Pet uglednih osebnosti z različnih področij življenja je za N1 napisalo svoj razmislek ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Kakšna bi bila boljša Slovenija, kaj izboljšati in kako, kakšna naj bo Slovenija naslednjih 30 let; kje smo bili, kje smo in kakšen naj bo pogled naprej? Danes za N1 o Sloveniji piše selektor slovenske nogometne reprezentance Matjaž Kek.
30 let je, odkar smo “samo-svoji“, pa vendar smo še pravzaprav mladi, če govorimo o neskončnem času človeške zgodovine. 30 let je od dni ponosa, slave, enotnosti in odločnosti, da si bomo usodo krojili in pisali sami. Tisti neverjetni optimizem in zanos uvodnega časa je hitro zamenjala realnost, za nas na sončni strani Alp. Vse prehitro so ali pa, bolje rečeno, smo enakomisleči in podobnih idealov šli vsak na svoj breg. Na koncu koncev je tako pravzaprav povsod, tudi v bolj ali manj starih državah in narodih, v tistih s tisočletno zgodovino in tistih z mlajšo letnico rojstva, kot smo mi; in tu nismo kakšna svetla izjema.
Zdaj ko je svetu čez noč zavladala skoraj nepredstavljiva pandemija in vse postavila na glavo, so te razlike teh in onih vsak dan večje. Kazanje s prstom iz enega na drugi breg še nikoli ni bilo bolj očitno in obračunavanje bolj neusmiljeno, kot je sedaj. Mislim, da bo kar držalo, da so se nad sončno stran Alp zgrnili kar težki sivi oblaki. Nekoč majhni in simpatični, z lepo prihodnostjo nekega vsesplošnega blagostanja in človeka vrednega življenja se danes spopadamo z že znanimi problemi človeške zgodovine. Različnih pogledov, različnih idealov, različnih dojemanj dejstev – tako zgodovinskih kot vsakdanjih. Hudič bo, če bomo pozabili na dane možnosti, na naše znanje, optimizem in iskren – če je treba, včasih tudi kritičen – a odkrit dialog v kulturni komunikaciji. Spoštljivost je tu še kako pomembna.
Kako simbolično nam je te dni narava pokazala, kako globoko smo zabredli v lastni neumnosti. Kako velik problem je za preproste ljudi postalo nezakonito odloženo komunalno blato. Kako simbolično … Mislim, da ne bo dobro, če bomo samo čakali, da bo svoje naredila narava. Menim, da bomo morali kaj postoriti tudi sami. In upam, da nam bo to tudi uspelo. Kljub temu da smo šele 30 let mladi in le 30 let “samo-svoji”.
Morda bi se lahko pogosteje spomnili in kaj naučili tudi ob vseh zmagovalnih trenutkih slovenskega športa, ki jih je bilo v teh 30 letih veliko. Mogoče je to ena od smeri ali načinov reševanja številnih problemov, vsak dan večje razdvojenosti. Trenutki, ko ni pomembno, ali je to ekipa ali so to posamezniki, ko so pomembni ponos, enotnost, optimizem in neomajna volja za skupni uspeh. Kako neskončno lepo je biti del neverjetnega zanosa in silne pozitivne energije takrat istomislečih za uspeh pod slovensko zastavo, pa naj bo to na tribunah, igriščih ali kjerkoli drugod. Hudič bo, če nam bo zmanjkalo optimizma in pozitivne energije, če ne bomo sposobni sami in skupaj reagirati na nakopičene probleme. Da zmoremo, smo že dokazali, tako pred 30 leti kot pozneje. Sicer se nam lahko zgodi, da bomo dlje časa tu, kjer smo sedaj. Naj nas vodita spoštljiv odnos in skrb za vsakega posameznika.
**
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!