Kako mirno in uspešno zvoziti zaključek šolskega leta

Fotografija je simbolična (Žiga Živulovič jr./BOBO)

Kaj lahko učenci, dijaki in starši naredijo, da otroci čim lažje in čim bolje "zvozijo" stresno obdobje zaključevanja šolskega leta. Kako se spopadati z odlašanjem, kako si organizirati rutino učenja in zakaj je pri tem najpomembnejše ohranjanje ravnovesja? In predvsem: kako so starši lahko v največjo oporo svojemu otroku? Kakšna naj ta opora bo?

Zaključevanje šolskega leta je naporno, ne le zaradi številnih ocen, ki jih morajo pogosto že utrujeni učenci in dijaki pridobiti, ampak tudi zaradi pritiska, da bodo te ocene čim boljše. V zadnjih razredih namreč ocene vplivajo tudi na to, kam se bodo lahko vpisali v nadaljnje šolanje. Ta pritisk lahko dodatno okrepijo še starši, ki od svojega otroka pričakujejo, da bo, ne glede na svoje zmožnosti in želje, na vseh področjih odličen.

Na to so nedavno opozorili pri Tom telefonu. “Kako povedati staršem, ki so jim ocene zelo pomembne, da si dobil slabo oceno, strah pred ocenjevanji in strah pred visokimi pričakovanji staršev je le nekaj od primerov, ki so jih otroci zaupali v akciji Tom potuje, otroke obiskuje,” so zapisali pri otroškem telefonu, kamor kličejo otroci in mladi v stiski. Starše so pozvali, naj bodo v tem obdobju razumevajoči, “saj nas otroci potrebujejo”.

Profimedia

Številni strokovnjaki s področja šolstva opozarjajo, da šolski sistem z osnovno šolo na čelu potrebuje prenovo, pri čemer je ena od večjih težav prav pretirana gonja za ocenami, čemur nekateri pravijo “ocenomanija”. O tem smo pisali v dosjeju: Kaj vse je narobe z našim šolstvom.

S tem, da šolski sistem, vključno z ocenjevanjem, nujno potrebuje spremembe, se strinjajo tudi vsi naši tokratni sogovorniki. Vendar pa se bomo v današnjem članku ukvarjali predvsem s tem, kaj lahko učenci, dijaki in starši naredijo, da – ob vseh omenjenih pomanjkljivostih – čim lažje in čim bolje “zvozijo” to stresno obdobje zaključevanja šolskega leta.

Porušene rutine dodatno okrepijo stres, slabo spanje

Direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor Tadeja Batagelj je povedala, da vsako leto proti koncu šolskega leta opažajo porast stisk. “Učenci in dijaki so proti koncu leta že utrujeni, število ocenjevanj je povečano, ocene se zaključujejo, kar pomeni še dodaten pritisk pri tistih učencih in dijakih, ki še niso dosegli minimalnih standardov ali z ocenami niso zadovoljni.”

“Zaradi povečanega pritiska in stisk, ki jih zaradi tega doživljajo, se pogosto porušijo rutine, predvsem spalna rutina, začnejo lahko manj spati, ker neugodno vpliva na zmožnost soočanja s stresom. Stiske pogosto izvirajo tudi iz (pre)visokih pričakovanj staršev.”

Počutijo se krive, ker ne izpolnijo pričakovanj staršev

Da se v zadnjih mesecih šolskega leta vsi, ki se srečujejo v šoli, torej otroci, starši in šolski delavci, “pretirano veliko” ukvarjajo z ocenjevanjem znanja, je opozorila razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek. Pred tem je ocenjevanje bolj postranskega pomena, pravi, celo za šolo, ki pri ocenjevanju nima takšnega tempa, kot ga ima v tem zadnjem obdobju.

“Če prištejemo še visoka, včasih previsoka pričakovanja staršev, je jasno, da to na otroka ne vpliva pozitivno. Otroci se pogosto znajdejo v stiski, pa ne le mlajši otroci, ampak tudi najstniki. Počutijo se krive, če ne dosežejo najvišjih ocen, saj zelo dobro vedo, da starši to pričakujejo od njih,” je izpostavila Marjanovič Umek, ki predava na oddelku za psihologijo in na oddelku za pedagogiko in andragogiko na ljubljanski filozofski fakulteti.

Ljubica Marjanovič Umek (Foto: Egon Parteli/N1)

Ob zaključku šolskega leta pravzaprav žanjemo, kar smo vse leto sejali, pa je povedala profesorica pedagoške psihologije na ljubljanski pedagoški fakulteti dr. Mojca Juriševič.

“Obdobje zaključujemo tako učenci kot učitelji, pa tudi starši učencev, ki so posredno vključeni v vzgojno-izobraževalni proces. Ko torej mislimo otrokove rezultate in doživljanje na koncu zadnjega ocenjevalnega obdobja, je smiselno izpostaviti, da je to odvisno od prepletenosti vseh, ki so v te procese vključeni, in kako sodelujejo in se vzajemno podpirajo med šolskim letom. Zato so tudi izhodi – kar se zgodi v času zaključevanja ocen – lahko precej različni: nekateri učenci zaključevanje ocen preživljajo brez prevelikih stresov, nekateri imajo velike težave, nekateri pa v tem zaključnem obdobju povsem odpovejo.”

Konec šolskega leta ni čas za dvigovanje pričakovanj

Naši sogovorniki se strinjajo, da je ključ do mirnega in uspešnega zaključevanja šolskega leta v prvi vrsti pravočasno kalibriranje ciljev in pričakovanj – tako učencev kot staršev – ter čim bolj sprotno delo.

“Če si starši skupaj z otrokom niso vse leto nastavljali ogledala glede tega, kaj otrok zmore, kaj so njegove dejanske aspiracije in kakšna naj bodo v povezavi s tem njihova pričakovanja, svetujem, da tudi ob koncu leta ne dvigujejo svojih pričakovanj,” je jasna Marjanovič Umek. “Razen velikega neugodja in slabega počutja to ne bo imelo učinka, saj otrok ne bo mogel nadoknaditi vsega za nazaj. Še posebej je to nesmiselno, če je že med šolskim letom korektno delal in mu višjih ocen ni uspelo doseči.”

Pomemben naj vam bo otrokov trud, ne ocena

Da imajo previsoka ali nerealna pričakovanja kratkoročno, predvsem pa dolgoročno slab vpliv na učenca oz. njegovo samopodobo in (posledično) na njegovo učenje, je poudarila tudi Mojca Juriševič. “Seveda je prav, da imajo starši do otroka visoka pričakovanja, a ta morajo biti vedno v skladu s poznavanjem otrokovih zmožnosti in interesov. Ključno pa je, da otrok čuti starševsko brezpogojno ljubezen, sprejemanje in podporo ne glede na ocene, ki jih prinese iz šole. Pretirani pritiski v ocenjevalnem obdobju pri otrocih povzročajo le še dodaten stres in čustveno stisko, kar moti njihovo pozornost in otežuje učenje.”

Še posebej v času zaključevanja šolskega leta je po njenih besedah pomembno, da starši delujejo na otroka, ki se uči, pomirjevalno in spodbujevalno ter da so pozorni na otrokov trud pri učenju in ne le na šolske ocene.

Mojca Juriševič (Foto: Žiga Živulović jr./Bobo)

Tadeja Batagelj pa je poudarila, da starši lahko naredijo veliko za zmanjševanje stresa s tem, da otroku pomagajo, da razvije ustrezne delovne in učne navade – da dela in se uči sproti ter da se čim uspešneje spopada z odlašanjem. Vendar pa tudi ona poudarja, da je treba z vsem tem začeti septembra in ne šele aprila ali maja.

Kako se spopasti z odlašanjem

Ob koncu šolskega leta se namreč pogosto pokaže, da učenci še nimajo dobro razvitega razumevanja povezave med vzroki in posledicami in da se z odlašanjem na pozneje marsikdo “zakalkulira”, opaža svetovalna delavka na Osnovni šoli Martina Konšaka Maribor Nina Babič. “Otroci imajo pogosto občutek, da je še veliko časa in priložnosti, potem pa so nenadoma vsa preverjanja na kupu.”

“Možgani mladega človeka težje odložijo zadovoljstvo,” je pojasnila Tadeja Batagelj. “Učenci in mladostniki, ki pridejo k nam sredi leta zaradi negativnih ocen, pogosto poročajo, da jih ocene (še) ne skrbijo, da imajo še rezervo in da bodo vse obveznosti še pravočasno opravili.” Ob koncu šolskega leta pa ugotovijo, da te rezerve ni več, in lahko se znajdejo v stiski, ki učenje še dodatno otežuje.

Kako torej prekiniti z odlašanjem in se učinkovito učiti? Prvi korak je postavljanje lastnih ciljev in prioritet, pravi Mojca Juriševič, na podlagi ciljev pa si učenec oziroma dijak organizira čas.

“Strokovne izkušnje kažejo, da je v zaključevalnem obdobju najbolj koristna struktura, ki jo učenec že pozna, saj tako ne izgublja dragocenega časa z vzpostavljanjem rutine, temveč se lahko popolnoma posveti zadnjim pripravam na preizkuse znanja.

Natančen urnik, urejen prostor za učenje, sproščanje, brez motilcev pozornosti

V tem obdobju pomaga, pripovedujejo učno uspešni učenci, natančen urnik in urejen prostor za učenje, pa uporaba tehnik sproščanja ter izogibanje motilcem pozornosti. Med njimi je danes treba posebej opozoriti na mobilne telefone, ki zaradi dokazanih škodljivih učinkov na učenje ne bi smeli imeti mesta ob učencu v času, ko se uči,” je jasna Juriševič.

Več o tem, kako si organizirati učenje in kaj je tehnika pomodoro, ki je lahko koristna pri težavah z odlašanjem, pa v posebnem članku: Kako se pravilno učiti?

Šola je naloga otrok, ne staršev

Naše sogovornice poudarjajo, da je delo za šolo obveznost šolarjev in ne staršev – četudi bodo otroci ob tem delali napake, kdaj pozabili izpolniti svoje obveznosti in dobivali nižje ocene, kot bi si starši želeli. Marjanovič Umek je že v velikem intervjuju, ki smo ga objavili ob začetku šolskega leta, poudarila: “Večino snovi v šoli se morajo otroci naučiti sami in večina otrok to zmore.”

Pomoč staršev ali inštruktorja je sicer lahko dobra začasna rešitev, če se otrok iz kakršnegakoli razloga znajde v krizi, nikakor pa to ni rešitev oziroma nadomestilo za otrokovo sprotno in samostojno delo v šoli in doma. “Dolgoročne posledice takšne pretirane pomoči so izjemno nesamostojni in neambiciozni otroci in mladostniki, ki niso radovedni,” je poudarila.

Opravljanje šolskih zadolžitev namesto otroka ali pretirano zaščitniška drža otroku tudi onemogočajo, da bi pridobil dragocene izkušnje in se soočil s posledicami svojih dejanj, vključno z neuspehi, je dodala Juriševič. To pa zavira razvoj otrokove samostojnosti in prevzemanje odgovornosti za lastno vedenje.

Foto: Borut Živulovič/Bobo

Identiteta dobrega starša naj se ne oblikuje na osnovi otrokovih šolskih ocen, temveč na podlagi ljubečega odnosa in otrokovega zdravega odraščanja, poudarja Mojca Juriševič.

Zagotovite mu okolje, spremljajte njegovo delo

Kako torej lahko pomagajo starši? “Prednostna odgovornost staršev je, da otroku zagotovijo okolje, v katerem se lahko sproščeno uči, ter spremljajo njegovo delo. Konkretno se podpora nanaša na to, da otroka spodbujajo, ko je treba, ga po potrebi spomnijo na meje, ki se jih je treba pri učnem delu držati, ter sodelujejo s šolo oz. učitelji,” je naštela sogovornica.

“Mlajši učenci ter učenci in dijaki s šibkejšimi izvršilnimi funkcijami potrebujejo vse leto več podpore, tudi nadzora in spodbud, da oblikujejo in zdržijo učno rutino,” je dodala Tadeja Batagelj. “Starši jim lahko pomagajo tudi s tem, da skrbijo za omejevanje uporabe zaslonov in da zagotovijo, da bodo otroci in mladostniki dovolj spali, se gibali in se zdravo prehranjevali.”

PROFIMEDIA

Največja težava pri učenju so motilci pozornosti, ki sicer dobro začrtane urnike lahko hitro podrejo. To še posebej velja za računalnike in pametne telefone, na katerih namesto načrtovane pol ure zlahka preživimo tudi po več ur, so opozorile sogovornice.

Ne reducirajmo otroka na šolo

Čeprav imajo učenci in dijaki v tem obdobju veliko šolskih obveznosti in učenja, pa je pomembno, da se dnevi ne zreducirajo zgolj na šolo in pogovore o ocenah. Batagelj svetuje, da tudi v tem času negujemo družinsko življenje – “da skupaj pojemo obroke, gremo na sprehod, si pogledamo film, se pogovarjamo in smejimo”.

Babič je prav tako opozorila, da so odnosi doma pogosto skrčeni na to, kaj se dogaja v šoli, kar na otroka ne deluje spodbudno. “Namesto da otroka ves čas sprašujemo o šoli, ga vprašajmo, o čem razmišlja, kaj se mu trenutno pomembnega dogaja, kaj mu je všeč. Če čas in pozornost namenjamo tudi stvarem zunaj šole, to lahko veliko doprinese k občutku vrednosti otroka.”

Psihologinja zato svetuje, da starši določen dan ali del dneva v tednu, denimo petek popoldne, načrtujejo kot čas brez šole. Da torej v pogovorih ne omenjajo ne šole ne službe. “Tudi tisti, ki v šoli niso uspešni, nam imajo veliko povedati, če jim prisluhnemo.”

Ne ukinjajmo interesnih dejavnosti

V stresnih obdobjih prav tako ne smemo pozabiti tudi na sproščujoče interesne dejavnosti, ki so – ali pa bi morale biti – po besedah sogovornikov za otroke in mladostnike enako pomembne kot šola, saj lahko bistveno prispevajo h grajenju realne, zdrave samopodobe. V stresnih obdobjih pa starši pogosto ravno te prve ukinejo.

“Skrb vzbujajoče je, ko se v naših ambulantah srečamo s staršem, ki pove, da so otroka prisilili, da opusti vse interesne dejavnosti, ker ima preveč dela za šolo,” je povedala Batagelj. “S tem, ko otroka spodbujamo k udejstvovanju na interesnih področjih, se namreč gradita tako osebnostna čvrstost kot pozitivna samopodoba, ki sta zelo pomembni tudi pri spopadanju s stresom.”

Otrok igra nogomet — Foto: Srdjan Živulović/Bobo

Starši naj prepoznajo in spoštujejo različnost otrok

A tudi ob upoštevanju vseh napotkov, vzdrževanju učnih in zdravih vsakodnevnih rutin ter kljub spodbujanju otroka k pridobivanju znanja bodo nekateri učenci in dijaki v šoli manj uspešni od drugih. “Ljudje smo različni in enako velja tudi za otroke v šoli in pri ocenjevanju,” je poudarila Marjanovič Umek.

“Nekateri zmorejo več na tem ozko akademskem področju, kjer so ocene najpomembnejše. Nekateri pa zmorejo tukaj manj in drugje več, denimo so osebnostno zelo zreli, empatični ali pa so umetniško nadarjeni, lepo pojejo …”

Če te različnosti starši ne prepoznajo in v odnosu do otrok ter do njihovih ocen ne postavljajo realnih pričakovanj, je učinek lahko prav nasproten od tega, kar želijo doseči. “Zgodi se lahko, da otrok začne vzpostavljati negativni odnos do šole. Da se ne bo naučil niti toliko, kot bi se lahko, ker je ves čas v tem konfliktu, da okolica močno pritiska, sam pa si tega mogoče ne želi ali tudi ne zmore. Takšen nasprotni učinek se lahko zgodi zlasti pri najstnikih, ki tudi če zmorejo, v učenje zato ne vlagajo.”

Pohvaliti trud, ne ocene

Kako torej pri otroku spodbujati voljo do učenja? Sogovornice so poudarile, da se mora fokus tako staršev kot učiteljev že med letom, še posebej pa ob koncu, z ocen premakniti na trud, ki ga otroci vložijo v delo za šolo. Tako bo tudi njihova motivacija večja.

“Če pokažemo zanimanje za to, kar otrok dela, je možnost, da bo motiviran za učenje, veliko večja,” je pojasnila Marjanovič Umek. “Ali bo na koncu dobil oceno odlično (5) ali dobro (3), je odvisno od številnih dejavnikov, ki so deloma pogojeni okoljsko, delno z otrokovimi zmožnostmi. Iz tega izvira ta velika različnost med njimi. A otrok se bo počutil zadovoljen, saj bo vedel, da je naredil, kar zmore. Če pa to porušimo in mu damo vedeti, da to, kar zmore, ni dovolj, bo pri njem nastala kriza.”

Otrok v muzeju — Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo

Razvojna psihologinja ob tem staršem svetuje, naj pri otroku od vsega začetka spodbujajo znanje, ne učenje za oceno. “Otroku lahko ponudijo, da prebere še kakšno drugo knjigo, ne samo tiste, ki je predpisana za oceno, si skupaj ogledajo izobraževalno oddajo, gredo skupaj v muzej, če imajo to možnost. Vse to je znanje. In skozi to otrok postaja motiviran, da bi nekaj vedel, ne za to, da bi dobil oceno.”

Tadeja Batagelj, ki je licencirana vodja treningov starševstva Neverjetna leta, je povedala, da se s starši v okviru tega programa pogovarjajo o tem, da moramo vedenje, ki ga želimo spodbujati, dosledno opaziti in otroka pohvaliti. “Nagradimo ga lahko s pohvalo, objemom, pri mlajših otrocih lahko tudi s simbolno nagrado. Če torej želimo, da se otrok potrudi, uči in dela za šolo, tega ne smemo spregledati.”

Otrok mora razviti realno podobo o sebi

Če otroka ves čas le kritiziramo, da mu šola ne gre in da se za uspeh ne trudi dovolj, ob tem pa mu ne zagotovimo možnosti, da bi razvijal svoja “močna” področja, bo to slabo vplivalo na njegovo samopodobo. Od tega, kakšna je njegova samopodoba, pa je odvisno, kako se bo počutil in kako deloval v družbi in tudi v šoli, se strinjajo sogovorniki.

“Če otrok razume in sprejme, da je na nekaterih področjih močan, na drugih pa šibkejši, se bo v šoli počutil dobro, kar je tudi z vidika učenja zelo pomembno,” je povedala Marjanovič Umek, ki zato raje kot o pozitivni govori o realni samopodobi. “Vedel bo, da pri nekem predmetu sicer ni zelo dober, zelo dobro pa na primer zmore organizirati skupino in jo voditi ali pa našteti vse novosti s področja računalništva. To realno podobo o sebi mu morajo pomagati razviti starši.”

Psihosomatskih težav po njenih besedah ne povzroča le ocenjevanje oziroma slabše ocene, ampak že samo bivanje v šoli, če otroku ni uspelo razviti zavedanja, da ni vrhunski na vseh področjih. “Odrasli se pri sebi tega zavedamo, pri otroku pa pogosto nezavedno pričakujemo, da bi mu moralo vse, kar dela v šoli, ležati in bi moral biti povsod dober.”

Samopodoba določa, kako bo potekalo zaključevanje

Mojca Juriševič je poudarila, da je prav šolska samopodoba, ki usmerja otrokovo vedenje v šoli, tista, ki bo odločala, kako bo učenec pristopil k zaključnemu ocenjevanju in kaj bo ob tem doživljal. “Samopodoba otroka v šoli deluje kot osrednji motivator učenčevega vedenja. Otroci z dobro samopodobo se bodo učili, ob težavah iskali pomoč oz. se z njimi spoprijemali, vztrajali pri svojem učenju ter zaupali v svoje učenje in znanje. V primeru šibke samopodobe pa jih bodo bremenile misli in čustva, da za šolsko delo niso dovolj sposobni, doživljali se bodo kot manjvredne in sčasoma bodo začeli s šolskim delom odlašati, se ga izogibati ali ga odkrito zavračati.”

Zato je po njenih besedah pomembno, da za učenčevo samopodobo in njegovo učenje “skrbimo od 1. septembra naprej”. Posegi ‘pet pred dvanajsto’, s katerimi poskušamo reševati šolske težave, so v izjemnih primerih sicer edino, kar nam preostane, a dolgoročnih pozitivnih učinkov na samopodobo nimajo. “Učenje je delo, v katero je za dobre rezultate in zadovoljstvo treba vlagati napor v daljšem časovnem obdobju,” je še poudarila Juriševič.

Kako pri otroku prepoznati pretirano zaskrbljenost zaradi ocen?

Če je otrok ali mladostnik v obdobju povečanih obremenitev nekoliko pod stresom, je to pričakovano in normalno. Kdaj pa je zaskrbljenost pretirana?

Fotografija je simbolična. (Foto: PROFIMEDIA)

Ljubica Marjanovič Umek je pojasnila, da morajo biti starši posebej pozorni pri otrocih, ki zaskrbljenosti ne pokažejo navzven, ampak jo tiščijo v sebi. “Starši lahko opazijo, da otroci, ki so prej brez težav ali celo radi hodili v šolo, nenadoma pravijo, da v šolo ne bi šli, da se počutijo slabo. Pojavijo se različne psihosomatske težave, o katerih poročajo ob koncu leta tudi šolski zdravniki. Otroci denimo tožijo, da jih boli glava, trebuh, da so zelo utrujeni in ne morejo vstati iz postelje …

Če to traja dlje časa ali se ponavlja, je to prvi signal, da je treba nekaj ukreniti. Pogovoriti se je treba z otrokom, ki se sicer ne bo nujno odprl, po potrebi govoriti z učiteljico, svetovalno službo. Sicer se lahko težave spet ponovijo naslednje leto.”

Kaj lahko naredim, da mi bo lažje?

V pomoč pri soočanju s stresom in anksioznostjo je lahko predvsem mladostnikom (pa tudi staršem) priročnik Kaj lahko naredim, da mi bo lažje. V njem so po besedah Tadeje Batagelj pisne in avdiovsebine, ki jim lahko pomagajo pri preoblikovanju pogosto katastrofičnih misli, kako jim ne bo uspelo, da so drugi boljši, da jih nihče ne mara in da nikoli ne bo bolje. V obliki avdiovsebin pa so predstavljene osnovne tehnike sproščanja, miselne analize, soočanja s paničnimi napadi in podobno.

Priročnik je na voljo tudi na spletu: https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1

V življenju bi morala biti tudi druga področja enako pomembna kot šola

Psiholog dr. Tomaž Vec z ljubljanske pedagoške fakultete, ki ima izkušnje z delom z otroki z vedenjskimi težavami, se strinja, da reduciranje otroka zgolj na njegovo šolsko delo, čemur smo pogosto priča, ni dobro. “Usmerjenost zgolj v uspeh je po mojem mnenju zgrešena, če ob tem otrok ne učimo, kako komunicirati, kako poskrbeti za svoje potrebe, kako razvijati svoje potenciale, ki niso prepoznani v okviru šole, kako delovati v skupnosti.”

Vec doživljanje stresa pri otroku in vedenjske težave, ki lahko izvirajo iz stresa, vidi kot simptom širšega dogajanja v posamezniku oziroma v njegovem okolju. “Pri otrocih z vedenjskimi težavami se izkazuje, da bolj kot osredotočenost na posamezni simptom deluje to, da vzpostavljamo podporne mehanizme in krepimo človeka tam, kjer ga lahko krepimo. Nedvomno tudi na šolskem področju, če ima tam težave, a zagotovo ne samo tam.”

Prav širok spekter pozitivnih izkušenj namreč po njegovih besedah deluje varovalno in kljub “ocenomaniji” ter pritiskom, povezanih z njo, ublaži morebitne slabše uspehe in prepreči, da bi ti imeli uničujoče posledice za samopodobo otroka.

“Otrok potrebuje ožjo skupino prijateljev, s katerimi ima dobre odnose, in občutek, da je sprejet v širši vrstniški skupini, recimo v razredu ali športnem klubu. Pomembno je, da razvija področja, kjer je močan, kar so običajno interesne dejavnosti. Vsak otrok in mladostnik bi moral biti vsaj dvakrat na teden vključen v aktivnosti, kjer razvija svoje potenciale, se v prijetnem okolju srečuje z vrstniki, se na prijeten način seznanja s pravili, zahtevami, omejitvami, in kjer vlaga napor. Prav tako je pomembno, da ima dobre odnose z odraslimi, ne le s starši, ki mu omogočajo dobro funkcioniranje. Obstaja torej več področij, ki bi morala biti v življenju otroka enako pomembna kot šola in šolski uspeh. A v družbi, ki je usmerjena v produktivnost, uspešnost in izrazito potrošniško naravnana, na to pozabljamo,” je kritičen Vec.

Če doživite neuspeh, to ni konec sveta

Za nasvet ob koncu šolskega leta smo prosili tudi Jerneja Ajda, profesorja slovenščine na Prvi gimnaziji Maribor, ki je pred letom dni svojim dijakom v pismu, ki je postalo viralno, sporočil, da jih spoštuje tudi zunaj šolskih uspehov.

V pismu se je obregnil prav ob reduciranje mladih ljudi na ocene, rekoč, da je škoda, “da vas na koncu ‘merijo‘ (zgolj) na ta način … Zame ste namreč veliko več kot ime v redovalnici, ocena pri slovenščini ali na maturi”.

V pogovoru za N1 je Ajd dijakom in učencem zaželel, da se v tej finalni etapi pred počitnicami čim bolj potrudijo, da dosežejo svoje cilje, ob tem pa dodal, naj ob morebitnih neuspehih ne obupujejo.

“Tudi če se zgodi neuspeh, če ocena ni najboljša ali če kdo ponavlja letnik, to ni konec sveta. Vedno obstajajo rešitve. Mogoče se da oceno še popraviti, mogoče pa je smiselno ubrati drugo pot naprej. Treba je iti naprej in gledati pozitivno. Življenje je lepo in škoda bi bilo, da bi si dovolili, da en neuspeh vse uniči.”