Menu Item
Učitelji so bolj prizanesljivi do "lepih" učencev. "Lepi" kriminalci dobijo nižje kazni. Naš videz vpliva na naše možnosti za uspeh na številnih področjih življenja, lepotni standardi pa se v sodobnem času zaostrujejo. Britanska filozofinja Heather Widdows za N1 govori o globalnem lepotnem idealu digitalne dobe, epidemiji slabe samopodobe, prevladi podobe nad besedo in o lažnosti izreka, da šteje zgolj "notranja lepota".
Dr. Heather Widdows je profesorica filozofije na Univerzi Warwick v Združenem kraljestvu. Ukvarja se s preučevanjem pomena lepote v sodobnem svetu. Je avtorica knjige z naslovom Popolna jaz: lepota kot etični ideal (angl. Perfect me: Beauty as an ethical ideal), v kateri ugotavlja, da sta digitalizacija in globalizacija ustvarili prvi globalni lepotni ideal, ki sloni na štirih temeljih: vitkosti, čvrstosti, gladkosti in mladosti. V nastopu v britanskem parlamentu je že opozorila, da v današnjem svetu podobe postajajo močnejše od besed. In na še eno stvar opozarja: na zelo razširjeno diskriminacijo na podlagi našega videza.
Včasih smo želeli izboljšati osebnost, danes pa telo
Kaj se je v digitalni dobi zgodilo z lepoto?
Digitalna doba je spremenila lepotne ideale. A ne gre samo za vpliv digitalizacije. Gre za vpliv globalizacije, globalne skupnosti. Za vpliv dejstva, da imamo na voljo načine za spreminjanje svojih teles, tako v resničnem kot digitalnem svetu, ki jih do zdaj nismo imeli.
Digitalni svet je pomagal oblikovati nov globalni lepotni ideal, ki stremi k štirim poglavitnim lastnostim – vitkosti, čvrstosti, gladkosti in mladosti. Rezultat je zelo plastičen, zelo nečloveški in zelo dvodimenzionalen obraz, h kakršnemu stremimo.
Opozarjate, da je lepota postala etični ideal. Kaj mislite s tem?
Lepota je postala ključni del sistema vrednot. Pomembno oblikuje naš vsakdan in naše dolgoročne cilje.
Dober primer so novoletne zaobljube. Danes so skoraj vse povezane s telesom, z izgubo teže, s pridobivanjem mišične mase, z več rekreacije.
Včasih so ljudje stremeli predvsem k izboljšanju karakterja. Če pogledate stare dnevniške zapise, najdete zaobljube v stilu: postal bom boljši zdravnik, pomislil bom, preden spregovorim, potrudil se bom biti bolj prijazen …
Danes pa smo na točki, ko smo prepričani, da bodo izboljšave na naših telesih – bolj vitko, čvrsto, gladko in mlado telo – pomenile boljše življenje, tako kot smo nekoč boljše življenje povezovali s krepostjo karakterja.
Ne trdim, da je bil videz včasih povsem nepomemben. A danes se je pri številnih ljudeh prestavil s periferije v samo središče sistema moralnih vrednot. Ne glede na to, s čim se ukvarjate, če ste športnica ali političarka, vas bodo še vedno sodili po vašem videzu. Uspeh v lepoti smo začeli enačiti z uspehom nasploh.
Radi govorimo, da videz ni pomemben, da je pomembna “notranja lepota”. Ali to danes še drži?
Želim si, da bi držalo, a vsi vemo, da to ni res. Ljudje so obravnavani različno na podlagi videza. Učitelji bodo bolj prijazni do “lepih” učencev, imeli jih bodo za bolj družabne in bolj akademsko sposobne. Neprivlačni kriminalci bodo obsojeni na strožje kazni. Neprivlačnim ljudem bodo za enako delo ponudili nižjo plačo, manj možnosti imajo, da jih bodo poklicali na razgovore za zaposlitev. Seznam je zelo dolg.
Težava je, da si tega ne želimo in ne zmoremo priznati, zato pogosto ničesar ne ukrenemo, namesto da bi prepoznali problem in se posvetili spreminjanju našega ravnanja. Trenutno ima naš videz zelo velik vpliv na to, kako nas drugi obravnavajo.
Če je podoba vse bolj pomembna – bi lahko rekli, da postajamo plitka, površinska družba?
Ne vem, ali je to pravi izraz. Vsekakor smo postali bolj vizualna družba, izraz plitkost pa nakazuje, da gre za nepomemben dejavnik. Pa je v današnji družbi še kako pomemben. Rekla bi, da je ravno dojemanje podobe kot površinske eden od razlogov, da se še vedno nismo ustrezno spopadli s tem problemom.
Bolj kot je naša kultura vizualna, težje je takšno dojemanje označiti za plitko. Če lahko razgovor za službo dobite le s primernim videzom, ne gre več za plitkost, temveč za lastnost na ravni pomembne poklicne kvalifikacije.
Ob pogledu na lastne digitalno polepšane podobe nam postane neprijetno ob misli na podobo v ogledalu
Opozarjate tudi, da imamo opravka z globalno epidemijo tesnobe zaradi telesne samopodobe. Na kaj se pri tem nanašate?
Sodobni lepotni ideal je prvi v zgodovini, ki je postal globalen. To je izjemno pomembno, saj lahko le globalni ideal postane tako normaliziran, tako dominanten.
V preteklosti so v delih sveta obstajali nekateri izjemno zahtevni in boleči lepotni ideali, kot je povezovanje nog na Kitajskem ali nošnja tesnega steznika v Evropi (na spodnji sliki oglas za steznik iz leta 1900).
A te navade so bile vedno omejene na določen del sveta in na določen segment prebivalstva, prav tako so bile razumljene izključno v funkciji lepote. Današnji globalni lepotni rituali pa so vse pogosteje razumljeni v funkciji vzdrževanja zdravja in splošne higiene. Predstave o tem, kaj je normalno, so vedno strožje.
Znake epidemije slabe telesne samopodobe lahko vidite po vsem svetu. V Združenem kraljestvu smo na točki, kjer med 80 in 90 odstotkov mladih žensk med 17. in 21. letom starosti čuti pritisk, da morajo biti popolne. Poročajo o tem, da jih njihov videz ovira pri številnih rečeh. Zaradi slabe samopodobe se ne oglašajo pri pouku in se izogibajo rekreaciji pred drugimi.
Zaznavamo tudi porast prehranskih motenj in povečano zatekanje k lepotnim posegom. Na globalni ravni je vidna vedno večja preokupacija z videzom, ki ne vodi v blaginjo in srečo, temveč v tesnobo in občutek, da nismo dovolj dobri.
O družbenem in komercialnem pritisku, da bi skušali dosegati “lepotne” ideale, preberite v našem članku Dobro izgledaš, za svoja leta.
V nastopu v britanskem parlamentu ste opozorili, da v današnjem svetu podobe postajajo močnejše od besed. Na čem utemeljujete to izjavo?
Vsi se zavedajo, da so številne slike digitalno spremenjene, filtrirane. Jasno je, da v resnici nihče ni videti kot njegova profilna slika na Instagramu. A raziskave kažejo, da nas to zavedanje ne odvrne od tega, da bi se ob pogledu na te slike ne počutili nezadostni, manjvredni.
Resnično čudno postaja, celo ob pogledu na lastne digitalno polepšane podobe nam postane neprijetno ob misli na našo dejansko podobo v ogledalu. Lepotni kirurgi poročajo, da stranke k njim ne hodijo več s fotografijami zvezdnic in zvezdnikov, temveč z digitalno obdelanimi fotografijami samih sebe.
Spreminja se način mišljenja. Podoba je vse pomembnejša. Tudi če vemo, da je obdelana, jo še vedno jemljemo za ideal, h kateremu stremimo.
Zelo povedni se mi zdijo poskusi z označevanjem digitalno obdelanih fotografij. Vsi so bili prepričani, da bo označevanje rešilo problem nerealnih lepotnih standardov v modnih revijah. Da bo napis, da so manekenki na sliki digitalno podaljšali noge, jo “stanjšali” in ji odstranili sledi celulita, ljudem pomagal, da bodo bolj razumno sprejemali te podobe in tudi sami sebe. A dejansko si začnejo ljudje na tako označenih podobah zgolj še bolj podrobno ogledovati tiste dele telesa, ki naj bi bili spremenjeni.
Podobe torej zmorejo prodreti in prevladati nad drugimi oblikami znanja, informacij ter vplivati na to, kako vidimo sami sebe in h kakšnemu videzu stremimo.
Če bi tak učinek imela rekreativna droga ali videoigra, bi ju že prepovedali
Digitalni filtri, ki našo podobo “polepšajo” v skladu z lepotnim idealom, so prek družbenih omrežij, kot sta Snapchat in TikTok, danes na voljo vsakemu s pametnim telefonom. Kakšna je njihova vloga v vizualni družbi, o kateri govorite?
Zagotovo so eden od ključnih dejavnikov, a je še prezgodaj, da bi lahko z gotovostjo trdili kaj več. Raziskave na tem področju so še v povojih. Del problema je, da vizualne kulture in sodobnih zahtev po lepoti še vedno ne jemljemo dovolj resno, da bi se jim bolj raziskovalno posvetili.
A ker poznamo negativen učinek digitalno obdelanih fotografij v modnih revijah na našo predstavo o popolnem videzu, si lahko predstavljamo, da bo vedno več digitalno obdelanih in filtriranih podob, ki smo jim po novem izpostavljeni tudi na družbenih omrežjih, dodatno vplivalo na našo predstavo in ideale o samih sebi.
V virtualnem svetu že tako konzumiramo vedno bolj pusto dieto estetiziranih telesnih podob, njihovo dodatno spreminjanje in filtriranje pa pomeni, da bo nabor le še ožji. To pomeni, da se nam bodo lastna telesa, ki so mnogo bolj raznolika, zdela vedno manj zadovoljiva.
Še tako obsežni lepotni posegi se lahko zgolj do neke mere približajo idealu. S filtri in digitalnim spreminjanjem podob pa je mogoče doseči ideal, čeprav zgolj v virtualnem svetu.
Prejšnji konec tedna smo v rubriki Poglobljeno podrobneje govorili o vplivu filtrov. Preberete lahko v članku Demokratčna fotošop revolucija: ko nihče več ni dovolj lep.
V enem od intervjujev ste o “olepševalnih” filtrih dejali: Če bi enak učinek imela rekreativna droga ali videoigra, bi jo že prepovedali. Ali menite, da bi morali filtre prepovedati?
Narobe ste me razumeli. Govorila sem o celotni kulturi lepote in njeni vedno večji pomembnosti v sodobni družbi. Zaradi s tem povezanega nezadovoljstva s telesno samopodobo in iz nje izhajajoče tesnobnosti ljudje spreminjajo vedenje in se zapirajo pred svetom. Če bi tak učinek imela rekreativna droga ali videoigra, bi ju že prepovedali.
Prepoved filtrov se mi ne zdi niti smiselna niti izvedljiva. Tehnologija se je že zažrla v naša življenja. Večina pametnih telefonov ima že sama po sebi vgrajene filtre, ki nekoliko “polepšajo” posnete fotografije.
Seveda je smiselno zapovedati označevanje digitalno spremenjenih podob, žal pa to nima velikega vpliva na to, kako te podobe dojemamo in kakšen učinek imajo na našo samopodobo.
Rešitev ni v prepovedi določene tehnologije, temveč v spremembi “diete” podob, ki smo jim izpostavljeni.
V svetu, v katerem je videz tako pomemben, bodo ljudje jasno čutili pritisk popolnosti in s prepovedmi ne bomo dosegli ničesar. Treba je spremeniti željo po določenem videzu, edini način, da to dosežemo, pa je postopna sprememba kulture v smeri sprejemanja različnosti teles.
To zveni kot precejšen izziv …
Velikanski izziv. A vse drugo bo neučinkovito. Razne prepovedi ne bodo delovale nič boljše, kot je delovala prohibicija alkohola.
Pomislite na 80. leta – če so ljudje želeli pokazati uspeh, so to storili z dragimi avtomobili …
Ljudje smo pogosto sumničavi do novih tehnologij, pogosto jih krivimo za družbene težave. Kaj pa če je opozarjanje na pogubne učinke novih tehnološko pogojenih lepotnih idealov primer moralne panike?
Mislim, da se moramo predvsem naučiti živeti z novo tehnologijo. Skrbi me, da raziskave učinkov precej zaostajajo za tehnološkim razvojem in spreminjanjem naših navad. Še vedno slabo razumemo, kako bo prehod na pretežno vizualno komunikacijo vplival na človeške interakcije.
Pomemben element pri tem je bila tudi epidemija covida-19, med katero je bila vizualna komunikacija absolutno nepogrešljiva, da smo lahko ostajali v stiku z bližnjimi. A to je hkrati pomenilo, da smo zelo veliko časa preživeli pred zaslonom ob gledanju lastne podobe, tako kot to počneva zdaj.
Po pandemiji smo videli novo skupino prebivalstva, ki se je začela odločati za lepotne posege. Bogati moški, ki jih lepotni ideali do zdaj niso zadevali, se v vse večjem številu odločajo za posege na obrazu.
Dokazov nimamo, a sklepamo lahko, da gre za posledico načina komunikacije med pandemijo in dejstva, da so verjetno prvič v življenju dalj časa zrli v svoje obraze.
Moralna panika ni smiselna, moramo pa se zavedati, da tehnologija v temeljih spreminja naše komuniciranje, zraven pa se spreminjajo tudi naša samopodoba, naše vrednote in naše dojemanje lastne identitete. Vsekakor je to stvar, ki bi jo morali vzeti bolj resno.
Modne revije so že več desetletij objavljale obdelane fotografije, slavni vplivneži so to prakso prenesli na družbena omrežja. Bi lahko rekli, da se je s prihodom filtrov “lepotna” obdelava fotografij zgolj demokratizirala?
Vsekakor je internet prinesel demokratizacijo “lepote”, kar ima tudi številne pozitivne učinke. Modne revije in korporacije nimajo več monopola nad lepotnimi standardi in modnimi trendi.
A zaradi demokratizacije lepote smo naenkrat lepotnim idealom podvrženi vsi. Določanje lepotnih idealov res ni več zgolj v domeni elite, hkrati pa zaradi tega vsi skupaj čutimo pritisk po doseganju lepotnih standardov, ki so jih včasih morda občutili zgolj določeni segmenti prebivalstva.
Ali ni neprestano nezadovoljstvo s samim sabo pravzaprav bistvo kapitalizma, ki nas žene v akumulacijo dobrin in vlaganje v same sebe, v našo “prezentacijo”?
To je sicer res, a nikjer ne piše, da si moramo v prvi vrsti prizadevati za izboljšanje videza. Pomislite na 80. leta prejšnjega stoletja – če so ljudje želeli pokazati svoj uspeh in bogastvo, so to storili z dragimi avtomobili, z razkošnim dvorcem … Niso se ukvarjali s popolnostjo telesa.
Kapitalizem je del sestavljanke, a to ne ponudi razlage, zakaj se osredotočamo ravno na videz. Zakaj ne na inteligenco? Zakaj prodaja izdelkov in storitev za “olepševanje” naših teles cveti bolj kot prodaja izdelkov za povečevanje naših umskih sposobnosti?
Naš videz ima velik vpliv na zaslužek in na priložnosti
Opozarjate na novo obliko diskriminacije, imenovano “lukizem” (angl. lookism). Za kaj gre?
Lukizem definiram kot diskriminacijo na podlagi našega videza, podobno kot je seksizem diskriminacija na podlagi našega spola ali rasizem na podlagi rase.
Seveda ne gre za povsem nov pojav. Diskriminacija na podlagi videza se dogaja že od nekdaj, včasih je bila celo bolj odkrita, saj se je v določenih poklicih pričakoval določen videz.
A s tem, ko se premikamo v vedno bolj vizualno kulturo in ko videz postaja vse bolj pomemben, bo tudi lukizem postal vse bolj razširjen in prevladujoč. Bolj bo videz postajal pomemben, več odločitev bomo sprejemali na njegovi podlagi.
Poleg tega danes živimo v globalni skupnosti, v kateri so odnosi pogosto bolj epizodični in pogojeni s tehnologijo.
Če ste včasih živeli v vasici, so vašo skupnost predstavljali njeni prebivalci. Videz je bil pomemben, a v bistveno bolj omejenem obsegu. Videz je najpomembnejši ob prvem srečanju z nekom. Večkrat se srečate, manj pomemben bo.
Danes pa je naša skupnost v digitalnem svetu bistveno širša in bistveno več ljudi nas sodi po prvem vtisu. Poleg tega se moramo v večji skupnosti primerjati z večjim številom ljudi, kar pomeni, da bo več ljudi “lepših” in “boljših” od nas. To pa pomeni, da se boste hitreje počutili nezadostno v svoji koži.
Po mnenju psihologov je pomemben razlog za epidemijo slabe samopodobe v tem, da našo skupnost, s katero se primerjamo, pogosto predstavljajo kar celotna družbena omrežja.
Opozarjate, da je lukizem v primerjavi s seksizmom in rasizmom pogosto še vedno spregledan in toleriran. Lahko navedete kakšen primer?
Ko z ljudmi govorim o lukizmu, so zelo pogosto presenečeni. Mislijo si: “Ah, ne, videz že ni tako pomemben.” Ko jim pokažem podatke, kakšen vpliv ima na zaslužek, na priložnosti, se nekateri vendarle zavedo problema, nekateri pa še vedno vztrajajo, da to ni mogoče.
Ker smo prepričani, da videz ne bi smel biti pomemben, se pogosto pretvarjamo, da ni pomemben. O lukizmu govorim tudi zato, da bi ta vrsta diskriminacije dobila ime, da bi jo lahko poimenovali in izpostavili.
Tako kot smo poimenovali ter izpostavili seksizem in spolno nadlegovanje – da ne gre več “zgolj” za trepljaj po zadnjici in malo neprijeten občutek ob tem. Ko to prakso enkrat poimenujete, jo lahko izpostavite, se lahko uprete. Ker naenkrat niste več zgolj “preobčutljivi” ali “brez smisla za humor”.
Ljudje se do neke mere lukizma sicer zavedajo. Neprijetno jim je, če kdo komentira njihov videz, a si hkrati ne upajo ugovarjati, da ne bi izpadli preobčutljivi. A če tak odnos poimenujemo, lahko spodbudimo njegovo neodobravanje. Upam, da je poimenovanje lukizma začetek družbenih sprememb na tem področju.
Si feministke lahko privoščijo lepotne posege? Kaj me briga! …
Skrb za telo ni zgolj v funkciji lepote, je tudi v funkciji ohranjanja zdravja, sploh v primeru prekomerne telesne teže. Kakšno je pravo ravnotežje med promocijo zdravega življenjskega sloga in bojem proti lukizmu?
Diskurz o zdravem načinu življenja je po mojem mnenju pogosto uporabljen za prikrivanje ali celo upravičevanje lukizma. Debeli ljudje so danes deležni moralnih obsodb in očitajočih pogledov zato, ker njihovo stanje razumemo v okviru zdravega življenjskega sloga. Če bi ga razumeli kot bolezen, kar tudi je, ne bi bili tako strogi in vzvišeni.
Debelost je bolezen, ki jo povzročajo številni različni dejavniki, moč volje in izbire posameznika pa ima pri tem bolj malo opravka.
Zelo jasno si moramo priznati, da so komentarji v smislu “gre za zdravje” ali “gre za tvoje dobro” v svojem bistvu zgolj poskus upravičevanja nesprejemljivih opazk.
Kaj vi osebno zaradi zavedanja vseh pasti sodobnih tehnologij in lepotnih idealov v vsakdanjem življenju počnete drugače?
Poskušam predvsem biti prijazna do sebe in drugih. Ena od sprememb, ki jih zagovarjam, je tudi ta, da bi se morali preprosto začeti manj obremenjevati s tem, kaj počnejo, kaj bi morali početi in kako so videti drugi.
Si feministke lahko privoščijo lepotne posege? Kaj me briga! Takoj ko se začnemo igrati moralne policaje in presojati, kaj bi morali početi drugi, še utrjujemo vizualno kulturo in lukizem.
Številni ljudje razumljivo čutijo velik pritisk zaradi lepotnih idealov in vsak se bo s tem pritiskom spopadel po svoje. Ne bi smeli obsojati ljudi, ki se odločijo za lepotne posege. In ne bi smeli obsojati ljudi, ki lepotne posege zavračajo. Trenutno obsojamo oboje. Ne glede na to, kako se odločite, ste lahko kritizirani.
Ko se zvezdnice odločijo za obsežne lepotne operacije, jih obsojajo in analizirajo fotografije pred operacijo in po njej. Ko se zvezdnice ne odločajo za lepotne posege ali pa se nekoliko zredijo, se takoj pojavijo očitki, da “so se zapustile”.
Res bi se morali manj obremenjevati z našimi telesi in telesi drugih ter se posvetiti spreminjanju kulture, ki nas je privedla do tega.
Kako vidite nadaljnji razvoj družbe, če nam ne uspe spremeniti kulture in obrniti trendov?
V takem primeru si predstavljam svet, v katerem se bomo rutinsko odločali za vedno več lepotnih posegov. Letvica za doseganje “normalne” skrbi za videz se bo prestavljala višje in višje.
Pomislite, koliko denarja že danes namenjamo za lepoto, wellness, diete, modo … To je denar, ki bi nam lahko prišel prav za številne druge, bolj družbeno koristne namene. In to nas ne osrečuje. Vseobsegajoči nehumani lepotni ideal res ne pripomore k blagostanju človeštva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Vse N1ajboljše: Kaj se dogaja v zakulisju N1?
