V slovenskem zdravstvenem sistemu imajo izbrani osebni zdravniki zelo pomembno vlogo, saj predstavljajo vstopno točko v zdravstveno obravnavo. Kljub temu je oseb brez izbranega zdravnika že 15 let več kot 100.000, letos pa se je stanje močno poslabšalo. Pacienti so nezadovoljni zaradi nedostopnega zdravstva, zdravniki pa že dolga leta ponavljajo, da so preobremenjeni.
V Sloveniji še nikoli ni bilo toliko oseb brez izbranega osebnega zdravnika kot zdaj, kažejo podatki, ki smo jih dobili z zavoda za zdravstveno zavarovanje. 30. novembra jih je brez 132.185 ali 6,26 odstotka vseh oseb, ki so obvezno zdravstveno zavarovane.
Število oseb brez izbranega zdravnika je hitro naraščalo od leta 2002 do leta 2009, nato pa je nihalo, a je bilo konec lanskega leta nižje kot 13 let prej. Letos pa je precej naraslo.
Število oseb brez izbranega zdravnika niha predvsem zaradi odraslih, saj se število mladoletnih brez izbranega zdravnika spreminja veliko manj. 30. junija jih je bilo 19.784 ali pet odstotkov vseh zavarovancev, mlajših od 18 let.
Pri odraslih brez izbranega osebnega zdravnika je drugače kot pri mladoletnih. Zadnji podatki o starostni strukturi so iz 30. junija in takrat je bilo v Sloveniji brez izbranega osebnega zdravnika 100.999 ali 5,9 odstotka odraslih, ki so vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje. V preteklosti sta bila tako delež kot število že nekajkrat večja, med drugim davnega leta 2008. Takrat je bilo odraslih zavarovancev brez osebnega zdravnika 105.952.
Število odraslih brez izbranega zdravnika je – z nihanji v posameznih letih – naraščalo do leta 2017. Od takrat do letos ni naraščalo, čeprav se je podvojilo število tujcev, ki imajo v Sloveniji zdravstveno zavarovanje, nimajo pa izbranega zdravnika. Leta 2016 jih je bilo 14.183, letos pa 30.482. Med mladoletnimi brez izbranega zdravnika je tujcev veliko manj. Letos sta 202, kar je največ do zdaj.
Število zdravnikov se povečuje
Za zdravstveno varstvo odraslih skrbijo družinski in splošni zdravniki, pri čemer je družinskih zdravnikov vse več, splošnih pa vse manj. Za zdravstveno varstvo predšolskih in šolskih otrok skrbijo pediatri. Izbrani osebni zdravniki lahko postanejo tisti, ki delajo v zdravstvenih domovih ali pri zasebnih koncesionarjih.
Osredotočili se bomo predvsem na družinske in splošne zdravnike, saj so podatki zanje preglednejši kot za pediatre. Večina družinskih zdravnikov namreč dela v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih, medtem pa več kot tretjina pediatrov dela v bolnišnicah in ne morejo opredeljevati pacientov.
Dejstvo je, da je število družinskih zdravnikov v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih ves čas raslo hitreje kot število oseb, ki so vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje. Število zdravnikov v javni zdravstveni mreži, torej predvsem v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih, se je od leta 2009 povečalo z 808 na 1.153, kar predstavlja 42-odstotno rast. V tem času se je število zavarovanih oseb povečalo za 5,3 odstotka na 2.108.528.
Število družinskih in splošnih zdravnikov v javni mreži se je res povečalo za več kot 40 odstotkov, a očitno so ti zdravniki povprečno v službi manj kot nekoč. Število zdravnikov, izračunano iz opravljenih ur, se je od leta 2009 povečalo za samo 16 odstotkov.
Iz podatkov je razbrati, da se je prelom zgodil leta 2014. Takrat se je začelo število zdravnikov iz opravljenih ur gibati drugače kot dejansko število družinskih in splošnih zdravnikov, ki so zaposleni v zdravstvenih domovih in pri koncesionarjih.
Veliko žensk in starejših
Eden od razlogov za večjo odsotnost bi lahko bila tudi feminizacija poklica družinske medicine. Ženske so namreč pogosteje odsotne od dela zaradi starševskega varstva in nege bolnih otrok.
Vendar podatki kažejo, da poklic družinske medicine ni veliko bolj feminiziran kot pred leti. V Zdravstvenem domu Ljubljana je bilo na primer leta 2010 15 družinskih zdravnikov in 103 družinske zdravnice. Delež zdravnic je bil torej 87,3-odstoten. Od takrat se je povečal za samo 3,5 odstotne točke, saj je bilo leta 2021 9 zdravnikov, zdravnic pa 88 ali 90,7 odstotka.
Drugi razlog bi lahko bil, da se spreminja starostna struktura družinskih zdravnikov in zdravnic, starejši pa so pogosteje bolniško odsotni z dela. Leta 2010 je bilo v ljubljanskem zdravstvenem domu na primer 22 zdravnikov in zdravnic starejših od 55 let. To je bilo takrat 19 odstotkov. Lani pa je bilo starejših od 55 let 39 zdravnikov in zdravnic ali 40 odstotkov. Ta podatek tudi kaže, da bi se lahko kriza družinske medicine zaradi upokojevanja v naslednjih letih še povečala.
So obremenitev zmanjševali s krajšim delovnikom?
Vendar to vseeno ne pojasni precej ostrega preloma, ki se je zgodil okoli leta 2014. Razlaga bi tako lahko bila povezana z dejstvom, da so mladi družinski zdravniki prav v tistem času začeli od vlade glasno zahtevati ukrepe za razbremenitve. Trdili so, da njihove ambulante vsak dan obišče preveliko število pacientov, da bi vsakega obravnavali tako, kot bi morali. Ob rednih ambulantah pa morajo izvajati še dežurstva in nujno medicinsko pomoč oziroma urgenco. Zato je zelo težko usklajevati poklicno in družinsko življenje, so pojasnjevali.
Podatki torej morda kažejo, da so že takrat poskušali zmanjšati svoje obremenitve, kot so znali. Takratni predpisi so jim nalagali veliko večje število opredeljenih pacientov kot sedanji.
Ko se uradno ugotavlja obremenjenost zdravnikov, se različno stare paciente obteži s tako imenovanimi glavarinskimi količniki. Otroci in starejše osebe naj bi od zdravnika zahtevali več, zato “tehtajo” nekajkrat toliko glavarinskih količnikov kot osebe, stare med 7 in 49 let.
Do leta 2019 so morali družinski zdravniki doseči povprečje države. Takrat je bilo to 2.400 glavarinskih količnikov ali približno 1.200 do 2.000 pacientov, odvisno od njihove starostne strukture.
Norma pa velja za zdravnika s polnim delovnim časom. Krajši delovni čas torej pomeni sorazmerno nižjo normo. O tem, da naj bi družinski zdravniki pred leti začeli v večji meri prehajati na krajši delovni čas, lahko samo špekuliramo. Dokazi za to so samo anekdotični, saj natančnih podatkov ni.
Znižanje norme se ne pozna zelo
Vlada je leta 2019 ugodila družinskim zdravnikom in normo za polno zaposlenega zdravnika znižala na 1.895, kar je približno 1.000 do 1.600 opredeljenih pacientov. Ob tem je vlada družinskim zdravnikom, ki bi opredeljevali paciente nad normo, ponudila do 30 odstotkov višje plače.
Kakšen je učinek teh sprememb, je težko oceniti. V zadnjih letih ni opaziti odstopanja od dolgoletnega trenda. Število družinskih zdravnikov se še vedno povečuje hitreje od števila zdravnikov iz ur, število oseb brez izbranega zdravnika pa je od leta 2017 do letos stagniralo.
Število opredeljenih pacientov na zdravnika primarne medicine (če število zdravnikov izračunamo iz ur) je zdaj res nižji kot v preteklosti, a to število se znižuje že od leta 2014.
Čeprav je vlada leta 2019 znižala normativ, družinski zdravniki, ki imajo več kot 1.895 količnikov, ne morejo odsloviti pacientov, ki jih že imajo opredeljene. Nov normativ je zato relevanten predvsem za zdravnike, ki odprejo novo ambulanto.
Zdravniki se še vedno pritožujejo zaradi preobremenjenosti, še vedno naj bi imeli preveč pacientov in administrativnih opravil. In podatki potrjujejo, da imajo vedno več dela. Pacienti so vse starejši in zahtevnejši. Zdravniki opravijo vse več obravnav, odprejo vse več bolniških za svoje paciente in napišejo vse več receptov.
Ponekod še več neopredeljenih kot v Ljubljani
V zadnjih tednih je bil Zdravstveni dom Ljubljana izpostavljen kot poseben problem na področju slovenskega primarnega zdravstva. V ljubljanskem zdravstvenem domu se število družinskih zdravnikov zmanjšuje in v glavnem mestu je daleč največ zavarovancev brez izbranega primarnega zdravnika. Po zadnjih podatkih jih je 31.343, sledi pa mu Maribor z 10.715.
Vendar je v osmih slovenskih krajih delež zavarovancev brez izbranega zdravnika večji kot v Ljubljani.
“Ljudem je pomembno, ali dobijo storitev, ki jo potrebujejo”
“Presenečena sem bila, ko sem videla, da je v našem mestu delež največji,” pravi Milena Pečovnik, zastopnica pacientovih pravic za Ravne na Koroškem. “V zadnjem letu so se name s tem problemom obrnili samo trije ali štirje pacienti,” pojasnjuje.
Po njenih izkušnjah je ljudem bolj kot to, ali imajo izbranega zdravnika ali ne, pomembno, ali pravočasno dobijo pregled, napotnico, bolniški dopust ali karkoli drugega potrebujejo. “In tu je direktor zdravstvenega doma Stanislav Pušnik vedno pripravljen poslušati in rešiti situacijo,” pravi. Za ljudi, ki nimajo izbranega zdravnika, poskrbijo tisti zdravniki, ki so trenutno v službi, pojasnjuje.
Milena Pečovnik kot samostojna podjetnica izvaja strokovne izpite iz poznavanja zakona o upravnem postopku. Pri svojem delu pa je spoznala več družinskih zdravnikov, ki so se odločili opustiti zdravniško prakso in morajo opraviti izpit, da se zaposlijo na primer na zavodu za zdravstveno zavarovanje ali Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
“Pogosto vidim mlade zdravnike, ki pravijo, da preprosto ne zmorejo več,” pravi, “mislim, da so v zelo velikih stiskah. Težava je res zapletena.”
“Mladi vedo, kakšno je delo”
“Primarno zdravstvo je neprivlačno za zdravnike in deloma tudi za srednji in diplomirani kader zdravstvene nege,” pravi Karmen Lukše, direktorica Zdravstvenega doma Trebnje. Tam bi potrebovali vsaj šest dodatnih družinskih ali urgentnih zdravnikov, pravi direktorica, pri čemer ne šteje tistih, ki bi pokrivali odsotnosti in bližajoče se upokojitve. Po podatkih ZZZS je v Trebnjem brez izbranega zdravnika 2.118 ali 9,6 odstotka zavarovancev.
“Mladi so prek javnosti obveščeni o delu na primarnem nivoju,” pojasnjuje Karmen Lukše, “vidijo, da je veliko administracije, velik obseg dela, veliko pacientov, zdravnikov ni dovolj, treba je delati na več deloviščih, torej v ambulanti in na urgenci …”
Bodo ukrepi pomagali?
Ministrstvo za zdravje je nedavno pripravilo več ukrepov za reševanje težav v primarnem zdravstvu. Poskušali naj bi zmanjšati administrativno breme, nekatera opravila prenesti na zaposlene v zdravstveni negi, preučili bodo možnost ustvarjanja boljših pogojev za zaposlovanje zdravnikov iz tujine …
Zdravniki in medicinske sestre niso naklonjeni prenosu del in administrativnih nalog z zdravnikov na drug kader, opozarja Karmen Lukše.
Tujih družinskih zdravnikov smo v Sloveniji od leta 2017 zaposlili samo enajst. Morda bi jih v preteklosti prišlo več, če bi bili postopki za njihovo zaposlitev lažje izvedljivi. Zdaj pa je vprašanje, kako koristna bi lahko bila omilitev pogojev. V številnih državah nekdanje Jugoslavije so se namreč plače zdravnikov tako zvišale, da Slovenija zanje ni več privlačna, opozarjajo mnogi.
S ciljem kratkoročnega izboljšanja razmer pa je ministrstvo sprejelo predvsem dva začasna ukrepa. Uvedlo je višje dodatke za preobremenjene zdravnike in druge zaposlene v primarnem zdravstvu. Posameznik v timu bo dobil 0,93 evra bruto za vsakega pacienta nad normo, največ pa dodatnih 2.000 evrov bruto mesečno. Dosedanji projekti nagrajevanja preobremenjenih zdravnikov niso spodbudili k bistveno večjemu opredeljevanju pacientov. Vendar je način, po katerem so timi nagrajeni za vsakega dodatnega pacienta, nov, in nekateri menijo, da bi bil lahko prvi uspešen.
Drugi začasni ukrep so ambulante za neopredeljene paciente, v katerih bi delali različni zdravniki. Pacienti se pri njih ne bi mogli opredeliti, bi pa od njih dobili vse storitve, ki jih sicer zagotavljajo izbrani zdravniki.
To je anomalija v našem zdravstvenem sistemu, kjer družinski zdravniki opravljajo tako imenovano vratarsko vlogo. Prek njih pacienti praviloma vstopajo v proces obravnave. Načelno naj bi imel vsak prebivalec Slovenije svojega osebnega izbranega družinskega zdravnika, ki ga dobro pozna in zato zanj dobro poskrbi.
Nedavno je nekdanji minister za zdravje Dušan Keber s skupino znanih intelektualcev pozval k zvišanju normativa za število opredeljenih pacientov na družinskega zdravnika. “Nevzdržno stanje je treba odpraviti takoj,” so zapisali, “tega ni mogoče odlagati za leto ali dve ali celo v čas, ko bomo imeli dovolj družinskih zdravnikov.”
V sindikatu družinskih zdravnikov Praktik.um so to opisali kot sprevrženo, saj naj bi pozivalo k nestrokovnemu delu in h kaznivemu dejanju zdravljenja iz malomarnosti. Podatke o obremenitvah družinskih zdravnikov v drugih evropskih državah, ki jih navaja Kebrova skupina, so v Praktik.umu zavrnili kot napačne ali zavajajoče. Kjer so obremenitve na papirju višje kot pri nas, delo v ambulantah družinske medicine poteka povsem drugače in družinski zdravniki so v resnici manj obremenjeni, so pojasnili.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje