Lekcija za šolo: kje smo zgrešili in kako lahko letos to popravimo?

Poglobljeno 29. Avg. 202106:00 > 30. Avg. 2021 07:39
Delite:
Lekcije ob začetku šolskega leta
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO

Čez tri dni se bo začel pouk za učence in dijake. Kaj je bilo v zadnjem letu in pol na področju šolstva narobe, kakšne so bile posledice za otroke in učitelje, kaj bi morali letos storiti drugače? Kakšne so ugotovitve in opozorila pedagoških strokovnjakov?

Po letu dni izkušenj s šolo na daljavo bi morali biti na novo šolsko leto dobro pripravljeni. A dogajanje ob iztekanju počitnic ne vzbuja upanja, da bo letos drugače.

“Približuje se začetek šolskega leta, informacij je izjemno malo. Konkretnih navodil za nas in starše še ni.  Kako bo vse skupaj videti, si lahko samo predstavljamo, ta negotovost povzroča še dodatne napetosti, ki, poleg vsega, kar se dogaja, niso potrebne,” nam je pretekli teden, tik pred začetkom šolskega leta, povedala šolska psihologinja na Osnovni šoli Martina Konšaka Maribor in predsednica Zveze prijateljev mladine Maribor Nina Babič.

Novo šolsko leto
Foto : Žiga Živulović jr./BOBO

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je sicer ta teden na konferenci ravnateljev predstavilo prenovljeno in razširjeno publikacijo z razlago modelov izobraževanja in priporočili za novo šolsko leto ter objavilo odlok, ki določa pogoje za izvajanje dejavnosti v šolstvu, a mu je že isti dan sledila nova sprememba. Vse to pa je mnenju docentke za poklicno pedagogiko in didaktiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in predsednice Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije dr. Danijele Makovec Radovan bistveno premalo, saj ne dajejo odgovora na bistveno – organizacijo in izvedbo pouka.

“Takšna je očitno strategija delovanja že tretje leto, a ni prava. Ministrstvo bi moralo imeti pripravljene vse scenarije pedagoških rešitev za izvedbo pouka v različnih fazah epidemije, s konkretnimi odgovori in protokoli, in upati, da po najbolj črnih ne bo treba poseči, a tudi ko se to zgodi, imeti pripravljeno neko rešitev.”

Pedagoška stroka pogosto opozarja, da manjkajo odgovori in razreševanje težav pedagoškega procesa.  V situaciji, ko so zaradi epidemije spremenjeni načini dela, ko se kopičijo težave, zaostanki in stiske,  pogrešajo ukrepe za čim bolj učinkovito pedagoško delo.

Slaba kakovost šolanja na daljavo

Večina strokovnjakov s področja izobraževanja se strinja, da je ministrstvo šolanje na daljavo v Sloveniji vodilo slabo ali pa vsaj pomanjkljivo. Največja težava je bila zagotovo dolžina zaprtja šol, meni izredni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in strokovnjak s področja izobraževanja odraslih in e-izobraževanja dr. Marko Radovan.

“V primerjavi z ostalimi državami EU smo v Sloveniji zelo hitro prešli na šolanje na daljavo in bili eni zadnjih pri odprtju. Ali je bila to pravilna odločitev, je lahko tudi stvar diskusije, vendar so bile že nam bližje države sposobne tehnično in organizacijsko šolsko leto speljati z veliko krajšim zaprtjem.”

Kljub epidemiji in ukrepom za njeno zajezitev in varovanje zdravja učencev in zaposlenih bi po mnenju mnogih strokovnjakov naši otroci lahko imeli precej boljši pouk, boljše izobraževanje, manj primanjkljajev in manj stisk, kot so jih imeli in jih še imajo.

Pozno odzivanje in neupoštevanje pedagoške stroke

Ključni problem v zadnjem letu in pol je bil po mnenju Danijele Makovec Radovan v poznem odzivanju ministrstva za izobraževanje, ki ni opravilo svojega dela, kot bi pričakovali in kot so to počeli v sosednjih državah.

Med drugim, je dejala, ministrstvo ni upoštevalo pedagoške stroke. Če bi ministrstvo k sodelovanju povabilo strokovnjake z različnih področij in nivojev izobraževanja, bi jim ti probleme lahko pomagali nasloviti in razrešiti, še preden bi se pojavili. Ministrstvo pa se je pogosto odzvalo prepozno in neustrezno.

“S tem se poruši zaupanje javnosti, učiteljev, ravnateljev. Ko je porušeno zaupanje, pa je delati bistveno težje. Danes vemo, kakšno je zaupanje v delo pristojnega ministrstva, in to ni dober obet za še eno covidno šolsko leto.”

Cena šolanja na daljavo je visoka

Ker je ministrstvo po mnenju stroke slabo opravilo svoje delo, slabo komuniciralo, bilo zaprto samo vase, so bile kakovost pouka in šolske izkušnje v večini odvisne tudi od posamezne šole, posameznega ravnatelja ali ravnateljice, učitelja ali učiteljice, posameznih šolskih svetovalnih delavcev in delavk, opremljenosti šole in znanja učiteljev glede uporabe tehnologij. Pa tudi od tega, koliko je bil posamezen šolnik z otroki prizadeven, samoiniciativen in proaktiven. Ko je sistem slab, je vedno več odvisno od posameznika. Nekateri otroci in mladostniki so tako imeli več sreče, drugi manj.

Prizadete so učne sposobnosti učencev, ki imajo velike primanjkljaje v znanju, prizadeta sta njihov socialni razvoj ter duševno in telesno zdravje. Meritve za športnovzgojni karton (ŠVK) so pokazale, da je za približno 30 odstotkov narasel tudi delež predebelih šolarjev, še dodatno pa se je zmanjšala gibalna učinkovitost, ki je bila že lani na nizki ravni.

Otroci se rekreirajo
Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

Ker so otroci med epidemijo v povprečju več kot sedem ur dnevno strmeli v zaslone, je narasla tudi zasvojenost z digitalnimi napravami in spletnimi vsebinami, v katerih so med drugim našli čustveno razbremenitev in “izhod” ob povečanih čustvenih stiskah. “Obstajajo celo primeri, ko so učitelji učence našli v prostorih vecejev, kjer so jih zalotili pri igranju igric, saj niso bili sposobni slediti 45-minutnemu pouku,” je povedal dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani dr. Janez Vogrinc.

Kakovost izobraževanja na daljavo, tudi tam, kjer je bilo to zaradi truda učiteljev izpeljano korektno, ni enaka izobraževanju v učilnicah ob fizični prisotnosti pedagoških delavcev. Pri mnogih učencih se zato pojavljajo učni primanjkljaji, ki bodo vidni šele čez leta, ko bo ta epidemija le še oddaljen spomin, česar bi se morala šolska politika zavedati in za to sprejeti odgovornost, je poudarila Makovec Radovan.

Najbolj ranljivi utrpeli največ škode

Nizozemska raziskava je denimo pokazala, da so učenci v letu pandemije, v katerem so bile šole osem tednov zaprte, šolski uspeh znižali za tri odstotne točke. Bistveno več, tudi do 40 odstotkov, pa so izgubljali učenci, ki izhajajo iz socialno šibkega okolja.

Ker je bila v Sloveniji šola zaprta mnogo dlje kot na Nizozemskem, bi primanjkljaji lahko bili še bistveno večji.

Najslabše so jo tudi tokrat odnesli tisti, ki so bili že prej najbolj ranljivi. Za mnoge od njih ni bilo dovolj dobro poskrbljeno, razlike so se zato še povečevale, učne pomanjkljivosti nalagale, stiske večale.

Šolanje na daljavo
Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

Učenci, ki so bolj motivirani, ki imajo dobro podporo staršev in bogato učno okolje, so se tudi v teh okoliščinah dobro znašli. Največ škode pa bodo utrpeli učenci z učnimi težavami, priseljenci, tisti, ki izhajajo iz družin z nižjim socialnoekonomskim statusom, saj je bil zanje pouk na daljavo bistveno manj učinkovit.

“Šolanje na daljavo namreč zahteva večjo motivacijo pri učenju, več samodiscipline, učnih navad itd. Prav tako je pomembno socialno okolje, npr. učna pomoč, ki jo lahko starši nudijo, pa tudi fizični prostor za učenje. Tukaj so razlike med učenci in učenkami precejšnje in ravno tu lahko šola veliko pripomore k manjšanju teh razlik,” je pojasnil Marko Radovan.

Eno leto je enako desetim letom

Pričakovati, da bo pouk, ko bo šolanje ponovno steklo v živo, potekal, kot da se ni nič zgodilo, učenci pa bodo naenkrat motivirani, je iluzorno. Učenci so zaznamovani, spremenjeni, v stiskah. Tudi ko so se vrnili v šolske klopi, so tisti, ki so največ izgubili, vse zamujeno tudi težje nadoknadili.

Eno leto v življenju mladih je zaradi vseh izkušenj in znanj, ki jih pridobijo, enako desetim v življenju odraslih, in to je težko nadomestiti, je opozorila šolska psihologinja Nina Babič.

Učni načrti so omejujoči

Kje so torej rešitve? Po mnenju dekana Vogrinca potrebujemo jasno strategijo in dobro načrtovane ukrepe, kako pomagati učiteljem in mladim ter kako sanirati primanjkljaje učencev.

Najprej je treba po njegovem mnenju ugotoviti, kje so primanjkljaji učencev in dijakov v znanju, nato pa morajo učitelji imeti možnost, da to znanje utrdijo. Trenutno jih pri tem omejujejo učni načrti in pravilniki, v katerih ni veliko prostora za prilagajanje potrebam učencev.

“Tu se pojavi odgovornost države. Ali bo učiteljem z ustreznimi spremembami zakonov in pravilnikov omogočila, da si bodo lahko vzeli dovolj časa, da bodo manko v znanju nadoknadili?” je dejal Vogrinc.

Zahvale učitlejem za trud v času pouka na daljavo
Foto : BOBO

Zahvale dijakov za trud učiteljev v času šolanja na daljavo na vhodnih vrati šole v Kranju.

Nekateri so že obupali in pustili šolo

Če tega ne storimo, če si učitelji in profesorji ne bodo vzeli dovolj časa za učence in njihove primanjkljaje in šolske stiske, lahko pričakujemo tudi naraščanje števila mladih, ki bodo izgubili motivacijo, interes za šolo ter šolanje opustili. “Nekateri so že obupali,” je opozorila Makovec Radovan.

Mladi, pred katerimi je še nekaj let izobraževanja, bodo primanjkljaje ob ustreznih ukrepih lahko odpravili, težje pa bo nekaterim dijakom programov nižjega poklicnega izobraževanja, ki trajajo dve leti, ali dijakom triletnih poklicnih šol, saj je bilo njihovo praktično celotno izobraževanje zaznamovano z epidemijo.

“Upam, da jih bo trg dela rešil, da bodo dobili zaposlitev in brez večje škode nadoknadili, kar je manjkalo, skrbi pa me, da trg dela ne bo mogel vsega regulirati.”

Dijaki na sodišču
Foto : BOBO

Skupina dijakov je pred mariborsko okrajno sodiščem pospremilo dijakinjo, ki je februarja na Trgu republike v Mariboru v mirnem protestu in ob upoštevanju epidemioloških ukrepov skupaj s kolegi zahtevala vrnitev v šole. Policisti so na tem protestu zaradi domnevnega kršenja zakona o nalezljivih boleznih šestim osebam odredili 400 evrov globe. Trije mladoletni dijaki so morali zaradi prekrškovnega postopka na sodišče, a je sodišče postopke proti vsem trem ustavilo.

Od obvladljivih mladostniških težav do hudih duševnih stisk

Izredne okoliščine epidemije, socialne izolacije in šolanja na daljavo so močno zaznamovale mlade, ki so v ranljivih obdobjih odraščanja. V šole so se vrnili “z drugačno energijo, drugačnim pogledom na svet in izgubljeni v času in prostoru”, opaža Nina Babič.

Njihove vsakodnevne težave, ki so bile prej tipično mladostniške, so se v zadnjem letu in pol popolnoma spremenile. Medtem ko so bile prej povezane z zapleti pri nesrečnih ljubeznih, s premalo všečki na spletu ali s tem, kako staršem sporočiti slabo oceno, so v epidemiji postale veliko bolj resne in skrb vzbujajoče.

“Ne gre več za drobne, vsakodnevne mladostniške težave, ki gredo skupaj z razvojno stopnjo, temveč za popolno izgubo upanja, motivov, nepojasnjene strahove, stiske, za katere ne poznajo vzroka.”

Na vse stiske, ki so jih mladi doživljali zaradi socialne izolacije in šolanja od doma, pa so se ob vrnitvi v šole naložili še pritiski po hitrem nadomeščanju zamujenega znanja. Med otroki so se zato med epidemijo povečali apatičnost, anksioznost, zapleti v socializaciji, veliko jih poroča o nespečnosti, več je depresivnih odzivov, a ne le pri mladih iz neurejenih družinskih okolij, temveč tudi pri tistih, ki pred epidemijo niso imeli težav, je dejala psihologinja.

Težave so pri nekaterih otrocih in mladostnikih porasle toliko, da so potrebovali strokovno pomoč, ki je zaradi dolgih čakalnih dob in prenatrpanih oddelkov na otroški psihiatriji na Pediatrični kliniki v Ljubljani niso dobili pravočasno.

In strokovnjaki opozarjajo, da bodo psihološke stiske lahko vztrajale še dolgo. Državo zato pozivajo k ukrepanju in podpori duševnemu zdravju otrok, ki trenutno ni zadostna. Tudi na to bi morali biti pripravljeni tako učitelji kot drugi šolski delavci ob začetku pouka.

Učitelji izgubljajo pedagoški optimizem

Epidemija je bila veliko breme ne le za mlade in njihove starše, temveč tudi za pedagoške delavce. Ti so praktično čez noč morali spremeniti svoj način poučevanja, brez vnaprejšnjih priprav, pomoči, primerne opreme ali znanja. V poskusu usklajevanja svojih službenih in družinskih obveznosti so nekateri zato doživljal velike psihične pritiske.

Učitelji izgubljajo pedagoški optimizem
Foto : Žiga Živulovič jr./BOBO

V raziskavi zavoda za šolstvo o izobraževanju med epidemijo covida-19 je polovica slovenskih učencev ocenila, da je pouk na daljavo zahtevnejši kot pouk v razredu. Tudi učitelji so pouk na daljavo ocenili kot zahteven in stresen. V večji stiski so bili tisti učitelji, ki so imeli občutek, da učencev ne morejo pritegniti k sodelovanju. Največ takih je bilo na predmetni stopnji osnovne šole.

Evalvacijska študija konzorcija treh slovenskih pedagoških fakultet– ta se je začela izvajati letos poleti z zbiranjem podatkov, ki jih zdaj analizirajo – je pokazala, da sta dve tretjini osnovnošolskih učiteljev opazili bistveno povečanje stresnosti poklica med poukom na daljavo, tri četrtine jih meni, da se je bistveno podaljšal delovni čas in da so se bistveno povečale njihove delovne naloge.

To je recept za porast izgorelosti in drugih duševnih težav med učitelji, med katerimi, kot opaža Vogrinc, nekateri izgubljajo pedagoški optimizem – izgubljajo samozavest, občutek kompetentnosti, zato so se nekateri med poukom na daljavo začeli tudi spraševati, ali so zares primerni za ta poklic.

Tudi število študentov na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, ki so po dveh letih študija začeli dvomiti, da je to poklic, ki si ga želijo opravljati, se je v primerjavi s preteklimi leti močno povečalo. “To ne preseneča, saj so se mnogi odločili za ta poklic, ker želijo delati v razredu, želijo imeti neposreden kontakt z učenci, učitelji in starši. Sedaj pa so imeli predvsem izkušnjo s poukom na daljavo,” meni Vogrinc.

Nujno bi se zato morali ukvarjati tudi s tem, kaj v teh okoliščinah potrebujejo učitelji in drugi pedagoški delavci. “Če bomo izgubili učitelje, če ne bodo več motivirani in pripravljeni na stalno nove spremembe, nam nobena tehnologija ne bo pomagala, celoten pedagoški proces bo padel.”

Cepljenje, zračenje, maske, testiranje

Dodaten nemir poleg poznega in nejasnega komuniciranja ukrepov in pomanjkanja navodil ministrstva v zadnjih mesecih vnašajo tudi vse bolj izraziti konflikti med podporniki in nasprotniki cepljenja, gibanja staršev, ki nasprotujejo maskam in drugim ukrepom, pa tudi upiranje nekaterih ravnateljev in učiteljev, ki se ne strinjajo z nošenjem mask ali pogojem PCT.

Psihologinja Babič opozarja, da morajo zaposleni v šolah upoštevati, kar jim je naloženo, ne glede na osebna prepričanja. Ločiti morajo med profesionalno in osebno integriteto in znati prvo krepiti, ne da bi bila ranjena tudi druga.

Prejšnji teden je za rubriko Poglobljeno sloviti ameriški pediater dr. Paul Offit poudaril, da po njegovem mnenju učitelji, ki zavračajo cepljenje, ne bi smeli poučevati.

Poleg tega bi morali biti učitelji, tako pri cepljenju kot pri nošenju mask, testiranju in doslednem zračenju, kar so ukrepi za preprečevanje širjenja virusa, zgled svojim učencem in dijakom. Uradnih številk, koliko je med učitelji cepljenih, ni. A po neuradnih ocenah je trenutna precepljenost nižja od pričakovane. Med najstniki med 12. in 17. letom pa je bilo po poročanju radijske oddaje Frekvenca X do 25. avgusta polno cepljenih le slabih 11 odstotkov.

Tudi Makovec Radovan se strinja, da morajo biti profesionalne dolžnosti in cilji nad osebnimi prepričanji. “Kot učiteljica sem odgovorna, da študentom omogočim, da se izobražujejo na najboljši način. Menim, da je to v predavalnici. Moja bojazen, moj strah, moja pravica – to ne bi smelo biti nad pravico nekoga drugega do kakovostnega izobraževanja ali nad mojo dolžnostjo kot učiteljice, da zagotovim ustrezno okolje, v katerem bo lahko posameznik prišel do izobrazbe, kot jo zahtevamo in ki si jo zaslužijo.”

Upa, da bodo ravnatelji v teh razmerah znali postopati strokovno in profesionalno. “Mi je pa žal, da smo to postavili na njihova pleča – znašli so se v žarišču – na njih pritiskajo učitelji, starši, z druge strani pa ministrstvo, ki jih prosi, da starše, otroke, zaposlene prepričajo o cepljenju, česar prisotjni sami niso sposobni. Upravičeno so jezni in ni jim lahko v tem času.”

Okrepiti šolske svetovalne službe

Po Vogrinčevem mnenju je po letu in pol čas, da se od organizacije pedagoškega procesa, na katero ves čas opozarjamo, premaknemo k bolj vsebinskim vidikom.

Treba bi bilo poskrbeti za najranljivejše skupine učencev ter pridobiti informacije o učinkovitosti preteklih ukrepov in težavah, ki se nakazujejo, da ne bi česa spregledali. Razbremeniti bi morali šolske svetovalne delavce administrativnih nalog, da se bodo lahko osredotočili na to, za kar so strokovnjaki – da otroke, ki so v stiski, to prepoznajo in jim takoj nudijo pomoč. Šolam pa je treba dati avtonomijo in ustrezno podporo, da same prepoznajo težave in jih v kratkem času tudi odpravijo.

Na pragu novega šolskega leta strokovnjaki opozarjajo, da šolanje letos ne sme potekati na daljavo, saj imamo izkušnje in vse pogoje za to, da se zagotovi varno poučevanje v šolah.

“V nasprotju s prejšnjimi leti imamo dostopno in brezplačno cepivo, veliko vemo o tem, kako se virus in okužbe širijo, razvite so aplikacije in v tujini že izdelani modeli prezračevanja razredov ter organizacije izobraževanja ipd. Če bo letos šolanje spet večinoma potekalo na daljavo, bo to predvsem posledica nepripravljenosti ali neznanja odgovornih, da te ukrepe izpeljejo,” meni Marko Radovan.

Šola od doma
Foto : Albert Gea/REUTERS

Če bi se šole že zapiralo, pa se to ne bi smelo zgoditi na ravni cele države, temveč le na ravni posamezne šole ali oddelkov, kjer bi okoliščine to terjale. Učencem s posebnimi potrebami ter otrokom prvega triletja, ki pri pouku na daljavo niso samostojni, pa bi pouk morali omogočiti v šolskih prostorih, meni Vogrinc.

Ob tem Makovec Radovan prisotne opozarja, naj, “če že pride do zaprtja, povedo, koliko časa bo zaprtje trajalo, in takrat ko rečejo, da se bodo šole odprle, naj se to tudi dejansko zgodi. Sicer se nam obeta že tretje šolsko leto, ki bo teklo v neznano.”

Upamo, da bomo v šoli zdržali čim dlje

Če je bilo spomladi 2019 še razumljivo, da je odziv na epidemijo kaotičen, saj je bila situacija nova, ukrepati pa je bilo treba hitro, danes za to ni več izgovorov. Glede na izkušnje bi morali biti letos bolje pripravljeni in optimistični, da se bo šolsko leto izteklo bolje, a dogajanje pred začetkom šolskega leta in pretekle izkušnje sicer ne vzbujajo upanja, da bo letos drugače.

Medtem ko v drugih državah veliko napora, finančnih in drugih vložkov namenjajo temu, da bo šola ostala odprta, vlagajo v prezračevalne sisteme … pri nas tudi tu zamujamo.

“Danes bi morali imeti vse šole opremljene s prezračevalnimi sistemi, imeti konkretne načrte za izobraževanje, ki se jih bomo držali dlje kot en teden, različne scenarije za izvajanje pouka v različnih fazah epidemije in zelo trdno stališče, da bo pouk potekal v šolah,” je dejala Makovec Radovan.

Pripravljene bi morali imeti tudi kompenzacijske načrte za odpravo različnih, ne le učnih primanjkljajev, da čim bolj zmanjšamo posledice tega časa in mladim omogočimo, da bodo ne glede na spremenjene razmere osvojili znanje, ki ga potrebujejo za opravljanje želenega poklica. To bi morala biti prioriteta države, je poudarila.

“A ker stavimo na odpiranja oken, kot smo lahko slišali ministrico, in na to, da bodo šolam še vedno delili računalnike, mislim, da nismo zelo dobro pripravljeni.”

Modeli niso dovolj, potrebni so konkretni ukrepi:

Dr. Danijela Makovec Radovan pojasnjuje, zakaj modeli izobraževanja, predstavljeni v posodobljeni publikaciji ministrstva, niso dovolj, in kakšne ukrepe še potrebujemo:

“Kar ponujajo modeli v brošuri MIZŠ so predvsem navodila organizacijske narave izvajanja pouka. Pedagoške rešitve se v posodobljenih smernicah sicer pojavljajo z napotki o tem, da naj učitelji dajejo prednost video razlagam, da naj ne pošiljajo zgolj gradiva … a to so priporočila, ki jih učitelji lahko, ali pa tudi ne upoštevajo.

Kar bi morali narediti že lani, je vzpostaviti sistem kriznega izobraževanja in v njem opredeliti tako organizacijske kot tudi pedagoške načine izvajanja pouka za celotno državo. Z jasnimi standardi kakovosti izvajanja tovrstne oblike, predvsem, ko poteka na daljavo (koliko ur pouka v živo in koliko drugih zadolžitev naj imajo učenci in koliko dijaki, tudi zato, da jih ne preobremenimo), kako postopati v okoljih, kjer prevladujejo t.i. bele lise (torej ni interneta ali ustrezne računalniške opreme), kako poskrbeti za učence, ki so sami doma, kako se odzivati na zaznane stiske, neodzivnost učencev ipd.

Ministrstvo bi moralo še bolj učiteljem priskočiti na pomoč z navodili oz. usposabljanji, kako naj tako izobraževanje načrtujejo, saj teh znanj v času študija učitelji niso mogli pridobiti. Logika načrtovanja in izvajanja pouka na daljavo se namreč precej razlikuje od načrtovanja pouka v šoli. Tudi zaradi tega smo bili priča različnim praksam šol in tudi različnim praksam znotraj posamezne šole.

Vse to poglablja razlike v znanju pri učencih in dijakih, vpliva pa tudi na učitelje. Mnogi se niso znašli, odvisni so bili predvsem od kolegialne pomoči, kar je pustilo posledice tako pri učiteljih, vplivalo pa je lahko tudi na kakovost samega pouka (če je do pouka na daljavo sploh prišlo).

Obenem pa zagotoviti dodatno finančno in kadrovsko pomoč šolam, da bi lahko delo v spremenjeni obliki potekalo čim bolj kakovostno.

Sistem vzgoje in izobraževanja ne more in ne sme temeljiti na priporočilih in usmeritvah, ki jih lahko zelo raznoliko interpretiramo.”

Hitro širjenje delte dodaten razlog za skrb

Negotovost, kako bo s šolskim letom, okužbami in zapiranjem oddelkov, še dodatno povečuje različica delta, ki se širi hitreje kot prejšnje in že zato nosi večje tveganje tudi za otroke.

Kot smo prejšnji teden pisali v Poglobljeno, je različica delta v ZDA že sredi poletja v bolnišnice spravila rekordno število ameriških otrok. Prav tako o porastu števila hospitaliziranih otrok poročajo iz Italije. Projekcije ob odprtju šol pa napovedujejo pohod delte skozi razrede. Prav zato so čim večja precepljenost odraslih in mladih od 12. leta dalje, striktno nošenje mask, učinkovito zračenje in testiranje tako zelo pomembni.

Stanje, v katerem smo se znašli, ki ga poleg delte zaznamujejo pomanjkanje jasnih strategij pred začetkom novega šolskega leta, zaostrovanje konfliktov med podporniki in nasprotniki ukrepov in splošno pomanjkanje zaupanja, nakazuje na še eno vročo jesen in negotovo šolsko leto. Največje breme tega kaosa pa bodo ponovno nosili ravno mladi.

Komentari

Vaš komentar