Presaditve organov: “V devetih nebesih, da sem lahko sinu darovala ledvico”

Slovenija 25. Okt. 202106:21 > 09:04
Delite:
Valerija in Denis Nedeljko
Foto: Osebni arhiv

Medtem ko je večina držav v prvem valu epidemije covida-19 delno ali povsem ustavila program presaditev organov, je ta v Sloveniji – z določenimi prilagoditvami – tekel nemoteno. Presaditev ledvic je bilo v prvem valu celo več kot v primerljivem obdobju leto pred tem, pri čemer jim je uspelo organ zagotoviti mlajšim bolnikom, kar sicer predstavlja velik izziv. Ljudi, ki darujejo ledvico že v času življenja, je pri nas še vedno izjemno malo.

Valerija Nedeljko iz okolice Ptuja je pred petimi leti darovala ledvico takrat 18-letnemu sinu Denisu, ki so mu zaradi dedne bolezni že pri 15 letih diagnosticirali končno okvaro ledvic.

Denis je od takrat vsak drugi dan hodil na dializo na Pediatrično kliniko v Ljubljani. Dializa je trajala štiri ure, pot tja in nazaj pa še štiri ure. Bil je na seznamu za presaditev, a ledvice, ki bi bila ustrezna, ni bilo. Potreboval bi namreč organ relativno mladega darovalca, ki bi se ujemal tudi po krvni skupini in tkivni skladnosti.

“Potem pa me je nekega dne kolegica vprašala, ali sem kdaj pomislila na to, da bi Denisu darovala ledvico. Iskreno, nikoli nisem pomislila na to,” pravi sogovornica. Ko je leta 2016 prišla s tem predlogom na Center za transplantacijo ledvic, ki deluje v okviru kliničnega oddelka za nefrologijo na UKC Ljubljana, so ji povedali, da takšnih posegov že zelo dolgo niso opravljali.

Na prvi pregled sta šla skupaj z možem in izkazalo se je, da je ustrezna darovalka Valerija. Takrat je bila stara 43 let. Začela je preiskave, ki so trajale nekaj mesecev; pregledali so ji srce, pljuča, jetra, ledvice, opravili ginekološke preglede, celo pregledali zobe. “Ne bom rekla, da je bilo naporno, bilo pa je intenzivno.”

Iz enega telesa v drugo

Na dan posega je ni bilo strah, pravi. Bila je srečna, da bo lahko pomagala sinu in da bo vsa družina, katere ritem je določala Denisova dializa, lažje zadihala. “Ob 8. uri zjutraj sem šla v operacijsko sobo. Denis je bil že pripravljen. Ko so mi odvzeli ledvico, so jo presadili neposredno v njegovo telo. To je neverjetna izkušnja,” pove Valerija, ganjena ob spominu na tisti dan.

Posledic posega, s katerim so ji odstranili vitalen organ, ni čutila, pravi. “Mož je bil z nama v bolnišnici. Ko sem se zbudila po operaciji, mi je povedal, da je Denis že polulal pol litra urina. Tako sem bila srečna, da nisem čutila nikakršne bolečine. Vprašala sem ga, ali so mi sploh kaj vzeli,” se smeji sogovornica. “Bila sem v devetih nebesih.”

Tako Denisa kot njegovo mamo še vedno spremljajo na Centru za transplantacijo ledvic – Denis ima pregled vsakih nekaj mesecev, Valerija pa enkrat letno.

Čeprav bo moral Denis zaradi presaditve do konca življenja jemati močna imunosupresivna zdravila, ki zavirajo odziv njegovega imunskega sistema in tako preprečujejo, da bi njegovo telo zavrnilo tuj organ, je kakovost njegovega življenja neprimerljivo boljša. “Zelo kmalu po transplantaciji mi je rekel: Mami, to je življenje,” še pove Valerija.

Programa presaditev niso zmanjšali niti med epidemijo

Presaditve organov živih darovalcev v Sloveniji predstavljajo zelo majhen del transplantacijske dejavnosti, ki je bila sicer med epidemijo covida-19 marsikje po svetu močno okrnjena.

Število presaditev je v letu 2020 v svetu v povprečju upadlo kar za tretjino, pri čemer je bil najbolj prizadet prav program presaditve ledvic, je pokazala primerjava 22 držav z vsega sveta, ki je bila konec avgusta objavljena v strokovni reviji Lancet.

V Sloveniji pa so v tem času opravili celo več presaditev ledvic kot v istem obdobju leto pred tem, pravi predstojnik Kliničnega oddelka za nefrologijo in vodja Centra za transplantacijo ledvic v UKC Ljubljana prof. dr. Miha Arnol. Lani so izvedli 47 presaditev, letos pa skoraj toliko že v prvih devetih mesecih.

Miha Arnol
Foto : osebni arhiv

Predstojnik Kliničnega oddelka za nefrologijo in vodja Centra za transplantacijo ledvic v UKC Ljubljana prof. dr. Miha Arnol: “Presaditev ledvice, predvsem če jo opravimo v zgodnji fazi, podaljša dolgoročno preživetje. Zato spodbujamo čimprejšnjo vključitev na seznam in čimprejšnjo presaditev.”

“V tistem času so številni centri za transplantacijsko dejavnost v drugih državah ustavili svoje programe in na ta račun smo lahko pridobili veliko organov. Izkoristili smo predvsem organe mlajših darovalcev in presaditve opravili pri mlajših bolnikih, ki imajo manjše tveganje za hujši potek koronavirusne bolezni.” Starejših takšnemu tveganju niso želeli izpostavljati, dodaja.

Bolezen namreč lahko v zgodnjem obdobju po presaditvi poteka v težji obliki. “Naši podatki so, kar zadeva covid-19, boljši, kot veljajo za večino svetovnih registrov. Umrljivost transplantiranih bolnikov, ki zaradi covida-19 potrebujejo hospitalizacijo, je v svetu okrog 20 odstotkov, pri nas pa pod 10 odstotkov.”

Mlajši bolniki v normalnih razmerah dlje časa čakajo na organ, saj je po besedah zdravnika težje najti ustreznega mlajšega darovalca. S staranjem populacije je tudi mlajših darovalcev manj. Če so bolniki, ki jim presadijo ledvico, v povprečju stari med 55 in 65 let, so predvsem na začetku epidemije presaditve izvajali pri deset let mlajših.

Kako jim je torej uspelo ohraniti normalno delovanje programa presaditev? “Imamo en center v eni regiji v eni državi. Bolniki so skoncentrirani tukaj, vemo, kaj se dogaja z njimi. Hospitalni del Centra za transplantacijo ledvic je nov in ločen od oddelka. Osebje, ki dela v centru, je precepljeno. Tako prejemnike kot darovalce striktno testiramo s PCR-testi, tako da smo odkrili tudi nekaj takšnih, ki so bili pozitivni, a brez simptomov, in na ta način preprečili, da bi se okužbe razširile,” pojasnjuje sogovornik.

Kronične zavrnitve organa ne morejo preprečiti

Na ledvico v Sloveniji trenutno čaka približno sto bolnikov. Po Arnolovih besedah presaditev ledvice ni poseg, ki bi omogočal preživetje, kot je to v primeru presaditve srca, jeter ali pljuč. Bolniki namreč lahko kakovostno živijo tudi z dializnim zdravljenjem. “Lahko pa presaditev ledvice, predvsem če jo opravimo v zgodnji fazi, podaljša dolgoročno preživetje. Zato spodbujamo čimprejšnjo vključitev na seznam in čimprejšnjo presaditev.”

Uspešnost presaditev je v primeru ledvic zelo velika. V Sloveniji je enoletno preživetje presajene ledvice več kot 90-odstotno, petletno okrog 85-odstotno, desetletno pa 75-odstotno. Uspešnost se meri v preživetju presajene ledvice, saj ima ob morebitni odpovedi organa bolnik še druge možnosti nadomestnega zdravljenja.

Na vprašanje, kako pogosto telo prejemnika zavrne presajeni organ, Arnol odgovarja, da se v zgodnjem obdobju po presaditvi to zgodi v manj kot desetih odstotkih. Dolgoročno pa ledvica skoraj vedno odpove zaradi kronične zavrnitve. “Bolniku ne moremo predpisati tako močnih imunosupresivnih zdravil, da bi takšno zavrnitev preprečili, saj bi to povzročilo druge zaplete, med drugim večjo verjetnost okužb in večjo pojavnost malignih bolezni.”

transplantacija organov
Foto : Profimedia

Živi darovalci zgolj izjema

Odkar so leta 2016 oživili program živih darovalcev, imajo letno eno ali dve takšni presaditvi. Letos bomo presadili dve ledvici živega darovalca, lani eno. “Ko smo se leta 2000 pridružili Eurotransplantu, se je čakalna doba za presaditev ledvice tako zmanjšala, da iskanja živih darovalcev nismo posebej spodbujali. Z leti pa smo ugotovili, da so zaradi staranja prebivalstva organi umrlih darovalcev neoptimalne kakovosti. Predvsem bolnikom, mlajšim od 60 let, bi radi zagotovili bolj kakovostne organe, in tako imenovana živa transplantacija zagotavlja bistveno boljšo možnost dolgoročnega preživetja,” poudarja Arnol.

Kljub temu da bolnike intenzivno spodbujajo, naj najdejo kandidate, ki bi jim darovali ledvico, se to zgodi le izjemoma. “Zakaj je tako, ne vem, zagotovo pa je kulturno pogojeno. Marsikje po svetu bolnik že na prvi pregled pripelje vso družino, ki se dogovarja, kdo bi mu lahko daroval organ, pri nas pa se to zgodi zelo redko. Tudi v času nekdanje Jugoslavije, konec 70. in v 80. letih, ko je bilo število živih darovalcev največje, je bila večina parov, ki so se za to odločali, iz drugih republik, ne iz Slovenije,” pripoveduje Arnol. “Prepričan sem, da bomo pri nas potrebovali še pet ali deset let, da se bo število živih darovalcev povečalo.”

Tveganja za darovalca so sicer zelo majhna. Pri vsakem kandidatu opravijo vrsto preiskav, s katerimi ugotavljajo, ali je zdrav in primeren za darovanje ledvice. Izvide nato pošljejo še Etični komisiji za presaditve pri ministrstvu za zdravje, ki neodvisno presodi, ali je darovanje v posameznem primeru varno.

“Tveganja pri darovalcu, da bi imel težave ali da bi celo sam potreboval dializo ali transplantacijo, so sicer nekoliko večja kot pri primerljivi splošni populaciji, a še vedno zelo zelo majhna – manjša kot, denimo, tveganja, ki jih prinesejo nekatera vsakodnevna tveganja, npr. udeležba v prometu,” zagotavlja Arnol.

Darovalec mora biti povezan s prejemnikom

Komisija za presaditve med drugim pregleda zapisnik o odnosu med darovalcem in prejemnikom, saj je po zakonu o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja dovoljeno organe odvzeti le osebi, ki je genetsko, družinsko ali čustveno povezana s prejemnikom. Altruističnega darovanja, kot ga poznajo v ZDA in nekaterih drugih državah, pri nas ni.

Miha Arnol temu ne pripisuje prav velikega pomena. “Zavedati se moramo, da so živi darovalci predvsem stvar mentalitete nekega naroda, vodenje programa darovanja po smrti, ki omogoča tudi več presaditev, pa je logistično zelo zapletena dejavnost, ki je marsikateri zdravstveni sistem ne zmore,” poudarja.

Delež živih darovalcev si sicer želijo povečati, vendar pa program presaditev pri nas temelji na darovanju po smrti – in tudi na tem področju imamo še veliko dela, opozarja zdravnik. Pred leti so tako po vzoru številnih drugih držav predlagali spremembo zakonodaje, po kateri bi bili vsi ljudje po smrti darovalci, razen če bi se za časa življenja opredelili drugače. S tem bi lahko pridobili več organov, primernih za presaditev. A predloga državni zbor ni podprl.

Kaj je Eurotransplant

Slovenija je vključena v mednarodno organizacijo Eurotransplant, v kateri sodelujejo še Hrvaška, Madžarska, Avstrija, Nemčija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Eurotransplant koordinira izmenjavo organov med državami, vodi pa tudi skupni čakalni seznam bolnikov za presaditev. Ključnega pomena pri presaditvi organov igra čas, zato je pomembno hitro in usklajeno delovanje. Čas, ki lahko mine od odvzema do presaditve, je najkrajši v primeru srca, pri ledvicah pa je relativno dolg – v primeru mladih darovalcev tudi 36 ali celo 48 ur. Miha Arnol pravi, da iz vseh centrov v okviru Eurotransplanta organe lahko pridobimo pravočasno. Prevoz tistih organov, kjer je ta čas zelo kratek, opravljajo zasebne letalske družbe, ledvice pa lahko potujejo z rednimi letalskimi linijami ali celo po cesti. Nosilec pogodbe in koordinator sodelovanja Slovenije z Eurotransplantom je organizacija Slovenija-Transplant.

Slovenian voice-over. Corporate movie ‘More than a Match’ from Eurotransplant Leiden on Vimeo.

Komentari

Vaš komentar