Pet uglednih osebnosti z različnih področij življenja je za N1 napisalo svoj razmislek ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Kakšna bi bila boljša Slovenija, kaj izboljšati in kako, kakšna naj bo Slovenija naslednjih 30 let; kje smo bili, kje smo in kakšen naj bo pogled naprej? Danes za N1 o Sloveniji piše dr. Mojmir Mrak, ekonomist, profesor ter eden od pogajalcev tako v pogajanjih s tujimi upniki v prvih letih neodvisnosti kot v pogajanjih za vstop Slovenije v Evropsko unijo.
Slovenci smo si dolga stoletja prizadevali, da bi imeli lastno državo, v kateri bomo sami svoj gospodar. To nam je pred tridesetimi leti tudi uspelo. Do svoje države smo prišli v zelo posebnih mednarodnih političnih pogojih, ko se je ob razpadu Sovjetske zveze končala hladna vojna, a ključna za uspešno osamosvojitev v istem trenutku je vendarle bila izredno visoka stopnja enotnosti prebivalcev Slovenije, da uresničimo sanje o svoji državi. Upali smo, da bomo v njej živeli bistveno bolj demokratično, da bomo v njej uspešneje dosegali svoje cilje večjega blagostanja in ne nazadnje, da nam bo samostojnost omogočila vključitev v tisti del Evrope, v katerega sodimo. Trideset let oziroma časovni razpon ene generacije je že dovolj dolgo obdobje, ki omogoča kolikor toliko celovito oceno, koliko nam je te sanje uspelo uresničiti, je pa tudi primerno za razmislek o tem, kako in kaj v prihodnje. Svoja razmišljanja o prehojeni poti osredotočam na gospodarske vidike, ki so vedno bili in še danes predstavljajo jedro mojega profesionalnega delovanja, ob tem pa se ne bom izognil tudi nekaterim širšim družbenopolitičnim vidikom našega razvoja.
V gospodarskem smislu bi tridesetletno zgodovino Slovenije lahko razdelili v tri temeljna obdobja. Prvo je bilo obdobje samega osamosvajanja in vzpostavljanja gospodarsko suverene države. Temeljni pečat drugemu obdobju, ki v mnogočem predstavlja nadaljevanje prvega, je gospodarska tranzicija, ki je bila v institucionalnem smislu povezana v vključevanjem v EU in evroobmočje. Tretje pa je obdobje od tedaj dalje, torej let neposredno pred finančno krizo leta 2009 pa vse do današnjih dni. Osnovne značilnosti vsakega od teh obdobij in njihova ocena bodo podani v nadaljevanju, temu, lahko bi rekli kronološkemu pregledu pa bo sledil še moj pogled na nekatera dogajanja, ki so bistveno vplivala tako na sam koncept ekonomskega razvoja države kot na samo vodenje ekonomske politike.
Dobro postavljeni gospodarski temelji za razvoj nove suverene države
V prvem obdobju, torej ob sami osamosvojitvi in v letih neposredno po njej, smo na osnovi precej jasne vizije, kaj hočemo oziroma kam želimo, ter z visoko stopnjo enotnosti in sodelovanja vseh ključnih nosilcev ekonomske politike postavili solidne ekonomske temelje za gospodarski razvoj naše države. Ob tem je treba jasno povedati, da je Slovenija vstopila na pot samostojne države s solidnimi gospodarskimi temelji, ustvarjenimi v času, ko smo bili še del nekdanje Jugoslavije. Slovenija ni bila le daleč najbolj razvita republike te države, njeno gospodarstvo je učinkovito izkoriščalo velik jugoslovanski trg, prek Slovenije pa je potekala tudi tretjina celotnega jugoslovanskega izvoza. Prav močno gospodarstvo s precej visokim potencialom za generiranje akumulacije je omogočalo prebivalcem takratne Slovenije materialno in socialno spodobno življenje, po drugi strani pa je močno vplivalo tudi na model gospodarskega razvoja, ki smo ga začeli uresničevati po razglasitvi neodvisnosti. Gre za model postopnih sprememb, ki naj bi omogočil prehod v novi gospodarski sistem na gospodarsko manj boleč in socialno bolj vzdržen način kot v večini drugih socialističnih držav.
Čeprav je bila Slovenija na razglasitev samostojnosti v gospodarskem smislu dobro pripravljena, se je ob izgubi jugoslovanskih trgov soočila z velikim padcem BDP. Šok izgube do včeraj notranjega trga je zelo fleksibilnemu in izvozno usmerjenemu slovenskemu gospodarstvu uspelo precej hitro nadomestiti z izvozom v Zahodno Evropo. K temu je odločilno prispevala hitra in zelo uspešna uvedba lastne valute, ki je bila po mnogočem edinstvena v svetu. Ko je bila Slovenija zaradi hiperinflacije v jugoslovanskem monetarnem prostoru prisiljena, da praktično preko noči preide na lastno valuto, smo nekaj mesecev, ki so bili potrebni za logistično pripravo tolarjev, plačevali z boni ministrstva za finance. Šlo je za edinstveni primer v svetu, ki pa se je v danih razmerah pokazal kot zelo uspešen.
Poleg uvedbe lastne valute je bila v tistem času sprejeta še vrsta drugih ukrepov za stabilizacijo ekonomije. Šlo je zlasti za ukrepe, usmerjene v znižanje inflacije, v liberalizacijo trgovinskih tokov ter v ustvarjanje prvih deviznih rezerv države na način, da so se družbena stanovanja prodala prebivalstvu po zanje sicer zelo ugodni ceni. Z uspešnimi pogajanji s tujimi upniki je v tem obdobju državi uspelo tudi rešiti problem solidarnostne odgovornosti za dolgove nekdanje Jugoslavije. Z normalizacijo odnosov države s tujimi upniki nam je uspelo vzpostaviti poln dostop do sredstev na mednarodnih finančnih trgih ne le zanjo, temveč tudi za vse gospodarske subjekte z njenega ozemlja. V teh pogajanjih sem tudi sam aktivno sodeloval in spominjam se jih kot obdobja, ko je vladala visoka stopnja enotnosti na strokovnem in političnem nivoju, kaj je potrebno, da dosežemo ta, za državo strateški cilj, in ko je bil med takratno pozicijo in opozicijo mogoč spodoben in argumentiran dialog za dosego cilja, ki je bil v nacionalnem interesu. Žal je bil kasneje ta isti nacionalni interes grdo izigran na nekaterih drugih področjih, zlasti na področju privatizacije.
“Zgodba o uspehu“ z nekaj temnimi sencami
Drugo obdobje, ki zajema čas od sredine devetdesetih let do vstopa Slovenije v EU in evroobmočje v letih 2004 oziroma 2007, je bilo zaznamovano s procesom tranzicije iz samoupravnega v tržno gospodarstvo in s procesom evropskih integracij. Tudi to je bilo obdobje, ko smo precej jasno vedeli, kaj nam je storiti, če hočemo doseči enega od naših ključnih strateških ciljev, to pa je vstop v EU in kasneje v evroobmočje. V vsem tem obdobju se je Sloveniji uspevalo izogniti makroekonomskim neravnotežjem, dosegala pa je tudi solidne stopnje gospodarske rasti in je tako uspešno zmanjševala razvojni zaostanek za povprečjem EU. Medtem ko je še leta 1995 BDP na prebivalca Slovenije znašal 68 odstotkov povprečja držav članic EU, se je do leta 2007 dvignil kar na 87 povprečja EU.
Proces vključevanja Slovenije v EU, ki je potekal v tem obdobju, se je vsaj v primeru naše države izkazal kot izrazito učinkovit instrument za pospeševanje tranzicije. K temu je seveda odločilno prispevalo soglasje vseh političnih dejavnikov, da je naše mesto v EU, pa tudi sicer je bil naš proces pogajanj za vstop v EU v kar nekaj značilnostih precej specifičen. Naj navedem samo tri. Slovenija je bila edina država kandidatka, v kateri je parlament potrjeval pogajalska stališča. To je sicer včasih lahko predstavljalo logistični problem za nas, pogajalce, a po drugi strani je zagotavljalo visoko stopnjo demokratičnosti procesa pogajanj. Poleg tega, edino v Sloveniji so bile pogajalske pozicije objavljene javno takoj po njihovem sprejetju v parlamentu. In ne nazadnje, slovenski pogajalski tim je ostal kadrovsko nespremenjen vsa leta pogajanj, čeprav so se vladne koalicije v tem času spreminjale.
Solidne gospodarske rezultate v tem obdobju, ki jih je zaznamovalo hitro zapiranje razvojnega razkoraka do povprečja EU, privrženost ideji evropskih integracij in visoko podporo včlanitvi v EU, učinkovitost v samih predpristopnih pogajanjih ter kvaliteto takratne državne uprave so jasno opazili naši partnerji v EU, in vse to je pomembno prispevalo k odločitvi, da se Sloveniji kot prvi novi članici ponudi predsedovanje EU.
Celotno obdobje od osamosvojitve leta 1991 do včlanitve v EU leta 2004 in vstopa v evroobmočje leta 2007, v katerem je Slovenija vzpostavila državne institucije, dosegla svoje strateške cilje o vključitvi v evroatlantske povezave ter ob tem bila gospodarsko uspešna, je nedvomno mogoče oceniti kot obdobje, v katerem je bilo uresničeno mnogo tistega, kar smo si želeli in o čemer smo sanjali, ko smo se odpravili na pot neodvisnosti. In na to smo lahko upravičeno ponosni še danes.
Slovenija je bila na prelomu tisočletja in v nekaj naslednjih letih upravičeno označevana kot “zgodba o uspehu“. Ni pa ta zgodba bila brez senčnih plati. Že v drugi polovici devetdesetih let so se tako začele kazati nekatere strukturne slabosti našega gospodarskega modela. Najbolj očitne so bile slabosti sprejetega koncepta privatizacije, ki je s favoriziranjem domačih lastnikov pod krinko nacionalnega interesa in z dejanskim odvračanjem tujih lastnikov otežil učinkovito preobrazbo podjetniškega sektorja, ter počasnost pri udejanjanju nekaterih ključnih strukturnih reform. Oboje je imelo svoje osnove v gradualističnem pristopu Slovenije k celotnemu procesu tranzicije. Ta je bil posledica tako najbolj ugodnega startnega položaja, ki ga je imela naša država med vsemi tranzicijskimi državami, kakor tudi prevladujočega načina takratnega vodenja ekonomske politike v Sloveniji, ki je temeljilo na iskanju čim širšega soglasja za sprejete odločitve. Seveda je imel ta način odločanja svoje pozitivne plati v smislu zagotavljanja socialne stabilnosti, imel pa je tudi slabosti, ki so se odražale v obliki manjše gospodarske učinkovitosti.
Še eno senčno plat takratne slovenske “zgodbe o uspehu“ velja omeniti. V Sloveniji smo bili upravičeno zelo ponosni na uspešen proces vključevanja v EU, in ta proces nas je resnično močno zbližal z EU, a to žal velja predvsem za tista področja, na katerih je vzpostavljen evropski pravni red. Na tistih področjih, ki jih pravni red EU ne ureja, to pa je predvsem področje krepitve institucij, ki so potrebne za uspešno delovanje politične demokracije zahodnega tipa in učinkovito tržno ekonomijo, pa smo nadaljevali z izrazito počasnimi in necelovitimi spremembami. Na ta način našim institucijam nismo ustvarili pogojev, ki bi jim omogočali profesionalno in vsestransko kvalitetno delovanje, in s tem problemom se več kot očitno soočamo v zadnjih letih. Izkušnje namreč kažejo, da so kvalitetne institucije pomemben dejavnik stabilnosti države, to pa še zlasti velja v obdobjih, ko se ta spoprijema s pogostimi političnimi spremembami in/ali gospodarsko nestabilnimi razmerami. In prav v takšnih razmerah v Sloveniji živimo zadnjih petnajst letih.
Od finančne do koronakrize: nihanja v pogojih zmanjšane politične stabilnosti
Tretje obdobje, ki se začenja z leti neposredno pred izbruhom finančne krize leta 2009 in traja vse do danes, je v mnogočem zelo drugačno od predhodnega. Medtem ko je bilo slednje v gospodarskem smislu precej stabilno in z jasno ekonomsko-politično orientacijo smeri, v katero želimo, pa so za obdobje po našem vstopu v EU in evroobmočje značilna velika gospodarska nihanja, ta pa so spremljale tudi pogoste politične spremembe.
V gospodarskem smislu je bilo to obdobje, ki so ga zaznamovale tri krize, najprej finančna, nato migrantska in sedaj še zdravstvena. V tem kontekstu je sicer razumljivo, da je bila gospodarska rast v obdobju kot celoti manjša, kot je bila v prejšnjem, a žal je bilo s finančno krizo grobo prekinjeno tudi približevanje našega BDP na prebivalca povprečju EU. V primerjavi z drugimi državami, s katerimi se običajno primerjamo, je bila pri nas finančna kriza globlja kot drugod, in to predvsem kot posledica velikih makroekonomskih neravnotežij, ki so se nakopičila v letih pred samo krizo, pa tudi zaradi ukrepov, s katerimi smo jo skušali reševati.
Slabši ekonomski rezultati države za obdobje kot celoto so deloma res posledica kriz, na katerih izbruh sami nismo imeli vpliva, pomembno pa je k temu prispevalo tudi neprimerno odzivanje ekonomske politike na nastalo situacijo. Naj navedem tri epizode, v katerih so nosilci ekonomske politike v tem obdobju neustrezno odgovorili na takratne izzive. V izogib očitku, da je po bitki lahko biti general, naj povem, da sem o vsaki epizodi v času, ko je to bilo aktualno, podal svoje mnenje in videnje.
Prva epizoda neustreznega odziva ekonomske politike na takratne izzive so bila leta neposredno pred finančno krizo, ko je v pogojih nenormalno visokih stopenj gospodarske rasti, negativnih realnih obrestnih mer in posledično velikega priliva kapitala v obliki bančnih kreditov takratna vlada s svojo prociklično fiskalno politiko še pospešila pregrevanje gospodarstva in s tem še povečala makroekonomska neravnotežja v državi, zlasti tista v bančnem sektorju in v plačilni bilanci.
Druga epizoda pa je obdobje od samega izbruha finančne krize leta 2009 do leta 2013, ko se je Slovenija praktično znašla na robu bankrota. Razloga sta predvsem dva, močan padec gospodarske rasti, povzročen s finančno krizo, ter odlaganje reševanja problemov bank, v katerih so se slabi krediti močno povečali. Smrtonosna mešanica bančne in državne krize je povzročila hitro poslabšanje javnih financ države, to pa je prek znižanja bonitete države in popolne spremembe naklonjenosti finančnih trgov Sloveniji pripeljalo do praktične prekinitve njenega dostopa do sredstev teh trgov. Slovenija je tako v roku vsega petih let prešla od vzorne in zaupanja vredne članice EU v članico, ki je dejansko postala poligon za testiranje novih metod za reševanje krize.
Obremenjena z velikim javnim dolgom, nastalim kot posledica večletnih velikih primanjkljajev v javnih financah in reševanja bank, je bila Slovenija v naslednjih letih primorana v močno makroekonomsko stabilizacijo, katere jedro sta bili stabilizacija javnih financ in uspešna, a zelo draga sanacija bank. Povečanje izvoza, temelječe na obnovljeni cenovni konkurenčnosti, je bilo ključno, da je s pospešeno gospodarsko rastjo država znova začela dosegati stopnje, ki so bile znatno višje od povprečja EU.
Tretji epizodi neprimernega odzivanja vlade na nastale razmere pa smo priča prav v teh mesecih, ko vlada ob že tako visokem javnofinančnem primanjkljaju, povzročenim s covidno krizo, napoveduje davčno reformo, ki naj bi še povečala izpad prihodkov, pri čemer pa ne daje predlogov za nove davčne vire. Strategija reforme, ki temelji samo na predpostavki, da naj bi se več davkov pobralo zaradi povečanega obsega trošenja in boljšega pobiranja davkov, je v sedanjih izrazito nepredvidljivih in krhkih pogojih zelo tvegana in v teh razmerah za Slovenijo neprimerna.
Težave v prilagajanju po vstopu v EU in evroobmočje
Upravljanje ekonomije in vodenje ekonomske politike se je med tridesetletno zgodovino samostojne Slovenije močno spremenilo. Medtem ko je po razglasitvi samostojnosti in uvedbi lastne valute država suvereno odločala o celotnem naboru makroekonomskih politik, torej tako o fiskalni kot o monetarni in posledično tečajni politiki, kot o strukturnih politikah, pa se ji je z vstopom v EU in evroobmočje ta nabor bistveno zožil. Monetarna politika je prešla v popolno pristojnost skupne centralne banke, fiskalna politika in strukturne politike pa so sicer formalno še vedno v pristojnosti države, a je ta pristojnost dejansko zožena tako s samim pravnim redom EU kot z različnimi oblikami koordinacije ekonomskih politik na EU-nivoju.
Skratka, vodenje ekonomske politike danes je bistveno drugačno, kot je bilo v desetletju, ki je sledilo razglasitvi neodvisnosti. Žal se zdi, da se tem spremenjenim razmeram nismo znali ali hoteli prilagoditi. V sedanjih razmerah, ko je pomemben del pristojnosti vodenja ekonomskih politik prešel na EU-raven, bi v Sloveniji morali biti še zlasti pozorni in učinkoviti pri tistih politikah, ki so še vedno v naši pristojnosti. Naj navedem primer fiskalne politike. Za državo, ki je v evroobmočju, je fiskalna politika relativno bolj pomembna kot za državo, ki ima svojo nacionalno valuto. To pa seveda pomeni, da so tudi eventualne napake pri vodenju te politike za države s skupno valuto dražje kot za tiste, ki niso v tem aranžmaju. Finančna kriza je to zelo jasno potrdila. Ali pa drug primer. Država članica EU ima veliko svobode pri koncipiranju in izvajanju strukturnih reform, ki sicer niso regulirane s pravnim redom EU, so pa ključne za povečevanje konkurenčnosti države. Če država teh politik ne bo učinkovito uporabljala, bo njeno blagostanje v okviru EU, merjeno skozi daljše časovno obdobje, napredovalo počasneje, kot bi lahko. Poleg tega pa slabosti države na področju strukturnih reform skozi čas lahko rezultirajo v naraščanju nekaterih makroekonomskih neravnotežij. Za Slovenijo je tipičen tovrstni primer odlaganje tistih strukturnih reform, ki bi naslovile problem staranja prebivalstva. Gre predvsem za reforme na področju zdravstva in pokojnin, kjer je vsem bolj ali malo jasno, da dlje ko se bo z njimi odlagalo, bolj boleče bodo v tistem trenutku.
Kakovost gospodarskega upravljanja in naraščajoča polarizacija političnega prostora
Poleg sistemskih sprememb, povezanih s prenosom pristojnosti za vodenje nekaterih ekonomskih politik na nivo EU, pa je bilo upravljanje ekonomije v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih podvrženo tudi vrsti drugih strukturnih sprememb domačega izvora, ki bistveno vplivajo tako na razvojno usmerjanje gospodarstva kot na vodenje gospodarske politike. Večina teh sprememb ima korenine v politiki, natančneje v modusu njenega delovanja.
Medtem ko nam je v desetletju po razglasitvi neodvisnosti in tudi v času pridruževanja EU v državi uspelo vzdrževati visoko stopnjo politične enotnosti glede ključnih prioritet našega gospodarskega in širše družbenega življenja, pa smo se po včlanitvi v EU Slovenci vrnili v naš standardni in žal pogubni politični vzorec delitve na naše in vaše, na rdeče in bele. Raven politične kulture se je začela zniževati, vse manj pa je tudi medsebojne tolerantnosti in argumentirane debate med politiki. V takšnem vzdušju se možnosti za resen vsebinski dialog o razvojnih dokumentih in drugih ključnih vidikih upravljanja ekonomije vse boj zožujejo. V takšni situaciji so argumenti vse manj pomembni, vse bolj postaja pomembno, ne kaj, temveč kdo je kaj povedal. Vse manj je pripravljenosti prisluhniti nasprotnim argumentom. Vse bolj živimo v okolju, da če ne deliš mojega mnenja, si moj nasprotnik. In nasprotnika je treba odstraniti. To pa je seveda okolje, ki je izrazito protirazvojno usmerjeno in na dolgi rok pogubno, saj preprosto ne omogoča reševanja problemov.
Močna strankarska politizacija življenja se odraža tudi v državni upravi, kjer se je vzpostavilo pravilo, da vsaki spremembi vlade, teh pa je bilo v zadnjih petnajstih letih veliko, sledi “globoko kadrovsko oranje“. In tu ne mislim le sprememb na političnem nivoju, ki so logična posledica političnih sprememb, temveč tudi spremembe na profesionalni ravni. To pa v sicer precej plitvem kadrovskem bazenu Slovenije vodi v splošno zniževanje profesionalne sposobnosti državne uprave. Upal bi si trditi, da je generalno gledano kvaliteta državne uprave v Sloveniji danes nižja, kot je bila v času našega vstopa v EU in našega prvega predsedovanja. Je pa seveda šibka državna uprava voda na mlin vsakokratni vladi in njenim ministrom, saj jim omogoča lažjo izpeljavo svojih političnih ciljev.
Naj opozorim še na eno bistveno spremembo pri upravljanju slovenske ekonomije med obdobjem do njenega vstopa v EU in evroobmočje ter po njem. Gre za spremembo v samem artikuliranju ekonomskih in širše razvojnih prioritet države za naslednje srednjeročno in dolgoročno obdobje in za spremembo v načinu, kako to počnemo.
Najprej glede prvega. Medtem ko smo v prvem obdobju imeli jasno definirane strateške cilje in smo v skladu z njimi uskladili tudi ključne razvojne dokumente države, smo se po našem vstopu v EU znašli v nekakšnem vakuumu oziroma brez kompasa na tem področju. Zadnja strategija razvoja države, ki je bila tudi bolj ali manj izpeljana, je tista, sprejeta leta 2005 za obdobje do leta 2013. Od takrat pa naša država ni zmogla ali pa ni želela pripraviti celovitega razvojnega dokumenta države. Ena prejšnjih vlad je pod močnim vsebinskim vodstvom OECD sicer pripravila strategijo Slovenija 2030, a se je ta izkazala kot popolnoma neuporabna. Očitno imamo v Sloveniji po vstopu v EU velik problem, da bi identificirali svoje primerjalne prednosti in jih oblikovali v konsistentno razvojno strategijo ali pa si tega politika niti ne želi. Odsotnost strateškega okvira ji namreč daje več možnosti, da krmari barko slovenskega razvoja brez kakršnegakoli domačega sidra in njegovo smer prilagaja kratkoročnim političnim potrebam. V tej odsotnosti lastnega strateškega razmisleka, kaj želimo s svojo državo in kam jo peljati, je tako še dobro, da nam določene razvojne gabarite postavlja vsaj EU. Čeprav jih velikokrat kritiziramo, in včasih tudi zelo upravičeno, so ti gabariti še posebej pomembni in potrebni za vse države članice EU, ki iz kakršnihkoli razlogov svojega razvojnega okvira ne artikulirajo, in mednje se v zadnjem desetletju žal uvršča tudi Slovenija.
In sedaj še o tem, kako pripravljamo te dokumente, ko v njihovo pripravo pač že moramo iz enega ali drugega razloga. V procesu njihove priprave se vse bolj uveljavlja praksa, da se dokumenti pripravljajo v zelo zaprtem krogu in v konzultaciji samo s tistimi deležniki, ki so takratni vladni strukturi povšeči. Tipičen primer, ki jasno ilustrira ta model, je priprava Načrta za okrevanje in odpornost, ki ga je sedanja vlada v zadnjem letu pripravljala v kontekstu programiranja EU-sredstev. Čeprav vztrajno trdi, za kako dober dokument gre in kako naj bi vodil državo v razvojni preboj, je že danes jasno, da ni tako. To ni presenetljivo, saj ga je pripravila peščica državnih uradnikov na instituciji, ki sama nima potenciala za pripravo takšnega dokumenta, in ob praktično popolni odsotnosti konzultacij z gospodarstvom, univerzami in razvojnimi inštituti, torej s tistimi segmenti družbe, ki naj bi bili nosilci tega razvojnega preboja. Tudi s pripravo Strategije 2030, ki jo je pripravila ena prejšnjih vlad, ni bilo bistveno drugače, saj se je tudi ta delala v zelo ozki birokratični strukturi in brez resne vključitve domače stroke. Če človek povzame, se je težko izogniti zaključku, da so v nasprotju z obdobjem do vstopa v EU, ko je bila domača stroka močno vključena v pripravo strateških dokumentov, pogosto pa tudi neposredno v njihovo izvajanje, v zadnjem obdobju strokovnjaki vse bolj odrivani na stranski tir. Delno je to verjetno izbira njih samih, ker se nočejo kompromitirati, večinoma pa gre za posledico dejstva, da politika te strukture vse bolj izloča iz procesa, ker znajo biti moteče za doseganje ciljev, ki si jih je zastavila v tistem trenutku vladajoča politika. Za majhno državo, ki ima izrazito omejene kadrovske potenciale, je to žal razvojno pogubno.
Zaključek
Vsi merljivi statistični podatki kažejo, da je v tridesetih letih svoje samostojnosti Slovenija dosegla velik napredek in da v materialnem smislu danes živimo znatno bolje kot v trenutku, ko smo se odpravili na pot samostojnosti. Poleg tega je naša država dosegla tudi vse tiste strateško-gospodarske cilje, ki so bili vezani na institucionalno vključevanje v EU in evroobmočje.
Kljub tem nespornim dosežkom, ki so bili boljši in bolj prepričljivi v obdobju do našega vstopa v EU kot v zadnjem desetletju, je moj zaključek, da smo na gospodarskem področju dosegli manj, kot bi realno lahko. To kaže že primerjava z nekaterimi državami, na katere smo še v prvem desetletju tranzicije gledali zviška, danes pa nas nekatere od njih v gospodarskorazvojnem smislu ne le dohitevajo, temveč že tudi prehitevajo.
Dejstvo, da je naš gospodarski razvoj v obdobju po vstopu v EU zastal bolj kot v primerljivih drugih državah, je predvsem posledica občasno napačnih odzivov nosilcev ekonomske politike na krizna dogajanja v zadnjem desetletju. Tisto, kar je bolj skrb vzbujajoče in s potencialno bolj dolgoročno negativnimi vplivi, pa je dvoje.
Prvič, Slovenija se žal ni prilagodila bistveno spremenjenemu makroekonomskemu okviru, do katerega je prišlo po našem vstopu v EU in še zlasti v evroobmočje. V tem spremenjenem okviru bi država morala posvetiti bistveno večjo pozornost tistim politikam, ki so ostale v njeni pristojnosti, to pa so fiskalna politika in zdrave javne finance ter strukturne politike, usmerjene v kontinuirano povečevanje produktivnosti. Za te pa je potrebna celovita razvojna usmeritev države, ki je Sloveniji žal vse od vstopa v EU do danes ni uspelo izoblikovati. To pa posledično pomeni, da se bo razvojno improviziranje oziroma tavanje še kar nadaljevalo.
In drugič, Slovenija je politično vse bolj razklana. Osebno sem zelo razočaran, da danes živimo v državi, do katere smo pred tridesetimi leti prišli težko, a z izjemno visoko stopnjo enotnosti, v kateri se politiki praktično ne poslušajo, kaj šele argumentirano pogovarjajo. Takšno politično okolje predstavlja vse večjo oviro za normalno funkcioniranje gospodarstva, že sedaj pa praktično onemogoča kakršenkoli resen razmislek o dolgoročnih razvojnih prioritetah.
Iskreno upam, da se nam bo v naši državi uspelo učinkovito soočiti s tema dvema izzivoma in najti primerne rešitve. Če ne, bodo moje sanje izpred tridesetih let o Sloveniji kot razviti državi zahodnoevropskega tipa še naprej ostale zgolj sanje, in to morda celo bolj oddaljene, kot sem mislil takrat.
**
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva.
