“To je čas domišljije in poguma, a tudi žalovanja”

Raha Bahreini
Foto: Egon Parteli/N1

Raha Bahreini je pravnica in zagovornica človekovih pravic, ki od leta 2014 dela kot raziskovalka za Iran pri nevladni organizaciji Amnesty International. Zadnjih nekaj mesecev Iran pretresajo množični protesti, ki jih je sprožila smrt 22-letne Kurdinje Jine Mahse Amini. Za njene rojake, ki so siti zatiranja in diskriminacije, je bila njena smrt kaplja čez rob, pravi Bahreini. Za Poglobljeno govori o pobijanju protestnikov, med njimi tudi 44 otrok in mladostnikov, o usmrtitvah, nepoštenih sojenjih, predvsem pa o sistemskem nesankcioniranju, ki oblast še opogumlja v izvajanju vedno novih zločinov.

Ste raziskovalka na področju človekovih pravic v Iranu. Kako bi opisali trenutno stanje človekovih pravic tam?

Stanje na področju človekovih pravic v Iranu je skrajno zaskrbljujoče in nujno potrebuje pozornost mednarodne javnosti.

Iran ima dolgo zgodovino kršenja človekovih pravic – z visokim številom usmrtitev, množičnimi aretacijami in arbitrarnim zapiranjem ljudi, razširjenimi praksami mučenja, sistematičnim kršenjem pravice do izražanja in združevanja.

Kljub temu pa so bili poskusi režima, da zatre proteste, ki so se začeli septembra 2022, za vse, ki se ukvarjamo s tem področjem, pretresljivi. V zadnjih štirih mesecih so oblasti nezakonito ubile več sto moških in žensk, med žrtvami pa smo identificirali tudi 44 otrok.

protesti v Iranu
Protesti v Iranu, oktober 2022. (Foto: WANA/REUTERS)

Na tisoče ljudi so aretirale in so zdaj zaprti v zaporih in centrih za pridržanje, kjer vladajo nehumane razmere – med njimi protestnike, zagovornike pravic žensk, aktiviste, ki se zavzemajo za delavske pravice, umetnike, pisatelje.

Oblasti ob tem intenzivirajo uporabo smrtne kazni. Doslej so usmrtili štiri ljudi, ki so bili povezani s protesti. Na smrt pa so obsodili še na desetine drugih. Usmrtijo jih lahko vsak trenutek.

Razmere se torej poslabšujejo. Zato poskušamo ozaveščati javnost in okrepiti pritisk mednarodne skupnosti na oblasti Islamske republike.

Preberite še: “Ženske, življenje, svoboda”: kako so ženske povedle upor zoper iranski režim

Omenili ste smrtno kazen. Dva protestnika sta bila po navedbah državnih medijev usmrčena minulo soboto. Kakšnih kaznivih dejanj sta bila obtožena?

Doslej so oblasti v povezavi s protesti usmrtile štiri mlade moške. Obsojeni so bili na skrajno nepoštenih sodnih postopkih. Oblasti so bile zelo nejasne glede obtožb in tudi dokazov, ki so bili uporabljeni proti tem moškim.

V skladu z dolgoletno prakso so jim oblasti v času preiskave odrekle pravico do odvetnika. Obtoženi so povedali, da so jih mučili, zato da so izsilili priznanje. Ta lažna priznanja so bila pozneje uporabljena kot dokaz, na podlagi katerega so jih obsodili za nejasno definirane prekrške, kot sta sovraštvo do boga in pokvarjenost na zemlji.

Iran
Mohamad Mehdi Karami in Sejed Mohamad Hoseini sta bila usmrčena v soboto, 7. januarja. (foto: PROFIMEDIA)

Sodišče je zasedalo za zaprtimi vrati, seje so pogosto trajale od nekaj minut do manj kot uro, odvetniki pa tja niso imeli dostopa. O njihovih primerih je odločalo tako imenovano revolucionarno sodišče, ki mu predsedujejo sodniki, skrajno pristranski in napadalni.

Soočeni smo torej z mračno situacijo, ko je pravosodni sistem uporabljen kot orodje za zatiranje, oblastem pa ni mar niti za to, da bi ohranjali videz poštenega sojenja. V številnih primerih zahtevajo smrtno kazen celo za dejanja, kot sta požig in vandalizem.

Med žrtvami protestov so bili tudi otroci. Rekli ste, da vam je uspelo identificirati 44 otrok, ki so umrli zaradi pretirane uporabe sile. Kot ste opozorili v svojem poročilu, je bila večina ubitih v regiji Balučistan, kjer živi pretežno sunitska manjšina Baluči. Najmlajši je bil star samo dve leti. V kakšnih okoliščinah so umrli ti otroci?

Drži, identificirali smo imena in druge podatke 44 otrok, ki so jih ubili pripadniki varnostnih sil. V večini so umrli, ker so nanje streljali s pravimi naboji. Ko varnostne sile streljajo na protestnike, pogosto merijo v glavo, srce in druge vitalne organe, in tako je bilo tudi v primeru teh otrok. Nekateri so aktivno sodelovali v protestih, drugi pa so bili zgolj opazovalci.

Med njimi so bile štiri najstnice, stare med 16 in 17 let, ki so bile pretepene do smrti.

Več fantov je umrlo, potem ko so nanje streljali s kovinskimi naboji za zračno orožje, kakršne uporabljajo lovci. Takšno orožje nikoli ne sme biti uporabljeno na protestih, saj naboji letijo zelo razpršeno. Iranske varnostne sile pa ljudi streljajo s kratkih razdalj, kar se je izkazalo kot zelo smrtonosno.

Šestletna deklica je umrla, potem ko ji je v glavo priletela pločevinka solzivca.

Glede na podatke, ki smo jih pridobili do decembra 2022, je bilo med smrtnimi žrtvami kar 14 odstotkov otrok.

Ubiti otroci
Fotografije otrok in mladostnikov, ki so bili ubiti v protestih. (foto: Profimedia)

Je režim tudi v preteklosti napadal otroke? Ali pa gre za novo obliko krutosti?

Varnostne sile so tudi na protestih novembra 2019 ubijale otroke, ne da bi jih za to doletele kakršnekoli sankcije. Takrat je v manj kot petih dneh umrlo na stotine moških, žensk in otrok. Med njimi smo dokumentirali 21 otrok. V povezavi s temi smrtmi vse do danes ni bil preiskan, kaj šele kazensko preganjan ali kaznovan niti en predstavnik varnostnih sil.

Na tokratnih protestih je število teh smrti še višje, ker protesti trajajo že tako dolgo, pa tudi ker so oblasti zaostrile svoje metode zatiranja. Jasno so pokazale, da se ne ozirajo na pravico do življenja in da so pripravljene ubijati, tudi otroke, samo zato, da pošljejo jasno sporočilo, da hočejo ohraniti moč in položaj.

Po mednarodnem pravu bi morale biti te smrti preiskane kot dejanja umora. V Iranu takšnih preiskav ni, saj tam neodvisno sodstvo ne obstaja. Nasprotno, tam oblasti slavijo varnostne sile, ki uspešno zatirajo proteste, ter jih spodbujajo, naj še naprej ubijajo, mučijo in pohabljajo ljudi.

V svojem poročilu ste izpostavili tudi sistematično zanikanje in prikrivanje smrti otrok ter zastraševanje in preganjanje njihovih družin. Kaj to pomeni?

Iranske oblasti sistematično nadlegujejo in zastrašujejo družine ubitih, zato da bi jih utišale. S tem jih želijo tudi prisiliti, da sprejmejo uradno razlago okoliščin smrti njihovih bližnjih. Številne družine so bile prisiljene podpisati izjave, da se njihovi bližnji niso udeleževali protestov in da so umrli zaradi samomora, padca s strehe, v enem primeru celo zaradi ugriza psa in s tem povezane infekcije. Poleg tega, da oblasti nekaznovano ubijajo ljudi, želijo torej tudi prikriti zločine varnostnih sil.

Družinam preprečujejo organizacijo spominskih slovesnosti za svoje umrle. Prisilijo jih, da jih pokopavajo ponoči ali v zgodnjih jutranjih urah, na pokopališčih, ki so zelo daleč od njihovega doma. Na vse načine poskušajo preprečiti javno razpravo o teh smrtih.

Številne družine se temu uprejo in kljub pritiskom spregovorijo. Tako je bilo, denimo, v primeru smrti devetletnega fanta Kiana Pirfalaka, ki so ga ustrelili v mestu Izeh v provinci Huzestan. Bil je v avtu s starši, ko so varnostne sile odprle ogenj. Fant je v streljanju umrl. Oblasti so odgovornost pripisale neznanim teroristom, vendar pa je njegova mati na pogrebu pred tisoči ljudi pogumno spregovorila in pojasnila, kaj se je zgodilo. Naslednji dan so mater prisilili, da je nastopila na državni televiziji in preklicala izjavo.

Kian Pirfalak
Slika Kiana Pirfalaka na protestu v podporo iranskim protestnikom v Washingtonu. (foto: Profimedia)

Ali tudi sami govorite s temi družinami? In katere druge dokaze ste pridobili, da ste lahko prepričani, da so ti otroci umrli zaradi napadov varnostnih sil?

Trudimo se pridobiti pričevanja prizadetih družin in očividcev. Za Amnesty International je zelo pomembno, da te žrtve niso samo statistike. Dokumentirati želimo njihova imena in zgodbe, pa tudi pridobiti dokaze, ki bi jih lahko pozneje uporabili v postopkih pred sodišči.

Podrobno analiziramo zvočne in video posnetke, ki jih pridobimo iz Irana. Identificirati poskušamo tudi orožje in strelivo, ki ju uporabljajo varnostne sile. Preiskujemo okoliščine, v katerih varnostne sile uporabljajo strelno orožje, saj je po mednarodnem pravu to dovoljeno samo, če so neposredno ogrožena življenja ljudi. Naša preiskava jasno kaže, da to niso okoliščine, v katerih iranske varnostne sile uporabljajo orožje.

Pregledujemo tudi zdravstvene kartoteke in mrliške liste, na katerih je naveden vzrok smrti. Redno spremljamo izjave državnih organov ter beležimo narative zanikanja in izkrivljanja resnice.

Potrebnega je veliko poguma, da se, zavedajoč se vseh morebitnih posledic, kljub temu vedno znova odpraviš na ulice, kot to že štiri mesece počnejo protestniki. Kaj jih žene? Kakšen je vsakdan ljudi v Iranu?

Desetletja diskriminacije, zatiranja in nekaznovanosti oblastnikov za resne kršitve človekovih pravic so ljudi potisnila do točke, ko ne morejo več prenašati vsakodnevnih napadov na njihovo dostojanstvo in pravico do življenja. Številnim, ki že dlje časa spremljamo razmere na področju človekovih pravic v Iranu, je bilo jasno, da se družba približuje vrelišču.

V Iranu so se vrstili množični protesti vse od decembra 2017 in oblasti so se vsakič odzvale z nasiljem. Odgovornosti za smrti med protestniki nikoli niso prevzele. Gibanje, ki je zahtevalo resnico, pravico in odgovornost, se je krepilo. V tem trenutku lahko rečemo, da se je za marsikoga zid strahu zrušil. Ko se ljudi prenehajo bati, se povežejo in postanejo ustvarjalni, in temu smo priča na iranskih ulicah.

Kakšen je pomen hidžaba za Islamsko republiko? Vemo, da je bil prav hidžab iskra, ki je zanetila tokratni upor. Državni tožilec je sicer pred mesecem dni naznanil razpustitev moralne policije, vendar pa ste vi in drugi aktivisti opozorili, da se za ženske v Iranu ni nič zares spremenilo. Zakaj je naglavna ruta za režim tako pomembna?

Islamska republika je z ukrepom obveznega zakrivanja v zadnjih desetletjih vzpostavila sistem nadzora nad dekleti in ženskami. Za polovico prebivalstva je to vsakodnevni opomnik, da so drugorazredni državljani, da nimajo avtonomije nad lastnim telesom, da nimajo pravice do izražanja. Da so ženske v družbi podrejene.

Obvezno zakrivanje
Profimedia

Obvezno zakrivanje je bil prvi ukrep, ki ga je Islamska republika sprejela leta 1979. Ženskam je nato odvzela še druge pravice, ki so jih imele do takrat. Okrepila je njihovo diskriminacijo tako v družinskem kot tudi v kazenskem pravu.

Obvezno zakrivanje je za oblast rdeča črta, ki se je ne sme prestopiti. Ve, da bi s spremembo tega ukrepa številne ženske začele zahtevati tudi druge pravice. Če imaš pravico odločanja o svojem telesu, svobodo misli in pravico do izražanja, oblasti težje posežejo v tvoje druge človekove pravice.

Pomembno je tudi vedeti, da se vse to ne dogaja v vakuumu. Ženske se že desetletja na različne načine upirajo obveznemu zakrivanju, nosijo pisana oblačila, pod rutami kažejo pramene las, lakirajo si nohte … Počasi so to mejo premikale in dosegle točko, ko so se v javnost odpravile brez rut in ko so začele svoje rute zažigati.

Mednarodna skupnost je potrebovala dolgo časa, da je priznala, da obvezno zakrivanje vsak dan povzroča trpinčenje in zlorabe milijonov žensk po svetu.

Pomembno pa je poudariti, da protesti v Iranu presegajo vprašanje obveznega zakrivanja. Vključujejo zahteve po enakosti, po ukinitvi diskriminatornih praks v odnosu do verskih in etničnih manjšin, po kaznovanju nezakonitih ubijanj in mučenja, ukinitev prepovedi ustanavljanja neodvisnih političnih strank ter sindikatov. Protestniki, skratka, zahtevajo, da se Iran preobrazi v drugačno politično ureditev, ki bi spoštovala temeljne človekove pravice in svoboščine.

Če se vrneva k protestom leta 2019. Kot ste že opozorili, je oblast takrat na podoben način poskušala zatreti upor – s pobijanjem, zapiranjem, mučenjem, tudi otrok. V kontekstu sedanjih protestov se zdi pomembno opozoriti, da za to vse do danes ni odgovarjal nihče.

Od novembra 2019 pozivamo Svet Organizacije združenih narodov (OZN) za človekove pravice, naj oblikuje organ, ki bo preiskoval odgovornost za te zločine. Ki bi na mednarodni ravni ustrezno dokumentiral dejstva, povezana z zločini, kar bi omogočilo iskanje pravice in ugotavljanje odgovornosti. Žal svet tega ni storil. Dejstvo, da ti zločini ostajajo nekaznovani, je oblast le še opogumilo pri nadaljnjih pobijanjih.

Razmere so se končno spremenile novembra 2022, ko je svet sprejel prelomno resolucijo, s katero je napovedal ustanovitev misije za ugotavljanje dejstev. Vendar pa se bo ta ukvarjala samo s kršitvami človekovih pravic, ki so se zgodile po smrti Jine Mahse Amini.

Jina Mahsa Amini,
Jino Mahso Amini so zaradi neustreznega nošenja naglavne rute, pod katero je bilo videti pramene njenih las, pripadniki moralne policije brutalno pretepli. Tri dni pozneje je v bolnišnici umrla. (foto: Profimedia)

Nobenega dvoma ni, da mora biti ugotovljena odgovornost tako najvišjih predstavnikov oblasti kot tudi storilcev na nižjih ravneh. V Iranu trenutno ne obstaja neodvisno sodstvo, zato sojenj v bližnji prihodnosti ne bo mogoče izvesti. Pomembno pa je zbrati dokaze, zato da bodo takšna sojenja možna, ko se položaj spremeni. Vedno smo tudi pozorni na možnost univerzalne jurisdikcije, da bi torej storilce zločinov, ki se preganjajo po mednarodnem pravu, aretirali in jim sodili izven Irana.

V zvezi s protesti 2019 je bilo leta 2020 na pobudo civilne družbe sklicano ljudsko sodišče, kjer je tudi Amnesty International predstavil svoje ugotovitve. Sodniki so na podlagi stotin pričevanj razsodili, da so bili v času omenjenih protestov storjeni zločini proti človeštvu. Gre za zločine, ki bi morali šokirati javnost in ki ne bi smeli ostati nekaznovani. Sodba sodišča sicer ni pravno zavezujoča, iz izkušenj pa vemo, da so te sodbe včasih uporabljene kot dokazi v primerih univerzalnih jurisdikcij.

EBRAHIM RAISI
Iranski predsednik Ebrahim Raisi. (foto: Profimedia)

Upamo, da bodo z misijo za ugotavljanje dejstev iranske oblasti spoznale, da so pod drobnogledom mednarodne skupnosti in da zdaj obstaja zavezanost k zbiranju in shranjevanju dokazov za storjene zločine.

Kaj pravzaprav pomeni ustanovitev te misije? Na kakšen način bo zbirala dokaze?

Tovrstne misije so ustanovljene, ko večina držav članic Sveta OZN presodi, da je situacija tako zaskrbljujoča, da je potrebna preiskava dejstev na mednarodni ravni. Posebej ko oblasti države odrekajo sodelovanje in ne želijo predložiti dokazov ter omogočiti preiskovanja odgovornosti.

Svet je na čelo misije imenoval tri neodvisne strokovnjakinje (vse tri so ženske, op. a.) s področja prava in zagovorništva človekovih pravic, ki bodo vodile preiskavo. Pri tem bodo imele podporo skupine preiskovalcev, ki jih je imenoval visoki komisar ZN za človekove pravice. Misija mora v letu dni opraviti poglobljeno preiskavo na podlagi pričevanj primarnih virov. Opisane kršitve bodo analizirali v okviru mednarodnega prava in na podlagi tega pripravili poročilo, ki ga bo obravnaval Svet OZN za človekove pravice.

Misija ima tudi mandat, da zbere dokaze in jih shrani tako, da bodo lahko pozneje uporabljeni v sodnih postopkih.

To je bil torej pomemben korak naprej. Vendar pa se pred tem ni zdelo, da je Iran visoko med prioritetami mednarodne skupnosti. Čeprav so bili tam storjeni resni zločini proti človeštvu. Ali menite, da je mednarodna skupnost naredila dovolj za obsodbo režima, odgovornega za te zločine?

Mednarodna skupnost ni naredila dovolj pred septembrom 2022, še posebej ne ob nasilnem zatrtju protestov novembra 2019. Prepričani smo, da ima OZN v takšnih primerih dolžnost vzpostaviti preiskovalno telo za ugotavljanje odgovornosti.

Protesti v Iranu leta 2019
Množične proteste leta 2019 je sprožila skokovita rast cen bencina. (foto: Profimedia)

Tako posebni poročevalec OZN kot generalni sekretar OZN sta namreč opozorila na sistemsko nekaznovanost storilcev v Iranu in na to, da prav sistemsko nesankcioniranje podžiga nadaljnje množične kršitve človekovih pravic. Kljub tem opozorilom Svet OZN za človekove pravice ni storil nič.

Res je, da je svet podaljšal mandat posebnemu poročevalcu za stanje človekovih pravic v Iranu. Pomembno je izpostaviti tudi, da generalna skupščina OZN vsako leto sprejme resolucijo o stanju človekovih pravic v Iranu, kar dokazuje, da je mednarodna skupnost zaskrbljena nad dogajanjem v tej državi.

Vendar sta obseg in resnost zločinov, storjenih tam, zahtevala odločnejši odziv. Zagotoviti bi morali mednarodno preiskavo. To se je zdaj zgodilo, a le za zločine, storjene od septembra 2022. Druga grozodejstva, storjena v desetletjih pred tem, ostajajo nekaznovana.

Eno od teh so množični poboji in prisilna izginotja, ki so se dogajali leta 1988. Oblasti še danes prikrivajo podatke, kaj se je zgodilo z več tisoč političnimi disidenti in kje so pokopani. Leta 1988 so jih oblasti zaradi njihovih političnih prepričanj ugrabile in skrivaj usmrtile. Njihove posmrtne ostanke so pokopali v neoznačena množična grobišča, ki jih oblasti danes uničujejo in tako nadaljujejo zločine proti človeštvu.

Žrtve pobojev leta 1988 v Iranu
Fotografije ljudi, ki so bili leta 1988 ubiti zaradi svojih političnih prepričanj. Po nekaterih ocenah jih je bilo več deset tisoč. (foto: Profimedia)

Nekateri najvišji politični predstavniki, ki so odgovorni za te zločine, še danes zasedajo visoke funkcije v Islamski republiki. Med njimi je trenutni predsednik Ebrahim Raisi, nekdanja ministra za pravosodje Mostafa Pur Mohamadi in Alireza Avaei ter visoki uradnik v sodstvu Hosein Ali Najeri. Ti ljudje zasedajo položaje, na katerih bi morali zagotavljati uresničevanje načela pravičnosti in ugotavljanja odgovornosti, a so sami vpleteni v zločine proti človeštvu.

Našim pozivom k mednarodni preiskavi se je pridružila tudi delovna skupina OZN za prisilna ali neprostovoljna izginotja. To, da OZN ni naslovil omenjenih zločinov, je pustilo madež na njegovem ugledu. Upamo, da se bo z misijo, ki jo je ustanovil zdaj, odnos mednarodne skupnosti do stanja človekovih pravic v Iranu spremenil in da bo ta bolj odločna pri ukrepanju.

Čemu pripisujete to neodločnost? Evropski parlament je zaradi resnih kršitev mednarodnega in humanitarnega prava Rusijo nedavno razglasil za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. V primeru Irana tako resne obsodbe še vedno nismo videli. 

Iran ni edini primer, ko države zaradi svojih geopolitičnih in ekonomskih razlogov dolga leta niso želele zavzeti stališča do kršitev človekovih pravic Imamo še številne druge primere na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki, denimo Egipt in Savdsko Arabijo. V nekaterih primerih je bila neodzivnost mednarodne javnosti celo še bolj osupljiva.

Imamo torej globalni problem, saj v mnogih primerih univerzalnost človekovih pravic ni spoštovana. Države pri odnosu do kršitev človekovih pravic vodijo politični razlogi.

Raha Bahreini
Egon Parteli/N1

“Slovenske državljane, ki želijo pomagati, pozivamo, naj spremljajo naše pozive k nujnemu ukrepanju, ki jih objavljamo na spletni strani in Twitterjevem profilu Amnesty Iran. Imamo vzorčna pisma, ki jih ljudje lahko naslovijo na veleposlanike Islamske republike, na stalno predstavništvo Islamske republike v Ženevi ali neposredno na oblasti v Islamski republiki. Lahko tudi pokličejo na veleposlaništvo in omenijo imena protestnikov, ki jim grozi usmrtitev, pozovejo k prekinitvi usmrtitev in izpustitvi vseh, ki so zaprti zaradi miroljubnega izvajanja svojih človekovih pravic.

Tovrstno ukrepanje lahko naredi razliko. Poznamo številne primere, ko so javne kampanje rešile življenja ljudi. V tem trenutku si ne smemo privoščiti izgubiti upanja. Uporabiti moramo vse načine, da ta sporočila dosežejo iranske oblasti.”

Kako vse to, kar se dogaja v Iranu, vpliva na vas? Tam ste živeli do leta 2002, ko ste se z družino preselili v Kanado, ste bili najstnica. Zagotovo ste v tistem času tudi sami čutili železno roko režima. Kako gledate na te proteste? Imate upanje, da bodo prinesli pomembne spremembe v državi?

Protesti so zame vir navdiha. Naša življenja na številne načine niso več enaka kot pred septembrom 2022. Ves čas smo soočeni z grožnjo, da bo še več ljudi ubitih in usmrčenih. Vsak večer gremo spat v strahu, da nas bo zjutraj pričakala še ena grozljiva novica o usmrtitvi. Vsakodnevno smo priča bolečini in trpljenju družin, ki so izgubile svoje bližnje. Človeško je, da ob tem čutiš bolečino. V tem smislu je to zelo težko obdobje. Je čas domišljije in poguma, a tudi čas žalovanja.

Vemo, da se ta boj ne bo zaključil prav kmalu, zato moramo varčevati z energijo. Potreben bo čas, da naslovimo situacijo, ki so jo zaznamovala desetletja zatiranja in diskriminacije. Iran potrebuje korenite spremembe.

Ali vas kdaj skrbi za lastno varnost? Pri svojem delu izpostavljate zločine režima, ki je, kot opozarjate tudi sami, neusmiljen do svojih nasprotnikov.

Privilegij imam delati za Amnesty International, ki je mednarodna organizacija in mi lahko omogoči določeno raven zaščite. Nobenega dvoma ni, da je tudi za novinarje in zagovornike človekovih pravic, ki delujejo izven Irana, tveganje veliko.

Raha Bahreini
Egon Parteli/N1

V zadnjih mesecih so oblasti okrepile napade na novinarje zunaj Irana. Grozijo jim z nasiljem in smrtjo, njihove družine v Iranu zaslišujejo pripadniki obveščevalnih služb. Tudi njim grozijo z aretacijami, če njihovi bližnji v tujini ne prenehajo svojega aktivizma. Nekatere pa so zaradi tega že zaprli.

Vsi, ki opravljamo to delo, smo izpostavljeni velikim tveganjem. Vendar pa ta niso primerljiva s tveganjem tistih, ki na iranskih ulicah zahtevajo spremembe. Zato ne dovolimo, da nas oblasti ustrahujejo in utišajo.

Amnesty je vlade po svetu pozval, naj okrepijo ukrepe za zaščito zagovornikov človekovih pravic in novinarjev pred izventeritorialnimi operacijami Islamske republike. Povečalo se je namreč število ugrabitev in poskusov umorov disidentov. Države po svetu imajo dolžnost, da novinarje in disidente zaščitijo ter jim zagotovijo uveljavljanje njihovih človekovih pravic.

Svet je vstopil v leto 2023. Poleg Irana smo priča številnim žariščem, kjer so človekove pravice sistematično kršene. Kaj vas kot zagovornico človekovih pravic najbolj skrbi? In kaj lahko glede tega ukrenemo – kot družba in kot posamezniki?

Skrb vzbujajoče je krčenje prostora za civilno družbo, kar je povezano tudi z napadi na pravico do protestiranja. Zaradi nasilnih odzivov vlad, ki smo jih videli na protestih od Združenega kraljestva do azijskih držav in Vzhodne Evrope, je ena od kampanj Amnesty Internationala usmerjena prav v pravico do mirnega protestiranja.

Zaskrbljujoče je tudi, da številne vlade po svetu naslavljajo zagovornike človekovih pravic z negativno retoriko, jih demonizirajo in jih poskušajo predstavljati kot državne sovražnike.

Vsi ti trendi kažejo na usklajen napad oblasti na človekove pravice. To bi moral biti resen opomnik, da ljudje ne smemo jemati svojih pravic za samoumevne. Za človekove pravice se moramo zavzemati v vsakem trenutku, kjerkoli že smo: v šoli, na ulici, v družini, ko spremljamo medije … Vsak napad nanje moramo vzeti resno. To je namreč edini način, da preprečimo nazadovanje.

Ko se ljudje v zatiralskih režimih dvignejo in zahtevajo svoje pravice ter s tem tvegajo svoja življenja, je to lahko opogumljajoče tudi za druge, ki živijo v varnejših okoljih, da so pri svojih zahtevah bolj odločni in bolj tvegajo.

Protestnice v podporo iranskim ženskam
Profimedia

Opozorila bi tudi na medsebojno povezanost bojev za pravice, ki smo jim priča po svetu. V Iranu se ženske borijo za avtonomijo nad svojimi telesi, medtem ko se ženske v ZDA spopadajo s prepovedjo splava. Na videz sta to povsem različni zadevi, v osnovi pa gre pri obeh za pravico do dostojanstva in telesne avtonomije. Iskanje skupnih točk lahko ljudi poveže in ustvari globalno gibanje za človekove pravice.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.