Menu Item
"120 ali 130 zapornikov nas je šlo proti jedilnici, spremljal pa nas je samo en paznik. Ko sem to videl, nisem mogel verjeti ..." V slovenskih zaporih je v povprečju za tretjino več zaprtih, kot je predvidenih kapacitet. V minulem tednu smo obiskali zapor na Povšetovi, ki je za skoraj sto odstotkov prezaseden. Obsojenec, s katerim smo se pogovarjali, nam je povedal, da je v zaporu ogromno drog, konflikti in pretepi med zaporniki pa da se dogajajo tako rekoč vsak dan. Pravosodnih policistov je premalo, da bi lahko opravljali vse naloge, zato odpovedujejo spremstva pripornikov na sodišča. V sindikatu opozarjajo, da bi "varnostni ekshibicionizem" lahko kdo plačal tudi z življenjem. Kakšne so razmere, opisujemo v spodnji reportaži.
“Na Dobu nas je bilo 17 v eni sobi. En vece, en tuš. Ves čas galama, kreganje, pretepi. Dogajalo se je, da je šlo po šest ljudi v enem dnevu kazensko v samico. Že na zajtrku so bili pretepi. Bil sem priča, ko je nekdo z žiletko napadel drugega obsojenca. Upam, da se ne bo zgodilo kaj hujšega. Mislim pa, da ni daleč do tega.”
Tako nam je razmere v zaporu na Dobu opisal Jure, ki je v največjem slovenskem moškem zaporu preživel eno leto. Kazen zadnjih nekaj tednov prestaja na Povšetovi v Ljubljani. Tam je na polodprtem oddelku, odobrili so mu krajše izhode ob koncih tedna. Premestili so ga zaradi vzornega vedenja, je dejal.
“Tukaj nas je v sobi pet, pretepov še nisem doživel. Je pa neznosna vročina. Segreje se tudi na blizu 40 stopinj, ne moremo spati. To ljudi naredi zelo živčne,” nam je še povedal pred dnevi, ko smo obiskali ljubljanski zapor na Povšetovi 5.
Politika zvišala kazni, brez razmisleka o posledicah
Podatki kažejo, da so slovenski zapori prezasedeni. Skupna zasedenost je po podatkih Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) nekaj več kot 137 odstotkov, zapor na Povšetovi pa trenutno presega kapacitete za skoraj sto odstotkov. Prezasedeni so praktično vsi zapori.
Takšno stanje je po besedah generalnega direktorja URSIKS Bojana Majcna povezano z migracijskimi tokovi. Leta 2020 je namreč vlada Janeza Janše zaostrila kazen za tihotapljenje tujcev čez državno mejo, z do petih let zapora na od tri do deset let zapora, v obteževalnih okoliščinah pa z enega do osmih let na od tri do petnajst let. Stroka je takrat opozarjala, da gre za nesorazmerno zaostrovanje, saj se lahko za prepovedano prehajanje meje izreče enaka kazen kot za uboj. Ta populistična poteza je eden od razlogov, da so zapore preplavili tujci in da v njih zdaj zaradi prezasedenosti vladajo izredne razmere.
Med skoraj 1800 zaprtimi že več kot 900 tujcev
“Na to zaporski sistem nima odgovora, kot ga verjetno nima vsa Evropa. Smo v primežu migracijskih tokov in kaznivih dejanj, povezanih z nezakonitim prehodom meje. Politika bi kazni zviševala, vsi ti ljudje pa potem pristanejo pri nas. Pripori so bili v preteklosti v povprečju zasedeni z 250 do 350 ljudmi, zdaj pa smo se približali številki 800,” je opozoril Majcen. Ne le, da torej v pripore pride več ljudi, ampak tam po obsodbi tudi ostanejo dlje časa. Po podatkih uprave za izvrševanje kazenskih sankcij je med skoraj 1800 zaprtimi trenutno več kot 900 tujcev.
Direktor ljubljanskega zapora Denis Perše je povedal, da je na nevzdržne razmere opozarjal že pred enim letom:
“Občutek sem imel, da sem v zaporu v tujini”
“Občutek sem imel, da sem v tujini. Na Dobu smo bili od 17 v sobi samo štirje Slovenci,” je še opisal Jure ob našem obisku Povšetove.
Za sogovornika so nam ga določili na upravi ljubljanskega zapora, potem ko smo zaprosili za pogovor z nekom od zaprtih. Možnosti, da bi sogovornika med zaprtimi našli sami, ni bilo na mizi. Zaradi ščitenja identitete smo sogovornikovo ime spremenili, prav tako smo zakrili njegov obraz.
Jure je zadovoljen, da ni več na Dobu, kot je povedal, so razmere tam zelo napete. Zaprti režim na človeka slabo vpliva. Ko si ves čas zaprt v sobi, vsak dan pa je enak prejšnjemu, te to psihično uničuje, je dejal. “Kar malo začneš dvomiti o sebi, izgubiš samozavest.”
“Med posteljami razmik 30 centimetrov, praktično spiš skupaj”
Na Dobu je prostora za 468 zapornikov, trenutno pa jih je tam 649. “V sobi smo imeli tri pograde, poleg tega pa še dodatne postelje na tleh, med njimi je bil razmik 30 centimetrov. Praktično spiš skupaj,” je opisal Jure. “Na eni strani sem imel Arabca, na drugi Ukrajinca. Rekli so, da jih bo še prišlo, da jih ne vem koliko čaka zunaj, da začnejo prestajati kazen. V sosednji sobi je bilo še 17 ali 18 ljudi in mi smo bili tam vsi skupaj na kakšnih 50 kvadratih.”
“Na kupu so ljudje z različnimi kaznivimi dejanji – od tihotapljenja migrantov, spolnih deliktov do krvnih deliktov. V sobi smo imeli enega z 20-letno zaporno kaznijo, zraven pa je bil nekdo, ki ima samo eno leto. Imeli smo tudi enega s shizofrenijo, tudi s psihičnimi težavami jih je veliko,” nam je še pripovedoval Jure.
O prezasedenosti in razmerah v zaporu je dejal: “Zavedamo se, da smo delali kazniva dejanja in da je to zapor. Ampak to je noro. Razumem, da to mora biti kazen, a nismo živali.”
“Deset dni brez tekočega mila”
Je v takšnih razmerah mogoče vzdrževati higieno? “Zgodilo se je, da smo bili deset dni brez tekočega mila. Toaletnega papirja je kdaj zmanjkalo in smo si ga kupovali sami. Tukaj na Povšetovi je glede tega bolje,” je pripovedoval Jure, ki se zelo boji, da bi v zaporu staknil kakšno bolezen. Ko smo z očitkom o pomanjkanju mila soočili Bojana Majcna, je dejal, da to težko komentira, saj da prav higieni namenjajo veliko pozornosti.
Pred časom smo sicer poročali, da so v mariborskem zaporu izbruhnile garje, a po besedah sogovornikov to ni bil nikakršen izjemni dogodek. To se dogaja tudi v drugih zaporih. Obstaja pa tudi resno tveganje za širjenje drugih nalezljivih bolezni, kar je pokazal primer tuberkuloze v zaporu na Povšetovi.
Presejalnih testov ob vstopu v zapor ni, nam je povedal direktor ljubljanskega zapora Denis Perše. Ker gre za osebne podatke, pa uprave zaporov ne morejo vedeti, s kakšnimi okužbami in diagnozami obsojenci in priporniki prihajajo v zapor. “Vemo samo tisto, kar nam povedo sami.”
Da se gremo lahko kot novinarji prepričati, kakšno je stanje v slovenskih zaporih, in da naredimo reportažo od znotraj, smo pristojne zaprosili prav po tem, ko smo prejšnji teden na N1 razkrili, da je bil pripornik, pri katerem so v začetku avgusta potrdili tuberkulozo, bolan že vsaj mesec prej. Kot smo poročali, so ga po besedah očividcev v začetku julija kljub izredno močnemu kašlju iz pripora pripeljali v razpravno dvorano na Okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je potekal narok. Več o tem preberite v našem članku: Informacije N1: Pripornik s tuberkulozo že julija močno kašljal na sodišču.
Jure je bil zaradi kaznivih dejanj, povezanih z nedovoljenimi drogami, obsojen na nekaj več kot dveletno kazen, odslužil je že polovico. V zaporu se ves čas poskuša izogibati konfliktom, je dejal, saj želi čim prej ven. Konflikti pa so v takšnih razmerah, zaradi katerih so ljudje še bolj živčni, pogosti.
Napetost je v minulih mesecih dodatno stopnjevala vročina. Na Dobu so se skušali hladiti tako, da so puščali teči hladno vodo, a so jim jo nato za kakšno uro izklopili, je še povedal Jure. Pretepi so se dogajali že na zajtrku. “Vame so se zaletavali med pretepi. Obrnem se stran in se pretvarjam, da nič ne vidim.”
Še nikoli niti na policijski postaji, kaj šele v zaporu
Podobno razmišlja tudi Ali iz Uzbekistana (tudi to ime smo zaradi ščitenja identitete spremenili), ki so ga prijeli pri prevažanju prebežnikov čez mejo. Obsojen je bil na leto in dva meseca zapora. “Prvič sem v zaporu,” nam je povedal v polomljeni angleščini. “Še na policijski postaji nisem bil nikoli prej.”
Na vprašanje, kakšno je življenje v zaporu, je odgovoril: “V redu. S tem nimam izkušenj, veliko drugih, na primer iz Rusije, Belorusije, Ukrajine, ki so že doma služili kazen, jih pravi, da je tukaj kot v hotelu. Vsak dan dobimo sadje, včasih jogurt, včasih čokolado. V kakšnih drugih državah o tem lahko samo sanjaš, pravijo. Tudi paznik te spoštuje, če ti spoštuješ njega. S tabo se normalno pogovarja.”
Ali si sobo deli s še štirimi zaporniki. Ko je bil v priporu, jih je bilo v sobi šest. “Zdaj sem dva meseca v zaporu in tukaj je veliko bolj mirno. V priporu so bili bolj nevarni fantje. Tam je več problemov. Pred meseci mi je nekdo ukradel denarnico. V njej sem imel evropsko osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, potni list, več bančnih kartic in nekaj gotovine. Rekel sem jim, vrnite mi dokumente, dal vam bom denar. A mi denarnice niso vrnili. Ko pridem iz zapora, moram nazaj v matično državo, saj v Latvijo, kjer sem živel zadnjih deset let, brez dokumentov ne morem.”
“Pedagog mi je rekel, da bom šel lahko predčasno ven, če ne bom delal težav. Zato se izogibam vsem konfliktom. Nekdo me je žalil, a nisem odreagiral. Rad bi šel ven.”
Več kot 220 pripornikov in le nekaj več kot 30 zapornikov
Največ zaprtih na Povšetovi je pripornikov, ki prebivajo v strožjem režimu, ločeni od obsojencev, stike z njimi pa mora odobriti sodišče. V zaporu na Povšetovi jih je trenutno več kot 220. Večino dneva so zaklenjeni v (pre)majhnih sobah. Z njimi ob obisku zapora nismo smeli imeti stikov.
Obsojencev je na Povšetovi bistveno manj, le nekaj več kot 30, in večina jih prebiva v polodprtem režimu. To pomeni, da so sobe večji del dneva, nekaj ur dopoldne in nekaj ur popoldne, odklenjene. Hodnik, kjer se lahko gibajo, je sicer kratek in na obeh straneh zaklenjen z rešetkami.
Pred eno od sob se ustavimo. Policist peterici v njej ukaže, naj gredo ven, da si jo lahko ogledamo. Medtem ko fotograf vstopi, stanovalce pred vrati vprašam, kakšno je življenje tukaj. Zdi se, da nekateri ne razumejo, kaj želim, eden od njih pa v srbskem jeziku odgovori: “Najhuje je, ko te dajo v sobo s kadilci. Kadijo svašta. Tudi spice (sintetično drogo, op. a.). Ne moreš se umakniti in potem si tudi ti …” naredi kretnjo z roko, češ, nor.
“Na sprehodih vidiš ljudi, ki padajo dol”
Droge je v zaporih veliko. “Ogromno,” je povedal Jure. “Ljudje (na Dobu, op. a.) so ležali zadeti, polivali smo jih z vodo, da bi prišli k sebi. Na sprehodu jih vidiš, ko kar padajo dol. Grozni prizori.”
Soba, v katero so nam dovolili, je bila majhna. Razen za tri pograde in mizico v njej ni bilo veliko prostora. Tesnoben občutek je, ko pomisliš, da bi moral biti na teh nekaj kvadratnih metrih noč in dan s še štirimi ali petimi drugimi obsojenci.
Klimatskih naprav v sobah ni. Ohladiti se poskušajo z ventilatorji. Nekdo je nad posteljo sušil kratke hlače in brisačo. Verjetno je bil v fitnesu, kamor gredo lahko nekajkrat tedensko. Drugi si je z vrvicami zavezal računalnik, da je lebdel nad posteljo.
Medtem ko odklepa in nato zaklepa za nami, nam Gregor Žagar, pravosodni policist, ki dela na Povšetovi, odgovarja: “Če bi vedeli, kako droga pride v zapor, je v zaporu ne bi bilo.” Priljubljene so predvsem nove sintetične droge, na prvem mestu že omenjeni spice. Gre za sintetični kanabinoid, ki lahko povzroča tudi halucinacije. “S paketki, z obiski, z droni,” je ugibal. “Paketke so metali tudi čez zunanje zidove, to smo videli na termo kamerah. Zato smo nad dvorišče namestili protitočne mreže, ki takšne pošiljke prestrežejo. Če je drog veliko, se to pozna na vedenju zapornikov. Pred dnevi smo enega našli na tleh sobe, mislil je, da plava v vodi.”
“120 zapornikov je na kosilo spremljal samo en paznik”
Pomanjkanje pravosodnih policistov, v žargonu paznikov, vpliva tudi na življenje v zaporu. “Na Dobu smo imeli po štiri ure šetnje na dan, dve dopoldne in dve popoldne, pa še to je malo v takšnih razmerah,” je povedal Jure.
“Tukaj sta zaradi pomanjkanja osebja samo dve uri na dan. Ves dan komaj čakaš tisto uro, da greš lahko ven delat kroge.” Na sprehode odhajajo po skupinah. Zaradi pomanjkanja kadra se lahko sprehajajo samo na manjšem dvorišču tik ob stavbi, večje igrišče, kjer so pred časom organizirali celo nogometne turnirje, pa sameva.
Ali se tudi sicer čuti pomanjkanje osebja? “Se,” je dejal Jure. “Ko smo na Dobu hodili na kosilo, nas je šlo 120 ali 130 proti jedilnici, spremljal pa nas je samo en paznik. Ko sem to videl, nisem mogel verjeti.”
Podobno je lani jeseni opozoril predsednik sindikata državnih organov Frančišek Verk, ki je povedal, da se zaradi kadrovske stiske dogaja, da v nočnem času 150 zapornikov varuje samo en policist.
“Razmere še niso bile tako težke”
Gregor Žagar, ki nas je vodil po labirintih zapora na Povšetovi, je povedal, da se je situacija v zadnjem času občutno zaostrila. “To delam že 26. leto in v vsem tem času razmere za delo še niso bile tako težke.” Poleg tega, da je preveč zaprtih in premalo osebja, razmere dodatno otežuje dejstvo, da je med zaprtimi več kot polovica tujcev.
“Veliko priprtih je tukaj zaradi tihotapljenja migrantov, in to so večinoma tujci. Tukaj naletimo na jezikovne prepreke, poleg tega določeni tujci pogosto z nasiljem rešujejo težave. To prinaša povečano previdnost, pogostejšo uporabo prisilnih sredstev, težko obvladljive situacije. Vse je še težje zaradi jezika,” nam je povedal Žagar.
Kot je dejal, si pomagajo na vse načine, tudi s spletnimi prevajalniki, a včasih ne pridejo težavam pravočasno do dna. “Ko pride do česa, pa je že prepozno.”
Na vprašanje, kako pogosto se dogajajo konflikti med zaporniki, je odgovoril: “Težko bi ocenil, a v zadnjem času se je uporaba prisilnih sredstev zaradi reševanja konfliktov med zaprtimi precej povečala.”
Ogrožena varnost zaporov in s tem nacionalna varnost?
Sindikalist Frančišek Verk, ki že dolgo opozarja na pomanjkanje pravosodnih policistov, je v zadnjem dopisu predsedniku vlade Robertu Golobu in vsem ministrom ter upravi za izvrševanje kazenskih sankcij opozoril, da se v sindikatu bojijo, da bo “ta varnostni ekshibicionizem nekdo plačal s svojim življenjem”. “Zmanjševanje obsega in stroškov nadurnega dela je vodstvo URSIKS deloma ’rešilo’ z zmanjševanjem števila pravosodnih policistov pri varovanjih zaporov in zapornikov,” je opozoril v dopisu.
Predsednik Konference sindikata uprave izvrševanja kazenskih sankcij Leon Lobe je za N1 podobno opozoril, da je stanje “nevzdržno” in “alarmantno”. Že oktobra lani, pred skoraj letom dni, je na novinarski konferenci izpostavil, da bi bila zaradi pomanjkanja kadra lahko kmalu ogrožena varnost zaporov in s tem nacionalna varnost.
“Nevarnost obstaja, ne moremo si zatiskati oči. A razmere obvladujemo”
Da v zaporih vladajo izredne razmere, ne zanikajo niti na Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Generalni direktor Bojan Majcen nam je povedal, da bi v zaporskem sistemu, v katerem dela med 500 in 600 pravosodnih policistov, potrebovali še dodatnih sto pravosodnih policistov.
“Število incidentov se je povečalo, to je dejstvo. Trdim pa, da razmere obvladujemo,” je odgovoril na vprašanje, kako varni so slovenski zapori trenutno. “Nevarnost obstaja, ne moremo si zatiskati oči. Zgodil se je tudi napad na pravosodnega policista. Ko se zgodi incident med zaporniki in pravosodni policisti intervenirajo, se v tej dinamiki lahko zgodi karkoli,” je jasen.
Ob tem je poudaril, da se število pravosodnih policistov v sistemu zmanjšuje, a ne drastično. Večji problem je povečevanje števila zaprtih, zaradi česar imajo zaposleni vse več nalog. Obvezno nadurno delo je postalo nekaj običajnega, določenih nalog pa preprosto ne opravijo, je povedal.
Utrujenost, bolniške, poškodbe, nejevolja. Živčnost narašča
Direktor ljubljanskega zapora Denis Perše je dejal, da trenutne razmere slabo vplivajo na zaposlene. “Zaradi preobilice nadur in neenakomerno razporejenega delovnega časa imajo manj časa za družine, manj prostega časa, manj časa za počitek, vse to pa dolgoročno slabo vpliva na njihovo psihofizično stanje. Vse to vodi v bolniške odsotnosti. Zaradi fizičnih konfliktov se zgodi tudi kakšna poškodba pri zaposlenih, to pa povzroči še dodatni manko.”
Zaposleni tudi nimajo časa za stalno strokovno izobraževanje in usposabljanje v borilnih veščinah, so opozorili v sindikatu, “čeprav je vse našteto ključnega pomena za varno, strokovno in normalno delovanje zaporskega sistema”.
Sindikalni predstavniki opozarjajo še, da je poleg izgorelosti med zaposlenimi veliko nejevolje in apatije. Da narašča živčnost.
Trenutno odprtih 44 razpisov, vrstijo se odpovedi
Po besedah Majcna imajo trenutno odprtih 44 postopkov za nove zaposlitve. A na razpise ne dobivajo prijav. Leon Lobe je povedal, da je uprava v zadnjih dveh letih objavila približno 160 razpisov za pravosodne policiste, uspešni pa da so bili v približno tretjini primerov. Od te tretjine na novo zaposlenih pa jih je tretjina že dala odpoved, je še opozoril Lobe.
“V ljubljanskem zaporu je bilo pred 40 leti sistemiziranih 155 pravosodnih policistov, trenutno jih imamo petino manj. Število obsojencev takrat pa je bilo pol manjše.” V prihodnjih letih je pričakovati tudi val upokojitev, s čimer se bodo razmere – če se nič ne spremeni – še dodatno zaostrile.
“Bolj verjetno, da obtoženi na sodišče pride sam, kot da ga pripeljemo iz pripora”
Posledice pomanjkanja pravosodnih policistov najbolj čutijo sodišča. “Pripornikov dejansko ne vozimo več na sodišča,” nam je povedal predstavnik sindikata pravosodnih policistov v mariborskem zaporu Žarko Gunjič. “Vse poteka na daljavo, prek videokonferenc. Včasih pa tudi teh ne izvedemo, ker nimamo človeka, ki bi ga lahko vzeli z oddelka in bi sedel v prostoru, kjer videokonferenca poteka. V tem primeru bi bilo 50 ali 60 zaprtih v tem času brez ustreznega nadzora.”
“Večja verjetnost je, da bo obtoženi s svobode sam prišel na sodišče, kot da ga pripeljemo mi iz pripora,” je bil jasen Gunjič. “Pred 10 ali 15 leti je bilo nepojmljivo, da bi nas kdo vprašal, ali bomo pripeljali pripornika na sodišče. To bi naredili v nedeljo ob 3. uri zjutraj, če bi bilo treba. Zdaj smo pa mi tisti, ki jih vsi vprašajo, kdaj lahko pridemo. Dogaja se, da nas pokliče sodnik in prosi za datume, ko pripornika lahko pripeljemo na obravnavo.”
Preberite tudi: Kadrovska stiska v zaporih, sodniki ogorčeni.
Majcen: Postavljati moramo prioritete
Majcen odgovarja, da v trenutnih razmerah morajo postavljati prioritete, saj da z varnostjo v zaporu nočejo hazardirati. “Globoko se zavedam in čutim osebno odgovornost, da bi ta spremstva morali opraviti. Povečevali se bodo sodni zaostanki, podaljševale odprave priporov. A na prvo mesto postavljamo varnost v zaporih, varnost zaposlenih.” Letos so po njegovih besedah odpovedali že okrog 1.700 spremstev.
“Priporniki so zaradi tega priprti dlje, kot bi bili sicer. Zaradi tega so nezadovoljni,” je dodal Perše. “Ne nazadnje s tem tvegamo tožbe proti državi. Pravica do sojenja v razumnem roku je jasna.”
Kdo bo opravljal takšno delo za tisoč evrov?
Kakšne so torej rešitve? Čarobne paličice ni, se strinjajo sogovorniki. Majcen je poudaril, da je treba reševati tako prezasedenost zaporov kot status pravosodnih policistov in vseh drugih strokovnih delavcev – inštruktorjev, pedagogov, psihologov – ki jih v sistemu prav tako primanjkuje.
Sogovorniki iz vrst pravosodnih policistov poudarjajo, da je nujno izboljšati plačilo, predvsem policistov začetnikov. “Opraviti moraš dve leti usposabljanja, poznati moraš vso zakonodajo in pravilnike, obvladati borilne veščine, strelno orožje, rentgen in še marsikaj, potem pa ti dajo tisoč evrov,” je kritičen Gunjič. “Kdo bo delal takšno delo za tisoč evrov, če gre lahko v Avstrijo in tudi za manj zahtevno delo dobi še enkrat več?”
Lobe je povedal, da je bil status pravosodnih policistov včasih drugačen, plače in pogoji dela so bili dobri, na takšnem delovnem mestu si z napredovanji lahko hitro prehitel kolege iz gospodarstva. “Pred desetimi leti smo razpisali eno delovno mesto in imeli čez sto kandidatov. Zdaj ponavljamo razpise po petkrat, šestkrat.”
Problem prenizkih plač naj bi se delno reševal v okviru plačne reforme, delno pa tudi s prenovo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, s katerim naj bi predvideli možnost denarnih nagrad za pravosodne policiste, ki bi se prvič zaposlili. Tako so vsaj pričakovali naši sogovorniki, vendar pa v zadnji različici predloga, ki ga je vlada na četrtkovi seji potrdila in poslala v DZ v obravnavo po skrajšanem postopku, možnosti denarnih nagrad za zaposlene ni.
Kaj prinaša predlog novele zakona
Kot je vlada sporočila po seji, predlog novele določa začasne ukrepe v primeru ugotovljenih zaostrenih varnostnih razmer zaradi prezasedenosti v zaporih.
Osnovni cilj predloga zakona naj bi bil vzpostavitev pravnih podlag za ukrepe, s katerimi bodo lahko v primeru prezasedenosti zavodov za prestajanje zapornih kazni zapornikom zagotavljali varno in funkcionalno bivanje, pravosodnim policistom pa opravljanje dela, je povzela STA.
Z zakonom želijo med drugim omogočiti, da bi dela in naloge pravosodnega policista v času zaostrenih razmer opravljali tudi drugi zaposleni v upravi, ki so bili v preteklosti že zaposleni kot pravosodni policisti, in tudi upokojeni pravosodni policisti.
Med ukrepi je tudi možnost, da obsojenca, ob izpolnjevanju pogojev, predčasno odpustijo ne tri, ampak šest mesecev pred iztekom kazni. Predlog novele predvideva tudi možnost odloga nastopa prestajanja zaporne kazni ali nadomestnega zapora.
Gradi se nov zapor, a kdo bo tam delal?
Pred pisarno Denisa Peršeta na Povšetovi visijo načrti novega zapora v Dobrunjah, ki naj bi bil zgrajen prihodnje leto in kjer bo prostora za 388 zapornikov. Ta bo omogočil boljše pogoje tako za zaprte kot za zaposlene, sta poudarila Majcen in Perše. “Nov zapor bo sodoben, varen, funkcionalen, ne bo pa to neki nadstandard,” je dejal Perše. “Manevrskega prostora ob izrednih dogodkih bo več. Če se ta trenutek na Povšetovi zgodi neka hujša zadeva, zelo težko znotraj hiše premeščamo zapornike oziroma pripornike. V novem zaporu bodo tudi prostori urejeni tako, da bo zagotovljena varnost zaprtih in zaposlenih.”
A kdo bo tam delal, če kadra že zdaj primanjkuje? “Absolutno potrebujemo nov plačni sistem,” odgovarja Perše. “Kakšen bo, ne vem. Glede na potek pogajanj v okviru plačne reforme nekaj dobimo. Mislim pa, da to ni rešitev, ki bo pripomogla k povečanju števila zaposlenih. Vsi uniformirani poklici bi po vzoru več evropskih držav morali zapustiti enotni plačni sistem javne uprave. Mi se ne moremo primerjati z uradniki, z vsem spoštovanjem, imamo delo z ljudmi 24/7. Ne predstavljam si, da bi s takšno ureditvijo, kot jo imamo trenutno, lahko pridobili nove kadre.”
“Marsikdo bi rad videl, da bi jutri kolapsirali”
“Dlje kot bo ta kriza trajala, dlje se bomo iz nje reševali,” je dejal Bojan Majcen. “Ta problem ni rešljiv čez noč. Tudi če danes dobimo dodatnih sto pravosodnih policistov, se bo to začelo poznati šele čez čas.” Približno pet let namreč traja, da pravosodni policist lahko začne suvereno samostojno delati, so dejali sogovorniki. “Zakon ni čarobna palčka. Zgolj daje nastavke za rešitve, za ukrepe, ki bodo situacijo reševali na daljši rok.”
“Ne bomo vrgli puške v koruzo,” je odločen Majcen. Čez pol leta bo zaključil mandat na tej funkciji, in preden gre v pokoj, želi videti rešitev te problematike. V prvem koraku sprejetje novele krovnega zakona. “Marsikdo bi rad videl, da bi jutri kolapsirali. Ne bomo. Zapori so in bodo ostali. Vsaka kriza je nova priložnost. Če ne bi bilo te krize, bi bilo verjetno še bistveno manj posluha za naš poklic.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje