Cukrarna – zgodba o sladkorju, propadu, umetnosti in novi podobi

Poglobljeno 04. Sep. 202119:00 > 19:061 komentar
Delite:

Od sladkorja do revščine, od Cankarja, Ketteja in Murna do sodobne umetnosti. Cukrarna, nekdanja tovarna sladkorja, je za slovensko zgodovino izjemno pomemben objekt, ki je zadnja desetletja žalostno propadal. Danes, skoraj 200 let od njenega nastanka, dobiva novo podobo in vsebino. Odslej bo v njej center sodobne umetnosti – Galerija Cukrarna. Pred odprtjem smo si ogledali prenovljeno stavbo in pogledali v njeno izjemno bogato zgodovino. Kakšne zgodbe in usode je v dveh stoletjih videla Cukrarna? V članku jih boste spoznali prek starih fotografij in zgodovine.

Projekt prenove propadajoče stavbe v Galerijo Cukrarna se je začel leta 2008, po več kot desetletju pa bo nekdanji industrijski objekt, ki se je v kolektivni spomin Slovencev vtisnil tudi kot simbol slovenske moderne, vendarle odprl svoja vrata.

Razglednica z motivom Cukrarne

Razglednica z motivom Cukrarne iz obdobja 1897–1905.

Cukrarna pred prenovo
Foto : Ziga Živulović Jr./BOBO

Cukrarna pred prenovo.

Prenovljena Cukrarna
Foto : Denis Sadiković/N1

Cukrarna danes.

“Prostor bo na nov način odgovoril, kaj je sodobna umetnost in kaj pomeni v današnjem prostoru, in Ljubljano postavil na širši mednarodni zemljevid sodobne umetnosti,” nam je te dni, torej nekaj tednov pred odprtjem, rekel Blaž Peršin, direktor javnega zavoda Muzej in galerije mesta Ljubljana, ki bo upravljal Cukrarno.

V stavbi so že začeli postavljati prva umetniška dela, vrata galerije pa za širšo javnost odpirajo 24. septembra z veliko mednarodno skupinsko razstavo, v kateri bodo sodelovala zveneča imena sodobne umetnosti.

Na razstavi bodo med drugim sodelovali kanadska umetnica Janet Cardiff, brazilski umetnik Ernesto Neto in ameriški umetnik Jimmie Durham. Od slovenskih umetnikov pa Marjetica Potrč, Miha Štrukelj, Tobias Putrih, Aleksandra Vajd, je povedala umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič.

“Galerija Cukrarna obsega 5.500 m2 in je po površini primerljiva z Moderno galerijo. Ima podzemno etažo, namenjeno multimedijskim dogodkom in performansom, pritlični razstavni prireditveni prostor ter tri etaže razstavnih prostorov nad pritličjem. V pritličju je tudi kavarna z restavracijo in jazz klub, v prvi etaži pa večnamenski prostor, namenjen tudi zunanjim uporabnikom in izobraževanju osnovnošolcev in srednješolcev,” je Galerijo Cukrarna opisal arhitekt in ustanovitelj arhitekturnega biroja Scapelab, Marko Studen, ki je s partnerjema Borisom Matićem in Jernejem Šipošem zasnoval prenovo Cukrarne.

Cukrarna pa ne bo le razstavni prostor, v katerem bodo predstavljene najrazličnejše sodobne umetniške prakse, temveč tudi prostor koncertov, pogovorov, festivalov in drugih dogodkov, ki odpirajo družbena, socialna in politična vprašanja. “Temu se v času in prostoru, v katerem živimo, ne moremo izogniti,” je dejal Peršin.

Že oktobra se bo tako v Cukrarni odvil festival Indigo, ki je v prekletih letih potekal na Trgu francoske revolucije. Naslov letošnjega bo Masovna hipnoza. “Zaobjema čas, v katerem živimo. Čas, ki ga preveva razraščanje temnih ideologij, populizma, pandemije. Hipnoza stanja negotovosti in temnih pričakovanj. Z nami bodo Mladen Dolar, Slavoj Žižek s posebnim gostom, glasbena skupina Mouse on Mars in mnogo drugih,” je povedal Peršin.

Cukrarna, sladkornica, Zuckerfabrik

Stavba, v kateri zdaj nastaja galerija sodobne umetnosti, ima za slovensko gospodarstvo in kulturno zgodovino izjemen pomen. Zgrajena je bila leta 1828 kot rafinerija sladkorja, od koder izhaja tudi njeno ime – Cukrarna. Kot tovarno sladkorja jo danes večina splošne javnosti tudi pozna, čeprav prav to obdobje predstavlja le tri desetletja v njeni dolgi, pestri, skoraj 200-letni zgodovini.

Rafinerijo sladkorja sta leta 1828 postavila Rossman in Pelican, trgovca iz Trsta. Ob nastanku ni bila edina rafinerija sladkorja v mestu, druga je nastala na območju današnje Kolodvorske ulice, a je zaradi požara kmalu zaprla vrata. Proizvodnja sladkorja v Cukrarni pa je strmo rasla. Od skromnih začetkov, ko je v njej delalo približno 20 delavcev, je na sredini desetletja prerasla v vodilno rafinerijo v avstrijski monarhiji z več kot 200 delavci.

Načrt fasade Cukrarne
Foto : Matevž Paternoster/Arhiv Republike Slovenije

Načrt fasade rafinerije sladkorja na Poljanah iz leta 1834.

Čeprav je v njej delovalo več tovarn, videz klasicističnega dvorca ne daje vtisa o njeni bogati industrijski zgodovini. Tržaškemu arhitektu Mateju Pertschu, ki je delal načrt tovarne, so namreč za vzor pri snovanju Cukrarne služile tržaške neoklasicistične palače, kot je Palazzo Carciotti (1798),  ki jo je na tržaškem nabrežju, na koncu Velikega Kanala, med drugimi postavil pred prihodom v Ljubljano, v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami piše Vesna Krmelj.

Litografija Ljubljane s Cukrarno
Foto : Mestni muzej Ljubljana

Litografija Ljubljane Josepha Wagnerja iz leta 1844. V času razcveta po letu 1850 je stavba pridobila še dve nadstropji, leta 1854 pa je zrasel tudi prvi podaljšek. Sledila so leta širitev, prezidav in dozidav, s katerimi je Cukrarna dobila značilno sestavljeno strukturo.

Stavba Cukrarne je bila nekaj posebnega tako v arhitekturnem smislu, saj je bila po prostornini največja stavba na ozemlju današnje Slovenije (po velikosti jo je prekašala šempetrska vojašnica na nasprotnem bregu Ljubljanice), kot tudi v smislu napredka in modernosti.

Prav v Cukrarni so namreč leta 1835 pognali prvi parni stroj na Slovenskem. Ta po besedah zgodovinarja in kustosa ter vodje kustodiatov v Mestnem muzeju Ljubljana dr. Blaža Vurnika ni bil najpomembnejša investicija v proizvodnjo, vsekakor pa pomeni simbolni prelom, ki stavbo uvršča med zibko slovenske industrije.

Simbolni prelom industrijskega razvoja je označila še ena novost – dimnik. “To je bil prvi tovarniški dimnik, ki se je vzpenjal nad Ljubljano in je bil višji od cerkvenih zvonov, kar je simbolni pomen novih časov,” je pojasnil Vurnik.

Ljubljanica je tekla črna in sladka …

Leta 1858 je tovarno sladkorja zajel hud požar. Uničeni so bili skladišča, oprema, streha z ostrešjem, večina zaloge sladkorja, padel pa je tudi dimnik, simbol nove industrije.

“Celo noč, pa še drugi dan je tekla Ljubljanica od tod vsa černa in sladka od sirupa, ki je tekel v vodo, čeravno so ga otroci in babe lovile v lonce in ga je nalovila nektera babura na cente,” so o nesreči 1. septembra 1858 poročale Novice.

Po tej nesreči tovarna ni več obratovala. A razlog za to ni bil le požar, temveč tudi odkritje nove tehnologije pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese, ki je zaostrovala konkurenco pridelovalcev sladkorja.

Cukrarna v plamenih
Foto : Narodni muzej Slovenije

Slika Franza Kurza Goldensteina z naslovom Cukrarna v plamenih prikazuje požar, ki je tovarno prizadel leta 1858. Na levi strani slike pa je vidna stara avstrijska vojašnica, zdaj sedež Medicinske fakultete v Ljubljani.

Cukrarna po požaru
Foto : Mestni muzej Ljubljana

Pogorišče Cukrarne leta 1858.

Mali svet na robu mestnega središča

Po neuspeli dražbi je Cukrarna prešla v last avstrijske nacionalne banke, od katere jo je leta 1863 kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je poslopje obnovil toliko, da ga je lahko oddajal.

Prostore so najemala različna podjetja, med drugim je v njih nekaj časa delovala tobačna tovarna, v kateri je leta 1871 različne vrste cigar izdelovalo kar 1.059 žensk. Kasneje se je proizvodnja preselila na območje ob današnji Tržaški cesti, kjer objekti stojijo še danes.

Pozneje je v stavbi delovala tekstilna proizvodnja Josip Kunc & Co. Ker je bila zgradba velika, pa je v njej ves čas delalo tudi mnogo drugih obrtnikov in podjetnikov, kot sta bila čevljar Franc Szantner in krojač Benegalija, in številni drugi, katerih imen ne bomo nikoli poznali. Gotovo pa je, da je bila stavba pravi mali svet na robu mestnega središča, je dejal Vurnik.

Litografija Ljubljane s Cukrarno
Foto : Mestni muzej Ljubljana

Litografija Ljubljane Josepha Wagnerja iz leta 1844. V času razcveta po letu 1850 je stavba pridobila še dve nadstropji, leta 1854 pa je zrasel tudi prvi podaljšek. Sledila so leta širitev, prezidav in dozidav, s katerimi je Cukrarna dobila značilno sestavljeno strukturo.

Prostor vojakov, delavcev in družbenega obrobja

Ker je mestu vse bolj primanjkovalo vojaških kapacitet, je Pongratz kmalu po obnovi Cukrarne v tovarniškem delu stavbe uredil vojašnico. V prihodnjih desetletjih so se tako v Cukrarni izmenjevali ali sobivali vojaki, ki so tam ostali vse do konca prve svetovne vojne, tovarniški delavci in tisti, ki so bili blizu družbenega dna.

Z vojsko je namreč v Cukrarno začela prihajati tudi revščina. Že kmalu po požaru so v njej dom iskali manj premožni Ljubljančani, prva množična poselitev praznih prostorov pa se je zgodila po rušilnem, velikonočnem potresu leta 1895, ko je mnogo ljudi ostalo brez domov.

Higienske razmere v njej so bile tako slabe, da so mnogi mestni svetniki po potresu nasprotovali predlogu, da bi ljudi naselili v Cukrarno. Tudi občinski svetnik in kasnejši župan Ivan Hribar je dvomil o njegovi smiselnosti, saj v njo ne bi “v teh časih nikdo hotel iti”.  Vsem se je zdelo bolje, da potresne brezdomce naselijo v šotore, barake in vagone.

Vse od potresa je tako Cukrarna predstavljala zatočišče za najranljivejše sloje prebivalstva, bila je prostor družbenega obrobja, revežev, vseh, ki se jim je družba odrekla in ki niso zmogli najti prostora v njej. V njej so zatočišče našli tudi znani slovenski pisatelji in pesniki in drugi intelektualci.

Cukrarna kot vojašnica meksikajnarjev
Foto : Mestni muzej Ljubljana

 

Simbol slovenske moderne

Redkokatera stavba ima tako izjemen pomen za slovensko književnost kot Cukrarna. V majhni sobi, ki jo je oddajala dobrosrčna gospodinja Polonca Kalanova, se je namreč zbiral cvetober slovenske moderne – od Josipa Murna Aleksandrova, Ivana Cankarja, Dragotina Ketteja, Otona Župančiča do Cvetka Golarja. Vsi so v svojih delih zapustili izjemna pričevanja o stavbi in ljudeh, ki so jo naseljevali.

“Ta hiša je mrtvašnica — ljudje umirajo tukaj ali na telesu, ali pa na duši. Navadno oboje hkrati. Kdor pride, je izgubljen. In drugi tako ne pride, kakor tisti, ki je bil izgubljen že ob rojstvu,” je v povesti o Petru Novljanu vzdušje v Cukrarni popisal Ivan Cankar, ki jo je večkrat obiskal.

Večina pesnikov in pisateljev je v Cukrarno prihajala le na občasen obisk, za Murna in Ketteja pa je bil to dom. Prvi se je tja po potresu preselil skupaj z dobrosrčno gospodinjo Kalanovo, ki je zanj skrbela od njegovega četrtega leta starosti. Kette pa se je k njima zatekel po tem, ko zaradi bolezni ni bil več sposoben za vojaško službo.

Za oba pesnika je bil to tudi poslednji dom. Leta 1899 je v Cukrarni zaradi tuberkuloze umrl Kette, star 23 let, čez dve leti pa je zaradi enake bolezni, na isti postelji, izdahnil še 22-letni Murn.

Po Vurnikovem mnenju je Cukrarna kasnejša obdobja preživela prav zato, ker je bila dom slovenske moderne. “To jo je naredilo za spomenik.”

Josip Murn
Foto : Narodna in univerzitetna knjižnica

Slovenski pesnik Josip Murn Aleksandrov je v Baladi o Damijanu (1901) opisal lastno izkušnjo bivanja v nekdanji tovarni sladkorja Cukrarni:

O Damijan, Damijan,

ne bodi vendar preveč bolan.

Pošljem rajši ti vinca pit,

da potolažim soseda te skozi zid.

Meni ni tudi nič kaj lahko,

pa da bi skoro mi že bilo!

Takrat potrkam, Damijan, ti na zid,

takrat bom mandeljnov in življenja sit.

Ljubljanska sramota

Po drugi svetovni vojni, ko je bila Cukrarna podržavljena, so v njej našle prostore tudi različne ljubljanske tovarne, kot sta tovarna otroških vozičkov Tribuna in tovarna Volnenka, kasneje Velana, ki je v objektu vztrajala do leta 1970.

Vseskozi pa je bila stavba tudi bivališče za reveže. Služila je kot center za revne otroke in sirote, sprejemala socialno ogrožene ljudi in postala prehodni dom za delavce gradbenih podjetij in socialne varovance. V 80. letih je stavba že veljala za ljubljansko sramoto in leta 1986 je sanitarna inšpekcija odločila, da je treba Sprejemni center, ki je v njej deloval, zapreti.

Cukrarna
Foto : Dokumentacija Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo/Etnoinfolab

V Cukrarni je bil leta 1940 tudi prehodni dom za sirote, za otroke iz okolice pa je bila v drugem nadstropju organizirana t. i. šola sv. Petra, v kateri so imeli otroci v času, ko staršev ni bilo doma, varstvo. Občina je skrbela tudi za jedilnico in kuhinjo, v kateri so lahko nahranili 400 ljudi na dan. (Fotografija je del zbirke Fototeka Galjevica).

Leta 1990 je bila razglašena za spomenik lokalnega pomena. V izpraznjeni Cukrarni pa naj bi takrat nastalo največje nakupovalno središče v Jugoslaviji, a dlje od nekaj uničujočih posegov v stavbo ni prišlo. Stavba je v resnici postala prostor brezdomcev.

Leta 2008 je Mestna občina Ljubljana od lastnikov, ki jim je bila Cukrarna z denacionalizacijo vrnjena, odkupila stavbo in zemljišče, in istega leta se je začel zahteven projekt prenove.

ES871_15
Foto : Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Cukrarna med leti 1963 in 1970.

ES871_2
Foto : Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Cukrarna med leti 1963 in 1970.

MC7908_3
Foto : Marjan Ciglič, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Cukrarna aprila 1979.

Številni posegi do danes

Stavba je v svoji zgodovini preživela več požarov, številne prezidave, rušitve, predelave. Zadnjih 30 let je bila zanemarjena in prepuščena propadanju, zato je bilo stanje  pred začetkom obnove zelo slabo. “Praktično je bilo to, kar je od Cukrarne ostalo, tik pred porušitvijo. Lahko rečemo, da smo Cukrarno rešili v zadnjem trenutku,” je povedal arhitekt Marko Studen iz biroja Scapelab.

Celoten projekt prenove je trajal 12 let. V dobrem desetletju je doživel mnoge spremembe, ohranila pa se je osnovna ideja – da se objekt popolnoma izprazni in da se v ohranjen volumen nekdanje tovarne umesti povsem nov program s povsem novo prostorsko organizacijo.

Arhitekti Marko Studen, Boris Matić in Jernej Šipoš so ohranili to, kar je bilo glede na dotrajanost sploh mogoče ohraniti – zunanji stenski obod Cukrarne, odstranili pa so vse notranje medetažne konstrukcije, v večini strohnelo ostrešje in medetažne lesene konstrukcije, podrte stene in stopnišča ter armiranobetonske vstavke neuspešnih sanacij. Te so nadomestili z obešenimi volumni – razstavnimi prostori, ki visijo obešeni s strešne konstrukcije.

Prenova Cukrarne
Foto : Igor Andjelić

“Varovanje obstoječih sten med gradnjo je bilo zelo zahtevno, saj je zahtevalo več kot 200 pilotov, torej nosilnih stebrov, izdelanih iz cementa, vbrizganega v podzemne vrtine, in podpiranje sten z dodatno varovalno jekleno konstrukcijo v času gradnje. Med izkopom kleti je izvajalec nepričakovano naletel tudi na sloj podlage, oziroma hrib iz strnjenega kamna – konglomerata, kar je še dodatno otežilo izvedbo,” pojasnjuje arhitekt Jernej Šipoš iz biroja Scapelab.

Investicija ocenjena na 23,2 milijona evrov

Za projekt prenove, ki je po navedbah ljubljanske občine največji kulturni projekt v Sloveniji, je bilo skupno namenjenih 23,2 milijona evrov. Od tega prispevata Evropska unija in država 13,47  milijona evrov iz evropskega sklada za regionalni razvoj, ljubljanska občina, ki je investitor oziroma nosilec projekta, pa 9,8 milijona evrov.

Za prenovo dotrajane stavbe je občina izbrala podjetje Strabag, za kar naj bi mu po pogodbi plačali 21,6 milijona evrov. Na občini pojasnjujejo, da končne vrednosti investicije še ne morejo podati, saj končni obračun prenove še ni zaključen.

Kritike javnosti: draga obnova, visoki stroški vzdrževanja

V javnosti so se že med obnovo pojavljali očitki, da je prenova predraga in ali je tako velika naložba res nujno potrebna. Prisotna je tudi bojazen, ali bo v prihodnosti dovolj denarja za vzdrževanje in program, in pa, da bi se zaradi nove galerije lahko zapirale nekatere manjše galerije zunaj mestnega centra.

Kot so pojasnili na ljubljanski občini, bo občina kot ustanoviteljica Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki bo upravljal Cukrarno, delovanje galerije (delovanje vsebine in programe, plače, materialni stroški …) redno financirala. “Pomembnost investicije je prevelika, da ustanovitelj ne bi dolgoročno zagotavljal njenih programov in vsebin,” poudarjajo.

V letošnjem letu je občina že zagotovila sredstva za deset novih zaposlitev. Po programu, s katerim so se prijavili na razpis za sofinanciranje obnove, pa so predvideli, da bo letni strošek delovanja Cukrarne približno milijon evrov.

V zgornjem galerijskem prostoru se bodo razstave menjale enkrat ali dvakrat letno, medtem ko  v pritličju načrtujejo pet do šest razstav na leto. V spodnjem, večnamenskem kletnem prostoru pa se bodo odvijali koncerti, performansi, plesne predstave, svoj program bo imel tudi lokal, v katerem je že postavljen oder.

Dodatno nameravajo v Cukrarni precej sredstev pridobiti tudi s tržno dejavnostjo – oddaja lokala, oddaja prostorov za različne dogodke – veliko si obetajo od evropskih fondov, sodelovati želijo z mednarodnimi fundacijami in zbiralci, predvsem pa želijo k vlaganju spodbuditi zasebni sektor, je povedal Peršin.

Nadeja se, da bo projekt sčasoma postal nepogrešljiv za slovenski prostor in da se bo podpora občine nadaljevala. Želijo pa si tudi podpore ministrstva za kulturo, ki v projekt prenove ni bilo vključeno.

Nastaja nova mestna četrt

Stavba je za Ljubljano izjemnega pomena, po navedbah občine bo pomenila blagovno znamko mesta na področju umetnosti in kulture. Projekt je za mesto ključen tudi v urbanističnem smislu, je ocenil arhitekt Matič. “Stavba namreč predstavlja novo programsko atrakcijo, ki obiskovalce in prebivalce motivira, da se ob Ljubljanici sprehodijo do roba mestnega središča, kjer stoji Cukrarna. Na ta način mestno središče širi proti vzhodu, podobno kot se je na zahodu razširil proti Špici, je razložil Matič.

S Cukrarno in nekaj sto metrov oddaljenim centrom Rogom, z novo stanovanjsko sosesko, ki bo zrasla na bližnji Povšetovi ulici, in drugimi projekti v okolici, tako na vzhodnem obrobju ljubljanskega mestnega središča nastaja nova mestna četrt. “Začenja se preporod zapuščenega dela mesta ali bolje predmestja. Ta del mesta je do danes ohranil predmestni značaj,” je še povedal Matič.

Cukrarna s palačo
Foto : Denis Sadiković/N1

Poleg galerije Cukrarne, na drugi strani Fabianijevega mostu, stoji še ena stavba – Palača Cukrarna. Ta je bila vse do leta 2012, ko so Cukrarno zaradi mostu predelili na dva dela, del kompleksa. Tudi to stavbo bo občina prenovila v bližnji prihodnosti, čemu bo služila, pa se trenutno na občinskem oddelku za kulturo še dogovarjajo.

A hkrati se v javnosti pojavljajo tudi pomisleki o morebitnih negativnih posledicah, ki bi jih lahko projekt imel na lokalno okolje. Gre za bojazen, da se bodo, kot ob podobnih projektih, zgodili gentrifikacija, naraščanje cen v okolici in spreminjanje zdajšnje ponudbe. Vse to pa brez ustreznih socialnih in stanovanjskih politik vodi v postopno izrivanje okoliškega prebivalstva z manjšimi prihodki na druga območja.

V RUBRIKI POGLOBLJENO PREBERITE ŠE:

Peršin odgovarja, da se sicer teh pomislekov zaveda, in poudarja, da si z občani, ki stanujejo blizu Cukrarne, želijo iskrenega dialoga, prav tako v delovanje Cukrarne nameravajo vključevati tudi njihove ideje in pričakovanja.

V prihodnje se želijo povezovati z različnimi institucijami in akterji v kulturnem prostoru, nevladnimi organizacijami in drugimi javnimi zavodi. Poti sodelovanja iščejo tudi z Rogom, in sicer prek projektov, predvsem pa s prostorskimi in tehničnimi možnostmi.

Ravno povezovanje bo omogočilo, da Ljubljana postane pomembno mesto umetnosti in kulture, je prepričan Peršin. “Skupaj kreiramo ta prostor, ne vsak posebej. Po eni strani smo zdrava konkurenca, po drugi pa sogovorniki in snovalci nove blagovne znamke v Ljubljani.”

Cukarna
Foto : Denis Sadiković/N1

Zbogom, ti samotna velika hiša

V stavbi so že začeli postavljati prva umetniška dela, ki bodo širši javnosti na ogled od 24. septembra, ko bo prenovljena Cukrarna odprla svoja vrata.

Nekoč ena najpomembnejših industrijskih stavb, dom slovenske moderne in zatočišče ljudi na družbenem dnu, hiša mnogih življenj in zgodb, tako odpira še eno poglavje zgodovine, ki bo, kot kaže, precej bolj svetlo in optimistično, kot se je v spomin vtisnila Ivanu Cankarju.

In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih! Dobrodošla, hiša kulture in umetnosti.

Komentari

Vaš komentar