Nasilje nad ženskami ima velik vpliv na njihovo psihično in fizično zdravje. Ker žrtve zaradi strahu nasilje le redko same prijavijo, pri prepoznavanju znakov pomembno vlogo igrajo zdravstveni delavci, ki so z njimi redno v stiku, pa naj gre za osebnega zdravnika, ginekologinjo ali patronažno sestro, ki pride na dom. Veliko lahko naredimo tudi drugi člani družbe, ko nasilje zaznamo sami ali se nam žrtev zaupa. Pomembno vlogo pa igrajo še institucije, saj je lahko ravno nezaupanje v njihovo delo tisto, ki žrtve ustavlja pri iskanju poti v varnost.
Podatki o nasilju nad ženskami so sami po sebi pretresljivi. Vsaka tretja ženska v EU je žrtev nasilja, 55 odstotkov žensk pa vsaj enkrat v življenju doživi neko obliko spolnega nadlegovanja.
V veliki dvorani ljubljanske mestne hiše je v času svetovnih dnevov boja proti nasilju nad ženskami potekala okrogla miza, ki jo je vodila Nena Kopčavar Guček, družinska zdravnica iz Zdravstvenega doma Ljubljana (enota Vič). Fokus okrogle mize je bil na zdravstvenem vidiku posledic nasilja, ki so vidne na telesnem in duševnem zdravju žensk.
Podatki in izkušnje sodelujočih kažejo, da zlorabljene ženske zdravstvene storitve uporabljajo pogosteje, a le vsaka dvajseta ženska nasilje prijavi sama od sebe. Prav zato je ključna ozaveščenost zdravstvenih delavcev, ki lahko ob stiku z žrtvami med obravnavo prepoznajo znake in tudi ukrepajo.
Ginekologinja Tinkara Srnovršnik se pri svojem delu nemalokrat sooči z obravnavo posiljene ženske. Kot je poudarila, je obravnava žrtve v tem primeru izjemno čustveno, pa tudi časovno zahtevna. V primeru posilstva je namreč zelo pomembno, da se sistematično pridobijo forenzični dokazi nasilnega dejanja, saj lahko le tako žrtev ob sodni obravnavi doseže pravico.
Srnovršnik je poudarila, da je pri obravnavi potrebno precej empatije do posiljene ženske, hkrati pa tudi zadostna mera profesionalnosti, da se zdravnik, ki doživlja stisko žrtve, ne zlomi. “Najbolj boleče je gledati kalvarijo, ko se mora žrtev na sodišču iz oči v oči soočiti s posiljevalcem,” je ob tem še dodala ginekologinja.
Druge oblike spolnega nasilja se lahko kažejo tudi v ponavljajočih se vnetjih mehurja in nepojasnjenih kroničnih bolečinah v medenici, ki jih ni mogoče objektivno razložiti. Znaki so lahko ponavljajoči se izcedki in bakterijske okužbe, motnje v menstrualnem ciklu, pa tudi medenična vnetna bolezen, ki lahko privede celo do neplodnosti. Ko teh težav ni mogoče pojasniti oziroma najti vzroka, je nujno zavedanje, da so lahko tudi posledice dlje trajajočega spolnega nasilja.
Oblika nasilja je partnerjevo omejevanje dostopa do kontracepcije, na primer, da mora ženska pred njim skrivati kontracepcijske tabletke ali dejstvo, da ima maternični vložek, je poudarila dr. Srnovršnik.
Ogromno žensk o vsem tem ne spregovori, pogosto zaradi strahu pred povzročiteljem nasilja. Ginekologinja je opisala primer, ko je bila edina možnost noseče žrtve, da se nekomu zaupa, takrat, ko je bila v njeni čakalnici. Tam se je pogovarjala s svetovalko, saj je nasilni partner nadzoroval vsak drugi aspekt žrtvinega življenja. Po porodu je ginekologinja žrtvi želela še naprej pomagati, zato je ponudila obisk patronažne sestre na domu, a je žrtev to zavrnila.
Ob tem je dr. Kopčavar Guček poudarila, da čeprav so zdravniki dolžni prijaviti nasilje, nad vsem prevlada avtonomnost žrtve. Statistika kaže, da se žrtve nasilja v povprečju sedemkrat vrnejo k povzročitelju. Pogosto prvič, ko se zaupajo zdravniku, še ne želijo, da ta ukrepa, dovolj jim je, da vsaj nekdo ve za položaj, v katerem so. Takrat je treba biti potrpežljiv, je poudarila Kopčavar Guček, in počakati, da bo žrtev pripravljena na naslednji korak. “Od nas žrtev pričakuje predvsem, da poslušamo,” je ob tem dodala.
Prav zaradi pravice do avtonomnosti žrtve je zelo pomembno, da je ne obsojamo, če se vrne k povzročitelju nasilja. Tudi ob vsaki morebitni vrnitvi potrebuje vso podporo, da enkrat zbere moč in odide za vedno, so se strinjale sodelujoče.
Kot družinska zdravnica se Kopčavar Guček pogosto sreča z ženskami, ki doma doživljajo nasilje. Statistika namreč kaže, da se posameznik z osebnim zdravnikom sreča od štirikrat do šestkrat na leto. “Treba je biti pozoren na nepojasnjene težave in bizarne poškodbe. Okrogli odtisi na roki ne morejo biti od likalnika, v bistvu gre za ugasnjene ogorke cigaret,” je ponazorila.
Poleg prepoznavanja znakov nasilja zdravstvenih delavcev smo tukaj tudi vsi drugi člani družbe, ki moramo biti ozaveščeni in se zavedati, da ne smemo preprosto zamižati in pogledati stran. Dr. Kopčavar Guček je delila primer ženske, ki jo je poiskala v zdravstvenem domu, ji pokazala svojo osebno izkaznico z domačim naslovom in ji povedala, da je soseda njene pacientke ter da sliši, kaj se dogaja v sosednjem stanovanju. Tako obvestilo o nasilju pogosto pride od zunaj.
Tudi na policiji so ob mednarodnih dnevih boja proti nasilju nad ženskami pozvali ljudi, ki so seznanjeni s primeri nasilja v družini, da to prijavijo. “Pogosto je žrtve strah, počutijo se osramočene, razočarane, jezne, bojijo se povzročiteljevega maščevanja. Včasih same ne zmorejo tega koraka,” so ob tem dodali.
Je ukrep prepovedi približevanja učinkovit?
Na okrogli mizi je sodelovala tudi policistka Mirela Čorić z ljubljanske policijske uprave. Izjemno pomembno pri pomoči žrtvi nasilja je, da se policija ustrezno odzove, ko pride na kraj dogodka, kar je najpogosteje seveda domači naslov. Prvi korak je pridobiti zaupanje žrtve, ji zagotoviti, da ji verjamemo. Napačen odziv v tako kočljivi situaciji namreč lahko vodi v to, da žrtev izgubimo oziroma da se nikoli več ne obrne na policijo. Zato je zelo pomembno, da policisti in kriminalisti znajo pristopati do žrtve in poznajo vse njene pravice.
Ko govorimo o nasilju, seveda to ni samo fizično nasilje, ki se odrazi v modricah ali drugih poškodbah. “Večkrat slišimo: ‘Pa saj me ni udaril.’ A zavedati se moramo, da je psihično nasilje lahko enakovredno fizičnemu,” je ob tem poudarila Čorić.
Pri najhujših oblikah nasilja se za zaščito žrtve lahko izreče ukrep prepovedi približevanja, ki pa je zaradi številnih tragičnih zgodb, ko se zgodi femicid kljub temu ukrepu, nemalokrat postavljen pod vprašaj. Policistka Čorić sicer iz izkušenj pravi, da ukrep žrtvi v trenutku, ko se izreče, ogromno pomeni, prinese vsaj akutno olajšanje.
Policija lahko izreče ukrep prepovedi približevanja za 48 ur. Ukrep mora v 24 urah potrditi preiskovalni sodnik, ki lahko ukrep podaljša do 15 dni. Na zahtevo žrtve lahko sodnik ukrep podaljša do 60 dni. Sodišče lahko povzročitelju nasilja izreče ukrepe za največ 12 mesecev.
Spoštovanje ukrepa nadzira policija, če pa povzročitelja zalotijo v bližini žrtve, ga morajo takoj odstraniti. Za kršitev ukrepa lahko osebi policija izreče globo ali jo pridrži.
A kot je izpostavila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, ukrep deluje le, ko ga storilec resno vzame. Nekaterim je to dovolj resno sporočilo organa, kot je policija, da naj prenehajo svoje početje, medtem ko ga drugi ne jemljejo resno. Podatki kažejo, da na 1.000 izrečenih prepovedi približevanja zaznajo kar 500 kršitev.
Ženske pri reševanju lastnega življenja pozabijo na zdravje
Mnoge ženske dlje časa zanemarjajo vse zdravstvene težave, ki so posledica nasilja. Tako se pogosto svojemu zdravju posvetijo šele, ko rešijo svojo varnostno situacijo oziroma lastno eksistenco, recimo z umikom v varno hišo. “Tako se potem nemalokrat zgodi, da težko zbolijo ali odkrijejo bolezni. Nekatere potem celo umrejo, ker so tako dolgo zapostavljale težave, ki so se nabirale,” je pretresljiv podatek delila Zabukovec Kerin.
Sodelujoče so se odzvale tudi na nedavno novico o domnevnem skupinskem posilstvu, ki ni dobilo sodnega epiloga. Večino vpletenih je sodišče namreč oprostilo večine obtožb. Sodnik je odločil, da pri domnevnem napadu na dekle ni šlo za notorično spolno dejanje, ki bi ga bilo mogoče neposredno povezati z zadovoljevanjem spolnega nagona, temveč je bilo pogojeno z mladostjo vpletenih in “hormonskim neravnovesjem, ki priteče mladim”.
Na to je ginekologinja Srnovršnik dejala, da je ta obrazložitev “milo rečeno bizarna” in da “zanjo nima besed”. Zabukovec Kerin pa se je vprašala, kakšno sporočilo javnosti je to. “Takšne odločitve v žrtve vsadijo dvom, ali bi sploh spregovorile, ali je vredno,” je opozorila.
Predsednica društva za nenasilno komunikacijo medtem priznava, da smo v zadnjih 30 letih naredili ogromen napredek na področju ozaveščanja o nasilju. Danes imamo tudi varne hiše, ki jih včasih ni bilo, pa tudi številna društva, na katera se lahko ženske obrnejo za pomoč. “Ženske danes hitreje poiščejo pomoč – po prvi klofuti, prvič, ko ji moški odvzame denar, prvič, ko od nje zahteva gesla za razne aplikacije, saj vedo, da je to narobe,” je ob tem dejala. Še vedno pa precej prikrito ostaja spolno nasilje, ki ga ženske doživljajo kot največji vdor v intimo.
Veliko žensk o nasilju sicer najprej spregovori v okviru svoje socialne mreže, pa naj bo to z mamo, sestro ali prijateljico. Prav zato je pomembno, da vemo, kako v takšnem primeru ravnati. Točke, ki si jo lahko zapomnimo, so:
1. Nasilja ne spregledam.
2. Nasilja ne spodbujam.
3. Ob nasilju primerno ukrepam.
4. Proti nasilju govorim in delujem.
Osnova pa je seveda: nasilja ne povzročam.
Na okrogli mizi je bila tudi Dragana Glišovič Meglič s Centra za psihološko svetovanje Posvet. V centru nudijo individualno obravnavo posameznikom, parom in družinam, ki doživljajo čustvene stiske. Podporo nudijo pri akutni stiski in ponujajo razbremenilne pogovore, prav tako pa klienta lahko usmerijo k iskanju ustreznih načinov reševanja problema.
Pokličete lahko v sprejemno pisarno Ljubljana ali Celje, kjer vaš klic sprejme usposobljen svetovalec. Sledita triaža in razbremenilni pogovor. Za sprejem ne potrebujete napotnice ali zdravstvene izkaznice, svetovanje je brezplačno.
Po vsej Sloveniji je 27 svetovalnic, osem od tega za mladostnike.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje