Pilotna projekta, ki odpirata vrata privezovanju otrok: Najbolje, kar imamo?

Pred nekaj leti – natančneje leta 2021 in 2022 – je ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom ministra Janeza Ciglerja Kralja v sistem socialnega varstva vpeljalo dve zelo posebni enoti za otroke in mladostnike.

Gre za tako imenovani specializirani enoti, ki sta namenjeni otrokom in mladostnikom do 26. leta, ki imajo motnjo v duševnem razvoju ter čustvene in vedenjske motnje. V praksi to najpogosteje pomeni: za otroke in mladostnike, ki so agresivni in zato nevarni sebi ali drugim.
Še pred nekaj meseci, ko smo prvič preverjali, na spletu nismo našli nobenih informacij o teh enotah. Enoti sta namreč bili – in sta še – pilotna projekta. Nedavno pa je skupina raziskovalcev pod okriljem Fakultete za socialno delo, Inštituta RS za socialno varstvo in Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani objavila poročilo o varovanih oddelkih v Sloveniji, ki vključuje tudi ti dve enoti.

V raziskavi so ugotovili, da enoti ustrezata definiciji varovanih oddelkov, kamor so otroci in mladostniki lahko nameščeni po sklepu sodišča, torej neprostovoljno, in na katerih se (lahko) izvajajo tudi posebni varovalni ukrepi (PVU), torej privezovanje s trakovi na posteljo in osamitev. Gre za novost v sistemu socialnega varstva, ki, kot ugotavljajo, krši ne le veljavno nacionalno zakonodajo, ampak tudi mednarodne konvencije s področja človekovih pravic, pravic oseb z ovirami in pravic otrok.

"Dnevno vežejo otroke in mladostnike"

"Do zdaj nismo imeli nobenih resnih podatkov o teh dveh pilotnih projektih," je na predstavitvi raziskave pred nekaj tedni povedal dr. Andraž Kapus z Inštituta RS za socialno varstvo. "Ugotovili smo, da centra zelo različno pristopata k zmanjševanju prisile. Na enem centru precej uspešno uporabljajo metodo pozitivne vedenjske podpore, zaradi česar imajo zelo redke primere uporabe prisile. V drugem primeru pa smo žal opazili, da dnevno vežejo otroke in mladostnike."

Kapus je še dodal, da v enem od teh centrov uporabljajo tudi tako imenovani "terapevtski varovalni ukrep", kar naj bi se od posebnega varovalnega ukrepa razlikovalo samo v tem, da uporabnika privežejo za noge in čez trebuh, ne pa tudi za roke. To naj bi uporabljali celo med učenjem in med spanjem – torej ne samo kot skrajni ukrep, ko se drugače ne da zagotoviti varnosti za uporabnika in za tiste okoli njega, ampak "na zalogo".

Ker "terapevtskega varovalnega ukrepa" zakonodaja - za razliko od PVU - ne pozna, tudi ni podvržen zunanjemu nadzoru, je še dejal Kapus in dodal, da so v raziskavi tudi sicer ugotovili, da se uporaba posebnih varovalnih ukrepov na varovanih oddelkih ne beleži natančno.

Edina razlika: več kadra

Specializirani enoti, o katerih so govorili raziskovalci, sta bili ustanovljeni v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja (ZUDV) Dornava in v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič (CUDV) Draga. Obe ustanovi, ki imata že dolgo zgodovino, sta namenjeni osebam – otrokom in odraslim – z motnjo v duševnem razvoju. Otroci in mladi do 26. leta tam obiskujejo zavodsko šolo, ki je prilagojena njihovim sposobnostim, vključujejo pa se tudi v terapevtske programe in po potrebi prejemajo zdravstveno oskrbo.

Vsaka od specializiranih enot je predvidena za 16 uporabnikov (torej otrok in mladostnikov) in obe imata zapolnjene kapacitete. Ko smo jih v minulih dneh obiskali, sta nam vodstvi obeh zavodov povedali, da je pobuda za vzpostavitev enot prišla od ministrstva. Povedali so nam tudi, da je praktično edina razlika v delovanju enote glede na ostale programe v centrih ta, da so na račun te enote dobili nekaj dodatnega kadra, sam princip dela z uporabniki pa da se tako rekoč ne razlikuje.

Nameščeni s sklepom sodišča, a brez ustrezne pravne podlage

Direktorica ZUDV Dornava Ivana Limonšek je pojasnila, da je bil povod za vzpostavitev te enote pred leti situacija, ko za mladoletnika, ki je imel kompleksne motnje, ni bilo mogoče najti ustrezne namestitve. "Fant je čakal na pedopsihiatričnem oddelku na premestitev. Po zakonodaji bi ga lahko namestili le na varovani oddelek za odrasle, kar pa zaradi njegove starosti in številnih pridruženih motenj ne bi bilo ustrezno. Takrat so pristojna ministrstva v sodelovanju z varuhom človekovih pravic in izvajalci iskala možnosti, kako tako rekoč čez noč najti rešitev zanj."

To so nam potrdili tudi pri varuhu človekovih pravic, kjer pa so izpostavili, da je bilo tovrstnih situacij, ko za mladostnika s hudo motnjo v duševnem zdravju ni bilo mogoče najti ustreznega programa, več. "Varuh je pristojne večkrat opozoril, da v Sloveniji za te otroke in mladostnike ni ustrezno poskrbljeno oziroma da njihovo nameščanje in obravnava na varovanih oddelkih posebnih socialnovarstvenih zavodov nista primerna, ker so ti zavodi namenjeni odraslim osebam in niso prostorsko, kadrovsko oziroma s svojimi storitvami ter programi obravnave pripravljeni na sprejem in obravnavo otrok in mladostnikov." Varuh je zato v začetku leta 2021 sklical tudi sestanek na najvišji, ministrski ravni.

Tako se je nekaj mesecev pozneje v Dornavi ustanovila prva specializirana enota, namenjena otrokom in mladostnikom s hujšimi oziroma kompleksnimi motnjami, ki jih do takrat ni želel ali mogel sprejeti noben drug socialnovarstveni zavod. Ti otroci so bili pred tem najpogosteje dolgotrajno hospitalizirani na pedopsihiatričnem oddelku, čeprav hospitalizacija ni bila (več) potrebna, so pojasnili avtorji poročila o varovanih oddelkih. Po vzpostavitvi enote se jih tja namešča s sklepom sodišča na podlagi zakona o duševnem zdravju, kar je novost, ki pa se je zgodila brez ustrezne zakonske podlage, so še opozorili v poročilu.

Kot pa smo izvedeli ob obisku obeh zavodov, na enotah zdaj niso nameščeni samo otroci po sklepu sodišča, ampak so tja vključili oziroma premestili tudi nekatere druge uporabnike, ki so že prej prebivali v zavodu.

"Življenjsko ogrožajoči sebi in drugim"

V Dornavi imajo tako v okviru specializirane enote 16 uporabnikov, najmlajši je star 11 let, najstarejši pa 20. Sedem jih je bilo nameščenih po sklepu sodišča, med njimi so bili štirje premeščeni iz psihiatrične oskrbe – torej s sklepom sodišča na podlagi zakona o duševnem zdravju. Nekaj jih je bilo v program vključenih iz drugih enot zavoda. "Vseh 16 ima izrazite vedenjske in čustvene motnje in so zelo nevarni, življenjsko ogrožujoči sebi in drugim," je povedala Ivanka Limonšek. Zaradi motnje v duševnem razvoju so kognitivno na ravni mlajših otrok.

Pojasnila je, da so čustvene in vedenjske motnje pri teh otrocih in mladostnikih lahko tudi posledica poškodb in zdravstvenih težav, bodisi pri rojstvu ali pozneje, lahko pa tudi stisk in travm, ki so jih doživljali v svojem okolju.
Na vprašanje o uporabi posebnih varovalnih ukrepov – konkretno privezovanja – je Limonšek zagotovila, da jih izvajajo v skladu z zakonom in strokovnimi smernicami. Pojasnila je, da se takšni ukrepi lahko uporabljajo samo pri tistih, ki so nameščeni po sklepu sodišča na podlagi zakona o duševnem zdravju. V njihovem zavodu torej pri štirih.

"To je res skrajni ukrep, saj je ogrožajoč tako za uporabnika kot za zaposlene, ki ob tem doživljajo velike stiske." Povedala je, da se pred uvedbo tega ukrepa uporabijo vse druge tehnike za umiritev, ki so predvidene glede na potrebe posameznika. Ko pa je ukrep enkrat uveden, so pri uporabniku, ki je privezan na posteljo, ves čas prisotni zaposleni, ki mu merijo vitalne funkcije in se z njim pogovarjajo, kot to določajo zakon in strokovne smernice.

"Ne da se zlorabljati"

"Vsak PVU je odrejen na podlagi incidenta. Odredi ga zdravnik, če tega ni, pa diplomirana medicinska sestra, ki v najkrajšem možnem času obvesti otrokovega odvetnika in mene kot direktorico. Tega se ne da zlorabljati, saj postopek vključuje preveč ljudi," je prepričana Limonšek.

Posebni varovalni ukrep se po zakonu lahko uporabi, kot rečeno, samo v skrajnih primerih, ko so izčrpane vse druge možnosti. Vendar pa zakonodaja teh ukrepov za otroke in mladostnike v socialnovarstvenih zavodih trenutno sploh ne predvideva.

Raziskovalci so v poročilu opozorili, da se privezovanje na enoti uporablja skoraj vsak dan, in to pri vseh otrocih in mladostnikih, ki so bili tja nameščeni po sklepu sodišča na podlagi zakona o duševnem zdravju. Limonšek je to zavrnila, rekoč, da pri enem od teh uporabnikov tega ukrepa sploh ne izvajajo in da je nasploh uporaba teh ukrepov "v izrazitem upadu". Našo prošnjo, naj nam pošlje statistiko o številu teh ukrepov v lanskem letu, je zavrnila z argumentom, da tak podatek ne bo dovolj poveden in da se ga lahko vzame iz konteksta.

Dodala je, da se pogosteje kot privezovanje uporablja umik v tako imenovano mehko sobo in da tudi uporabniki sami izrazijo željo, da gredo tja.

Kaj pa trebušni pas?

Za boljše razumevanje, kako ogrožajoči so lahko ti otroci in mladostniki, med katerimi so nekateri večji od odraslih zaposlenih, je opisala nekaj situacij. Kot je dejala, se je pred kratkim zgodilo, da je mladostnik zaposlenega nepričakovano vrgel na tla in ga začel brcati v glavo, zaradi česar je ta utrpel hudo poškodbo glave. V primeru drugega fanta je že sodišče v sklepu povzelo navedbe sodnega izvedenca, da fanta lahko močno vznemiri bližina drugih ljudi in da je lahko zelo nevaren.

Zagotovila je še, da o uporabi PVU natančno poročajo pristojnemu ministrstvu, državnemu preventivnemu mehanizmu in Evropski komisiji.

Kaj pa uporaba tako imenovanih "terapevtskih varovalnih ukrepov", ki so jih izpostaviti raziskovalci? Kot rečeno, naj bi nekatere uporabnike privezovali čez noge in trebuh, tudi ponoči, ko spijo in ne ogrožajo nikogar. Po besedah vodje programa vzgoje in izobraževanja na ZUDV Dornava Rosande Sitar je bilo to vzeto iz konteksta. "Terapevtski varovalni ukrep je pojmovanje za različne pristope, za katere ocenimo, da uporabnika umirijo, ko je vznemirjen. Pri nekaterih je to lahko držanje v objemu, kar pa za druge sploh ni primerno. Pri uporabnikih, ki so agresivni do sebe, se lahko uporabijo čelada ali opornice, poseben medicinski pripomoček, ki jih omeji pri samopoškodovanju. Ali pa tudi jopiči, napolnjeni z rižem, ki na primer nekaterim zaradi občutka obtežitve povzročijo, da se umirijo."

Trebušni pas so po njenih besedah uporabljali pri enem uporabniku, saj naj bi sam izrazil, da se zaradi njega počuti bolj varno. "Ta fant je s tem že prišel k nam," je povedala. Kaj je bil razlog, da ga je začel uporabljati, ne ve, očitno pa mu je dajal občutek varnosti, je še povedala. Dodala je, da ga je dolgo časa potreboval, zdaj pa da ga ne uporablja več.

Sogovornici sta poudarili, da se jima zdi model oskrbe, ki ga omogoča specializirana enota, najboljši možen v trenutnem sistemu. Ti otroci in mladostniki, ki imajo zelo specifične potrebe, namreč ne ostajajo več doma ali v bolnišnicah, ampak so vključeni v sistem vzgoje in izobraževanja, prejemajo pa tudi obsežno podporo terapevtov, kar jim omogoča, da se razvijajo in napredujejo. Napredki so veliki, pravita, kar se denimo kaže v tem, da hospitalizacij praktično nimajo več.

"Mi se s PVU ne strinjamo"

V drugi specializirani enoti, ki so jo leta 2022 vzpostavili na CUDV Draga, posebnih varovalnih ukrepov ne uporabljajo. "Mi se s PVU ne strinjamo," nam je ob našem obisku povedal direktor Rok Usenik. "Ne bomo jih uporabljali, dokler nas nekdo v to ne prisili."

V njihovi specializirani enoti je prav tako 16 uporabnikov, starih od 14 do 26 let. Najstarejši že presega starostno mejo za vključitev v ta program, a ker ga nimajo kam premestiti, ostaja tam. Tudi njihovi uporabniki imajo vsaj zmerno motnjo v duševnem razvoju in hude čustvene ter vedenjske motnje, je povedal Usenik. "Do zdaj za takšne otroke ni bilo poskrbljeno."

Specializirani enoti so namenili poseben objekt, ki so ga tudi temeljito prenovili. Vsak uporabnik ima – enako kot v Dornavi – svojo sobo, ki pa je zelo minimalistična. Usenik je poudaril, da se delo z uporabniki na tej enoti ne razlikuje od dela z njihovimi drugimi otroki in mladostniki. Pri vseh uporabljajo model tako imenovane pozitivne vedenjske podpore, kar pomeni predvsem to, da modelirajo, podpirajo in spodbujajo pozitivno oziroma zaželeno vedenje. "Ne gradimo na moči in avtoriteti, ampak na empatiji in razumevanju," je še poudaril.

Vedenjske težave so izraz stiske

Pri preprečevanju incidentov je po njegovih besedah pomembno, da prepoznavajo, v kakšnem stanju je posameznik, in da ob vznemirjenju posredujejo, preden eskalira v afekt. Sprožilec je lahko marsikaj, tudi nekaj tako banalnega, kot je breskov sok. "Že s tem, ko prepoznavamo in posredujemo po vnaprej predvidenih načinih, se je bistveno zmanjšalo število incidentov," je povedal. Če uporabnik kljub temu postane agresiven, uporabijo "objem, ki je ’topel’, ne nasilen". Gre za posebni prijem, ko zaposleni od strani prime uporabnika za komolce. V skrajnem primeru pa pokličejo policijo.

"Uporabniki z vedenjskimi težavami izražajo stisko, le da okolje pogosto ne razume, kaj sporočajo," je prepričan Usenik. Pri uporabnikih na enoti je dodatna težava, pravi, da jih od 16 sedem ne govori, tisti, ki govorijo, pa težko govorijo o sebi.

Kakšni so rezultati njihovega dela? Usenik se v odgovoru ne omejuje samo na specializirano enoto, saj pravi, da se ta ne razlikuje bistveno od drugih enot oziroma oddelkov. "Do februarja, ko sem nastopil funkcijo direktorja, sem bil vodja enote za starejše od 26 let. Na tem oddelku je nameščenih osem uporabnikov. Mlada ženska, ki je imela ponavljajoče se incidente in bila hospitalizirana na psihiatriji, že dve leti in pol nima nobenega incidenta. Vsem osmim smo zmanjšali medikamentozno terapijo, enemu smo jo celo ukinili. Število incidentov se je več kot prepolovilo," je opisal.

Na eni strani preobražanje varovanih oddelkov, na drugi odpiranje novih

Oba direktorja pozdravljata vzpostavitev specializiranih enot. Tudi avtorji poročila o varovanih oddelkih so zapisali, da gre "nesporno" za "korak naprej od prejšnjega stanja, ko za uporabnike, ki zdaj bivajo na enoti, ni bilo mogoče zagotoviti prave podpore na drugih enotah zavodov ali pa v skupnosti". Opozorili pa so, da enoti nadaljujeta institucionalno logiko oskrbe ter s tem kršita mednarodne konvencije o pravicah ljudi z ovirami in o otrokovih pravicah. Izpostavili so še, da se "glavnina podpore osredotoča na zagotavljanje varnosti, manjkata pa spodbujanje kakovosti življenja in predvsem vizija življenja izven specializirane enote".
Andraž Kapus je na predstavitvi raziskave opozoril, da prav zdaj delovna skupina pri ministrstvu za zdravje pripravlja predlog spremembe zakona o duševnem varstvu, ki bi "legaliziral" tovrstne varovane oddelke za otroke in mladostnike, vključno z uporabo posebnih varovalnih ukrepov. "Nedopustno je, da imamo na eni strani prizadevanje ministrstva za solidarno prihodnost, da preobrazimo sistem varovanih oddelkov za odrasle, ki dokazano ne delujejo, na drugi strani pa prihaja do takšnega predloga, ki bo močno kršil pravice otrok in mladostnikov. Želimo si, da bi namesto tega šli v razvoj intenzivne podpore, ki bo temeljila na dobrih praksah iz Slovenije in tujine in predvsem spoštovala otrokove pravice."

"Če tega ne bomo normirali, ne pomeni, da bo problem izginil"

Ivanka Limonšek nasprotno meni, da je zakon o duševnem zdravju nujno dopolniti, zato da bodo ti otroci in mladostniki, ki potrebujejo posebno oskrbo, to lahko tudi dobili. "Če je nekdo poškodoval ljudi, gre v zapor. A če je ta oseba zaradi motnje v duševnem razvoju na stopnji petletnega otroka, je ne moreš zapreti. Takšnega otroka po veljavni zakonodaji sodišče ne more namestiti k nam, zato ostaja doma ali v psihiatrični oskrbi. S spremembo zakonodaje bi zagotovili, da bo nameščen k nam ali na drugo podobno enoto, kjer bo vključen v šolanje in v terapevtsko delo."

"Če tega ne bomo normirali, ne pomeni, da bo s tem problem izginil," je poudarila direktorica.

"Za marsikoga prvo varno okolje"

Možnosti, da bi se ti uporabniki vrnili v skupnost, sogovornika trenutno ne vidita – tako zaradi pomanjkanja sistema podpor v skupnosti kot zaradi težkih izkušenj, ki so jih nekateri doživeli v svojem okolju. "Te otroke in mladostnike je njihovo okolje zavrglo. Kdo bi jih želel vrniti tja?" se sprašuje Usenik.

"Največ zlorab so doživeli, preden so prišli k nam," je poudarila Limonšek. "To je za marsikoga prvo varno okolje v njegovem življenju. Tukaj je vsak uporabnik upoštevan z vsemi svojimi potrebami in specifikami, še tako nenavadnimi."

"Mi ne želimo biti hiralnica," je poudaril Usenik. "To bi moral biti center vseživljenjskega učenja. A za to potrebujemo dovolj kadra – in tega zdaj nimamo. Če bi imeli dovolj kadra, bi se marsikaj izboljšalo: uporabniki bi potrebovali manj zdravil, manj fizičnega posredovanja, PVU pa ne bi bili potrebni. Trenutno je normativ prenizek, zaposleni pa niso ustrezno plačani glede na zahtevnost dela."

Barbara Hegedüš, vodja vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov v CUDV Draga, je povzela: "Najtežje je, da imaš znanje, nimaš pa pogojev, da bi lahko kakovostno delal s temi uporabniki."

Kaj pravi ministrstvo?

Na ministrstvu za solidarno prihodnost, ki je naročilo in financiralo raziskavo o varovanih oddelkih, so nam pojasnili, da je minister Simon Maljevac ob seznanitvi z ugotovitvami raziskave "nemudoma" stopil v stik z omenjenima ustanovama in se seznanil tudi z njuno oceno stanja. "Uporabi prisilnih ukrepov za otroke ministrstvo odločno nasprotuje, saj gre za neprimerne prakse, tudi v neskladju z mednarodnimi konvencijami o zaščiti otrok," so zapisali. A so nato dodali, da se v specializiranih enotah PVU vendarle lahko uporabljajo, in sicer pri uporabnikih, ki so tja nameščeni po sklepu sodišča na podlagi zakona o duševnem zdravju – "pri čemer gre za skrajni ukrep, ki je uporabljen le v izjemnih primerih in strogo v skladu z zakonskimi določili".

Kako bodo torej ukrepali? Konkretnih ukrepov na ministrstvu niso navedli, zatrdili pa so, da pripravljajo "ustrezne rešitve za izboljšanje in sistemsko ureditev tega področja".

"Naša prizadevanja so usmerjena v iskanje rešitev, ki bodo omogočale čim bolj individualizirano, strokovno in humano obravnavo otrok in mladostnikov v specializiranih enotah. V ta namen potekajo tudi aktivnosti za pripravo sistemskih rešitev, vključno z oblikovanjem strokovnih smernic in sodelovanjem z različnimi deležniki, kot so Varuh človekovih pravic, raziskovalna skupina Fakultete za socialno delo ter predstavniki centrov za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV)," so še zapisali. Kot izhaja iz njihovih pojasnil, so sicer z enotami zadovoljni in jih ne nameravajo bistveno spreminjati - četudi je ustanavljanje oblik institucionalnega varstva v nasprotju s strategijo deinstitucionalizacije, ki se ji je Slovenija zavezala.

"Vedno še en otrok, ki je težaven – in še en in še en"

Je ustanavljanje posebnih oddelkov za te otroke in mladostnike res najboljša rešitev? Nic Crosby, član mednarodne usmerjevalne skupine, ki svetuje ministrstvu za solidarno prihodnost na področju deinstitucionalizacije, je kritičen. Rešitev vidi v vzpostavljanju podpore v skupnosti. "Novi enoti ne bosta nič rešili. Res je, da sta zelo majhni. A ko imaš postelje, jih boš napolnil. Vedno bo še en otrok, ki je težaven – in še en in še en. Ko pa otrok enkrat pride v takšen sistem, so možnosti, da bi iz njega izšel, čedalje manjše."

Crosby je britanski strokovnjak na področju socialnega varstva, ki dela z uporabniki s kompleksnimi motnjami, ki so prej prebivali v institucijah, zdaj pa jih po konceptu majhnih podpor (angl. small supports) podpirajo v skupnosti. Je ostro proti uporabi privezovanja in podobnih restriktivnih ukrepov. "To je grozljivo. Če pomislimo na 12-letnika, ki se mu zdi svet zelo krut kraj in za katerega vemo, da je najverjetneje imel travmatično otroštvo, saj sicer ne bi bil v takšnem stanju – potem pa ga odrasli privezujejo in ne poslušajo, kaj jim sporoča, in ga sploh ne jemljejo kot sočloveka, saj se do sočloveka ne moreš obnašati tako. Pozabite na zakonodajo. Jaz kot človek tega ne morem sprejeti. Pomislite, da bi vašega sina ali hčerko zdravili tako."

"Drži, vlada se je zavezala k zapiranju institucij, hkrati pa vzpostavlja nove. Odločiti se moramo, kaj počnemo. Tudi na sestanku (pred kratkim se je mednarodna usmerjevalna skupina prvič sestala z ministrstvom, op. a.) smo se pogovarjali, da je edini razlog, da mladi pristanejo v teh institucijah, ta, da so jih že zelo zgodaj v življenju na cedilu pustile vse druge pristojne službe in skupnost. Če bi pravočasno in ustrezno podprli otroka in njegovo družino, ta otrok ne bi pristal v instituciji. Za ta neuspeh bi morala prevzeti odgovornost država. Zdaj država prevzame to odgovornost tako, da kaznuje otroka. To je zelo nenavadno," nam je med drugim povedal v pogovoru, ki ga bomo v celoti objavili jutri.

Kje je preventiva?

Da bi država morala zagotoviti boljši sistem podpore v zgodnjem obdobju, se strinjata tudi Usenik in Limonšek.

"Trenutno se nam dogaja, da v center dobivamo zelo majhne otroke, stare sedem let ali še manj. Nekateri so že v pedopsihiatrični obravnavi. Ti otroci imajo tako hude motnje, da jih težko obvladamo, da ne poškodujejo sebe ali sošolcev," je dejal Usenik. Ti uporabniki zaenkrat še živijo doma, v CUDV pa prihajajo v šolo. Če njih in njihovih družin že v tej fazi nihče ne bo ustrezno podprl in jim pomagal, bodo prej ko slej pristali na specializirani enoti, je jasno razložil.

"Kje je preventiva? Imamo svetovalne centre, a ti niso namenjeni otrokom z motnjo v duševnem razvoju. CUDV so tisti, ki bi morali imeti tudi svetovalno vlogo, zato da bi družinam lahko svetovali, kako ravnati, da takšen otrok ne bo na koncu potreboval institucionalnega varstva."

Limonšek je izpostavila, da so družine s takšnimi otroki pogosto zelo obremenjene in ne zmorejo same. "V skupnosti žal nimamo sistema podpore, da bi družina lahko že v zgodnji fazi dobila pomoč. Mi v zavod dobimo otroke, ki so že na pol poti v odraslost, z zelo zakoreninjenimi vzorci vedenja, ki jih je težko spreminjati. Veliko bi naredili, če bi vpeljali zgodnjo podporo, ki bi se usmerjala v vzroke, ne v posledice (vedenjskih motenj, op. a.). To bi preprečilo, da bi ljudje potrebovali varovane oddelke."