Temačna skrivnost, ki se skriva pod glavno železniško postajo v Milanu

Z monumentalno fasado, okrašeno z rimskimi stebri, podstavki in ogromnimi kipi, katerih motivi med drugim zaobsegajo akte, krilate konje in levje glave, je glavna železniška postaja v Milanu turistična znamenitost že sama po sebi. A osupljive podrobnosti postaje, ki je ena največjih v Evropi, se nadaljujejo tudi v notranjosti zgradbe.

Popotniki skozi monumentalne vhode na treh straneh vstopijo v notranjost, od koder se mogočna stopnišča vzpenjajo proti dvorani z mozaičnimi tlemi in izklesanimi stenami, kjer vlaki nato odhajajo s posameznih peronov. Prav ta dvorana, namenjena odhodom, sestavlja osrednji del te veličastne postaje, odprte leta 1931.

Je pompozna in elegantna hkrati, piše CNN in navaja, da je bila med drugim tudi popolna kulisa za predstavitev zimskih olimpijskih iger Milano-Cortina 2026 v začetku letošnjega leta. Vendar pa stavba predstavlja tudi drugo, manj bleščečo plat Italije, tj. njeno fašistično zgodovino.

Železniška postaja je nedvomno eden najbolj znanih arhitekturnih dosežkov, ki so bili dokončani za časa fašizma. Čeprav je bila zasnovana že v prejšnjem obdobju, so načrte kasneje prilagodili in jim dodali številne simbole diktature Benita Mussolinija, ki so vidni še danes. Poleg tega pa postaja nosi še eno veliko skrivnost. Pod glavnimi prostori za potnike se namreč skriva tudi peron, ki je bil med drugo svetovno vojno uporabljen za srhljive namene.

Skrivnostni Binario 21

T. i. Binario 21 (peron 21, op. p.), ki je več generacijam ostal skrit, je podzemni prostor, od koder so nacistični okupatorji in njihovi fašistični somišljeniki Jude ter politične nasprotnike pošiljali v koncentracijska taborišča med drugo svetovno vojno.

Prostor je bil prvotno zgrajen za prevoz blaga, njegova grozljiva vojna vloga pa je bila desetletja zamolčana. Šele leta 1994 so raziskovalci ugotovili, za kaj je bil v resnici uporabljen.

Še danes ima večina od več kot 320.000 potnikov, ki vsak dan v povprečju prečkajo milansko glavno železniško postajo, le malo predstave o tej pretresljivi zgodovini.

Prostor so sicer pred dobrim desetletjem preuredili v muzejski spominski center, kjer se obiskovalci lahko sprehodijo po skrivnih peronih, vstopijo v tovorne vagone, ki so jih fašisti preuredili za prevoz ljudi, ter si ogledajo pretresljiva pričevanja preživelih holokavsta. Ves čas pa nad tem temačnim podzemnim prostorom odmeva cviljenje zavor in bobnenje vlakov s tirov nad njim.

Ko so leta 1931 odprli milansko glavno železniško postajo Milano Centrale, je bil Mussolini na vrhuncu svoje moči. Italijanski fašistični diktator je oblast prevzel leta 1922 in njegova priljubljenost je naraščala. "Do leta 1931 je bil režim že zelo utrjen," je za CNN pojasnila Vanda Wilcox, izredna profesorica moderne evropske zgodovine na univerzi John Cabot.

Gradnja postaje se je začela leta 1912, ko je arhitekt Ulisse Stacchini zmagal na natečaju s svojim načrtom. Zasnoval je monumentalni vhod, katerega ogromni prostori in visoki stropi naj bi bili navdihnjeni z antično rimsko in egipčansko arhitekturo, nato pa dodal še elemente art decoja, sloga Liberty (italijanskega odgovora na secesijo oziroma art Nouveau) ter freske mest tedaj še razmeroma mlade italijanske države.

Ko je režim prevzel nadzor nad gradnjo, so dodali fašistične elemente, med drugim so na pročelje stavbe dodali vklesane snope palic, t. i. fasces, ki so v antičnem Rimu simbolizirale oblast in iz katerih izhaja tudi beseda fašizem. Simbol potovanja in svobode je tako dobil fašistični pridih.

Učinkovit sistem za prevoz pošte

Medtem ko je bila Stacchinijeva slogovna vizija izpopolnjena na zgornjih peronih, si je v podzemlju zamislil območje za prevoz pošte. Glavna milanska pošta je namreč stala v stranski ulici, blago, ki je zapuščalo Milano, pa so čez cesto prepeljali do stranskega vhoda postaje, kjer sta ga pričakala dva perona.

Stacchini je postajo domiselno zasnoval kot večnivojsko stavbo, s potniškimi peroni v zgornjem nadstropju, medtem ko je bil poštni del skrit spodaj, stran od oči javnosti.

Tam, v ograjenem prostoru, temnem kot klet, čeprav je bil dejansko na nivoju tal, so zgradili izjemno sodoben sistem: dva perona, povezana z obračalnim krogom na enem koncu in futurističnim dvigalom na drugem. Vagone so napolnili na enem peronu, jih obrnili na drugega, nato pa jih enega za drugim zapeljali na ogromno dvigalo, ki jih je počasi dvignilo na raven običajnih peronov, kjer so jih povezali med seboj in priključili lokomotivi.

Bil je učinkovit sistem za prevoz pošte, tak, ki je svoje delo opravljal brez oviranja potniških vlakov na tej vse bolj prometni postaji. Toda med vojno je ta učinkoviti sistem dobil nov namen.

Prostor za "obdelavo" ljudi

Italija je v drugo svetovno vojno vstopila na strani nacistične Nemčije 10. junija 1940. Mussolinija so strmoglavili julija 1943, država pa je septembra podpisala premirje z zavezniki. V odgovor so nacisti napadli svoje nekdanje zaveznike ter zasedli severno in osrednjo Italijo, medtem ko so zavezniške sile z juga napredovale proti severu države. Okupacijske nemške oblasti so Mussolinija postavile na čelo marionetne države, Repubblica Sociale Italiana (RSI), s sedežem ob Gardskem jezeru, ki je nominalno vladala velikemu delu severne Italije.

Italijanski fašizem je bil že dolgo prežet z antisemitizmom, Mussolinijevi rasni zakoni iz leta 1938 so italijanskim Judom odvzeli državljanske pravice. Toda čeprav so bili Judi in politični nasprotniki v prvih letih vojne zapirani, izgnani in podvrženi prisilnemu delu, jih še niso deportirali v nemška taborišča smrti.

Vse se je spremenilo pod nacistično okupacijo. Nemci so izvajali množične aretacije in deportacije z namenom izbrisati italijansko judovsko skupnost ter nasprotnike fašizma poslati v taborišča, kjer bi jih izčrpali do smrti s prisilnim delom. Od 44.500 Judov, ki so živeli v Italiji, jih je bilo po podatkih svetovnega spominskega centra holokavsta Yad Vashem ubitih 7.680.

Skupine italijanskih fašistov so pohajkovale po Lombardiji, mučile partizane in lovile Jude. Nato so jih predali enotam SS, ki so imele sedež v Milanu. Od tam so zapornike deportirali naprej. Domnevajo, da so civilisti, ki so že prej delali v kletnih prostorih postaje, ostali in pomagali pri deportacijah. "Sicer sistem ne bi mogel delovati," pravi italijanska zgodovinarka Tamara Colacicco.

Domnevajo, da so skozi peron 21 postaje Milano Centrale v smrt poslali na tisoče ljudi. Po prihodu nacistov so skoraj dva hektarja veliko območje hitro spremenili iz prostora za obdelavo pošte in blaga v prostor za "obdelavo" ljudi.

Ohranjena le dva seznama potnikov

Celoten proces je potekal večinoma prikrito, deportacije pa so izvajali ponoči. V smrt niso pošiljali le Judov. Skozi osrednjo milansko železniško postajo so potovali tudi zajeti partizani, politični nasprotniki in vsi, ki so nasprotovali nacistom. Mnogi so bili tovarniški delavci, ki niso hoteli izdelovati streliva za nacistične okupatorje, pravi Colacicco. Množično so jih deportirali v Mauthausen, taborišče prisilnega dela v Avstriji, kjer so mnogi umrli zaradi izčrpanosti.

Iz tistega obdobja je ohranjenih le malo dokumentov, prav tako pa se ni nikoli oglasil nihče, ki bi neposredno sodeloval pri deportacijah in pričal o dogajanju pod postajo, zato je težko določiti skupno število deportiranih, pravi Colacicco.

Ohranila sta se le dva seznama potnikov, za prva dva transporta, ki sta decembra 1943 in januarja 1944 iz Milana odpeljala proti Auschwitzu. Na seznamih je 774 imen, od katerih jih je preživelo le 27. Skupno je, pravi Colacicco, s postaje odšlo več kot 20 konvojev, nove raziskave pa kažejo, da niti prva dva seznama nista popolna.

Raziskovalci menijo, da je bilo med 6. decembrom 1943 in 15. januarjem 1945, tik preden so partizani ob približevanju zavezniških sil Milanu mesto iztrgali iz rok nacistov, deportiranih na tisoče Judov in približno enako število političnih zapornikov.

Deportirance so natlačili v lesene železniške vagone, ki so bili prej namenjeni prevozu blaga, včasih tudi živine. V vsak vagon so stlačili med 60 in 80 ljudi, tako tesno skupaj, da niso mogli niti sesti. "Ni bilo oken, stranišč, hrane niti vode," pravi Milena Santerini, predsednica fundacije spominskega muzeja holokavsta v Milanu. "Pot v Auschwitz, dolga 1.250 kilometrov, je trajala sedem dni. Težko si je predstavljati, kaj so morali prestajati."

Obiskovalci spominskega centra lahko danes stopijo tudi v podobne vagone iz istega obdobja. Že sam vstop vanje je tesnoben, celo ko so vrata odprta.

Cilj transportov je bil odvisen od tega, kdo je bil v vagonih, pravi Colacicco. Konvoje Judov so pošiljali neposredno v Auschwitz, politične zapornike pa v Mauthausen. "Šlo je za različno obravnavo," pravi Colacicco. "Politične zapornike so poslali na prisilno delo kot sužnje, Jude pa v taborišča smrti, da bi jih uničili. Morda se zdi to nepomembna razlika, vendar je zelo pomembna. Nacionalsocializem je destinacije in transporte organiziral z veliko natančnostjo."

Nekateri konvoji so se celo odpravili proti jugovzhodu, v Fossoli, zbirno taborišče za judovske deportirance v pokrajini Emilija - Romanja, preden so se znova obrnili proti severu in Auschwitzu. "Včasih zato, da so pobrali še več ljudi, včasih iz tehničnih razlogov ali pa zato, ker je bil Auschwitz prepoln," pravi Colacicco. "To je bil industrijski sistem, zato je prihajalo tudi do tehničnih težav."

Preživela pričevalka

Prihod zavezniških sil v Milano in osvoboditev Italije aprila 1945 sta pomenila konec transportov. Vsi, ki so sodelovali pri deportacijah, so molčali, večina žrtev pa je bila umorjena. Preživeli so pripovedovali, da so jih prisilili v nekakšno "votlino" in jih natlačili v vagone. Govorili so tudi o nenavadnem občutku gibanja, kot da bi jih dvigovalo navzgor, preden je vlak odpeljal.

Nekatera najpomembnejša pričevanja je podala Liliana Segre, ki je bila 30. januarja 1944 skupaj z očetom deportirana v Auschwitz. Takrat je bila stara 13 let in je bila edina iz svoje ožje družine, ki je preživela holokavst.

Danes 95-letno Segrejevo so leta 2018 imenovali za dosmrtno senatorko v italijanskem senatu.

Leta 1994 so raziskovalci iz CDEC, ustanove za dokumentiranje sodobne judovske zgodovine, podrobno preučili pričevanja preživelih. Ugotovili so, da so deportirance morali odpošiljati iz prostora pod postajo milanske glavne železniške postaje, zato so ga začeli iskati. Ko so vstopili v nekdanji poštni del postaje, so zagledali dvigalo in razumeli, s čim imajo opravka.

Prostor so za javnost odprli leta 2013. Gre za edino ohranjeno nacistično deportacijsko mesto, ki je ostalo nedotaknjeno. Danes obiskovalci vstopajo po isti poti kot nekoč transporti. Tam, kjer so deportirance nekoč nasilno gnali iz tovornjakov, danes obiskovalce pričaka "zid brezbrižnosti", umetniško delo, ki opozarja na "brezbrižnost" (it. indifferenza), za katero Segre pravi, da je omogočila preganjanje italijanskih Judov.

Oba izvirna podzemna perona sta ohranjena. Na enem stojijo starinski vagoni, drugi sameva prazen. Na steni za njima so projicirana imena 774 ljudi s potniških seznamov prvih dveh konvojev.

V kabinah predvajajo pričevanja iz vojnega časa, obiskovalci pa se lahko po prostoru sprehodijo sami ali se pridružijo vodenim ogledom. Lahko vstopijo v vagone ali se odpravijo do obračalnega kroga, kjer so vagone obračali pred začetkom poti. Posebna točka omogoča pogled na dvigalo, ki je deportirance dvignilo proti njihovi usodi. Ves čas pa nad njimi potuje na sto tisoče dnevnih potnikov. Tihe trenutke razmisleka prekinja cviljenje vlakov, ki drsijo po tirih neposredno nad prostorom.

Colacicco pravi, da je to pomemben kraj za Italijane. "Predstavlja priložnost za razmislek o naši lastni preteklosti, o preteklosti italijanskega naroda, saj smo po 80 letih deloma pozabili in deloma izbrisali to, kar se je zgodilo," pravi.

"Italijani še niso v celoti prevzeli odgovornosti. A dejstvo, da se je to zgodilo v gospodarski prestolnici naše države, je pomembno. To so storili Italijani in odgovornost je naša. Pomembno je vedeti, da ta prostor obstaja v drobovju postaje, ki jo vsak dan uporabljate za odhod v službo ali na dopust," je še zaključila.

***

Avtorica CNN prispevka Julia Buckley