Znanstveniki so na Baffinovem otoku v Kanadi odkrili neobičajno količino redke različice helija, ki naj bi "puščal" iz Zemljinega jedra. Najnovejše odkritje govori v prid že obstoječi teoriji o tem, kako je nastal naš planet.
Raziskovalna ekipa je v skalah na Baffinovem otoku v Kanadi poleg helija-3 zaznala tudi helij-4, ki je na Zemlji precej običajen. Po drugi strani je helij-3 pogost drugod v vesolju in ne na Zemlji, zaradi česar je tako velika količina znanstvenike presenetila.
“Helij-3 je na Zemlji redek, ker se na našem planetu ne proizvaja ali prihaja od drugod v znatnih količinah in je izgubljen v vesolju,” je za CNN dejal vodilni avtor študije Forrest Horton z oddelka za geologijo in geofiziko na oceanografskem inštitutu Woods Hole.
Zaznavanje elementov, ki “curljajo” iz Zemljinega jedra, lahko znanstvenikom pomaga ugotoviti, kako je Zemlja nastala in se skozi čas spreminjala. Najnovejše odkritje, objavljeno v reviji Nature, podpira že obstoječo hipotezo o tem, kako je nastal planet.
Sestava našega planeta je namreč odsev elementov, iz katerih je nastal. Puščanje helija-3 iz Zemljinega jedra podpira priljubljeno teorijo, da je Zemlja nastala v solarni nebuli – oblaku plinov in prahu, ki se je najverjetneje sesedel zaradi udarnega vala bližnje supernove –, ta solarna nebula pa je potemtakem vsebovala omenjeni helij-3.
Kako je helij-3 sploh pristal v kamninah kanadskega otoka?
Ko je vesolje nastalo z velikim pokom, je ta izpustil ogromno vodika in helija, ki sta se nato vključila v formacijo galaksij. Ko se je oblikovala Zemlja, je helij iz prej omenjene solarne nebule ostal v Zemljinem jedru. Jedro je tako postalo nekakšen rezervoar žlahtnih plinov.
Helij-3 je na površje Zemlje skozi plašč prišel v obliki magme, ki je izbruhnila na Baffinovem otoku. Med izbruhom je večina plinov iz magme sicer “pobegnila” v atmosfero, a nekaj plinov je ostalo ujetih v kristalih, ki so na območju rasli pred vulkanskim izbruhom.
Večjo količino obeh različic helija so na Baffinovem otoku, ki je največji otok v Kanadi in peti največji na svetu, prvič zaznali v začetku tisočletja, ugotovitve pa javnosti razkrili leta 2003, prav tako v reviji Nature.
Raziskave na otoku so leta 2018 izvedli tudi Horton in njegovi kolegi. Tedaj so analizirali lavo, ki je izbruhnila pred milijoni let, ko sta se Grenlandija in Severna Amerika ločili ter pri tem ustvarili novo morsko dno. Z analizo kamnin so želeli izvedeti, kaj točno vsebujeta Zemljino jedro in plašč.
Sedaj, pet let kasneje, je analiza istih kamnin pokazala količino helija-3 in 4, ki je bila nepričakovano višja kot pri prejšnjih meritvah. To po mnenju Hortona nakazuje na to, da so se plini, ki domnevno izvirajo iz solarne nebule, v Zemlji ohranili bolje, kot so sprva mislili.
Proces puščanja helija-3 iz Zemljinega jedra se dogaja že dolgo, a znanstveniki ne vedo natančno, kdaj se je začel. Po Hortonovih ocenah je helij-3, ki so ga zaznali, iz jedra pobegnil pred najmanj 100 milijoni let.
Puščanje helija iz Zemljinega jedra za planet sicer nima nikakršnih negativnih posledic. Helij namreč kemijsko ne reagira z nobenim drugim elementom v ozračju ter zato ne vpliva ne na ljudi ne na okolje.
