Vodja intervencije na Krasu za N1: Ko sem se vozil domov, me je vsakič zmrazilo

N1 video 26. Jul 202222:15 > 27. Jul 2022 07:22
Delite:

Simon Vendramin je dolgoletni gasilec in poveljnik poklicne gasilske enote Nova Gorica, je tudi član tamkajšnjega prostovoljnega gasilskega društva in prejemnik zlatega znaka Civilne zaščite RS. Tokrat pa se je spopadel z najtežjim izzivom v svoji karieri – je namreč vodja intervencije ob največjem požaru v zgodovini Slovenije. Čeprav je na terenu, v mestoma nečloveških razmerah, že 13. dan zapored, skorajda ne kaže znakov utrujenosti. "Zdaj nas čaka še pisanje gore poročil," se malce kislo nasmehne ob tem, ko se srečava v zoglenelem gozdu ob glavni cesti na Krasu. Slovenijo je ravno takrat prehajala hladna fronta, ki je po dolgem času prinesla nekaj malega padavin.

Gospod Vendramin, nahajava se ob cesti med Opatjim selom in Kostanjevico, vidimo, kakšno je to požarišče. Danes je bilo nekaj dežja tudi tu na Krasu, ampak zelo malo, zdaj je že spet 30 stopinj, piha tudi burja. Torej od tega pričakovanega dežja ni skoraj nič?

Ne, prav imate. Na tem področju je padlo zelo malo dežja. Lahko bi rekel, da ravno toliko, da je zmočilo tla. In to ni kaj dosti pripomoglo k temu, da bi lahko rekli, da je sedaj požar pogašen dokončno. Za to bo na požarišču še vedno potrebna požarna straža, ki bo izvajala to preventivo, dokler ne bo nekega obilnega dežja oz. dokler ne bomo videli, da se v zaporedju nekaj dni ne bodo ponavljale točke, kjer bi se lahko požar spet vnel.

Prej, ko smo bili pri vašem štabu pri cerkvi v Kostanjevici, smo videli eno manjšo akcijo, gasilci so tekli sem in tja. Kaj se je zgodilo, je kje spet prišlo do kakšnega manjšega izbruha?

No, samo požarišče je zelo obsežno, tu in tam lahko zaradi vetra še vedno vzplamti določeno žarišče, kar pomeni, da se lahko požar ponovno vzpostavi, s tem pa lahko še vedno pride do širitve. Zato z gasilci ostajamo na požarišču, dokler ne bo nekega obilnega dežja, da bo to popolnoma pogasil. Lahko se tudi zgodi, da na določenih območjih, kjer imamo zelo visoko maso gorljivega materiala, prihaja tudi do podtalnih požarov, ki lahko v notranjosti tlijo tudi več dni in potem čez nekaj dni spet pridejo na površje. Zato je zelo pomembno, da se to območje dobro očisti in zalije z vodo. Največjo pomoč bi nam pri tem seveda nudilo, če bi tudi z neba prišlo kaj vode.

Da, tako je pa v bistvu to območje konkreten dež zgrešil za nekaj kilometrov. V smeri proti Sežani, na južnem delu Krasa je padlo kar nekaj dežja, tu na severnem delu žal ne. Ponoči je bilo na straži še več kot 100 gasilcev, koliko jih bo zdaj tu ostalo v prihodnjih dneh in nočeh?

Upali smo na malo večjo pošiljko dežja, kot smo jo dobili. S tem bi lahko zmanjšali kvoto gasilcev, ki bo skrbela za požarno stražo, ampak žal bomo zdaj primorani za tako veliko območje ohraniti vsaj enako število gasilcev – od 50 do 100 – ki bodo skrbeli za to območje.

Številke z intervencije sicer še prihajajo, tudi vi boste zdaj porabili kar nekaj časa, da pripravite vsa ta poročila, ki jih morate. Prve številke pa so preko 11 tisoč gasilcev in 2.200 gasilskih vozil v teh 12 dneh, pogorišče obsega več kot 3.500 hektarjev, skratka, največji požar v zgodovini Slovenije. Je mogoče to intervencijo, ki jo vodite, glede na vaše izkušnje, sploh primerjati s čim v preteklosti?

To je res največji požar v naravnem okolju v zgodovini Slovenije. Seveda smo že vodili tudi takšne intervencije, vendar tako velike, s takšnim številom sil in vozil na terenu, seveda ne. To je bila ena velika izkušnja, ne samo zame, ampak tudi za vse tiste gasilce, ki so na območje prihajali iz celotne Slovenije Nekateri med njimi so se prvič soočali s takšnimi razmerami in seveda tudi nevarnostmi pri gašenju takega požara.

Kaj je bilo najbolj zahtevno, kdaj vam je bilo najtežje v teh dneh?

Najtežje v teh 12 dneh je bilo, ko smo imeli na požarišču neko omejeno število gasilcev, ki so bili razporejeni na določenih pozicijah in v tistem trenutku je zaradi vremenskih razmer prišlo do razvoja požara na več lokacijah in v danem trenutku so bili ogroženi tudi stanovanjski objekti. Takrat je bilo treba tehtno premisliti in zastaviti samo taktiko – da se opusti varovanje oz. gašenje gozda in vse te sile preusmeri na te kritične točke, na varovanje objektov. Vendar je obstajala skrb, ali imamo dovolj ljudi, da bomo to obvarovali.

Druga stvar, ki je mene in celotno vodstvo skrbela ves čas intervencije, pa je bila, da se ne bi komu od gasilcev ali kateremu drugemu pripadniku služb zaščite in reševanja karkoli zgodilo. Kajti vemo, da že same požarne razmere predstavljajo neko nevarnost, po drugi strani pa vemo, da operiramo na območju, ki je posejano z ogromnim številom neeksplodiranih ubojnih sredstev še iz prve svetovne vojne. Naj samo omenim, da je bilo po oceni pirotehnikov naštetih preko 500 eksplozij, da je bilo v osmih dneh samo na območju izven požara pobranih preko 380 teh neaktiviranih ubojnih sredstev. Koliko jih je še ostalo po požaru, bodo pa v prihodnjih dneh pirotehniki poskušali pregledati in to tudi očistiti.

Pomoč iz zraka, tako domača kot tista iz tujine, je bila pravzaprav nepogrešljiva, brez nje ne bi zmogli. Ampak pri nas so potem spet oživele razprave, kaj potrebujemo za pomoč iz zraka. Ali potrebujemo helikopter, kanader, spartan ali kaj drugega. Kaj pa vi kot gasilci menite, da bi v tem trenutku najbolj potrebovali?

Vsekakor zračne sile doprinesejo h gašenju požara zelo veliko. Prvič, s tem preprečimo nevarnost za gasilce, saj jih ne pošiljamo v neposredno bližino oz. na območje največje intenzitete požara. Drugič, ko se požar enkrat začne širiti, ko pridejo vršni požari in je hitrost širjenja zelo velika, nam pri tem zračne sile veliko pomenijo, da potolčejo ta požar, potem pa lahko pehota oz. gasilci na terenu dokončno to pogasijo.

Vprašali ste me, kakšne sile potrebujemo. Seveda, mi bi radi imeli marsikaj, da bi lahko to pogasili. Ampak potrebno je narediti neko strokovno oceno, kaj bi bilo tu smiselno. Torej, ali so določene zračne sile upravičene. Pred leti je bilo o tem že veliko razprave, tudi nekaj zaključkov, ampak od takrat do danes so se določene stvari tudi bistveno spremenile, kar se tiče podnebnih sprememb in tako dalje. Težko je torej reči danes, ali potrebujemo to ali ono vozilo. Potrebna bi bila neka strokovna ekipa, ki bi se o tem strokovno pogovorila. Tu je namreč treba gledati širše vidike – od vzdrževanja vozil in ohranjanja licenc pilotov, pretehtati je treba upravičenost nakupa, kaj Slovenija v resnici potrebuje. Zato pravim, da se mora sestati neka skupina in to tehtno premisli, potem pa predlaga rešitve vladi.

No, ampak saj tudi vaše mnenje je tu precej strokovno, glede na to, da ste to intervencijo vodili in imeli vpogled v vse težave in zaplete. Dobro veste, kaj vam je pri tem najbolj pomagalo. Zato sem vas vprašal, kakšna bi bila vaša strokovna ocena, kaj bi v tem trenutku, v teh razmerah Sloveniji prišlo najbolj prav – od tistega, kar nam je na voljo?

Seveda, najboljša rešitev je, da dostavimo na sam kraj čim večjo količino vode. Zdaj, kako jo bomo tja dostavili, je pa že drugo vprašanje – upravičenosti posameznega zračnega sredstva. Vendar tudi pri tem požaru smo imeli en primer, ko je bilo ozračje tako zadimljeno, da tudi kanader, ki ga nekateri tako zelo omenjajo, ni mogel poleteti. Prav tako ne helikopterji. Torej, uporabo zračnih sil morajo dopuščati tudi razmere v danem trenutku. Zato pravim, da je potrebna razprava v nekem strokovnem krogu in na podlagi tega določiti rešitve, ki so za naše območje primerne in seveda tudi upravičene.

Če rečeva morda še kakšno o odzivu domačih gasilskih društev. Kaj vam to pove o tem, kako posebno je gasilstvo v Sloveniji – kako je organizirano, koliko imamo prostovoljnih gasilskih društev in gasilcev pri nas, v kakšnem številu se odzovejo… Kako posebni smo v primerjavi z drugimi državami po svetu v tem smislu?

Kar se tiče gasilstva na Slovenskem, imamo zelo dobro organizirano in tudi številčno gasilstvo. Marsikatera tuja država nam to prostovoljstvo zavida, kajti zavedati se je treba, da javno gasilsko službo v Sloveniji v večjem delu pokriva prav prostovoljno gasilstvo. In pri takih požarih, pri takih obsežnih intervencijah mi potrebujemo ogromno število gasilcev in v bistvu s tem zagotavljamo, da je naša intervencija pokrita in tudi učinkovita.

Država se je tokrat odločila za izplačilo nadomestil, nekakšnih dnevnic. Sprožila so mešane odzive, po eni strani je prvič, da se je država na tak način spomnila prostovoljnih gasilcev, plače poklicnih so pa tudi lahko sramotno nizke, tako da vsem prav pride. Po drugi strani pa to spet niso zneski, ki bi v resnici odtehtali te nečloveške napore – ko gledamo prizore izmučenih gasilcev, ki ležijo po tleh. Vaše mnenje o tej potezi države?

Noben gasilec, ki je prišel sem na pomoč, ni računal na to, da bo zaradi tega dobil kakršenkoli dodatek ali kakršnokoli nadomestilo, plačilo. Vse, kar mu bo država ponudila, je to le dobrobit. Seveda so med gasilci zelo različna, deljena mnenja, ampak jaz verjamem, da bodo vsi zadovoljni, če bodo nekaj dobili. Čeprav to poslanstvo, ki ga opravlja vsak posameznik, ga opravlja z dušo, tudi če ničesar ne dobi.

V vsakem primeru pa je največja nagrada tista, za katero so poskrbeli ljudje. Vsi smo videli prizore, ki so bili ganljivi, tudi pretresljivi. Po vseh vaseh tu na Krasu vidimo napise s spodbudnimi, zahvalnimi besedami, da ste junaki. Videli smo otroke, ki so vam delili vodo, ljudje iz vse Slovenije so zbirali prispevke, hrano, pijačo, pripravljali so vam tople obroke. Kako ste vso to aktivacijo ljudi v Sloveniji občutili vi, osebno?

Videti je bilo, da ljudje kljub izrednim razmeram znamo stopiti skupaj. V slogi je moč in lahko na ta način premagamo marsikatero oviro in dosežemo tisti cilj, ki si ga zastavimo. Seveda vsak gasilec je bil najbolj vesel, da je dobil en poklon, eno besedo “hvala”. In to je bolj vredno od kakršnegakoli denarja, o čemer sva govorila prej. To, da so se nam domačini zahvalili in da smo ubranili naše vasi in pomagali eden drugemu.

Kako zelo pa je to ganilo vas?

Vsak večer, ko sem odhajal domov, moram povedati, da me je na poti kar zmrazilo, ko sem videl, da nas ljudje srčno pozdravljajo in se nam zahvaljujejo. To mi pomeni več kot karkoli drugega.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar