Razdejanje po eksploziji. Desno spodaj je zabojnik, ki so ga uporabljali delavci zunanjega izvajalca.
Štiri mesece po eksploziji v kemični tovarni Melamin, v kateri je umrlo sedem ljudi, je za N1 spregovoril zaposleni, ki je nadrejene dolgo časa opozarjal na neustrezno varnost na pretakališču kemikalij, kjer se je nesreča zgodila. Da bo zaradi slabih varnostnih razmer nastala katastrofa, se je bal tudi eden od zaposlenih, ki je umrl v nesreči. To so nam potrdili tudi njegovi svojci.
Nikola Sandič je že 14 let zaposlen v kočevski kemični tovarni Melamin. Zadnjih nekaj let je bil tudi predsednik tamkajšnjega sindikata. Lani je za svoje sindikalno delo dobil posebno priznanje Sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije. Predlagatelji so ga opisali kot “vztrajnega, nepopustljivega, poštenega in srčnega človeka, ki prepozna stisko drugih in se za sodelavce vedno zavzame”.
V četrtek, 12. maja zjutraj, je bilo njegovo delovno mesto uničeno v eksploziji, v kateri so umrli njegov kolega, mlad fant, ki je bil na uvajanju in še niti ni prejel prve plače, ter še pet delavcev zunanjega izvajalca, ki so imeli zabojnik z opremo postavljen v neposredni bližini pretakališča (na naslovni sliki).
V tovarni Melamin, ki stoji tako rekoč sredi mesta in o kateri okoliški prebivalci že dolgo časa govorijo kot o tempirani bombi, se je zgodila najhujša industrijska nesreča v samostojni Sloveniji.
Tisti dan Nikole Sandiča ni bilo v službi, saj je bil na bolniškem dopustu. Tudi če bi delal, je bil predviden za popoldansko izmeno.
Nikola Sandič (N1)
Nesreča ga je psihično sesula, še vedno je na bolniški. A ne samo zaradi smrti kolegov, temveč tudi zaradi občutka jeze in nemoči, da nadrejeni, kot pravi, niso želeli prisluhniti njegovim dolgoletnim pozivom k izboljšanju varnosti na pretakališču kemikalij. “In z nesrečo je to vse še enkrat prišlo za mano, skupaj z občutkom nemoči, frustracijo. Zato jo jemljem osebno.”
Vojna za zaščito sebe in kolegov
Njegovo delovno mesto je bilo ravno na pretakališču kemikalij, kjer je odjeknila eksplozija. “Gre za delo, pri katerem sprejemaš tovornjake, ki bodisi pripeljejo surovine ali pa odpeljejo proizvode, in poskrbiš za praznjenje ali polnjenje cistern. V zadnjih letih smo imeli zelo povečano proizvodnjo, kar pomeni, da se je frekvenca tovornjakov precej povečala. Mogoče nam je zaradi tega vsem skupaj zadeva uhajala iz rok.”
Nesreča se je na podlagi do zdaj znanih podatkov zgodila zaradi napake pri pretakanju – v rezervoar z epiklorhidrinom so pomotoma pretočili pošiljko dietilentriamina. Gre za kemikaliji, katerih mešanje povzroči močno eksotermično reakcijo, kar hitro privede do vžiga.
Z epiklorhidrinom so na pretakališču imeli opravka zadnji dve leti. Pred tem so snov v Melamin dolgo časa vozili v sodih. Pred dvema letoma pa so jo začeli voziti s cisternami, kar je pomenilo, da so imeli z njo po novem opravka na pretakališču in da je bilo v enem samem rezervoarju shranjenih več deset kubičnih metrov snovi.
Ker gre za nevarno kemikalijo, ki je po klasifikaciji IARC razvrščena v skupino 2A, med verjetno rakotvorne snovi, se je s to spremembo začel tudi spor Nikole Sandiča z nadrejenimi. “Pri prvih poskusnih prečrpavanjih je večkrat prišlo do razlivanja, zato sem se začel spraševati, kako lahko sploh ukrepamo ob morebitnem večjem razlitju. Ker pri vodilnih nisem naletel na razumevanje in pripravljenost za dogovor, se je takrat začela moja ’vojna’, da bi sebe in kolege na pretakališču zavaroval pred to snovjo.”
Eksplozijo, ki je odjeknila, je zato vzel še toliko bolj osebno. “Zadnji dve leti sem namreč opozarjal na problematičnost epiklorhidrina. V prvi vrsti sicer pri meni ni šlo za strah pred morebitno eksplozijo, ampak za strah pred snovjo samo, pred njeno nevarnostjo za zdravje.”
Osebno je tudi zavračal delo z epiklorhidrinom, ker se ni počutil varno. “Med prečrpavanjem sem se vedno umaknil stran, pošiljko so morali vedno prevzeti moji kolegi, zaradi česar so bili tudi jezni name.”
Nikola Sandič na delovnem mestu (osebni arhiv)
Prelomljena varnostna zagotovila
Nadrejeni naj bi po Sandičevih besedah sprva delavcem pri prečrpavanju epiklorhidrina obljubili strožje varnostne ukrepe, kot so nato veljali v praksi. “Eden od vodilnih nam je obljubljal, da bomo snov pretakali v skafandrih, da bo zadeva prihajala samo ponoči in se tako sploh ne bo mogla zgoditi zamenjava. Nakar je prihajala podnevi. Včasih so jo pripeljali tudi sredi najhujše gneče.”
Prav tako naj bi jim zagotovili, da nikakor ne smeta v istem dnevu priti obe cisterni, z epiklorhidrinom in dietilentriaminom. “Nakar se je zgodilo tudi to. Vsaj dvakrat.”
Razmere so bile po njegovem mnenju vse bolj nevarne. “Že na ravni organizacije dela je varnost popuščala, tudi zaposleni nismo bili vedno v popolni kondiciji. Veliko je bilo nezadovoljstva zaradi nizkih plač za delo z nevarnimi snovmi, jaz osebno sem bil neprestano zelo obremenjen s skrbjo za zdravje.”
Številni njegovi predlogi za vsaj malenkostno izboljšanje varnostnih pogojev so naleteli na gluha ušesa, pravi. “Zelo sem si prizadeval, da bi nam premaknili kontejner, v katerem smo imeli pisarno, saj je stal v neposredni bližini polnilne linije (in je bil uničen v eksploziji, op. a.). Predlagal sem tudi, da bi ustvarili nekakšen ’otok’, na katerem bi bila cisterna epiklorhidrina najprej nekaj časa izolirana, da bi jo lahko v miru pregledali in preverili ter pripravili na pretakanje.”
Pretakališče po eksploziji
Vozniki tovornjakov v kratkih hlačah in natikačih
Kot pripoveduje Sandič, so imeli na pretakališču pogosto težave z vozniki tovornjakov, ki se jim je mudilo nazaj na cesto in ki večkrat niso spoštovali osnovnih varnostnih protokolov. “Vodja proizvodnje na našem odseku je nekaterim prevoznikom puščal izjemno veliko svobode, večkrat sem ga neuspešno pozval, da bi morali spremeniti protokol, ga zaostriti.”
Če so kaj skušali spremeniti na lastno pest, pa naj bi nadrejeni večkrat posredoval in stopil v bran voznikom. “Zaradi teh intervencij so prevozniki mislili, da lahko prihajajo, kadar hočejo in kakršni hočejo, tudi oblečeni v kratke hlače in natikače.”
Ob tem, da so imeli na pretakališču vse več dela, so bili glede dobave surovin po njegovih besedah slabo obveščeni. “Nikoli nismo imeli vnaprej napisanega urnika prihodov surovin, čeprav sem vodji proizvodnje večkrat rekel, da bi ga potrebovali. Večkrat sem tudi predlagal, da bi pošiljko preveril še kdo poleg nas, da bi denimo z oddelka za logistiko dobili potrditev, da lahko sprejmemo pošiljko.”
Med epidemijo covida-19 so po njegovih besedah začeli skrajševati in poenostavljati postopke. “Zaradi zmanjševanja medosebnih stikov smo zmanjšali prevzemanje papirjev, nekatere cisterne so lahko začele pretakati, ne bi bi čakali na laboratorijske rezultate.”
Kot pravi, je bilo vse podrejeno hitrosti in učinkovitosti. “In šoferjem je bilo to seveda zelo všeč, saj so lahko hitro odpeljali naprej.”
Uničeni tovornjak s cisterno, iz katere so v rezervoar z epiklorhidrinom pomotoma pretočili dietilentriamin
“Enkrat bo počilo … Na pretakališču je teksas”
Kot pripoveduje Nikola Sandič, je bil sam najbolj glasen, tako zaradi statusa predsednika sindikata kot zaradi zavedanja, kako nevarna snov za zdravje je lahko epiklorhidrin. So se pa po njegovih besedah nad varnostnimi razmerami pritoževali tudi drugi. “Pokojni sodelavec je pogosto govoril, da bomo enkrat vsi skupaj šli v tri p. m.”
Da se je pokojni delavec, ki naj bi tistega usodnega dne cisterno priključil na napačen rezervoar, pogosto pritoževal nad varnostnimi razmerami v podjetju, sta nam potrdila tako oče kot partnerica pokojnega, ki ju na njuno željo ne navajamo z imenom in priimkom.
“Moj sin je bil vesel, ko je dobil službo v Melaminu. Takrat, pred sedmimi leti, je bilo v Kočevju težko najti redno službo,” nam je povedal njegov oče. “Se je pa dokaj kmalu začel pritoževati nad načinom dela. Predvsem se mu je upiralo delo s ’strupi’, kot se je izrazil. Pritoževal se je tudi nad odnosi z vozniki tovornjakov. In večkrat je govoril, da bo dal odpoved, ker na pretakališču vlada ’teksas’. Še prepričeval sem ga, naj ne gre, saj dela v dobrem podjetju, z redno plačo in dopustom,” je nadaljeval s solznimi očmi. “Pred kakim letom mi je spet rekel: Jaz bom šel stran, enkrat bo samo počilo.”
Da se sprva ni pritoževal, nato pa je bilo z vsakim letom slabše, nam je potrdila tudi partnerica pokojnega. “Predvsem zato, ker so imeli vse več dela in premalo zaposlenih. Večkrat je rekel: Enkrat bomo zamešali, ker imamo preveč dela naenkrat, in bo počilo. To je govoril vsem.”
Bojan Štefanič/BOBO
“Kriva sta ignoranca in napuh vodilnih”
Nikolo Sandiča in številne druge je zelo zmotil tudi odziv vodilnih v podjetju na nesrečo. Direktor Melamina Srečko Štefanič je namreč že na dan nesreče kot vzrok eksplozije omenjal človeško napako. “Takoj po nesreči so s prstom pokazali na sodelavca, čeprav nismo imeli nikakršnega varnostnega protokola. Prav tako bi nas v skladu z oceno tveganj moralo na pretakališču delati šest, a smo bili samo štirje primerno usposobljeni,” pravi Sandič.
Zanj tako ni dvoma, kdo je odgovoren za nesrečo. “Po mojem mnenju je kriv pomanjkljiv varnostni protokol, kriva sta ignoranca in napuh vodilnih, ki niso želeli sprejeti pozivov k dodatnim varnostnim ukrepom.”
Zmotilo pa ga je tudi ravnanje vodstva v dneh po nesreči. “Odziv vodstva po nesreči je bil za moje pojme zelo hladen. Če so sprva obljubljali, da bodo zaposlenim pustili čas in ne bodo pritiskali nanje za vrnitev na delovno mesto, so že po dveh dneh te iste zaposlene, nekatere tudi s pretakališča, s SMS-sporočili pozvali, naj se zglasijo na delovnem mestu. Številni so se tudi odzvali, saj so razmišljali drugače kot jaz.”
Spominska plošča za umrle v eksploziji (BOBO)
Po njegovih besedah se je večina zaposlenih namreč v prvi vrsti ustrašila za svoja delovna mesta, za svoje dohodke. “Vodstvo se je zanašalo na to, da so številni obupani, da imajo kredite in da ne bodo tvegali izgube zaposlitve.”
To je tudi razlog, zakaj je prvič javno spregovoril šele zdaj za N1. “Skeptičen sem bil glede vpletanja medijev. Nisem hotel dodatno škodovati zaposlenim, ki niso vedeli, kakšna bo usoda njihovih delovnih mest.”
Del zaposlenih ga gleda postrani. “Slišal sem tudi obtožbe, da si prizadevam za zaprtje Melamina. A po mojem mnenju smo ravno jaz in moji sodelavci na pretakališču tisti, ki lahko najbolj natančno povemo, kaj se nam je dogajalo.”
Neuradno smo govorili še z enim sodelavcem, ki je tisti dan delal na pretakališču in je preživel zgolj zato, ker je ravno v tistem trenutku odšel na stranišče. Potrdil nam je Sandičeve navedbe, ni pa se hotel javno izpostavljati, ker je “dobil priložnost za novo življenje”.
“Problem ni bil samo epi”
Vprašljivi varnostni protokoli po besedah Nikole Sandiča niso bili omejeni zgolj na pretakanje epiklorhidrina. Problematično je bilo po njegovih besedah tudi ravnanje z nekaterimi drugimi nevarnimi kemikalijami, predvsem s formalinom in metanolom, ki so jih dovažali v bistveno večjih količinah, po nekaj cistern na dan.
“Spore z nadrejenimi sem imel že zaradi pranja cistern, v katerih so nam pripeljali formalin. Ob pranju v neposredni bližini našega kontejnerja je zelo smrdelo, zato sem jih pozval, naj to preprečijo, pa sem dobil odgovor, da pranje cistern ni v mojem opisu delovnih nalog, zato pri tem nimam besede. Pa čeprav je smrad kemikalije neposredno vplival na moje delovno mesto.”
N1
Ko so začeli pretakati še epiklorhidrin, je bilo to drezanje v odprto rano. “Spet sem dobil popolnoma isti občutek – občutek, da sem povsem nemočen, da nikogar ne zanima moje zdravje.”
Tudi pri pretakanju metanola, pri katerem je treba zelo paziti na morebitne vire vžiga hlapov v zraku, naj bi po njegovem pripovedovanju sprva veljalo, da mora biti tovornjak na pretakališču sam, nato pa naj bi v imenu večje pretočnosti to omejitev sprostili.
Ali drži, da so nekateri zaposleni na pretakališču opozarjali nadrejene, da se ne počutijo varne, smo vprašali direktorja Melamina Srečka Štefaniča. Najprej je povedal, da so bili za pretakanje epiklorhidrina izvedeni specialni treningi pod vodstvom tujih ekip. “Zaposleni so bili za delo s temi nevarnimi kemikalijami izurjeni kot še nihče do zdaj v Melaminu in tudi v drugih kemičnih tovarnah. Posebej izurjeni strokovnjaki so jih pri tem seveda tudi ustrezno ’prestrašili’, da se zavedajo, s čim delajo.”
Se je torej kdo pritoževal? “Meni osebno se ni pritoževal nihče. Na splošno pa, saj veste, ljudje se pritožujejo predvsem zaradi plač. To je stalnica.”
Direktor Srečko Štefanič (skrajno levo) med obiskom predsednice državnega zbora v Melaminu dva dneva po nesreči (Bojan Štefanič /BOBO)
Na vprašanja o ustreznosti varnostnih protokolov ni želeli odgovarjati, češ da bodo več povedali izsledki komisij, ki preiskujejo dogodek. Eno je ustanovil Melamin sam in je sestavljena iz predstavnikov Inštituta Jožef Stefan ter Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje SIQ, druga, ki jo mora po zakonski dolžnosti ustanoviti Ministrstvo za okolje, pa sploh še ne deluje.
Zanimal nas je tudi komentar na navedbe Nikole Sandiča, da so med epidemijo covida-19 nekatere protokole poenostavljati. “Epidemija covida-19 je zagotovo v vseh podjetjih v Evropi spremenila določene protokole, saj je bil poudarek na preprečevanju stikov med ljudmi. In zagotovo so nekatere nedavne nesreče, tako v Sloveniji kot v drugih državah, delno tudi posledica spremenjenih protokolov zaradi epidemije. Tudi nedavni dogodek v celjski bolnišnici je po mojem mnenju vsaj delno posledica tega.”
Ali je torej to pripomoglo tudi k nesreči v Melaminu? “O tem pa ne morem špekulirati, to bodo povedali strokovnjaki. Vsaka moja nestrokovna izjava v tem primeru bi lahko povozila resnico, zato si ne jemljem pravice do špekuliranja.”
Potrdil pa nam je, da so po nesreči zaostrili protokole pri prečrpavanju kemikalij. “Imamo nove protokole, ki predvidevajo petnivojsko zaščito, preverjanje v petih korakih.”
Izjava o “človeški napaki”
Direktorja Melamina smo vprašali tudi, ali obžaluje svojo hitro izjavo, da je za nesrečo kriva “človeška napaka”. Vztraja, da je ne obžaluje. “Dokumentacija je bila v redu, tehnika ni zatajila. V kakršnikoli obliki že, odločilen je bil človeški faktor. Lahko je šlo za neposredno napako, lahko za organizacijsko, lahko je šlo za sosledje odločitev več ljudi, v vseh primerih pa je imel vpliv človeški faktor.”
Večina ljudi je izjavo razumela precej drugače, in sicer kot kazanje s prstom na pokojnega zaposlenega, ki se ne more več braniti. “Vedno sem govoril o veliki verjetnosti, da je šlo za človeški faktor, nikoli pa nisem omenil posameznega delavca ali imena,” je odgovoril Štefanič.
Dejansko v svoji izjavi na dan nesreče ni izrekel besede “zaposleni”, je pa govoril o človeški napaki, ki se je zgodila na pretakališču.
Tudi pokojnikovi bližnji so to razumeli kot posredno obtožbo in čutijo dolžnost, da operejo njegovo ime. “Ne sprejemam zaključka, da je šlo za človeško napako,” nam je dejal pokojnikov oče. “Šlo je za sistemsko napako in za varčevanje pri varnostnih ukrepih, česar nočejo priznati. Pri pretakanju so zdaj kar naenkrat potrebni štirje podpisi, prej pa niso potrebovali nobenega.”
Po besedah očeta so informacije, ki jih vodilni v podjetju posredujejo javnosti v zvezi varnostjo, zelo nepopolne. “Zelo se hvalijo z ISO standardi in SEVESO protokoli, ne povedo pa, da na pretakališču niso imeli nobenih računalnikov, da niso imeli natančnega plana prihodov cistern in kemikalij, da delavci niso imeli internega delovnega naloga za pretakanje, da niso imeli niti nekega obrazca, na katerem bi odkljukali varnostne korake, ki bi jih še nekdo preveril in odobril.”
Do svojcev so prišle celo govorice, da naj bi nekateri v podjetju špekulirali o morebitnih samomorilskih namenih pokojnika, kar je po njihovih besedah popoln nesmisel, saj je bil “poln življenja”.
Da se o tem govori po Kočevju, nam je potrdil tudi koordinator civilne iniciative “Melamin mora ven iz mesta” Marko Rovan. “Že takoj na začetku so obdolžili enega človeka, ki se ne more več braniti. V preiskavi celo špekulirajo s tezo, da je umrli delal samomor. To se mi zdi nezaslišano.”
Inšpektorat za delo tožilstvu naznanil kaznivo dejanje
Kriminalistična preiskava dogodka je še vedno v fazi zbiranja informacij. “Zaslišanja še vedno potekajo, zahteve po dodatnih informacijah prihajajo tedensko in jih sproti izpolnjujemo. Tako s kriminalisti kot z vsemi komisijami, ki se ukvarjajo z nesrečo, tvorno sodelujemo,” je dejal direktor Štefanič.
In po njegovih besedah je verjetno ne bo prav kmalu konec. “Preiskava poteka, glede na moje informacije o preiskavah drugih podobnih dogodkov pa lahko traja več let. Vsekakor pa bi si želel, da bi se zadeve premikale hitreje, ker nas na neki način bremenijo pri vzpostavljanju normalne proizvodnje.”
Na Policiji so nam povedali, da preiskava še vedno intenzivno poteka, zaradi obsega preiskave pa še ne morejo oceniti, kdaj bo zaključena. “Informacij o dosedanjih ugotovitvah zaradi interesa preiskave še ne moremo razkrivati, o izsledkih pa redno obveščamo pristojno okrožno državno tožilstvo.”
Je pa Inšpektorat za delo, kot so nam potrdili, na podlagi svojih ugotovitev po obsežnem nadzoru med drugim “dal naznanilo kaznivega dejanja tožilstvu zoper odgovorne osebe, ker niso ravnale po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in so tako povzročile dejanje, ki je imelo za posledico smrt delavcev”.
O tem, kako poteka sanacija Melamina, kako malo je manjkalo do še večje katastrofe in o prizadevanjih lokalnih prebivalcev, da bi tovarno preselili iz mesta, pa preberite v članku MELAMIN, 2. DEL: “ŽIVLJENJE OB TEMPIRANI BOMBI”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!