Rdeča zemlja in vino, zelene gmajne, beli konji, sive vasice in šumeča burja … To je Kras, ki je od nekdaj navdihoval mnoge umetnike in kulturnike, od Srečka Kosovela, lirika Krasa, do slikarja Lojzeta Spacala, pa tudi mnoge raziskovalce, popotnike in turiste. A Kras ni le idilična pokrajina, pršuti in teran, je tudi in predvsem težka zgodovina, zaznamovana z revščino, hudimi preizkušnjami … Vsako zgodovinsko obdobje je pustilo svojo sled in izklesalo Kraševce, ki zase pravijo, da so trmasti, kljubovalni in neupogljivi … Vedno pod nekom, a nikoli od nikogar. Kaj je Kras in kaj kras, kako se je njegova podoba skozi zgodovino spreminjala, kako se podoba turističnega Krasa razlikuje od tiste, ki jo piše življenje, kaj jo je v zgodovini najbolj zaznamovalo in kako bo po požaru, smo se pogovarjali z raziskovalci in raziskovalkami, ki s Krasom res živijo. Zadnje dni zaradi požara vsi izgovarjamo besedo Kras s posebnim spoštovanjem, a to si Kras zasluži vedno. Zato je tu pripoved o njem.
Kras je planota, ki se dviga nad Tržaškim zalivom in ki jo na vzhodu obroblja Vipavska dolina, na severu dolina Soče, na jugu pa Brkini. Čeprav je z vseh strani lahko dostopen, mu je uspelo ostati nekoliko odmaknjen, samosvoj.
Iz pokrajine Kras (ki jo pišemo z veliko začetnico) izhaja tudi kras (z malo začetnico), ki je poimenovanje za podobne pokrajine po vsem svetu, ki prekrivajo približno 12 do 15 odstotkov Zemljinega površja. Ker iz planote Kras izhaja kras, območju Krasa pravijo tudi Matični kras, nam je pojasnila priznana krasoslovka dr. Nataša Ravbar z ZRC SAZU, Inštituta za raziskovanje krasa.
Dr. Nataša Ravbar (osebni arhiv)
Gre za pokrajino, kjer prevladujejo v vodi topne kamnine, navadno apnenci in dolomiti, ki se ob stiku z deževnico hitro raztapljajo, zato na kraškem površju in v podzemlju nastajajo značilne, slikovite posebnosti, kot so vrtače, uvale, kraška polja, skalni mostovi, škraplje …
Ogromni tokovi vode, ki se pretakajo po kraškem podzemlju in ki predstavljajo vir pitne vode polovici Slovencev, pa so čez tisočletja postopoma izdolbli obsežne in zapletene jamske sisteme. Prav jame so ena izrazitejših posebnosti Krasa, nad katerimi se čudijo in navdušujejo tako raziskovalci kot tudi turisti z vsega sveta.
Kras predstavlja tudi eno od biodiverzitetno najbogatejših območji v Evropi. Številni jamski sistemi so bogati z mnogimi vrstami, med njimi je veliko še neodkritih, pojasnjuje dr. Ravbar. Med najbolj ikoničnimi vrstami na Krasu je gotovo človeška ribica, ki je endemit dinarskega krasa.
Na kraških traviščih pa med drugim najdemo prepoznavno ptico smrdokavro z značilnim pernatim čopkom in tankim ukrivljenim kljunom, ki se oglaša se z značilnim, hitrim, ponavljajočim se up – up. Mladiči v gnezdu imajo značilno obrambo pred plenilci s smrdljivimi izločki, zaradi česar je dobila svoje ime, so povedali v Parku Škocjanske jame.
Z našopirjeno perjanico na vrhu glave smrdokavra spominja na indijanskega poglavarja. (Slavko Polak/arhiv Parka Škocjanske jame)
Kraj pionirskih raziskav, nad katerim so se čudili številni raziskovalce in popotnike
Ne samo, da je pokrajina Kras dala ime površinski obliki, od tu po besedah Nataše Ravbar izhajajo tudi mnoge pionirske raziskave s področja hidrologije, geologije, geomorfologije in speleologije, zato pravimo, da je Slovenija zibelka krasoslovja.
Kras so namreč začeli opazovati že v času antike – pesnik Vergil v svojih spisih omenja izvir reke “Timave” – zelo podrobno je o njem v 17. stoletju pisal Valvasor, ki ga je opisal kot zelo kamnito pokrajino s številnimi grički, ki so videti kot valovi na morju:
“Ta dežela je popolnoma in čezmerno kamnita. Je tudi toliko gričev, hribčkov in grb, kakor je valov v viharnem morju; tako da si nasploh v ničemer ni bolj enaka kakor v neenakosti, in nič ji ni tako ravno kakor razgibanost.”
Valvasor je podobe Krasa vključil tudi v svoje delo Slava vojvodine Kranjske. Eno od teh podob smo izbrali za naslovno sliko tega članka – na njej so prikazani tovorniki v hudi kraški burji.
Geografski atlas Slovenije (1998)
Slovenija je izrazito kraška država, skoraj polovico države namreč prekriva kraška pokrajina.
V 19. stoletju pa o Krasu pišejo tudi mnogi drugi popotniki in raziskovalci, ki so prek kraškega ozemlja potovali od glavnega mesta tedanje monarhije do njenega poglavitnega okna v svet – Trsta.
Fascinirala, a hkrati oteževala pot je kamnitost in pustost golega kraškega površja, pa tudi nenavadno močan veter – burja – in naravni kraški pojavi (presihajoče jezero, ponikalnice), ki so bili tako drugačni od tistega, česar so bili vajeni.
Še pred nekaj stoletji namreč Kras ni bil tako pogozden kot danes, bil je golo, škrapljasto območje, približno, tako kot so danes nekateri dalmatinski otoki, razlaga Nataša Ravbar.
Ker so popotniki večinoma pisali v takrat uradnem nemškem jeziku, kjer krasu pravijo Karst, se je tudi v svetovni literaturi uveljavilo poimenovanje v nemški različici, ki velja še danes.
Vode je od nekdaj primanjkovalo
Že pri gradnji železnice, ki je leta 1857 povezala Dunaj in pa Trst, so na Krasu naleteli na veliko preprek – na jame, pa tudi težave z oskrbo z vodo, ki je bila potrebna tako za delavce kot za parne lokomotive.
Na Krasu navadno površinsko tekoče vode ni, zato je vode vedno primanjkovalo. Ker je bilo do podzemne vode izjemno težko priti, so se prebivalci dolgo oskrbovali s kapnico in gradili večje zbiralnike vode – štirne.
Kako velika je bila odvisnost od zbiralnikov vode, pričajo tudi pozorno izdelane “šape” vodnjakov – kamniti obodi vodnjakov, ki so jih pogosto krasila znamenja, bodisi napis IHS in letnica izdelave, pa tudi začetnici imena in priimka lastnika ter leto izdelave.
Značilna kraška štirna, ki jo krasi napis IHS in letnica nastanka. (Jadran Čeh)
Pomen vode pa je ponazoril tudi kraški slikar Lojze Spacal, ki je dejal, da so bili visoki zidovi okrog “borjačev” – kraških dvorišč, zidani ne samo zaradi burje, temveč tudi zato, da bi preprečili krajo vode iz vodnjakov.
Bogato mitsko izročilo
Kraševci so od nekdaj močno povezani z naravo, o čemer priča tudi še danes izjemno dobro ohranjeno pripovedno izročilo, povezano predvsem s kraško in brkinsko krajino, nam je pojasnila antropologinja dr. Katja Hrobat Virloget, predstojnica Oddelka za antropologijo in kulturne študije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki se med drugim posveča raziskovanju mitskega izročila in mitske krajine.
“Ker na Krasu ni velikega urbanega centra, ni bilo večje industrializacije, zato so ljudje ohranili stik s svojim okoljem in njegovo tradicijo. /…/ Veliko je zato še danes krajev, kjer ljudje poznajo vsak kamen, ped zemlje in nanj vezano pripovedno izročilo,” je dejala.
Kraška gmajna (arhiv Parka Škocjanske jame)
V Preložah pri Lokvi se je denimo ohranilo izročilo o Spodmolu Triglavca – predkrščanskem kultnem mestu za plodnost, ki je bil stoletja prizorišče poganskih obredov plodnosti. V Rodiku pa se je ohranilo izročilo o jamah kot vhodu v svet mrtvih.
Eden najpomembnejših ostankov predkrščanskih verovanj v Rodiku pa je mitski ženski lik Baba – po navadi gre za kamnit monolit, lahko pa je tudi ime jame ali dela pokrajine, ki je bil velikokrat povezan z rituali.
Zaradi izredne ohranjenosti pripovednega izročila v Rodiku je tam pred leti nastal Mitski park, ki obiskovalce ponese v svet naših prednikov, ki ga je vsebinsko zasnovala dr. Hrobat Virloget. Na spodnji sliki je umetnik Marko Pogačnik ob urejanju ostankov kamnite Babe v simbol maternice življenja.
Katja Hrobat
Od redkih gozdov, prek opustošene pokrajine do pogozdovanja z bori
Ko danes s kakšnega hriba zremo na Kras, sem in tja uzremo majhne, idilične vasice, ki čepijo na hribu in kukajo iz z gozdom poraščene pokrajine. Če bi ga s hriba pogledali stoletja nazaj, v času prvih raziskovanj, bi videli negostoljubno, kamnito puščavo, tisočletja nazaj pa redek hrastov gozd, ki je prvotno prekrival Kras.
Redek gozd so že zelo zgodaj začeli izsekavati, predvsem zato, da bi zaradi sicer malo rodovitne zemlje pridobili nove obdelovalne površine, pa tudi zaradi lesa, ki so ga potrebovali za kurjavo, ladjedelništvo in gradnjo, tudi na račun naraščajočih potreb bližnjega Trsta.
Zaradi postopnega redčenja gozda, pa tudi zaradi močno prisotne kozjereje in ovčereje, se je tako na Krasu širila pusta krajina. Najnižjo točko poraščenosti z gozdom pa je Kras dosegel v prvi polovici 19. stoletja.
Teorija o tem, da Benetke stojijo na lesu s Krasa, je mit
V splošni javnosti se je zasidralo prepričanje, da so drevesa na Krasu izsekavali zaradi potreb Benetk, ki naj bi stale na kolih iz kraških gozdov, a več strokovnjakov, ki smo jih o tem povprašali, nam tega ni moglo potrditi.
Kot je pojasnil profesor na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani dr. Miha Humar, strokovnjak na področju patologije in zaščite lesa, so Benetke les pridobivale iz vseh ozemelj iz severnega Jadrana, kar so potrdili tudi beneški raziskovalci, s katerimi v zadnjih letih sodeluje na različnih projektih. Da bi Benetke stale na lesu s Krasa, je po njegovem mnenju mit.
Dr. Miha Humar (Foto: Željko Stevanić)
Sredozemska vrsta hrasta, ki je rasla na kraških tleh, je bila po njegovi oceni tudi prenizka, da bi jo lahko uporabili za kole, na katerih stojijo beneške hiše. Če bi ga že uporabljali, je verjetnejše, da bi končal v ladjah, meni Humar.
Teorija o poseku lesa za Benetke je po njegovem mnenju nastala po 1. svetovni vojni in je predvsem posledica dolgoletnega zatiranja Slovencev v času fašizma, zaradi česar se je uveljavilo prepričanje, da so Italijani izkoriščali ozemlje Slovenije in posekali ves Kras.
Res pa je, da so Benetke potrebovale ogromno lesa in še danes ga, zato je gotovo nekaj lesa s Krasa šlo tudi v Benetke, ocenjuje. Letno namreč v Benetkah zamenjajo 20.000 kolov, ki jih med drugim potrebujejo za privezovanje bark, zaščito bregov, vlečenje ladij … saj nobena lesna vrsta v morski vodi ne zdrži več kot tri leta, je še pojasnil dr. Humar.
Miha Humar
Slika prikazuje kole na beneškem otoku Burano, ki so namenjenji privezu plovil. Spodnji del kolov, ki je v stiku z morsko vodo, je propadel zaradi delovanja členonožcev iz družine Limnoriidae. Ličinke teh rakcev vrtajo luknje v lesu.
Pogozdovanje s črnimi bori
“Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote, bodite pozdravljeni v moji samoti, polni težke, otožne lepote!” je v začetku 20. stoletja v Pesmi s Krasa zapisal Srečko Kosovel. Motiv borov je v njegovih pesmih močno prisoten, zanj so predstavljali simbol kraške pokrajine.
Vendar pa bogati borovi gozdovi niso od nekdaj zaznamovali kraške pokrajine (črni bor namreč na Krasu ni samonikel), temveč šele od 19. stoletja dalje, ko so z njimi načrtno in obsežno pogozdovali opustošen Kras. To vrsto so izbrali za pogozdovanje zato, ker lahko preživi ostro kraško podnebje in slabo zemljo.
Pogozdovanje Krasa s črnim borom, Bazovica, 1906-1910 (v knjigi Človek, zemlja, kamen in burja: zgodovina kulturne krajine Krasa / Aleksander Panjek).
Pogozdovanje mnogim Kraševcem ni bilo pogodu, saj je to pomenilo, da jim odvzemajo prostor za pašo. Nejevoljni Kraševci naj bi za to nasade po njihovem mnenju neuporabne drevesne vrste črnega bora, ki so jih podnevi pomagali saditi, ponoči tudi namerno požigali, pravi zgodovinar dr. Aleksander Panjek s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki se v zadnjih letih posveča raziskavam zgodovine kulturne krajine Krasa.
Danes tako po mnenju Panjeka na Krasu ni mogoče najti ene pedi površine, ki je človek ne bi spremenil za svojo rabo, zato o neokrnjeni naravi ne moremo več govoriti.
“Kar danes razumemo kot neokrnjeno naravo na Krasu, je rezultat razkroja kulturne krajine zaradi opuščanja kmetijskih dejavnosti, razraščanja grmovja in umetnega pogozdovanja z neavtohtono vrsto – črnim borom,” pravi.
Borovci po njegovem mnenju predstavljajo izgubo identitete Krasa, ki so jo ljudje ustvarili skozi generacije, hkrati pa se s tem veča tudi možnost za požare. Na opuščenih kmetijskih površinah, ki se zaraščajo z grmovjem, se namreč ogenj najhitreje prime in razbohoti, poleg tega je bor še posebno vnetljiv, pojasnjuje.
Dr. Aleksander Panjek (osebni arhiv)
Da bi se v prihodnje izognili naravnim nesrečam, kot so požari, ter da bi povečali razvojne priložnosti za Kras, bi morali po mnenju Panjeka “na pameten in sodoben način uvesti oblike gospodarske rabe prostora, ki bodo Kraševcem prinesel več koristi, in ki bodo preprečevale naravne katastrofe”.
Do pametnih rešitev je sicer težko priti, meni etnologinja in zgodovinarka dr. Jasna Fakin Bajec, vodja Raziskovalne postaje ZRC SAZU Nova Gorica, ki se ukvarja z raziskovanjem načina vsakdanjega življenja, zgodovino, šegami in navadi na Krasu, sicer pa po rodu Kraševka iz Komna.
“Pravijo, da tudi vinogradništvo ni dobra oblika izrabe zemlje, vendar je to skoraj edina oblika dobičkonosne kmetijske dejavnosti. Vse skupaj je zelo težko, ker je težko pogledati v prihodnost. Mislim, da so imeli enake težave v 19. stoletju, ko so sadili bor. Poskusili so in sedaj vidimo, da ni bilo dobro.”
črni bori na Krasu (arhiv Parka Škocjanske jame)
Sožitje Krasa in Trsta
Zaradi specifične pokrajine in manj rodovitne zemlje so bili pogoji za življenje na Krasu od nekdaj težki, zaznamovani s trdim delom in revščino, ki jih je spremljala vse do 60. let, ko se je z razvojem Nove Gorice, Sežane in Kopra in možnostjo zaposlitve v industrijskih obratih življenje izboljšalo.
V 19. in prvi polovici 20. stoletja je njihovo življenje lajšala bližina Trsta, ki je bil vse do 1. svetovne vojne eno glavnih središč življenja, gospodarstva in politike avstro-ogrske monarhije in s katerim je bilo življenje Krašovcev močno povezano. Moški s Krasa so delali v tamkajšnji ladjedelnici, ženske pa so v Trstu prodajale kmečke presežke ali se zaposlile kot hišne pomočnice, je pojasnila dr. Jasna Fakin Bajec.
Dr. Jasna Fakin Bajec (osebni arhiv)
Z denarjem, prisluženim v Trstu, so tako lažje preživeli, vse finančne presežke namenili za gradnjo domačij. Tako so v 19. stoletju, ko je Trst gospodarsko cvetel, zaslužki pa so bili večji, postopoma nastajale danes za Kras značilne kraške domačije.
S tesno prepletenostjo Krasa s Trstom je na Kras postopoma prihajala tudi modernizacija, manjšal se vpliv strogih krščanskih vrednot, uveljavil se je svobodnejši način življenj. Ženske so lahko denimo s prodajo poljskih, mlečnih in drugih izdelkov dobile dodaten zaslužek, postajale samostojnejše in denar med drugim porabile za to, da so si pred odhodom v Trst naredile trajno ali pa so si kupile najlonke in rute, kavo, blago za obleke, pojasnjuje Fakin Bajec.
Pogoste so bile tudi poroke s Tržačani, navada pa je bila tudi ta, da je najstarejši sin podedoval kmetijo, drugi pa so šli od hiše v Trst. Slovenci, ki so se izselili v Trst, so nato poleti na Kras prinašali dobrine, kot je bila čokolada, kava, sladkor …
Jasna Fakin Bajec
Ena od značilnosti kraških domačih so mogočni kamniti portali, ki vodijo na dvorišče.
Obdobje najtežjih izkušenj
Najhujše zgodovinsko obdobje za Krašovce pa je bilo obdobje od prve svetovne vojne – ki ji sledi svetovna ekonomska kriza, nato pa travmatična izkušnja fašizma – pa do konca druge svetovne vojne oziroma leta 47, ko je bila razdeljena Goriška. Ta čas po besedah primorskega zgodovinarja in kustosa Goriškega muzeja dr. Marka Klavore predstavlja dolgo turbulentno obdobje težkih preizkušenj, ki so ga prebivalci na Primorskem in Krasu doživljali izjemno težko.
Dr. Marko Klavora (osebni arhiv)
V času prve svetovne vojne so na goriškem Krasu in drugih območjih Soške fronte potekali hudi boji, medtem ko so bile ostale vasi današnje Občine Komen v zaledju. O tem pričajo tudi mine, nekatere še vedno aktivne, ki so še dane posejane po goriškem Krasu in zaradi katerih je močno oteženo tudi gašenje požarov. Za vojake je bilo to izjemno težko območje bojevanja, vseprisotni kamen se je namreč ob eksplozijah drobil in bil prav tako smrtonosen kot delci granat, pojasnjuje Klavora.
Še bolj pa je vojna zaznamovala deset tisoče beguncev (12.000 šlo v smeri Italije, kar 80.000 pa v notranjost Avstro Ogrske monarhije), ki so bili primorani za več let zapustiti svoje domove, očete, brate, sinove. Ob vrnitvi pa so naleteli na številne porušene ali opustošene domačije.
Poseben pečat je pustila tudi druga svetovna vojna, ko so bile vasi kot Komen, Tomačevica, Mali Dol, Lukovec požgane, krajani pa odpeljani v Nemčijo. Po vrnitvi domov so morali zgraditi “novo” življenje.
Danes so ob ohranjenih sledeh prve svetovne vojne speljane poučne poti miru. Eno izhodišč teh poti je tudi mogočen Pomnik miru, posvečen braniteljem slovenske zemlje, ki stoji na razglednem hribu Cerje v bližini Lokvice. Tam naj bi letos odprli veliko in težko pričakovano stalno razstavo o zgodovini Primorcev v 20. stoletju, ki jo je zasnoval prav dr. Marko Klavora.
Uroš Kokol/N1
Vsebinski del razstave je že nekaj časa pripravljen, je povedal Klavora, ne ve pa, ali bosta dejanska postavitev razstave in odprtja zamaknjen tudi zaradi požara, ki je pred kratkim divjal tudi v neposredni bližini Cerja.
Kot je pojasnil, je za rdečo nit razstave vzel skladbo kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki pripoveduje zgodbo o Karlu Špacapanu, izmišljenemu kmetu s Krasa, ki prideluje vino. “Vino pooseblja vrednote, ki so Špacapanu pomembne in pri katerih potegne črto, zato vsakokratni oblasti reče: ’lahko ti dam davke, vina pa ne’,” pojasnjuje Klavora.
Prek njegove zgodbe je Klavora želel prikazati, kako so ljudje na Primorskem, vključno s Krasom, doživljali 20. stoletje, tudi prek menjav oblasti, ter kako so s trmo, vztrajnostjo in odprtostjo v svet vedno znova kljubovali različnim oblastem in poskušali ohraniti skupen odnos od sveta, v katerega te oblasti niso imele vstopa.
Razstava Kavore se zaključi z grafiko Arheološka trta kraškega umetnika Lojzeta Spacala, čigar neštete grafike so večen spomenik kraški krajini, in ki je, kot pojasnjuje Klavora, pripadal dvema svetovoma, tako romanskemu kot slovanskemu. Korenine obeh svetov se združijo v simbolu vinske trte.
Grafika Lojzeta Spacala z naslovom Arheološka trta. (Marko Klavora)
Turizem na Krasu že v času Habsburžanov
Kras je kljub odmaknjenosti in samosvojosti od nekdaj veljal za zaželeno turistično destinacijo. Že v času Habsburžanov se je v večjih krajih na Krasu razvila tudi značilna oblika turizma, imenovana “poletna svežina”.
“To pomeni, da so na Kras in v kraške vasi zahajali meščani nižjega in srednjega sloja (najbogatejši meščani so namreč zahajali v Rogaško Slatino na Bled), kjer so teden ali dva bivali pri domačinih. /…/ Vzpon turizma pa beležimo sploh v času Kraljevine Italije. Bilo je res živahno, prihajali so gostje iz Trsta, Benetk, Vidma in Tržiča,” razlaga Jasna Fakin Bajec.
Danes turisti najpogosteje obiščejo Park Škocjanske jame, Kobilarno Lipica, Živi muzej Krasa in Mitski park, pa tudi idilične vasice, kot je Štanjel.
Privablja jih tudi bogata kulturna zgodovina, ki so jo pisale znane “kraške” osebnosti – od Maksa Fabianija, slikarja in grafika Lojzeta Spacala, pesnika Srečka Kosovela do igralke Ide Kravanje (Ite Rine) – pa tudi gastronomija, predvsem teran in pršut.
Teran in pršut sta sicer vedno predstavljala pomemben del identitete Krasa, vendar sta le redko bogatila jedilnike Kraševcev. V preteklosti sta bila namenjena predvsem prodaji in možnosti za pridobitev dodatnega družinskega zaslužka.
Teran so večinoma prodajali v Italijo, medtem ko so doma pili tako imenovani petjot – drugorazredno vino. Tudi pršut se ni jedel doma kot danes. “Morda le en pršut je ostal doma za časa trgatve, ko je bilo na kmetiji več ljudi,” je povedala Fakin Bajec.
Tablica za promocijo vina teran v nekdanji gostilni v Gabrovici. (Vojko Franetič)
Najbolj priljubljena oblika preizkušanja kraških dobrot in druženja na kmetijah med domačini in turist so danes osmice. Gre za nekakšne dneve odprtih vrat kraških kmetij, njihova zgodovina pa sega že v 18. stoletje.
Danes na osmice prihajajo Slovenci z vseh koncev države, med tujci pa prednjačijo Italijani, ki so med najbolj tradicionalnimi obiskovalci osmic. Osmice so poznane tako na italijanskem kot na slovenskem delu Krasa – gre za eno obliko skupnih elementov dediščine. Na italijanskem delu so bile odprte tudi po drugi svetovni vojni, medtem ko jih na Krasu v času življenja pod Jugoslavijo niso smeli organizirati. Vnovič jih odprejo šele z osamosvojitvijo Slovenije, je povedala Fakin Bajec.
Polje cvetoče sivke v Ivanjem Gradu na Krasu. (Jošt Gantar)
V zadnjih letih je eden od simbolov Krasa v očeh turistov postala tudi sivka, zaradi česar se Kras včasih omenja tudi kot “slovensko Provanso”. A sivka po besedah Bajec Fakin na Krasu ni bila od nekdaj, v njenem otroštvu je denimo na Krasu še ni bilo, prinesli so jo ljudje, ki so se na Kras priselili iz drugih delov Slovenije ter so med drugim iskali tudi priložnosti za dopolnilni zaslužek.
Podoba Krasa skozi oči turistov ni enaka tisti, ki jo piše življenje Krašovcev
Podoba Krasa skozi oči turistov in ljubiteljev Krasa je pogosto precej drugačne kot tista, ki jo pišejo življenja Kraševcev. Vsako zgodovinsko obdobje je na Kraševcih pustilo svojo sled in se, kot radi rečejo na Krasu, vklesalo v njihove posebnosti, značaje.
Pogosto slišimo rek, da so Kraševci trdi kot kamen; da so neupogljivi, vztrajni, uporniški in trmasti – še posebej, ko pride do sprememb in razvoja, do katerega so nekoliko zadržani, pravi Jasna Fakin Bajec.
“Potrebujemo čas, a če se z nami pogovarjaš, nas obdeluješ kot kamen, postanemo mehki, dobrosrčni. Smo pa zelo gostoljubni. Želimo si tudi razvoja, kot drugod po Sloveniji. Vendar je pri načrtovanju, kako naprej, treba biti previden.”
Včasih jo jezi, pravi, da se na Kras gleda tako idilično, idealizirano – ozke ulice, teran, pršut, kamnite hiše … – pri čemer se spregleda, da je življenje Kraševcev predvsem težko življenje, trdo delo, zaznamovano z revščino in težkimi preizkušnjami, s pomakanjem vode in ostro burjo. Hkrati pa se zaveda, da morajo biti Kraševci ponosni na kraško identiteto, zgodovino in kulturne posebnosti.
Ana Rojc
Štanjel, po mnenju mnogih ena najlepših vasi na Krasu, na podobo katere je odločilno vplival svetovno priznani arhitekt Maks Fabiani v času svojega županovanja Štanjelu.
Še do leta 2000 se sicer o kraški identiteti po njenih besedah ni veliko govorilo. To se je postopoma začelo šele po osamosvojitvi Slovenije, s prihodom “vikendašev”, ljudi iz drugih delov Slovenije, ki so na Krasu kupovali nepremičnine ter jih prenavljali v značilni kraški kamniti arhitekturi, ki je med domačini sicer simbolizirala revščino, težko življenje in politične preizkušnje.
Ker se “vikendašem” ni bilo treba bati za pomanjkanje vode poleti ali za hudo burjo pozimi, so Kras videli z drugačnimi očmi, prepoznavali so vrednost lokalne kulinarike in kamna. “Počasi smo tudi Kraševci začeli spoznavati, da so kamen, burja, teran, pršut in drugačen način življenja tisti, ki nas zaznamujejo, nas delajo drugačne. To smo dojeli šele v stiku z drugimi,” je povedala Fakin Bajec.
Po požaru …
Minuli teden je Goriški Kras prizadel požar, ki je opustošil približno 3500 hektarjev površin in je največji požar v zgodovini Sloveniji. Za Kraševce je to po mnenju Jasne Fakin Bajec huda preizkušnja, ki jih bo zaznamovala, a jo bodo preživeli; sčasoma bo to le ena izkušnja več v težki zgodovini in načinu življenja, meni.
V požaru na Krasu je pogorelo približno 3.500 hektarov površin, od tega večina gozda. (PROFIMEDIA)
“Treba je priznati, da Kras skoraj vsako leto zajame gozdni požar, na to so izkušeni kraški gasilci pripravljeni. Gasilstvo, kot prostovoljna družbena dejavnost velja za zelo pomembno dejavnost na Krasu, z dolgo tradicijo. Že od malih nog se fantje in dekleta družijo in pod vodstvom starejših pripravljajo na pomoč soljudem. Tudi prek tega se kaže, da Kraševcem ni vseeno za ljudi, družbe, naravo.”
“Upam pa, da bo ta izkušnja pokazala, da tudi v situaciji, ko so bile ogrožene vasi in življenja, so bili Kraševci temu kos, in da če so zmogli to, bodo, če bodo le stopili skupaj, zmogli tudi vse preizkušnje, ki morda sledijo.”
Menu Item
