Predvolilna temperatura narašča: v politiko vstopajo novi akterji, oblikujejo se nove stranke in gibanja, nekatere že obstoječe stranke se poskušajo na političnem prizorišču obdržati s povezovanjem ...
Slovensko stvarnost zaznamuje veliko nezadovoljstvo ljudi z vladajočo politiko pa tudi njihovo nezaupanje v opozicijske stranke in neprepoznavanje učinkovitega kandidata za mandatarja na levi polovici političnega prostora. Vse to se odraža v relativno visokem deležu neopredeljenih volilcev, ki ga kažejo javnomnenjske raziskave, in v množičnem vstopanju novih akterjev na politično prizorišče.
V zadnjem tednu smo bili tako priče napovedi nove zelene stranke Vesna z okoljskima aktivistoma Urošem Macerlom in Uršo Zgojznik na čelu. V krogih predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča so obelodanili, da bo njegova stranka zaživela do konca letošnjega leta. Vstop v politiko je napovedal nekdanji predsednik uprave Gen-I Robert Golob.
O tem, ali se bo Golob podal v politične vode, je bilo v zadnjih tednih veliko ugibanj. Ob njegovem odhodu s čela Gen-I se namreč ni bilo mogoče izogniti vzporednicam z dogajanjem v prvi Janševi vladi, ko je moral z vrha Mercatorja oditi Zoran Janković, to pa mu je odprlo pot najprej v lokalno politiko in nato do zmage na državnozborskih volitvah.
Čeprav je bilo očitno, da Golobu – predvsem v luči prizadevanj, da ostane na čelu Gen-I – vprašanja o morebitni vrnitvi na politično prizorišče godijo, je še v začetku tega tedna zatrjeval, da se na to pot za zdaj ne namerava podati. A si je čez noč premislil in obelodanil “dokončno odločitev”, da se bo politično aktiviral.
Kaj je botrovalo naglemu preobratu, ni razkril, iz njegovih navedb pa je mogoče sklepati, da jasnega načrta, kako bo peljal politični projekt, (še) nima in da si pušča priprta vrata, da iz njega skoči. Svojo odločitev je namreč pospremil z napovedjo oblikovanja gibanja, s pomočjo katerega bi vzpostavili civilno-družbeno platformo za dvig politične kulture. Ustanovitvi stranke ni naklonjen, je poudaril, nato pa prek inovativne zamisli o “medstrankarskem gibanju” dopustil možnost, da se bo gibanje vendarle preoblikovalo v stranko.
Izpostavil je tudi, da ga zanimajo cilji gibanja in ne funkcije. Mesta mandatarja naj si ne bi želel, ali bo kandidiral na državnozborskih volitvah, pa se še ni odločil. A če Golob ne bo jasno prevzel vodilne vloge v gibanju in volilci v njem ne bodo prepoznali možnega prihodnjega mandatarja, bo njegov projekt izgubil potencial, ki se nakazuje.
Nekatere interne ankete javnega mnenja morebitni Golobovi stranki kažejo okoli osemodstotno podporo. Seveda je treba upoštevati, da gre šele za prva merjenja njenega dometa, pa tudi, da se pomemben delež volilcev odloči šele v zadnjem mesecu ali celo na dan volitev. V korist Golobu govori to, da volilci v njem prepoznajo uspešnega gospodarstvenika in žrtev spornega kadrovanja vladajočih. Prav tako ne gre zanemariti njegovih komunikacijskih sposobnosti. Manj dobra popotnica za njegovo politično pot je visoka plača, ki jo je prejemal na čelu Gen-I. Spregledati ni mogoče niti tega, da “novi obrazi” za volilce očitno niso več tak magnet, kot so bili v preteklosti – to je pokazal tudi rezultat LMŠ na zadnjih parlamentarnih volitvah.
Golobova napoved vstopa v politiko levosredinske parlamentarne stranke precej vznemirja. Če se bo v volilno tekmo resno podal, jim bo po vsej verjetnosti odnesel nekaj podpore; pri kateri od njih bi utegnil biti celo ogrožen vstop v državni zbor.
Prav tako je v zadnjem tednu precej odmevala javnomnenjska anketa inštituta Mediana, po kateri bi gibanje Povežimo Slovenijo, Naša dežela Aleksandre Pivec in Z.dej Jureta Lebna zbrali skupaj več kot 16 odstotkov glasov; pomemben delež na račun največje vladne stranke SDS. Vendar pa ne gre zanemariti, da ima SDS najbolj zvesto volilno bazo. Tudi če so njene volilce morda za hip premamila zveneča in povezovalna poimenovanja novih strank oziroma povezav, je težko verjeti, da bi na predvolilnih soočenjih Zdravko Počivalšek ali Marjan Podobnik (Povežimo Slovenijo) jemala glasove Janezu Janši. Da za morebitno nadaljnje vladanje potrebuje še kakšno satelitsko stranko, pa se Janša zagotovo zaveda.
Ena osrednjih značilnosti sedanjega političnega dogajanja je tudi, da se tako številne obstoječe kot tudi mnoge novo nastajajoče stranke hitijo prikazovati kot politična sredina, saj naj bi bilo s takšne pozicije mogoče nagovoriti največji delež volilcev. A je samoopredeljevanje kot politična sredina pogosto odraz vsebinske izpraznjenosti – stranko namreč opredeljujejo njene vrednote in ne lastno označevanje. In prav o tem, ali bo Slovenija našla izgubljeni vrednotni kompas, bodo na državnozborskih volitvah 24. aprila odločali volilci.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje