Belorusija postaja prva mednarodna politična tema, je v oddaji N1 STUDIO dejal nekdanji diplomat in poznavalec razmer na vzhodu Evrope dr. Denis Mancevič. Zdaj odmeva zgodbe atletinje Kristine Timanovske, ki je bila kritična do oblasti in je dobila zaščito Poljske. A primerov športnikov, ki so morali iz države pobegniti, je po besedah Branka Sobana, nekdanjega dopisnika Dela iz Moskve, več. "Zgodba Timanovske je kot vračanje v stare sovjetske čase," še pravi Soban.
Beloruska atletinja Kristina Timanovska je bila kritična do trenerskega štaba, zato je prišel ukaz beloruskih oblasti, da jo morajo z olimpijskih iger odstraniti.
Za pomoč je prosila olimpijski komite, zaščitile so jo japonske oblasti, dobrodošlico pa ji je izrekel tudi slovenski premier Janez Janša in češke oblasti. Humanitarni vizum je naposled Timanovska dobila od Poljske. Danes se je sicer presenetljivo vkrcala na letalo za Dunaj, a naj bi pot potem nadaljevala proti Varšavi.
Medtem se kritike na račun Belorusije in avtoritarnega voditelja Aleksandra Lukašenka stopnjujejo.
Včeraj je iz Ukrajine odjeknila tudi novica, da so našli obešenega beloruskega opozicijskega aktivista Vitalija Šišova, ki je pred represivnim režimom pobegnil v Kijev in tam vodil nevladno organizacijo. Pomagal je drugim Belorusom pri begu iz domovine.
V oddaji N1 STUDIO smo gostili poznavalca razmer na vzhodu Evrope dr. Denisa Manceviča, prek telefonske povezave pa se nam je pridružil nekdanji Delov dopisnik iz Moskve Branko Soban.
Soban: Vračanje v stare sovjetske čase
“Dogajanje v povezavi s Timanovsko ni nobeno presenečenje. Treba je povedati, da je nacionalni olimpijski komite Belorusije pod sankcijami mednarodnega komiteja že od decembra zaradi političnega preganjanja športnikov,” je razložil Soban.
Mok je že takrat ustavil financiranje nacionalnega komiteja, predsednik Lukašenko pa ni smel na odprtje OI v Tokio. Medtem se je v Minsku zgodila zamenjava – na čelo nacionalnega komiteja je prišel Viktor Lukašenko, sin beloruskega predsednika, a ga Mok prav tako ne priznava.
Veliko športnikov se je postavilo na stran protestnikov, ki so ulice zavzeli avgusta, potem ko je Lukašenko na spornih volitvah dobil še en mandat.
Najbolj znan primer je zgodba trikratne olimpijske prvakinje v plavanju Aleksandre Herasimenje, ki je zbežala v Litvo in tam ustanovila beloruski fond športne solidarnosti. Ta pomaga predvsem mladim športnikom.
“Zgodba Timanovske močno spominja na dogajanje v nekdanji Sovjetski zvezi, katere del je bila seveda tudi Belorusija. Takrat je kar nekaj zelo znanih športnikov pobegnilo na zahod, med njimi drsalca na ledu Ljudmila Belousova in Oleg Protopotov, pa šahist Viktor Korčnoj. Pobegnila sta tudi znana hokejista Aleksander Mogilni in Sergej Fjodorov,” je vzporednico potegnil Soban.
Najbolj znan primer iz novejše ruske zgodovine je prebeg Julije Stepanove, ki je razkrila dopinško afero, zaradi katere ruski športniki ne smejo nastopati pod rusko zastavo, ne sme pa jim igrati niti ruska himna.
“Ta zgodba Timanovske se mi tako zdi kot neka repriza, vračanje v stare sovjetske čase,” je dejal Soban.
Športniki izredno pomembni za vsako diktaturo, a kritika ni dovoljena
“Kritika v diktaturi ni dovoljena. Tam vladajo drugačne razmere kot v demokratičnih državah. Šport je izjemno pomemben za vsako diktaturo, saj pomeni prisotnost na mednarodnem odru. Voditelji se potem lahko kitijo z uspehi športnikov. Pot na mednarodna tekmovanja je kot neka nagrada športnikom, a v zameno je v diktaturi zahtevana popolna lojalnost in poslušnost,” je pomen športa v diktaturah poudaril Soban.
“Belorusije ne moremo obravnavati brez Rusije”
Spuščanje migrantov v EU, ki ga dopušča Belorusija, je medtem po ocenah Sobana “nekakšno maščevanje Belorusije in sosede Rusije za sankcije, ki jih je uvedla EU”. A ni videti, da bi sankcije pomagale, saj Belorusije ne moremo obravnavati brez Kremlja, ki podpira režim v Minsku. “Rusija si ne more dovoliti, da bi Belorusija pobegnila iz njene orbite.”
“Lukašenko se je v preteklosti že večkrat – kljub podpori Putina – pokazal za zelo nekredibilnega sogovornika tudi v odnosu do Rusije. Večkrat je že tudi njej nagajal. Ne gre za dolgoletnega izbranca Kremlja. A zadnjega leta režim ne bi zdržal brez dveh komponent, ena izmed njih je podpora Rusije, tako finančna kot gospodarska,” je Sobanu pritrdil dr. Mancevič.
Povedal je, da je manj znano dejstvo to, da je Moskva zagotovila tudi prisotnost številnih novinarjev v Belorusiji, saj je mnogo njih nehalo delati za državno televizijo in agencijo zaradi razmer v zadnjem letu.
Politične razmere v Belorusiji
“Režim tam je krhek. Živimo v obdobju, ki je izjemno boleče za belorusko civilno družbo, pa tudi v obdobju konca režima. Bo ta konec merjen v letih ali desetletjih, je vprašanje,” meni Mancevič.
“Podpora Lukašenka na lanskih volitvah je nekaj popolnoma drugega kot na volitvah v preteklosti. /…/ Na račun demografskih sprememb, na račun potovanj v EU, na račun odprte družbe, ki se demokratizira, je izgubil to legitimnost. To se vidi po tem, da v protestih sodelujejo zelo heterogene družbene skupine,” je razložil nekdanji diplomat.
Ne gre le za mlade v velikih mestih, podporo režimu so odrekli tudi delavci, kar se je zgodilo sploh prvič v državi. Razpadlo je torej jedro volilnega telesa, ki je v preteklosti volilo Lukašenka.
“Čas bo oddelal svoje. Prav tako je pomemben mednarodni pritisk, eden ključnih momentov je bil primer Protaseviča, v katerem je Lukašenko po mojem mnenju ravnal nespametno. In seveda zadnji primer atletinje Timanovske. /…/ Mednarodni pritisk se bo še krepil,” je o koncu režima še dejal Mancevič.
Celotno oddajo N1 STUDIO si lahko ogledate tukaj:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje