Talibani so v manj kot dveh tednih od zavzetja prve prestolnice ene od provinc brez neposrednega spopada zavzeli Afganistan. Po skoraj dvajsetih letih državo zapuščajo zahodne sile, medtem ko v državi za zdaj ostajata Kitajska in Rusija. Ali lahko govorimo o porazu zahodnih sil?
Ko so se tuje sile v maju začele umikati iz Afganistana, sta bila tako ZDA kot tudi Afganistan prepričana v sposobnosti afganistanske vojske, da se bo uspešno uprla talibanom. Vojska je bila vsaj na papirju z več kot 300 tisoč pripadniki in več milijard dolarjev vredno opremo močnejša od talibanov, ki štejejo približno 80 tisoč pripadnikov.
Zakaj se afganistanska vojska ni uprla?
Afganistanska vojska pa je talibanom državo prepustila praktično brez boja. Svetovni mediji med razlogi za to navajajo spremenjeno taktikov spopadov. Talibani naj bi namreč okrepili psihološki pritisk na novinarje in aktiviste ter krepili zavest, da je njihova zmaga neizbežna. Vojake in lokalne predstavnike naj bi obsežno pozivali k predaji ali sodelovanju, da bi se tako izognili hujši usodi.
Številnim so obljubili varen prehod, če se ne bodo uprli, že pred bliskovito ofenzivo, pa so začeli sklepati dogovore s posameznimi vojaki, nižjimi vladnimi predstavniki, guvernerji provinc in ministri. Mediji navajajo tudi, da so se talibani reorganizirali, pomešali v vladno vojsko in civilno prebivalstvo ter gradili in ohranjali prisotnost na podeželju.
“Zaupam zmogljivostim afganistanske vojske, ki je bolje usposobljena, bolje opremljena in bolj kompetentna v smislu vodenja vojne,” je ameriški predsednik Joe Biden dejal še prejšnji mesec. Danes je deležen ostrih kritik, da je bil umik ameriških vojakov, ki je bil napovedan lani, slabo izpeljan, da je ZDA v državi zapustila mnogo tistih, na katere so se v preteklih letih zanašali in so sedaj izpostavljeni morebitnim povračilnim ukrepom, mediji pa se spominjajo tudi Bidnovih besed o tem, kako se je prevzemu Afganistana s strani talibanov moč izogniti.
Bidnova administracija sicer rada izpostavlja, da je nekdanji predsednik Donald Trump izpogajal lanski dogovor s talibani, ki je določil pogoje za dokončen umik ameriške vojske, ter da večina ameriške javnosti podpira končanje “večnih vojn”. Tudi nekateri tuji analitki menijo, da je odločitev Trumpove administracije o pogajanjih s talibani brez prisotnosti afganistanske vlade vzbudila dvom med afganistanskimi vladnimi uradniki in varnostnimi silami o podpori ZDA.
Po drugi strani tuji mediji izpostavljajo, da Bidnov slab umik prikriva drugo bistvo – da so ameriške vizije o oblikovanju delujoče države iluzorne in da še več dodatnih let vpletenosti ZDA v Afganistanu ne bi naredilo nobene razlike. Milijarde, porabljene za usposabljanje afganistanske vojske in policije, naj bi zaslepile ameriške uradnike.
“Vendarle je bila (afganistanska vojska, op.a.) oborožena sila, ki je bila na pravilen način usposabljana, zadosti oborožena in človek bi računal, da tudi zadosti motivirana, da bi se v primeru nasilnih izgredov oziroma primerov osvajanja delov države nekako morala zoperstaviti nasprotniku – v tem primeru talibanom. Očitno sta bila oba postulata, ki bi omogočala učinkovito obrambo, na trhlih temeljih. Očitno ni bilo motivacije, pa tudi usposobljenost je bila kot kaže nezadostna,” je za N1 komentiral prof. dr. Iztok Prezelj s Katedre za obramboslovje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Afganistan kot pokopališče imperijev
Analiza, ki jo je objavil časnik Global Times, navaja, da je Afganistan razkril ZDA kot “nezanesljivega partnerja, ki vedno zapusti svoje partnerje ali zaveznike zaradi zadovoljitve lastnih interesov”, razplet dogodkov pa je več medijev primerjalo s potekom vojne v Vietnamu. Tudi takrat so ameriške sile v naglici zapustile državo v dvoumljivih razmerah.
“Intuitivno se primerjava ponuja sama po sebi, saj sta si obe intervenciji in fiasko, ki jima je sledil, v marsičem podobni,” je za N1 dejal dr. Rok Zupančič, izredni profesor na Katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede.
“Lahko ju tretiramo kot poraz ZDA, ki je odprl prostor novim akterjem, ki so do zdaj potrpežljivo čakali in si bodo zdaj delili vojni plen,” je navedel Zupančič in pri tem izpostavil, da bo zanimivo opazovati odnose med talibskim Kabulom in Pekingom pa tudi odnose med Pakistanom in novim Afganistanom.
“Obe vojni sta zahtevali enormne človeške žrtve tako med vojaki kot med civilisti, da o dolgoročnih posledicah, ki jih vojne pustijo na ljudeh, sploh ne razpravljamo. V obeh vojnah so ljudje, povezani z vojaško-industrijskim kompleksom, ogromno zaslužili. Morda je čas, da razmislimo, ali sploh lahko obstaja kaj takšnega, kot je nacionalni interes (pa naj bo ta ameriški ali slovenski), ali pa moramo tudi tovrstne intervencije začeti ‘misliti’ predvsem z vidika zmage lobijev, ki so pod pretvezo širjenja demokracije in človekovih pravic vojno začeli in v njej mastno zaslužili. Oni so to vojno in še katero drugo (denimo vojno v Iraku) že davno dobili,” je komentiral Zupančič.
Po Prezljevih besedah so vzporednice z Vietnamom utemeljene na točki, da so se zahodne sile iz države umaknile zato, da bi si Afganistan lahko vladal sam. Je pa tudi veliko razlik.
“V Vietnamu se je bilo enostavno nesmiselno boriti na tak način kot prej, tukaj pa ni šlo za direktno borbo, ampak za projekt izgradnje države,” je komentiral Prezelj. “Razlika je ta, da je v Afganistanu tekel projekt izgradnje države, kjer so bili talibani že prej poraženi in so se zdaj dvignili, medtem ko je bila zgodba v Vietnamu drugačna. Tam je šlo za zadrževanje komunizma. Mogoče bi bila boljša paralela o umiku Rusije iz Afganistana, kot pa z Vietnamom,” je dejal. Se pa po njegovih besedah potrjuje rek, da je Afganistan “grobišče oziroma pokopališče imperijev”.
Ločnica med tistimi, ki so se umaknili in tistimi, ki bodo ostali
Medtem ko zahodne sile državo zapuščajo, pa v njej kot kaže ostajata Kitajska in Rusija. Obe zaenkrat še nista odredili umika diplomatskega osebja, njuni veleposlaništvi v državi zaenkrat ostajata. Po besedah Prezlja se bo tukaj vzpostavila pomembna ločnica.
“Tisti, ki se bodo umaknili, bodo, kar se talibanov tiče, veljali za neprijatelje. S tistimi, ki bodo ostali, pa bodo talibani gradili prihodnost države in prihodnje sodelovanje. Kitajci zagotovo računajo na razširitev svojega gospodarskega pasu v Afganistan, računajo na projekte, v bistvu so se to že dogovorili pred kakšnim mesecem dni. V nekem smislu bi lahko celo rekli, da zahod odhaja iz Afganistana, prihaja pa Kitajska in verjetno tudi Rusija,” je Prezelj povedal za N1.
Vrnitev v Afganistan leta 2000
“Ključno je, da je projekt izgradnje miru, ki je zdaj potekal skoraj dvajset let, neuspešen. Mir ni bil zgrajen v tem smislu, da je takoj, ko je bilo to možno, prišlo do nasilja, in ta največji projekt izgradnje miru po 11. septembru je pripeljal do ponovno na pol propadle države. Nekako smo se vrnili nazaj v čas pred intervencijo, v čas Afganistana iz leta 2000. Tukaj se ponovno izpostavlja nevarnost, ki je takrat že bila uresničena, in sicer, da bodo talibani s svojega ozemlja omogočali delovanje določenim terorističnim celicam ali celo širšim skupinam, tako kot so to omogočali Al Kaidi,” je za N1 izpostavil prof. dr. Iztok Prezelj s Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede.
Ni poraza zahoda, če ni bilo zmage
Ali torej lahko govorimo o porazu zahodnih sil?
Prezelj odgovarja: “V neposrednem smislu ne moremo reči, da gre za poraz zahodnih sil, ker se enostavno nihče z zahoda tej ofenzivi talibanov ni zoperstavil. Ampak, v posrednem smislu, če pogledamo, kaj je bil sploh namen prihoda Američanov in mednarodne koalicije v Afganistan, če pogledamo projekt izgradnje miru, kapacitet, varnostnih sil v Afganistanu in upanje, da bo Afganistan nekoč stabilna država, ki bo sama sebi vladala relativno uspešno, pa vendarle lahko rečemo, da gre za neuspeh zahodnih sil in tudi celotne mednarodne skupnosti.”
“Mislim, da o porazu zahoda ne moremo govoriti, saj do zmage zahoda – v smislu, da bi projekt izgradnje države uspel in da bi se država v zadnjih dvajsetih letih preobrazila v mirnodobno družbo in začela normalno funkcionirati, kar je bil cilj zahoda – v Afganistanu v zadnjih dvajsetih letih, kolikor traja ta projekt z ZDA na čelu, nikoli ni prišlo,” je odgovoril Zupančič in nadaljeval, da drži, da je po nekaterih kazalcih prišlo do napredka, kot ga razumemo na zahodu, pa vendar ta napredek ni segel dosti dlje od prestolnice.
“Zato ni nenavadno, da je del ljudi razočaran zaradi koruptivnosti vladnih institucij in nemoči spremeniti stanje na bolje. Ker se življenje številnih v zadnjih letih tako imenovane demokratične vlade ni kaj dosti izboljšalo, je danes marsikdo celo naklonjen talibskemu prevzemu oblasti oziroma so se talibom pridružili v preteklih letih, ker so ponujali ‘boljše pogoje dela’, če se malo ironično izrazimo – med njimi so tudi vojaki, ki so jih urili pripadniki Slovenske vojske. Četudi se talibi tokrat skušajo svetu pokazati kot manj radikalni, kot so bili nekoč, je težko pričakovati, da bi talibski prevzem oblasti prinesel kaj dobrega,” je pojasnil Zupančič.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!