvidevalo. V večini evropskih držav se primanjkljaj ali pa skupen javni dolg v BDP ni bistveno spremenil, ponekod se je celo zmanjšal.
A večina interesnih skupin, tudi prebivalcev, je začela stvari dojemati na način, da so sredstva neomejena. Ne glede na to, kakšen problem imamo, ga mora država rešiti z novimi sredstvi. In to je problem povsod po Evropi. Pogovarjam se s kolegi ministri, ki imajo zelo podobne težave.
Prejšnji teden sva se pogovarjala z nemškim kolegom. Ustaviti so morali sprejemanje proračuna za leto 2024, ker je rekel, da njegovi kolegi v vladi ne razumejo, da je konec tega, da mora proračun zagotoviti denar za vse mogoče potrebe.
Tega je konec povsod.
Da, minister v Nemčiji je celo ustavil pripravo proračuna. Vi, ki ste prvi varuh racionalne porabe pri nas, pa se zelo redko oglasite, zato ima kdo tudi občutek, da še redkeje rečete ne.
Že večkrat sem povedal, da absolutno verjamem, da se različni pogledi ministrov rešujejo v debati znotraj vlade. Vesel sem, da večina te debate ne pride v javnost.
Absolutno verjamem, da je način, da se različni pogledi ali nesporazumi razčiščujejo v javnosti – mimogrede, to se tudi v Nemčiji zadnja leta velikokrat dogaja – napačen.
Menim, da se je treba pogovarjati za zaprtimi vrati, kjer pa je debata lahko vroča, kdaj lahko kdo povzdigne glas. Navzven pa moramo kot vlada delovati enotno, čeprav imamo zelo različne poglede.
Torej za zaprtimi vrati ministrom rečete ne?
Imamo zelo pestre sestanke.
V katerih primerih ste posredovali?
Zelo jasni smo, da v letu 2024 proračunski primanjkljaj ne bo večji od treh odstotkov BDP. Sicer je proračun za 2024 že sprejet, saj se vedno sprejema za dve leti, a dejstvo je, da se prava pogajanja začenjajo v poletnih mesecih.
V tem kontekstu ves čas opozarjam ministrstva, da so številke jasne. Če povečujemo porabo na določenih področjih, ki ne bodo ravno pripomogla k rasti BDP, bomo morali krčiti na področjih, kjer bomo lahko.
Zato je tako pomembno, kakšne reforme bomo izvedli, koliko bodo stale in ali bodo ukrepi povečali učinkovitost.
Mimogrede, tudi mednarodne institucije z Evropsko komisijo na čelu to razumejo. Na primer, zaradi zdravstvene reforme se bodo v prvem letu izdatki za zdravstvo povečali. A to ne bo problem, če se bodo kasneje dejansko skrajšale čakalne vrste in znižali stroški, povezani z zdravljenjem. To se vse lahko izračuna.
V tem primeru to za ministrstvo za finance ni težava, ne skrivam pa, da tudi kolegi v vladi pogosto reforme razumejo tako, da se s tem ne morem strinjati.
Fiskalno pravilo, ki se vrača, ohranja, da lahko javni dolg znaša 60 odstotkov BDP, primanjkljaj pa tri odstotke BDP. Države, ki imajo večji delež dolga, pa se bodo z Evropsko komisijo dogovorile za časovnico zmanjševanja dolga, ki bo od države do države drugačna. Komisija bo upoštevala tudi načrtovane reforme in naložbe. Kaj si obetate za Slovenijo? Kaj se bo zgodilo pri nas, ko se prihodnje leto fiskalno pravilo vrne?
Izvajanje fiskalnega pravila je na prvi pogled videti podobno, kot je bilo do zamrznitve, v resnici pa je precej drugačno, saj daje večjo moč Evropski komisiji.
Cilj je, da država glede na stanje dolga naredi načrt, kako bo prišla do 60-odstotnega deleža dolga v BDP. Tukaj so države v različnem izhodiščnem položaju. Slovenija je nekje vmes, med tako imenovanimi srednje zadolženimi državami. Naš dolg je pri 70 odstotkih BDP. Razlika v višini 10 odstotnih točk je velika. Vedeti je treba, da so tudi države, ki imajo dolg že danes pod 60 odstotki BDP, pa bodo kljub temu morale upoštevati vrsto pravil. Te države to želijo celo same.
Na neki način bo sistem bolj fleksibilen, po drugi strani pa bomo imeli v resnici bolj zvezane roke.
Tiste stvari, za katere se bomo zavezali, bomo morali tudi izpeljati. Tu bo imela Evropska komisija bistveno večjo moč kot v preteklosti. Izkazalo se je, da so države v preteklosti pogosto obljubljale reforme, ki pa jih potem niso izvedle.
Leta so tekla, vlade so se menjale, dolgovi teh držav pa so naraščali.
Kako bomo vrnitev fiskalnega pravila občutili pri nas v Sloveniji?
Tukaj je zelo pomembno – in to je težava, tudi za Slovenijo – razumevanje, kaj sploh so reforme. Načrt za okrevanje in odpornost je pravzaprav reformni program.
Gre za sredstva Evropske unije, namenjena izvedbi reform in tistih naložb, ki bodo na dolgi rok povečale – kot ime pove – odpornost teh držav.
V Sloveniji pa smo se tega lotili, kot da je to svež evropski denar, ki ga bomo malo razporedili po državi za politično všečne projekte, ki pa imajo na žalost z reformami malo manj skupnega.
Zmanjševanje dolga nas torej čez tri leta ne bo privedlo do situacije, da bi morali, kot bi se izrazil vaš predhodnik Andrej Šircelj, “zujfnit ljudi”, torej uvajati varčevalne ukrepe?
Če se ga bodo države resno lotile od prvega leta, ne. Če pa bodo na način “saj je štiri leta dolgo obdobje” to prelagale na naslednjo vlado, pa bodo težave.
Kot rečeno, dinamika zniževanja bo odvisna od reform in vrste drugih ukrepov. Ta trenutek izdelujemo potrebne analize, od prihodnjega leta pa moramo to tudi izvajati.
Vlada se loteva tudi stanovanjske politike z željo, da bi pospešila gradnjo javnih najemniških stanovanj. Pri čemer pa ni povsem jasno, kakšno bo financiranje te gradnje. Vlada je napovedala, da bo za to v proračunu zagotovila sto milijonov letno, a na drugi strani izračuni Stanovanjskega sklada kažejo, da bi za obljubljenih tri tisoč stanovanj letno potrebovali kar okoli 400 milijonov evrov. Kaj spremljamo tukaj? Spet razkorak med željami in realnostjo?
Stanovanjska reforma je s tega vidika posebna. Na ministrstvu verjamemo, da iskanje denarja za gradnjo stanovanj ni omejeno samo na proračun. Dejstvo je, da je v preteklosti tako bilo, saj je bilo to pogosto tudi najlažje.
Potrebe na stanovanjskem trgu so enormne. Ni dvoma, da je število stanovanj premajhno in da je to razlog, zakaj nimamo ugodnih stanovanj. Tudi zadnja leta, mimogrede, so nekateri, ki so si to lahko privoščili, vlagali prav v nepremičnine, saj je bila to iz več razlogov najbolj oportuna naložba.
A vse to vpliva na to, da so cene stanovanj visoke in da si jih predvsem mladi ne morejo privoščiti. Zato delim mnenje s kolegi, da je treba pospešiti gradnjo stanovanj.
Do zdaj smo poznali sistem gradnje prek republiškega in občinskih stanovanjskih skladov, ki so financirani pretežno iz proračuna. Trenutno imajo odprte nekatere projekte, a ker so relativno zadolženi, se ne morejo dodatno zadolževati, zato smo zagotovili denar, da bodo projekte zaključili.
Model, ki ga pripravljamo in sledi dunajskemu, pa ne predvideva financiranja samo iz proračuna.
Iz česa pa še?
Ne skrivam, da imamo tu z ministrstvom za solidarno prihodnost (Simon Maljevac, Levica; op.a.) malo različne poglede.
A potrebe so tako velike, da je prav, da pospešimo gradnjo tako prek stanovanjskih skladov kot tudi prek posebnih družb. To bo nekakšen drugi steber, ki se bo izvajal v okviru Slovenskega državnega holdinga (SDH), ni pa še jasno, ali bo ta podeljeval garancije investitorjem ali bodo ustanavljali skupna projektna podjetja (SPV).
Absolutno verjamem, da so na trgu investitorji, na primer pokojninski skladi ali zavarovalnice, ki niso špekulativni in so zadovoljni z nekim omejenim donosom. Verjamem tudi, da je gradnja z javno-zasebnim partnerstvom lahko učinkovitejša kot gradnja z javnim denarjem. Zasebni partner prispeva k bolj optimalni, cenejši gradnji.
Ne bo pa to samo po sebi dovolj, veliko moramo narediti tudi na področju pridobivanja dovoljenj. Nič nam ne pomagata dobra volja in interes, da bi v petih letih vzpostavili sistem za izgradnjo do tri tisoč javnih najemniških stanovanj letno, če na drugi strani postopki sprememb prostorskih načrtov trajajo po tri leta, izdaja gradbenih dovoljenj eno leto.
O tem govorimo že 20 let, vse vlade so to poudarjale, a še vedno smo na istem. Ta vlada se mora ukvarjati tudi s tem.
“Ne zanima me, kdo je njegova žena in kakšno prepričanje ima”
Gospod minister, v koalicijskih krogih je kdaj slišati, da imate zelo velik vpliv, ko gre za kadrovanje v državnih podjetjih. In da se skoraj vse kadrovske odločitve pravzaprav sprejemajo v trikotniku premier Golob – vi – predsednik SDH Žiga Debeljak. Kaj boste rekli o tem?
Da so pristojnosti ministrov in SDH jasne.
Lani smo sprejeli novelo zakona o SDH, s katero smo dodatno zaostrili pogoje za imenovanje članov nadzornih svetov in posredno tudi poslovodstev ter omejili možnosti političnega kadrovanja.
Če se spomnite lanskega imenovanja nadzornikov SDH, med katerimi je bil tudi Franjo Bobinac … Ministri SD so se takrat po naših informacijah vzdržali glasovanja, kasneje je bilo iz njihove stranke slišati, da niso zadovoljni z načinom kadrovanja ravno zato, ker da vse ključne kadrovske odločitve sprejemajo v omenjenem trikotniku.
To je vprašanje za SD. Kolikor vem, so kandidate za nadzornike SDH na koncu podprli tudi oni. Tako ali tako pa ima zadnjo besedo državni zbor.
Kaj pa se dogaja na SID banki? Pred tedni ste, kot je bilo razumeti, na hitro podaljšali mandat nadzorniku Leu Knezu, včeraj sta bila imenovana še Gorazd Podbevšek in Matija Šenk, Anton Rop pa še ni potrjen. Kje se zatika? In ali ima Anton Rop, ki ga sicer predlaga ministrstvo za gospodarstvo – to je v rokah SD –, tudi vašo podporo?
Postopkov ne morem komentirati, saj še niso zaključeni. Dejstvo pa je, da je imenovanje nadzornikov v bankah dolgotrajen in kompleksen postopek. Tudi mi bi si želeli, da bi bil bistveno hitrejši.
Že lani jeseni smo v postopek dali nekaj ljudi, upam, da bo v kratkem končan.
Sicer pa sistem deluje tako, da v resnici politično kadrovanje ni možno, saj vsak kandidat potrebuje soglasje Banke Slovenije ter organov SID banke za skladnost (compliance).
Ti postopki so zelo zahtevni.
Precej neopazno pa je šlo mimo to, da ste pred kratkim podaljšali mandat direktorju zakladništva na ministrstvu za finance. Gre za Marjana Divjaka, ki je tudi nadzornik SID banke in soprog vodje kabineta bivšega premierja Janeza Janše. Divjak je bil tudi predsednik nadzornega sveta SID banke v času, ko so se tam pojavili sumi nepravilnosti in celo kaznivega dejanja. Takrat naj bi nadzornik Sašo Polanec, ki je nato odstopil, kadrovski agenciji Amrop Adria poslal zaupno strategijo banke, ki naj bi jo agencija posredovala naprej, a zgolj nekaterim kandidatom za člane uprave. To preiskujeta tako KPK kot policija. Kako to, da ste se odločili Divjaka obdržati na svojem ministrstvu? Kajti nekateri menijo, da s tem ne le tvegate odtekanje informacij v največjo opozicijsko stranko, pač pa tudi, da mora iti pri tem za neko vajino vezano trgovino, za kupčkanje.
Že preden sem nastopil mandat, sem jasno povedal, da ne bom odstopal od tega, da so moje odločitve strokovno naravnane. In tudi tukaj je tako.
Z zakladnico in zadolževanjem sem se v zadnjih devetih mesecih veliko ukvarjal, predvsem zato, ker je bilo že ob začetku mandata jasno, da je pred nami velika kriza, ki bi lahko bila večja kot koronakriza. Ključno je bilo, da zagotovimo dovolj likvidnosti.
V tem kontekstu sem relativno dobro spoznal gospoda Divjaka. Reči moram, da je eden najbolj profesionalnih direktorjev, ki je zelo cenjen pri največjih investicijskih bankah na svetu, s katerimi sodelujemo. Tako da je to kadrovanje strokovno in me v resnici ne zanima, kdo je njegova žena in kakšno prepričanje ima.
Kar zadeva SID banko, pa je bil tudi Leo Knez, ki smo mu nedavno podaljšali mandat, nadzornik v času domnevno spornih dogodkov. Če bi obstajal najmanjši sum, da je bil kateri od njiju zraven pri sumu izdaje podatkov, ne bi predlagal podaljšanja mandata.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje