Doron Katz Asher je za CNN spregovorila o 50 dneh pekla, ki jih je s hčerkama preživela v ujetništvu Hamasa.
V ekskluzivnem intervjuju za CNN je 34-letna Doron Katz Asher opisala skoraj 50 dni v ujetništvu, psihološko vojno, ki jo je prestala, razmere, v katerih so jih zadrževali, in občutek krivde po osvoboditvi, medtem ko številni drugi, vključno z 79-letnim dedkom njenih hčerk, ostajajo v ujetništvu.
Asher pripoveduje, da se njeni hčerki spomnita vsake najmanjše podrobnosti 7. oktobra. Kako sta se prebudili ob zvoku siren in se skrili v zatočišče. Kako so se streli vedno bolj približevali. Kako je njun dedek stekel iz skrivališča, da borci Hamasa ne bi videli drugih, ki so se skrivali v njem. Kako so ga odpeljali in kako so nato pustili vrata skrivališča odprta, da bi drugi napadalci mislili, da so ga že pregledali. In kako to ni delovalo. “Vstopila je še ena enota in odpeljala tudi nas,” je v izpovedi za CNN povedala Asher.
Doron Katz Asher, njeno mamo in hčerki, 5-letno Raz ter 2-letno Aviv, so vrgli na zadnji del traktorja skupaj z ostalimi talci iz kibuca. Nato so začeli streljati – Asher so ustrelili v hrbet, Aviv v nogo, njeno mamo so ubili.
Asher in njeni hčerki so iz kibuca nato odpeljali v stanovanje, ki je pripadalo družini v Gazi. “Rane so mi zašili brez anestetika, na kavču, medtem ko sta bili moji dekleti poleg mene,” je povedal Asher.
Po tem, ko so preživele napad 7. oktobra, ki ga je opisala kot vojni film, je Asher poskušala pomiriti hčerki, da je nevarnosti konec. “Povedala sem jim, da teroristov ni več in da smo zdaj pri dobrih ljudeh, ki nas varujejo, dokler se bomo lahko vrnile domov,” je dejala.
Dejala je, da so jih vseskozi nadzorovali otroci in vnuki lastnika hiše. Asher nikoli ni izvedela njihovih imen, komunicirala pa je lahko le z očetom družine, ki je znal hebrejsko, saj je delal v Izraelu. “Niso nam dali veliko informacij, predvsem so nas prepričevali, da nas Hamas želi izpustiti, vendar v Izraelu nikomur ni mar za nas,” je dejal Asher. “Da se ne bomo vrnili v kibuc, ker to ni naša hiša – to ni kraj, kamor spadamo.”
Ni jim verjela. Kot pripoveduje, ji je zvok spopadov dal vedeti, da se je nekaj dogajalo, da so se “trudili, da bi jih spravili domov”.
Skrivali so jih v bolnišnici
Po 16 dneh so Asher in njeni hčerki iz stanovanja odpeljali v “tako imenovano bolnišnico” v mestu Khan Younis na jugu Gaze. Ko so jo vprašali, zakaj tako imenovano bolnišnico, je dejala, da je bolnišnica kraj, v katerem bi morali poskrbeti za ljudi, a da jo je prevzel Hamas in jo uporabil za skrivanje talcev.
Izraelska vojska je večkrat zatrdila, da se Hamasovi teroristi skrivajo v civilnih ustanovah v Gazi, kot so bolnišnice, in v njihovi okolici, kar je militantna skupina vsakič zanikala. ZDA so trdile, da je Hamas bolnišnico Al Šifa, največjo v Gazi, uporabljal kot poveljniški center in prostor za zadrževanje talcev. Asher ni povedala, kje so jih zadrževali.
V bolnišnici so se njej in hčerkam pridružili še drugi talci, prvi, ki jih je videla po tem, ko so jo odpeljali v Gazo. Ko je njena hčerka Aviv dobila vročino, jo je Asher položila v umivalnik z mrzlo vodo, da bi ji pomagala. “Kričala je. Rekli so nam, naj bomo tiho, a imela je vročino in nekako sem morala poskrbeti zanjo.” V bolnišnici so ostale skoraj pet tednov.
Najtežji dan je bil, ko so jih izpustili
Ko so jo vprašali, kaj je bil najtežji trenutek v vseh teh dneh, je Asher dejala, da presenetljivo dan, ko so jih izpustili. Iz bolnišnice so jih pretihotapili v vozilo Hamasa, nihče pa jim ni povedal, kam jih peljejo oziroma da jih bodo izpustili.
Povedala je, da je bilo na ulicah na tisoče ljudi, vključno z otroki in starejšimi, ki so skušali zadeti avtomobil oziroma okna. Bala se je, da jih bodo linčali, je dejala. “To je prvič, da mi je Raz po mesecu in pol, ko sem jo ščitila, rekla: ‘Mami, strah me je.'”
V začasni prekinitvi ognja med Hamasom in Izraelom, ki je trajala od 24. novembra do 1. decembra, so izpustili 105 ljudi. Videoposnetki trenutkov, ko so talce predali osebju Rdečega križa, pogosto prikazujejo člane Hamasa, ki se do talcev obnašajo prijazno – starejše ženske na primer držijo za roke in jim pomagajo iz avtomobilov.
Asher je vse označila za veliko predstavo. “Preden so me izpustili, smo bile z dekleti 50 dni bosonoge. Bile smo premražene, ker smo novembra nosile kratke rokave.” A preden so jih predali osebju Rdečega križa, so jim dali čevlje, prav tako pa je Asher dobila lepo obleko.
Še vedno deluje na avtopilotu
Ko so se vrnili v Izrael, so Asher in njene hčerke prepeljali v bolnišnico v Tel Avivu. Prva stvar, ki sta jo storili njeni hčerki, po tem, ko so jih spustili domov, je bila, da sta “šli ven in začutili veter na svoji koži”, je povedala Asher. “Ves ta čas nismo videli dnevne svetlobe … najprej sta tekli okoli na domačem dvorišču.”
Njena družina se trudi, da bi se vrnila v normalno življenje, a travma se takoj spet vrne. “Nekega dne sta hčerki tu zagledali traktor in vprašali, ali so to hudobni možje. Moral sem jim reči, da ne, da traktor ne pripada zlobnim možem,” je dejala Asher. “Traktor ni stvar, ki bi nas poškodovala, ampak nekaj, s čimer delamo na polju, v gradbeništvu.”
Prav tako ji še ni uspelo žalovati zaradi smrti svoje matere. “Ko smo bile talke, sem vso svojo energijo posvetila dekletoma. Če bi se izgubila v žalosti, ne bi bilo nikogar, ki bi poskrbel zanju. Ravnala sem na avtopilotu. Še vedno sem na avtopilotu,” pripoveduje.
Olajšanje, ki ga je v nekem trenutku začutila, je pokvarilo zavedanje, da drugi ostajajo v Gazi – podatki iz 29. decembra kažejo, da je tam še 106 talcev in še vsaj 23 trupel. Med talci je tudi Gadi Moses, partner Asherine pokojne mame. “Čakamo ga. Star bo 80 in je brez zdravil.”
Oboroženo krilo palestinskega Islamskega džihada je decembra objavilo videoposnetek, na katerem Gadi Moses in 47-letni Gadi Katzir govorita v kamero in prosita izraelsko vlado, naj zagotovi njihovo izpustitev. Kot je dejala Asher, je Moses sodeč po posnetku izgubil veliko kilogramov.
“Ne morem razumeti, kaj se je zgodilo moji družini, in ne morem razumeti njihove nečlovečnosti. Ljudje, ki morijo ljudi v njihovih posteljah. Kdo to počne? To ni človeško.”
*Intervju za CNN je v Tel Avivu opravila Bianna Golodryga, Christian Edwards pa je pisal iz Londona.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje