Danes se začenja podnebna konferenca COP28 v Dubaju. O pričakovanjih in poteku konference smo se pogovarjali z glavno slovensko podnebno pogajalko Tino Kobilšek. Vprašali smo jo tudi, zakaj se podnebna pogajanja po navadi zavlečejo in ali so jo že nagovorili naftni lobisti.
Danes se začenja podnebna konferenca COP28 v Dubaju, ki se je bo udeležilo rekordno število predsednikov držav in vlad. Kljub temu da se bo letošnje leto v zgodovino zapisalo kot najtoplejše v zgodovini meritev, nič ne kaže, da bo svet dosegel skupen cilj pariškega sporazuma, to je omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija. Za dosego tega cilja so znanstveniki izračunali, da bi se morale emisije toplogrednih plinov znižati za 43 odstotkov do leta 2030, podatki pa kažejo, da bodo le za dva odstotka nižje.
Ob začetku konference smo se pogovarjali z glavno slovensko podnebno pogajalko in vodjo sektorja za podnebne politike na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo Tino Kobilšek.
Kot glavna slovenska podnebna pogajalka ste se že udeležili podnebnih konferenc v Glasgowu leta 2021 in lani v Egiptu. Kakšna je vaša vloga?
Tokrat sem tretjič v tej poziciji. Našo slovensko ekipo vodim na mednarodnih podnebnih pogajanjih. COP je ključni dogodek, ki poteka enkrat letno, vendar moje delo poteka celo leto. Sodelujem pri pripravah, bilateralnih srečanjih, konzultacijah in na različnih dogodkih. Na samem COP je prisotnih malo manj kot dvesto držav. To so pogodbenice okvirne konvencije Združenih narodov, kjotskega protokola in pariškega sporazuma. Zaseda pet različnih teles, kar pomeni, da imamo pogajalci pet različnih dnevnih redov.
Kako potekajo pogajanja? Predstavljate stališča Slovenije ali EU?
Slovenija zastopa svoja stališča v okviru EU, ki je ena od glavnih pogajalskih skupin. Za primerjavo: največja pogajalska skupina, ki se imenuje G77 in Kitajska, predstavlja več kot polovico svetovnega prebivalstva. V vseh pogajalskih sobah po navadi na začetku govorijo pogajalske skupine, potem pa še posamezne države.
V okviru EU smo dogovorjeni, da nastopamo z enim glasom. Koordiniramo se najmanj enkrat na dan, običajno tudi večkrat, odvisno od poteka pogajanj. Kot sem omenila, imamo več dnevnih redov in ogromno točk, zato si že pred zasedanjem v okviru EU razdelimo, kdo pokriva katero točko. Sicer pa poleg tega poteka ogromno formalnih in neformalnih srečanj. To nam polni urnik na pogajanjih.
Poleg tega ste tudi koordinatorka vzhodnoevropske skupine, ki ima letos zelo pomembno, a težavno nalogo – izbrati predsedujočo državo za prihodnji COP. Kakšna je tu vaša vloga?
Države smo razdeljene v regionalne skupine po sistemu Združenih narodov in Slovenija spada v vzhodnoevropsko skupino (sestavljajo jo države bivše Jugoslavije, baltske države, Slovaška, Češka, Poljska, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Belorusija, Rusija, Ukrajina, Gruzija, Albanija, Armenija, Azerbajdžan). To skupino koordiniram in ji sopredsedujem, tako ima Slovenija zelo pomembno vlogo. Vprašanje, ki ga rešujemo že dlje časa in res upamo na preboj v času COP, je, da se dogovorimo, kje bo naslednji COP, ki naj bi bil v vzhodnoevropski skupini.
Trenutno so kandidatke za gostiteljstvo in predsedovanje tri: Bolgarija, Armenija in Azerbajdžan. Nihče od njih pa ne uživa popolne podpore skupine. Preden formalno predlagamo državo kot kandidatko za COP, potrebujemo konsenz.
Gre za političen problem, ker sta v naši skupini med drugim Rusija in Ukrajina?
Da, problem ni podnebne narave, ampak je širše geopolitičen. Rusija se ne strinja s katerokoli kandidatko iz EU, Armenija in Azerbajdžan pa nasprotujeta kandidaturi drug drugega.
Če konsenza ne dosežemo do konca letošnjega COP, pravila pravijo, da bo naslednji COP gostila Nemčija, kjer je sedež sekretariata konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Združeni arabski emirati pa bodo nadaljevali predsedovanje. Vendar zadeva ostaja odprta, iščemo rešitve in upam, da bomo v naslednjih dneh napredovali tudi pri tem vprašanju.
Kakšno pa je letošnje stališče Slovenije? Kaj bi za nas pomenilo uspeh?
Glavni cilj konference je zagotoviti nujen političen signal za usmerjanje podnebnih politik in s tem omejiti globalno segrevanje na 1,5 stopinje Celzija.
Ob začetku COP bo zaključen prvi globalni pregled stanja. Slovenija si bo prizadevala, da bo poleg formalne odločitve sprejeta tudi zavezujoča deklaracija s priporočili za nadaljnje ukrepanje. Za ta mislimo, da morajo biti čim bolj konkretna, da morajo usmeriti države k ambicioznemu podnebnemu ukrepanju na nacionalni ravni.
Kar zadeva blaženje podnebnih sprememb, Slovenija meni, da si je treba za doseganje cilja podnebne nevtralnosti do leta 2050 prizadevati za odpravo vseh fosilnih goriv. In to bo tudi eno izmed ključnih vprašanj letošnjega COP. Menimo tudi, da je nujna čimprejšnja odprava vseh subvencij za fosilna goriva, razen tistih, ki naslavljajo energetsko revščino oziroma omogočajo pravičen prehod.
Pri prilagajanju na podnebne spremembe Slovenija podpira čim bolj učinkovito operacionalizacijo tega globalnega cilja. Aktivnosti na tem področju je treba občutno okrepiti. Zagovarjamo, da je treba politike prilagajanja vključevati v nacionalne politike, vključno s sektorskimi politikami na področju voda, kmetijstva, zdravja, infrastrukture.
Hkrati kot Slovenija opozarjamo, da je treba tehnologije zajema in shranjevanja ogljika uporabiti samo v sektorjih, ki jih je težko razogljičiti, in predvsem v industriji. Ter samo za obstoječe in ne za nove naprave.
Kaj pa financiranje? Na lanskem COP v egiptovskem Šarm el Šejku so države dosegle težko pričakovani dogovor o ustanovitvi mehanizma finančne pomoči za blaženje posledic podnebnih sprememb v najbolj prizadetih državah v razvoju, t. i. sklad za izgube in škode, nerazrešena pa so pri tem ostala vprašanja glede njegovega upravljanja, lokacije in mehanizmov financiranja.
Izgube in škode so zelo pomembna tema, pričakuje se, da bo obravnavana že danes, ob začetku COP. Menimo, da mora biti ta sklad namenjen res najbolj ranljivim. Brez financ se ukrepe tako na področju blaženja kot prilagajanja zelo težko implementira.
Slovenija se strinja, da moramo z namenom učinkovitega zelenega prehoda na globalni ravni okrepiti prizadevanja za uskladitev vseh finančnih tokov, tako javnih kot zasebnih, s cilji pariškega sporazuma.
Doslej smo imeli cilj, da se zbere 100 milijard dolarjev letno za pomoč državam v razvoju. Zdaj se pogovarjamo o novem cilju, ki naj bi bil sprejet naslednje leto. Menimo, da bi moral temeljiti na bolj usklajeni in jasni definiciji finančnih tokov in jasni delitvi finančnih bremen med zasebnimi in javnimi financami. Obenem menimo, da bi se morala skupina donatork razširiti. Trenutno so to v formalnem smislu razvite države, toda gre za sistem iz leta 1994, kar pomeni, da ne vključuje Kitajske, Savdske Arabije in drugih.
Evropska unija je pri ciljih med najbolj ambicioznimi. Kdo pa so države na drugi strani?
Nekatere države imajo težavo že samo pri sprejemanju tega, kar nam zapoveduje znanost, in pri formalnem zapisu tega. Veliko prizadevanj bo potrebnih, da bi sprejeli bolj ambiciozno dikcijo glede opuščanja fosilnih goriv in subvencij. Na drugi strani imamo Savdsko Arabijo in države, ki izpuščajo največ emisij, predvsem Kitajsko in Rusijo, za katere vemo, da si bodo morale, seveda skupaj z nami, postaviti bolj ambiciozne cilje in bolj ambiciozno pristopiti k ukrepom.
Kakšna točno bo dinamika pogajanj, bomo videli že v naslednjih urah in dnevih.
Kakšna pa je vloga ZDA?
ZDA so zelo pomembne zaradi svoje velikosti, gospodarstva in vpliva. Pred kratkim smo lahko videli napredek Kitajske in ZDA pri sprejetju sporočila na najvišji ravni, kar daje neki pozitiven signal.
ZDA so konservativne glede podnebnega financiranja, po drugi strani pa precej ambiciozne, kar zadeva zniževanje izpustov, predvsem zniževanje izpustov iz metana. Globalna zaveza za metan je ena izmed njihovih iniciativ, na kateri uspešno gradijo že od COP26. Pri veliko vprašanjih se Evropska unija lahko na ZDA zanaša kot na zaveznico, pogosto pa iščemo tisto primerno ravnotežje. So pa ZDA, Kitajska in EU ključne akterke v pogajanjih.
Kaj pa gostitelj, Združeni arabski emirati? Veliko se govori o tem, da bo COP28 potekal v naftni državi, predsedujoči COP pa je tudi predsednik uprave državnega naftnega podjetja. Kakšen vpliv bi to lahko imelo?
Dubaj oziroma ZAE je kot lokacijo za letošnji COP predlagala skupina azijskih držav, kar pomeni, da so se države s tem strinjale. V Dubaju pričakujejo 95.000 ljudi, to bo absolutno največji COP doslej. Registriranih je približno 170 predsednikov vlad oziroma držav. Predsedstvo COP je, kolikor smo videli doslej, zelo aktivno, ima res veliko ekipo pogajalcev.
Definitivno obstajajo določeni pomisleki, slišali smo precej kritik, predvsem na predsedujočega Sultana Al Džaberja. Kakšen vpliv bo to dejansko imelo na pogajanja, pa bomo videli v naslednjih dneh.
Na podnebnih konferencah so vedno tudi lobisti, za fosilna goriva in druge interese. Ali predstavniki držav in pogajalci čutite pritiske?
Osebno moram priznati, da tega ne občutim direktno. Verjamem pa, da ciljajo tudi na predstavnike držav, saj so države tiste, ki na koncu sprejemajo odločitve. Sistem je odprt v smislu udeležbe. Veliko bo tu novinarjev, pa tudi predstavnikov civilne družbe, nevladnikov in seveda tudi gospodarstva.
Zakaj se podnebna pogajanja po navadi zavlečejo?
Predvsem zato, ker se išče konsenz vseh držav. Proces podnebnih pogajanj je tak, da se mora skoraj 200 držav soglasno strinjali z določeno odločitvijo. Nihče ji ne sme aktivno nasprotovati. Potreben je konsenz, medtem ko vsaka država pride na pogajanja s svojimi stališči glede na svojo situacijo, ki je drugačna na ekonomski, socialni ravni in tako naprej. Gre res za kompleksna vprašanja, ki enostavno včasih potrebujejo več časa. Letos je predsedstvo obljubilo, da se COP ne bo zavlekel. Bomo pa to seveda videli šele v zadnjih dneh.
Je mogoče, da bi na COP sprejeli kakšen globalni ukrep obdavčitve, ki bi veljal za cel svet? Na primer obdavčitev letalstva ali, za začetek, obdavčitev zasebnih letal, kar bi lahko bil tudi vir, s katerim bi se polnil sklad za izgube in škode?
Pozivi, da se uvede, so zelo jasni. Večkrat smo jih slišali tudi od Evropske unije. Je pa dejansko vprašanje, ali je to odločitev, ki jo lahko storijo pogodbenice konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, torej sodelujoče na COP. Povsem z operativnega vidika nisem prepričana, da je to dejansko pravi prostor za sprejemanje takih odločitev.
Vsekakor pa je COP pravi prostor, kjer bi lahko nakazali tako odločitev in sprožili pritisk. Ker bodo tu praktično vsi akterji združeni na kupu, je to vsekakor dobra podlaga. Odločitev pa bi nato sprejeli v drugih krogih, na primer znotraj mednarodne organizacije ZN za civilno letalstvo (ICAO) ali mednarodne pomorske organizacije ZN (IMO) za ladijski promet in tako naprej.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje