Turčija se že nekaj let spopada s hudo gospodarsko krizo, februarja pa jo je prizadelo še silovito tresenje tal, ki je zahtevalo več kot 50.000 življenj. Turški državljani, mnogi zelo razočarani nad oblastjo, danes volijo poslance parlamenta in predsednika države. Predvolilnih pričakovanj je veliko, enako tudi negotovosti, pri čemer pa vladavina aktualnega predsednika Turčije Recepa Tayyipa Erdogana v zadnjih dveh desetletjih še ni bila pred tako veliko preizkušnjo. Kdo je torej Erdoganov glavni izzivalec in kakšne politike napoveduje? Kdo so njegovi zavezniki in katera stranka bo jeziček na tehtnici pri oblikovanju parlamentarne večine?
Čeprav po današnjem prvem krogu predsedniških volitev v Turčiji predvidoma še ne bo znano, kdo bo novi (stari) turški predsednik, pa so poznavalci enotni vsaj glede ene stvari: volitve predstavljajo največji preizkus za dolgoletnega turškega voditelja Recepa Tayyipa Erdogana, rezultat pa ne bo vplival le na življenja 85 milijonov prebivalcev Turčije, temveč tudi na celotno mednarodno skupnost.
Če bo Erdogan osvojil še en, torej tretji predsedniški mandat, bo Turčija zelo verjetno postala še bolj avtokratska država, katere zunanjepolitični cilji bodo vse bolj drugačni od zahodnih, je v predvolilni analizi Inštituta za turške študije na Univerzi v Stockholmu zapisala poznavalka Turčije Jenny White. Precej drugačno vladanje pa se nasprotno pričakuje od Erdoganovega glavnega izzivalca Kemala Kilicdarogluja. Kilicdaroglu skupaj s svojo opozicijo namreč ne napoveduje le obuditve turškega parlamentarizma, temveč tudi krpanje odnosov z Zahodom.
Podobno kot pred dobrim letom dni na Madžarskem, ko se je na parlamentarnih volitvah vladajoči stranki Fidesz oziroma premierju Viktorju Orbanu zoperstavila naveza šestih opozicijskih strank pod vodstvom župana Petra Marki-Zaya, se je tudi pred predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami v Turčiji oblikovalo zavezništvo šestih strank dosedanje opozicije. Cilj njihova združevanja v Omizje šestih je eden: napraviti konec Erdoganovi vladavini.
Kemal Kilicdaroglu in Recep Tayyip Erdogan (PROFIMEDIA)
Osrednja stranka ideološko precej raznolikega Omizja šestih je najvplivnejša stranka turške opozicije, levosredinska Republikanska ljudska stranka (CHP), ki jo je leta 1923 ustanovil Mustafa Kemal Ataturk. Njen trenutni vodja je 74-letni Kilicdaroglu, ki ga je združena opozicija izbrala za svojega predsedniškega kandidata. Poleg CHP je druga večja stranka v opozicijski šesterici nacionalistična Dobra stranka (IYI), preostale štiri stranke pa so manjše in imajo v parlamentu največ dva predstavnika.
Kakšna alternativa je Omizje šestih?
Ena od glavnih obljub protierdoganovskega Omizja šestih je vrnitev parlamentarnega sistema v Turčijo. Spomnimo: po referendumu o ustavnih spremembah so v Turčiji leta 2018 uvedli predsedniški sistem, predsednik Erdogan pa je s še več pristojnostmi še dodatno utrdil svoj položaj na oblasti. Združena opozicija tako obljublja, da bo ponovno uvedla funkcijo premierja, predsednik države pa naj bi izgubil večji del svojih pristojnosti, navaja tiskovna agencija Reuters. Med drugim tudi pravico predsedniškega veta na sprejeto zakonodajo in pravico do izdaje odlokov.
Erdoganovo stranko Pravičnost in razvoj (AKP) pod okriljem Ljudskega zavezništva med drugim podpira skrajno desna Stranka nacionalističnega gibanja (MHP), ki je tudi ena od večjih strank v turškem enodomnem parlamentu. Erdogan, ki je v predvolilnem času volilcem obljubil, da bo znižal visoko inflacijo, je napovedal tudi obsežno obnovo po uničujočih in smrtonosnih potresih. Naznanil je gradnjo 650.000 novih stanovanj na prizadetem jugovzhodu Turčije, pri čemer naj bi približno polovico zgradili v enem letu, navaja Al Džazira.
Kemal Kilicdaroglu (Hannah McKay/REUTERS)
Omizje šestih, ki naj bi si prav tako prizadevalo za obnovo spodkopane neodvisnosti turškega pravosodja, je napovedalo tudi odločen boj z inflacijo, ki je bila aprila v Turčiji 44-odstotna, in ukrepe za krepitev turške lire, ki je v zadnjih petih letih v odnosu do dolarja izgubila 80 odstotkov svoje vrednosti. Med predlogi za omejitev porabe denarja šesterica strank predlaga tudi omejitev števila letal, ki so na voljo turškemu predsedstvu, in vozil, ki so na razpolago javnim uslužbencem, navaja Reuters.
74-letni Kemal Kilicdaroglu, poznan tudi kot turški Gandhi, se je rodil v provinci Tuncela na vzhodu Turčije v družino manjšinskih Alevitov, diplomiral pa je iz ekonomije in financ. V turški parlament je bil prvič izvoljen leta 2002, stranko CHP pa vodi od leta 2010. Mediji o njem več poročajo od leta 2007, ko je objavil dokaze o korupciji v Turčiji, v javnosti pa so odmevali tudi njegovi spori s predstavniki stranke AKP, navaja STA.
Kemal Kilicdaroglu (Murad Sezer/REUTERS)
Leto dni po državnem udaru v Turčiji, ki mu je sledil politični pogrom nad Erdoganovimi nasprotniki, je s podporniki v okviru protestnega Pohoda za pravico prehodil približno 450 kilometrov od Ankare do Istanbula, da bi opozoril na vse večjo represijo pod vladavino AKP. Ob kritikah, ki jih je bila zaradi (pre)počasnega ukrepanja po februarskih smrtonosnih potresih deležna Erdoganova vlada, je Kilicdaroglu prizadeto območje obiskal precej hitro po tragediji oziroma pred Erdoganom.
Opozicija, združena za Kilicdaroglujem, je napovedala obnovitev dobrih odnosov z Zahodom, prav tako pa bi, če bo prišla na oblast, navezovala stike z vsemi akterji mednarodne skupnosti, tudi Rusijo. Imata pa Kilicdaroglu in Erdogan podobno stališče do vprašanja beguncev iz Sirije, ki jih je po aprilskih podatkih Urada visokega komisarja ZN za begunce v Turčiji 3,5 milijona. Oba sta namreč napovedala, da si bosta v sodelovanju z Damaskom prizadevala za vrnitev beguncev v domovino, navaja Al Džazira.
Predvolilno obdobje sta sicer poleg gospodarske krize in posledic uničujočih potresov med drugim zaznamovali Erdoganova bolezen, zaradi katere je za kratek čas prekinil oziroma prilagodil predvolilne aktivnosti, in žaljivke, ki jih je dosedanji turški predsednik izrekel na račun svojega glavnega tekmeca Kilicdarogluja – označil ga je za pijanca. Kilicdaroglu pa je medtem Rusijo obtožil vmešavanja v volilno kampanjo ter širjenja ponarejenih vsebin in zarot.
Pomembna skupina volilcev, ki bi jo Kilicdaroglu rad prepričal, so mladi. Po navedbah britanskega BBC pet milijonov mladih, ki bodo na tokratnih volitvah lahko volili prvič, ne pozna drugega voditelja Turčije kot Erdogana.
Erdogan Turčijo vodi dve desetletji, pred tem pa je bil tudi župan Istanbula (1994–1998). Leta 1954 se je rodil v provinci Rize ob obali Črnega morja in odraščal v skromnih razmerah v Kasimpasi, revni delavski četrti Istanbula. Kot deček je družini pomagal tudi s prodajo na ulici, navaja STA. Po volitvah leta 2002, na katerih je slavila njegova islamistična AKP, je leto pozneje prvič postal premier. To funkcijo je opravljal do leta 2014, ko je bil izvoljen za predsednika.
Recep Tayyip Erdogan (PROFIMEDIA)
Med svojimi podporniki po navedbah STA še vedno velja za voditelja, ki je dal glas konservativni muslimanski večini, zagotovil gospodarsko blaginjo in pridobil spoštovanje na mednarodnem političnem parketu. V času, ko je bil premier, je Turčija doživela hitro gospodarsko rast, ki jo je med drugim spodbudil z naložbami v velike infrastrukturne projekte, kot so avtoceste, bolnišnice, mostovi in letališča.
Medtem ko si neredki zastavljajo vprašanje, ali bo Erdogan sestopil z oblasti v primeru poraza, je turški predsednik napovedal, da bo spoštoval izid volitev.
Čeravno so prenekateri podvomili, ali je ne preveč karizmatični Kilicdaroglu politik, ki bi mu lahko uspelo poraziti Erdogana in Turčijo popeljati v drugačno prihodnost, pa ima Erdoganov glavni izzivalec med drugim podporo priljubljenih županov Istanbula in Ankare (Ekrema Imamogluja in Mansurja Yavasa iz stranke CHP), ki sta na odmevnih lokalnih volitvah leta 2019 zbrala več glasov kot njuna tekmeca iz vrst vladajoče Erdoganove AKP.
Tudi sicer so volitve leta 2019 nakazale na morebitne šibke točke Erdoganove vladavine, ki jo precej maje slabo gospodarsko stanje Turčije. “Obrisi ranljivosti Erdogana in njegove konservativne islamistične stranke AKP se kažejo že od leta 2019 naprej, ko je izgubila župane v Istanbulu, Ankari in Izmirju. To lahko v veliki meri pripišemo gospodarskim težavam Turčije, ki pravzaprav niso nove,” je v dneh pred volitvami za STA ocenil raziskovalec s Centra za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede dr. Faris Kočan.
Odločilno vlogo bodo imeli Kurdi
Predvsem na volitvah za sedeže v 600-članskem parlamentu bodo ključno vlogo imeli Kurdi oziroma vodilna kurdska stranka HDP, ki je trenutno v Turčiji tretja največja parlamentarna stranka. Poslanski sedeži, ki jih bo osvojila, bodo zelo verjetno ključni, saj predvidoma niti Erdoganovo niti Kilicdaroglujevo zavezništvo ne bo osvojilo dovolj glasov za oblikovanje parlamentarne večine.
Khalil Ashawi/REUTERS
HDP, ki se ji obeta okoli 10-odstotna podpora, Erdogan povezuje s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki je v Turčiji in na Zahodu označena kot teroristična organizacija.
Po besedah dr. Kočana bo tako “zanimivo spremljati sestavljanje koalicije, ali bodo [Omizje šestih, op. a.] lahko zraven povabili HDP, in kako bi njen morebiten vstop v koalicijo vplival na prihodnost novoustanovljene platforme”. Stranka je sicer kot predsedniškega kandidata podprla Kilicdarogluja.
Poleg Erdogana in Kilicdarogluja sta se za funkcijo predsednika Turčije do četrtka potegovala še dva kandidata, in sicer vodja leta 2021 ustanovljene Domovinske stranke Muharrem Ince in kandidat skrajno desne stranke ATA Sinan Ogan. Ince je nato tri dni pred volitvami umaknil svojo kandidaturo, njegov umik pa naj bi bolj koristil Kilicdarogluju kot Erdoganu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!